´

Danes po vzhodnem in zahodnem delu otoka, ko se nam pridruži lokalna vodička. Smešna, a hkrati po svoje prikupna ženska, ki vmes še malce zapoje, oponaša zvoke živali, stisnjenega sadja za poncho in nasploh malce poetično razlaga o svoji Madeiri, ki jo ljudem razkazuje že 30 let.

Ustavimo se najprej v ribiškem mestece Camara de Lobos (poimenovana kot "soba volkov"- kjer so se v zalivu nekoč zbirali / nasedli tjulnji). Tu je svoj oddih našel tudi Churchill. Po mestecu na večih mestih opaziš umetniško oblikovane motive iz odpadne embalaže, ribiških mrež ipd. Vasica velja za najbolj trajnostno naravnano vas.

Nadaljujemo vožnjo po vijugasti hribovski cesti do klifa Cabo Girao, ki je najvišji v Evropi (589m). Tu lahko stopiš na stekleno ploščad, od koder se ponuja čudovit razgled na Atlantik in visoke obalne pečine. To je tudi izhodiščna točka za paragliding in "base-jumping". Mimogrede, Madeira ponuja tudi izredno lepe, označene pohodniške poti, z najvišjim vrhom nekaj preko 1800mnv.

Med vožnjo s busom slišim še nekaj informacij vodičke. Kot na primer to, da je na Madeiri zatočišče tudi za vse, ki se radi prepuščajo nekim meditacijskim zadevam, pa opojnim substancam, ki so na otoku Madeira sicer prepovedane, vendar dekriminizirane. Zanimivo je tudi to, da na Madeiri ni strupenih živali, živi pa na otoku tudi najmanjša ptica na svetu z le 4g (poimenovana "biš-biš" po portugalsko oz. sem kasneje preverila da gre verjetno za t.i. "firescrest" , če sem se zmotla, naj me nekdo popravi).

Ob 12:20 se ustavimo v Sao Vicente za kratek foto-postanek na obali, kjer nas pozdravijo mogočni valovi Atlantika, ki se na tem mestu že kar pošteno zarežejo v otok. In 15 minut vožnje naprej se nam ponudi še Seixal - čudovita panoramska točka s pogledom na slap, ki se izliva v morje. Če bi sami vozili z avtom, bi sigurno to turistično atrakcijo prezrli, saj ni takoj vidna s ceste.

Vožnja je tu spet dinamična, sem in tja, gor in dol. Pred vsakim tunelom opazimo cesto, ki se vije desno ob tunelu. Gre za stransko obalno cesto, ki so jo uporabljali, ko še ni bilo tunelov, za pot pa so porabili tudi po 2-3x več časa kot sedaj, ko so na voljo tuneli. Za kolesarje ceste na Madeiri žal niso prilagojene, saj so ozke in se pravzaprav nimaš kam umakniti. Torej kar nevarno biciklirat.

In potem se ustavimo v pravem obalnem paradižu - Porto Moniz. To je nekako skrajno zahodna točka severne obale Madeire. Znamenitost so naravni bazeni, v katerih se kopajo, saj morje sodeč po valovih in skalah sploh ni primerno za plavanje. Pa seveda čudovit pogled na obalo in pečine. Prebivalci tu na Madeiri se pravzaprav v morju sploh ne kopajo, preferirajo bazene, zato zaidejo tudi v marsikateri hotel, nekateri pa si privoščijo doma kar svojega.

Ob 15:30 prispemo v vasico Santano, znano po značilnih raznobarvnih trikotnih hišicah, kritih s slamo. V njih ne živijo več, danes jih je le še nekaj. Večinoma so spremenjene v prodajalne spominkov, grajene pa so (bile) iz kamna, lesa in slame.

Zapeljejo nas še do kraja Ribeiro Frio (Mrzli Potok), kjer se nahaja ribogojnica postrv, v pozno popoldanskih urah pa zapeljemo vse do višine 1200 mnv, kjer med vožnjo po bujno zelenem gozdu doživimo zanimivo igro sončnih žarkov, ki mi jih uspe ujeti ravno v tistih nekaj redkih sekundah, ko sonce pokuka med drevesi. Na hitro pa bi lahko ujeli tudi pogled na najvišji vrh Madeire, vendar me je svetloba sonca očarala.

img: