Turčija

Turčija je dežela na "prepihu med Evropo in Azijo", z "ozračjem", v katerem se mešajo omamni vonji lokalne kulinarike, prijaznost, ustrežljivosti in naklonjenost domačinov. Pogled na raznoliko pokrajino, ki je posejana z mošejami, minareti ter slikovitimi ostanki zgodovine te vabi, da nadaljuješ s "premagovanjem" kilometrov po razmeroma dobro urejeni cestni infrastrukturi. In to kljub temu, da so razdalje med kraji res velike. Priložnosti za dobre foto-posnetke je res ogromno: kilometrske plaže, veličastna gorovja, nižine, doline, jezera, palače, betonska džunga večjih mest,...).

Takole lahko zapišem ob prvem obisku Turčije (avgust 2011) in s tem odpiranju nove strani na mojem popotniškem blogu. Turčija je "uganka", ki jo lahko razvezujemo še dolgo. Obiskati bi jo morali zato še najmanj 5x, da bi uspeli v grobem spoznati glavne čare te evrazijske dežele.

 

Turčija - JUL-AVG 2011: počitnikovanje v regiji Antalye in krajši potep po notranjosti dežele (vse do Istanbula)

 

Turčija nam bo po našem prvem letošnjem obisku še dolgo ostala "uganka", saj bi se morali zaradi njene geografske razsežnosti, verige turističnih znamenitosti in izjemnih naravnih bogastev semkaj vrniti še najmanj 5x, da bi obiskali še druge destinacije v notranjosti, na severu (Istanbul in okolica), kot na vzhodu in zahodu. V Turčiji so razdalje med kraji resnično ogromne, čemur dodatno botrujejo tudi pestra gorovja (okusili na obalni cesti od Antalye proti zahodu v smeri Fethiye).

Glede na razpoložljiv čas, ki  smo ga imeli, smo z najetim avtom prevozili cca 1.400 kilometrov v 4-ih dneh oziroma cca 350km/dan. Potek naše poti sem izrisala na zemljevidu desno (klikni na sliko).

Naše počitnice smo si torej organizirali tako, da smo en teden uživali turški "all inclusive" na jugu Turčije, ostale dneve pa smo z najetim atom uspeli obiskati vsaj nekaj turističnih "cvetk". V bistvu - če takole pomislim - bi bila obratna izbira še boljša: 3-5 dni hotelske namestitve z  "all inclusive" (turki so mojstri tovrstnih uslug !!!), ter 1 teden ali več potepanja v lastni režiji z avtom. Smo pač bolj aktivni in poležavanja ob bazenu ali na plaži se kaj hitro naveličamo. Tudi punci sta že 4. dan spraševali kdaj gremo z avtom naokoli.

Vkolikor Turčijo še kdaj obiščemo (in upam, da res), potem si moram na tem mestu zabeležiti nekaj destinacij, ki bi jih lahko obiskali:

  • Goreme National Park (obisk mesta Avanos, Nevsehir)
  • Kapadokija in morda spanje v enem od podzemnih hotelov
  • Olympos Village
  • Ephesus (antično grško mesto; Izmir)
  • Manavgat (rečni slapovi med Antalyo in Alanyo - blizu mesta Side) ter slapovi Duden Selalesi (14km SV od Antalye)
  • mesto Konya in ogled samostana Mevlana
  • Nemrut Dagi (orjaške kamnite glave na vrhu gore, vzhodno od Ankare).
  • ogled podzemnega mesta Derinkuyu (Nigde Province)

Vseeno smo si ogledali razmeroma veliko v 4-ih dneh, po odhodu iz hotela. Več v podstraneh spodaj in videu, ki sledi tule:


1-tedenski oddih v Greenwood Resort Hotel 4* (stran od množičnega turizma)

Hotel se nahaja v manjšem kraju Göynük, nedaleč stran od znanega letovišča Kemer, južno od Antalye. Torej stran od množičnega turizma, pa še vedno na odlični lokaciji za dostop do ostalih ključnih destinacij.

Temperature so v času našega bivanja bile cca 30 st.C zvečer, čez dan do 36 st., 1x pa se je temperatura dvignila do "zavidljive" višine. Nekako sem se morala pridružiti skupini ljudi, ki so vneto pritiskali na sprožilce, da so ujeli spodnji posnetek:

 

Hotel v bistvu ni kak presežek. Je povsem običajen, kar se tiče arhitekture, opremljenosti sob in ponudbe za goste. Do plaže je sicer treba iti čez cesto in cca 300m, kar kar paše ob misli na način prehranjevanja in poležavanje ob hotelu. Najbolj bi lahko poudarila ponudbo hrane in pijače. Obojega je bilo več kot preveč. V bistvu je hrana na voljo ves dan. Turški "all inclusive" izgleda takole: od 7h do 11h (običajni in pozni zajtrk), 12:30 do 14h (kosilo) in hkrati "fast food" od 12h do 16h v restavraciji na prostem nedaleč stran, od 17h do 18h "cafe break", popoldan ocvrte sladice, od 19h do 21h večerja, od 23h do 24h "night snack" (nam je prav prišlo ob prihodu iz letališča). Pijača pa itak na voljo non-stop (voda, sokovi iz avtomata, coca cola, fanta, pivo, sprite, kava, turški čaj).

Moja osebna in edinstvena izkušnja prvega dne je brez dvoma turška kopel oz. t.i. "hamam", ki še zdaleč ne predstavlja nekega namakanja v vodi. Slednje je za turke nedoumljivo in povsem nerazumno. Zahodnjake ne razumejo, da se lahko namakajo v lastni umazaniji. Po njihovo se telo očisti umazanije zgolj s polivanjem vode po telesu oz. s tuširanjem.

Kot gostje hotela smo prvi dan prejeli gratis bon za brezplačno turško masažo (bon za 1 osebo), ki jo lahko izkoristiš le prvi dan bivanja. Seveda se je kasneje izkazalo, da gre le za 10-minutno masažo, pri čemer ti hitro ponudijo celoten lepotilni tretma "Turkish Bath". Sem takoj privolila, saj je bil to moj namen že pred odhodom. No in kako je izgledal moj 90-minutni "hamam" ? V za to namenjene prostore vstopiš v kopalkah.  Ob vsej vročini, ki sem jo bila deležna zunaj (35-40 st.C), sem upala, da me bodo najprej napotili pod kakšen hladen tuš ali v kakšen hladen bazenček, maser pa me je nežno potisnil v savno, kjer je "svrčalo" od vročine. Po 2 minutah me je preplavil občutek tesnobe in gledala sem samo v vrata savne, v upanju, da se čimprej odprejo. Res ni dolgo trajalo, da je maser prišel pome.

Nato sem se znašla v okroglem prostoru, obloženem po tleh in stenah s keramiko in marmorjem. Na sredini nekakšen, z marmorjem obloženo ovalno ležišče višine cca 70 cm, ob strani umivalniki (slika na desni je simbolična in najboljši "približek" prostora, kot ga imajo v hotelu Greenwood Resort) .

Vlegla sem se na trebuh, po meni pa je maser začel zlivati vedra tople vode. Sledil je piling telesa s posebno krpo (verjetno iz kakšne kamelje kože), potem pa miljenje, ki je povzročilo ogromno pen okoli celega telesa in nad mano, le glava je gledala ven. Verjetno sem izgledala kot ovčica na žrtvenem pultu. Pri tem naj omenim, da mi je maser šamponiral tudi lase, skozi pene pa izvedel 20 minutno milno masažo celega telesa. Resnično temeljito in natančno.

(slika spodaj je simbolična)

In nato ponovno polivanje telesa s toplo vodo, tokrat sede ob umivalniku. Zatem me je tesno zavil v brisačo (bolj podobno tanki bombažni odeji škotskega vzorca), napotil do udobnega ležalnik in postregel s turškim čajem. Potem sem vstopila v tretji prostor (masažna soba), kjer sem bila deležna oljne masaže celega telesa in obraza. Nebeško. Blagodejno. Vzdrami ti vse čute v telesu. Zaključek je bila blatna obrazna maska in seveda nekaj laskavih besed. Vse skupaj za skromnih 35 eur in 90 minutne sprostitve. Toplo priporočam. Obisk Turčije brez turške kopeli je kot iti na morje, ne da bi zaplaval v morju. 

Več o hotelo Greenwood Resort na spletni strani: http://www.greenwoodresort.com/eng/index.html

S taxijem v Kemer

Kemer je tipično obalno letovišče, zelo razvito in predvsem s ponudbo prenočitvenih zmogljivosti (hoteli, počitniška naselja), restavracijami in nešteto trgovinic. Idealno za vse turiste s polnimi žepi in rezervnim kovčkom, v katerega želijo nabasati cel kup spominkov in ostalih turških izdelkov. Torej kaj drugega ni za videti. Sami smo se podali v Kemer s taksijem (Goynuk - Kemer = 30 TL), nazaj pa z busom (12 TL).

8.8. - Zapuščamo udobje hotela (prevzem rent-a-car)

Zadnji dan v hotelu je prišlo do rahle zmede, ker je bil odhod letala prestavljen iz 22h na 01:00, s tem pa je "padla v vodo" tudi naša namera, da se pridružimo slovenskim gostom, ki naj bi se z busom ob 19h odpravili iz hotela na letališče. Ni minilo 15 minut, ko so nam na recepciji hotela uredili taxi prevoz (za 4 osebe) do letališča, kjer smo prevzeli predhodno rezerviran avto (Fiat Linea). 

Sledilo je dolgo in mučno vozakanje po vseh mogočih ulicah in uličicah Antalye, da bi našli naš prvi penzion, ki smo si ga tega dne rezervirali na Booking.com. Tudi GPS nas je zmotno navigiral in usmerjal v ulice, ki so bile bodisi enosmerne bodisi neprevozne. Da se ti zakadi od besa iz vseh por. Preostalo nam je le to, da smo ob pozni večerni uri (ob 23h:15) parkirali na "otopark-u" (parkirišču) cca 2km stran od našega penziona. Marko je vzel pot pod noge in si šel ogledat okoliš, potem pa smo le nakako prispeli do ene ulice, kjer nas je že čakal lastnik penziona in tekel pred nami, da nam je pokazal stransko ulico, kjer lahko parkiramo. Penzion je skromen, pa kljub temu so nam lepo postregli zajtrk na njihovi terasi. Ko le ne bi bila soba in že tako majhna in nezračna kopalnica polna zadušljivega vonja po kloru oz. kemikalijah, ki jih uporabljajo očitno za lažje izplakovanje vode v umivalniku. Zajtrk na "svežem" zraku je bil skoraj bolj zaželjen od zajtrka, bi lahko rekla. Tule smo imeli resnično rekordno hitro vstajanje iz postelj :-).

9.8.- Obisk antičnega mesta Myra (Demre)

V mestu Myra, ki leži na področju današnje Demre v Turčiji, naj bi se rodil Miklavž ali sv. Nikolaj. Bil je škof in dobrotnik in na tem mestu je danes tudi njegova grobnica. Mi smo si ogledali v skalo vklesane grobove in amfiteater, zaradi vročine niti nismo imeli pretirane želje, da bi se še kaj dosti potikali naokoli.

Je vsekakor vredno ogleda, sploh če vas pot vodi tu mimo. O sami lokaciji pa več na informativnih tablah, ki smo jih tukaj poslikali:

 

Sledila je pot proti soteski, ki smo jo našli na internetu in jo priporočajo za ogled v vročih poletnih dneh.

Več v nadaljevanju (Saklikent Gorge).

9.8. - V objemu prijetno hladne soteske Saklikent Gorge ter vznemirljivo prenočevanje v drevesni hiški

Gre za sotesko, ki na prvi pogled, ob vstopu v sotesko, deluje kot Blejski vintgar, vendar je vse skupaj edinstveno in res nekaj posebnega. Gre za drugo največjo sotesko v Evropi oz. najdaljšo (18 km ) in najglobljo sotesko v Turčiji, po njej pa je možno hoditi cca 1 km. Sama sem jo našla naključno z brskanjem po internetu. Turistom je dobro skrita in nisem zasledila, da bi jo naše agencije imele v svoji ponudbi fakultativnih izletov, kar me preseneča, pod drugi strani pa tudi ne. Na njihovi strani namreč piše, da so sotesko domačini odkrili pred komaj 20 leti, jo poimenovali "skrita dolina" (Saklikent Gorge = Hidden Valley), vse do danes pa jo več kot očitno dobro tržijo. Na to priča veliko parkirišče ob vhodu v sotesko in precejšna kapaciteta sedišč za koriščenje gostinske ponudbe. Kupljeno hrano in pijačo si sam prineseš na posebne lesene pode, postavljene v vodi ali nad njo. Tako lahko hkrati ješ in piješ ter namakaš noge v ledeno mrzli reki....seveda če uspeš dobiti mizo ob vodi.

Tu si lahko izposodiš vodno obutev za hojo po soteski (vendar je bolje, da za to poskrbiš kar sam s svojo obutvijo), izbereš rafting, trekking, kanjoning, najem avta / motorja / kolesa, ture z jeepi....

Hoja po soteski je v poletni vročini izredno dobrodošla, saj sonce v sotesko sploh ne doseže. Voda je na začetku precej mrzla (če je globoka), vendar se privadiš, sčasoma pa se temperatura vode bistveno spremeni. Na nekaterih predelih je potrebna previdnost pri plezanju po skalah, po katerih z nežnim tokom teče izvirska reka. Priporočajo rezervna oblačila in dobro obutev, saj se po soteski večinoma hodi po vodi, ki ti ponekod sega samo do gležnja, drugod pa do kolen ali celo do riti. Slednje predvsem bolj na začetku, kar domačini izkoriščajo za nudenje pomoči (prenašajo otroke po vodi ali ti ponudijo vsaj roko, da ti ne spodrsne). Seveda v pričakovanju kakšnega drobiža. So pa turki pri tem bistveno manj nadležni kot tunizijci, na primer. Praktično je, če si oblečen kar v kopalkah in mikici. Mi smo pač ostali v svojih oblačilih (kratke hlače + majica) in bili seveda mokri, tisti manjši celo do popka. Pri vročini kot smo jo bili deležni pri prihodu iz soteske se itak  na pol posušiš. 

Sledila je večerja na vodnih lesenih podih (ne vem kako naj jih poimenujem). Ob soju sveč, dobre hrane in šumenja hladne vode smo prijetno utrujeni popadali v postelje. In slednje je bilo še posebej zabavno.

Spanje v drevesni hiški je res bilo posebno doživetje. Zanimivo in domiselno. In še nikjer videno. 

Spanje v drevesni hiški toplo priporočam, če potujete z otroci. Sicer sem ugotovila, da jih imajo tudi v Čiraliju (blizu Olymposa), vendar bi znalo biti tam bolj množično, hrupno in primerno za mladino (backpacker-ji). Hiša je bila sicer malce nagnjena, vendar občutek da ležiš v postelji ob drevesu, nekaj metrov nad tlemi je res čudovit. Sploh za otroke. Nastja in Kaja sta bili navdušeni. 

Cena ? 1 nočitev za 2 odrasla in 2 otroka v hiški za 6 oseb nas je stala 140 TL oz. cca 50 EUR, vključno z zajtrkom in večerjo. Manjše hiške so še cenejše, od 18 eur NZ.

Glej: http://www.saklikentgorge.net/prices.htm ).

 

img: 

10.8. - Pamukkale - "turška pravljica v belem"

Da smo tole "pravljico" doživeli je bilo potrebno kar nekaj vožnje, vendar se je izplačalo. V nadaljevanju nekaj slik na poti Saklikent Gorge - Pamukkale, potem pa slike in opis iz samega Pamukkale.

Slikovita pokrajina na poti Saklikent Gorge - Denizli (Pamukkale)

Na poti iz soteske Saklikent Gorge smo krenili v smeri za Denizli, da si ogledamo še znameniti "bombažni grad". Pokrajina do tja je prav zanimiva in razgibana - od nižjih planot do visokega gorovja, in ponekod z nešteto rastlinjaki (pridelovalci zelenjave). Bel obris na spodnji sliki predstavlja prvi pogled na Pamukkale.

Obisk Pamukkale

Pamukkale obišče ogromno turistov iz vseh vetrov. Avtobusov tu kar mrgoli in njim je namenjeno tudi ločeno parkirišče. Že ko se pelješ po cesti proti temu "bombažnemu gradu", opaziš maso turistov, ki kot čredica tavajo po osrednji poti terasastih apnenčastih tvorb. V bistvu izgledajo kot mravlje, ki so napadle kilogram razstresenega sladkorja. Resnično je tole pravi pravcati turistični biser in pravi naravni čudež. 

Pamukkale velja za termalno zdravilišče z obilo vročih vodnih vrelcev. Voda, ki že stoletja teče čez rob te planote, odlaga soli, iz katerih je nastalo ogromno, bleščeče belih stalaktitov, kataraktov in kotanj.

(Slika zgoraj: ob vhodu v Pamukkale)

Ob vhodu je nekaj manjših trgovinic s spominki in bar, notranjost področja pa je zapuščina bogate zgodovine (antično grško mesto Hierapolis) in pravega naravnega čudesa.

V poletnem času si je zaradi vročine težko ogledati celotno področje. Mene je oviralo koleno, punce vročina, tako da je zasluga za "posnetke antičnega predela" pripisati Markotu, ki je vzel pot pod noge. Odšli smo rdeči kot kuhani raki, vendar zadovoljni, da smo si uspeli ogledati Pamukkale. Slednjega res ne smeš prezreti, če se odpravljaš v Turčijo.

Slika zgoraj: zemljevid celotnega področja. Ob nakupu vstopnice (otroci gratis, odrasli 20 TL) hkrati ogled apnenčastih tvorb in Hierapolis.

11.8. - Na poti Denizli - Isparta, do Egirdiskega jezera

Turčija ni samo morje, v vročih poletnih dneh se je idealno zateči v višje ležeče lege ali obiskati enega od jezer v osrčju turških gorovij.

Egirdirsko jezero menda velja za eno najlepših in leži med  Burduskim in Beysehirskim jezerom. Voda je idealna za kopanje v top poletni sezoni (na višini cca 900-1000 m.n.v). Sami smo v njem malce zaplavali (ob 18h) le ob prihodu v mestece Egirdir, kjer smo imeli rezerviran penzion (Lale Pension). Voda mi žal ni delovala preveč čista, temperatura pa je bila primerna. Morda je temu bodrovala pozno-popoldanska ura, ko veter prinese malce nesnage na to stran polotoka, kamor smo prišli....

Lale Pension smo preverili po sistemu "prvi Google zadetki"  in ga rezervirali spet na Booking.com. Penzion je primeren za eno nočitev, čist in urejen. Fant, ki nas je sprejel in oddal sobo, je dobro govoril angleško in pojasnil vse, kar nas je zanimalo. Pravi, da imajo "biznis" od konca aprila do septembra in celo oktobra. Izven poletne sezone je precej pohodnikov, med poletjem pa seveda turiste, ki ostanejo le 1 dan ali morda dva. 

 

12.8. - Na poti proti severu (Istanbul)

Iz Egirdirja smo krenili proti Istanbulu (12-milijonskemu mestu), od koder smo poleteli domov.

10-urna vožnja na relaciji Egirdir - Burdur - Afyonkarahisar - Kutahya - Eskisehir - Bilecik - Kocaeli (Izmit) - Istanbul nam je odkrila nove čare Turške pokrajine, natančneje Marmare regije.

Samo za mesto Istanbul bi verjetno potrebovali vsaj 1 teden. Mesto je zares ogromno, saj predstavlja dom več kot 12 mio ljudem, poseben pečat pa mu brez dvoma daje njegova geografska lega na obeh straneh bosporske ožine. Skoznjo namreč poteka veličasten Bosporski most, ki povezuje Evropo in Azijo, samo mesto pa se ponaša z vrsto mošej, minaretov in palačami, bazarjem in še in še. Utrip mesta je prav svojstven. Začutiš ga že na avtocesti, na "azijski" vpadnici v mesto, ki ti odstira pogled na "betonsko džunglo", kasneje pa se izkaže, da je to le predmestje Istanbula.

Razen mostu in glavne modre mošeje nismo uspeli videti vsega ostalega, saj je bil naš prihod v Istanbul vezan izključno na letališče Atatürk Airport, od koder smo naslednji dan poleteli domov. Letališče mi bo ostalo v spominu predvsem po svoji velikosti, po vtisu, da sem v nakupovalnem centru in ne na letališču ter predvsem po visokih cenah (kava tudi po 12 TL oz. 6 eur).

Turčija - JULIJ 2014: 12-dnevno počitnikovanje v Alanyi s 4-dnevnim najemom vozila (obisk Kapadokije, Ihlara Valley, kanjona Sapadere, Side in Alanye)

Poletje 2014 smo zaznamovali s ponovnim povratkom v Turčijo. Da nadaljujemo tam, kjer smo avgusta 2011 končali - z željo, da obiščemo mesečevo pokrajino Kapadokijo in še kaj na poti tja in nazaj.

Nastanjeni smo bili v Hoteu Grand Uysal3+* s paketom ALL, ki ima sicer bolj skromno opremljene sobe, zato pa dobro hrano, prijazno osebje, hiter dostop do plaže (senčniki zastonj na plaži in ob bazenu), trudili pa so se tudi s celodnevno animacijo, čeprav se mi zdi, da je že malce "izpeta" zgodba po vseh takšnih in podobnih hotelih.

Ker pa smo po naravi pač taki, da nam večdnevno poležavanje hitro "seže čez glavo", smo se tudi tokrat po nekaj dneh odločili, da se za nekaj dni "odrečemo ugodju" all inclusive aranžmaja in najamemo avto za 4 dni.

To je bila pametna odločitev, saj smo v tem času obiskali 5-6 ur oddaljeno Kapadokijo (Zelve, Goreme National Park), nazaj grede pa še dolino reke Ihlara, Manavgat, Side in Alanyo.

** Zelve National Park

** Ihlara Valley

** Manavgat Waterfalls

** Side

** Alanya

Prevoženih 1.620 km oz. cca 400km/dan je bilo vsekakor vrednih za vse oglede, razen morda za slapove Manavgat, ki so se izkazali bolj kot "vaba" trgovcev, da tam prodajo čim več izdelkov domače obrti in vsega drugega, ne pa zares edinstvenega stika z naravo.

V nadaljevanju predstavitev hotela in njegovega okoliša, nato pa izbrane lokacije naših obiskov v času najetega avtomobila. Naj pa še dodam, da je bila klima tokrat v vseh dneh našega letovanja v Turčiji presenetljivo blaga, sonca je bilo dovolj, ni pa bilo tiste prave vročine, kot pred leti, ko se je temperatura povzpela celo nad 45 stopinj. En dan je celo pomalem rosil dež, pomešan s soncem :-)

 

 

(17.7.-20.7) in (25.-28.7.) - Namestitev v Alanyi (Hotel Grand Uysal)

Hotel Grand Uysal 3+* se nahaja ob obali, cca 3 km iz Alanye in 125 km od letališča Antalya.

Malce smo res prišli utrujeni v hotel, saj smo bili na poti cca 14 ur (polet iz Munchna). Zaradi spleta okoliščin, je bila tole pač izbira 3 dni pred odhodom in kaj dosti časa za preverjanje ni bilo, sploh pa ob zasedenosti vseh ostalih ogledanih hotelov nismo smeli biti preveč izbirčni. 

Sobe so v hotelu bolj skromno opremljene (ob prihodu prosila za zamenjavo in so nam tudi ustregli in ponudili zadnjo možno). Plaža je nekako v redu, bi pa po moji presoji lahko malce bolj skrbeli za čistočo, saj je v prvih dneh zaradi visokih valov vrglo na obalo kar nekaj trave. Je pa zato dostop do plaže enostaven in hiter (cca 20m pod obalno cesto), ležalniki so zastonj, na voljo pa je na plaži tudi pijača iz programa ALL.

Hotelsko osebje je prijazno, hrana je dovolj pestra in raznolika (pogrešala sem le več sadja), večerna animacija pa malce že "izpeta" zgodba "all inclusive" ponudbe tovrstnih hotelov.

21.7.2014 - Najem avtomobila (via Kapadokija), Rose Valley Tour in zanimiva nočitev v enem od kamnitih hotelov Goreme nacionalnega parka

Za avto smo se hitro zmenili, le malce so naju zmedli, ker oglašujejo dnevno ceno najema brez zavarovanja, to pa potem prištejejo, ko že potrdiš najem. Še vedno pa je bila cena ugodna in z mislimi smo bili bolj na začrtani poti, ki smo jo imeli namen prevoziti, kot pa na kalkulaciji cene.

Ob 9:30 smo krenili za smer Alanya-Konakli-Avsallar-Kizilot-Akseki-Seydisehir-Konya-Aksaray-Nevsehir in ob cca 17h prispeli v Nirvana Cave Hotel (Booking.com).

Zelo prijeten ambient z zanimivimi sobami, vdelanimi v kamen z lastno kopalnico in WC-jem. Na rjuhi sem sicer zatipala nekaj drobnih delcev, ki se verjetno sčasoma odkrušijo iz kamnitega stropa. Pa ni moteče, kvečjemu daje še večji vtis pristnosti tovrstnega bivanja. Pohvala gre predvsem odlično delujočemu Wifi-ju (boljšemu kot v samem hotelu in deloval je tudi v sobi!!), pa seveda razpoložljivemu mini bazenu, ki je verjetno prej izjema kot pravilo v ponudbi "cave hotelov" na tem področju. Cena 50 eur za 1 nočitev z zajtrkom za vse štiri je vsekakor več kot sprejemljiva.

Na dan prihoda v Nirvana Cave Hotel smo poznopopoldanski čas želeli kar najbolje izkoristiti, najhujše sonce pa je tudi že počasi zahajalo. Tako smo odkrili zanimivo pot ROSE VALLEY TOUR in se sprehodili po njej. V bistvu se je izkazala, da ni samo sprehajalna, pač pa tudi plezalna. Na določenih predelih ni bila ravno preprosta, saj je bilo tudi nekaj razburljivega premagovanja skal, skalnatih ožin in plezanja.

Užitek za punci :-)

Pot zaključili razigrano razposajeni....z enim "auto-selfijem" :-)

img: 

22.7.2014: Ogled veličastnih stožcev v Zelve (fascinantno), obisk Göreme Open Museum in obisk Ihlara Valley

 

Po zajtrku v Nirvana Cave Hotelu smo dan začeli z malce težav z avtom, ki so nam ga pomagali vžgati s kablovjem in še kar nekaj časa tekom tega dneva so me obhajali dvomi in strah, da se zadeva ne ponovi. Ker res bi bilo nerodno, da po 6 urah vožnje naše začrtano popotovanje pade v vodo. Pa ni bilo nič od tega in Fiat Albela nam je lepo predla vse do konca naše poti. Tega dne obiščemo kar 3 znamenitosti:

  • Zelve,
  • Göreme Open Air Museum,
  • Ihlara Valley
V nadaljevanju fotografije in opis zgoraj omenjenih znamenitosti objavljam ločeno na spodnjih povezavah:

Ogled veličastnih stožcev v Zelve

Tega dne gremo najprej do kraja Zelve (cca 7km iz Göreme), ki me je (v primerjavi s kasneje obiskanim Göreme Open Museum) še posebej navdušil.

Krožna pot med kamnitimi gmotami in stožci z bazaltnimi kapami je veličastna. Zaradi raznolikih kamnitih oblik in odličnih panoramskih točk smo skoraj "na vsakem koraku" pritiskali na gumb fotoaparata ali mobilca in naredili veliko odličnih posnetkov.

Seveda na vsaki taki turistični znamenitosti turki poskrbijo za trgovino z izdelki domače obrti, gostinske ponudbe, najde pa se tu tudi prodajalec otroške ježe s kamelo in center zdravniške oskrbe. Vsaj upam si trditi, da tu niso bili zgolj slučajno. Hoja po razgibanem terenu z bolj ali manj uhojenimi potkami zna namreč biti na določenih predelih tudi nevarna (nevarnost zdrsa ali neprimernega zadrževanja na robu previsov).

obisk Göreme Open Museum

 

Po ogledu Zelve se odpravimo na ogled Göreme Open Air Museum (vstopnina 20 TL/osebi), ki se nahajajo cca 7-10 km stran.

Tu je možen ogled regije, ki so jo zgradili duhovniki v 3. stoletju kot center posvetnega življenja in misli.

Zato danes tu lahko vidiš predvsem ostanke takratnih cerkva, kapel, samostana nun in menihov, ipd. Pot je med vsakim objektom lepo urejena in zavarovana.

Osebno so me Zelve bolj navdušile.

Osvežujoč sprehod po dolini Ihlara (in kopanje v mrzli vodi za pogumneže)

Ob 12:15 zapuščamo Göreme v smeri Ürgüp-Mustafapasa-Ayvali-Mazi-Kaymakli-Derinkuyu, s ciljem da obiščemo Ihlara Valley, katere prospekt sem si priborila v pisarni ponudnika našega rent-a-car-ja.

V Ihlara smo prispeli ob 14:15 in si vzeli čas najprej za kosilo v prijetni restavraciji ob reki Ihlara. 

Do reke Melendiz, ki je v dolžini 14 km izoblikovala cca 100-120m globoko dolino Ihlara, vodijo zavarovane stopnice.

Zanimivo, da se vzdolž doline Ihlara nahaja kar 105 cerkva in blizu 10.00 (rockcaverns).  Ob reki smo po nasvetu domačina ubrali pot v smeri proti Belisirma, vendar smo prepešačili le slab kilometer do cca Caffe bara ob reki, kjer smo si na eni od "rečnih ut", zakoličenih v reko, privoščili turški čaj in sladico. 

Ob 17:10 se odpravimo v smeri Aksaray-Karaman, kjer se zvečer nastanimo v hotelu "Nas Otel", ki smo ga preko Booking.com rezervirali na sosednji ulici cca 15min pred samim prihodom :-) Hotel je bil pravzaprav zelo udoben in si zasluži 3* in ne samo 2*.

23.7.2014: Gorska vožnja proti obali po sistemu 1 km = 10 km in prihod nazaj v hotel (Alanya)

Za doseg obale se odločimo preko relacije Karaman-Ermenek-Anamur. Na poti do Ermeneka zanimiva vožnja po vijugasti cesti navzdol, ki nam jo na trenutke popestri tudi kakšna žival.

 

Prijetno klimo pa gre verjetno pripisati tudi nadmorski višini (cca 1.500 m.n.v., cca 30km pred Ermekom, tabla z višinsko navedbo 1925 m).

Kaj kmalu pa je bilo te gorske vožnje že kar malo preveč in smo se kar razveselili, ko smo v poznopopoldansem času (17h) iz smeri Anamurium-Gazipasa prispeli nazaj v naš hotel blizu Alanye.

24.7.2014: Enodnevni paket ogledov: Sapadere Kanjonu, Manavgat Waterfalls, Side, Alanya

Po zajtrku v našem hotelu Grand Uysal izkoristimo še zadnji dan rentanega avta za ogled:

Sapadere Kanyonu:

 

Kanjon se nahaja cca 45 km JV od Alanye (v kraju Demirtas se zavije za kraj Sapadere, kmalu pa so že modri smerokazi za 12 km oddaljeni kanjon. Ob vstopu na urejeno pot ob reki se nahaja restavracija s precejšno kapaciteto miz, sicer pa imajo lepo urejene sanitarije in v samem kanjonu ob rečni pešpoti tudi Cafe bar, ki so ga postavili na izbranem prostoru pod skalnim previsom.

Manavgat Waterfalls:

Ob 10:30 se vračamo nazaj v smeri proti Alanya, da obiščemo še Manavgat. Manavgat se nahaja med Antalyo in Alanyo. Znamenitost Manavgata so rečni slapovi, ki so bili zakulisje različnih filmov. Vendar ta obisk ocenjujem za čisti nateg, saj po mojem predstavljajo zgolj vabo trgovcev, da na tem mestu prodajajo turistom najprej vse drugo, šele potem pogled na slapove, mimo katerih se ne moreš niti sprehoditi, saj je na tem mestu na voljo le ograjena ploščad s pogledom na slapove in to je to. Ko se obrneš, pa se ti pred nos ponujajo samo še s kičom in ostalimi izdelki naloženi trgovci, gostinska ponudba..in….pravzaprav cel mini bazar, po katerem je v bistvu znano mesto Manavgat. V Manavgatu se namreč nahaja največji bazar na antalijski rivieri. V bližini bazarja je tudi edina mošeja s štirimi minareti na južni obali Turčije. Tega sicer nismo obiskali in morda je vsekakor več za videti kot pri teh slapovih, zaradi katerih res ni vredna vožnja iz smeri Anatlye ali Alanye.  

Side:

Še hiter skok do bližnjega kraja Side in ogled arheološkega področja, ki sva si ga z Markotom na hitro ogledala kar sama, punci pa sta počakali v prijetnem zavetju sence v bližini policajev :-) Po eni strani zanimivo, po drugi strani pa podobno že nekajkrat videno na naših potepanjih po Balkanu.

Alanya:

 

Nazaj grede proti hotelu se zapeljemo še skozi mesto Alanya, kjer smo se z avtom povzpeli do Alanya Castle za nekaj posnetkov z vrha navzdol, nato pa si privoščili okusno kosilo v Azade Banquet Restaurant v blizini Red Tower-ja. Od tu smo imeli lep razgled na pristanišče zasidranih turističnih ladjic, od katerih pozornost zbujajo.predvsem pisane "gusarske brkače", ki jih imajo za izletniske ture po morju. Na prvi pogled že malce "kičasto", po drugi strani pa tudi nenavadna in zanimiva popestritev tega zaliva. Ob,16:30 smo zaključili paleto naših izletov z avtom, ki smo ga v 4-ih dneh kar dobro "izkoristili" (prevoženih 1.620 km).