Po hribovju okoli Raduhe - 2-dnevna pohodniška z nočitvijo v Koči na Grohotu (6.-7.junij 2020).

Priznam, da je bil tole kar pošten zalogaj fizičnega napora, predvsem prvi dan, ko sva nehote naredila še kar nekaj dodatnih neplaniranih korakov :-). Ko ob zadnjih atomih energije in po 8h 45min hoje že težko čakaš, da uzreš ciljno kočo, se ti zdi, da je pot pred tabo kot elastika in te lepo "nateguje" z metri in metri poti, ki je kar ni konec. Ampak cilj je poplačan... zadovoljstvo nad doseženim pa je neizmeren.

  • Prehojena  krožna pot: Robanov Kot (Pri Rogovilcu) - Snežna jama (1.556 m) - Koča na Loki pod Raduho (1.534 m) - Lanež (1.925 m) - Koča na Groharu (1.460 m) - Grobelnik/ Robanova planina - Robanov Kot (Pri Rogovilcu).
  • Dolžina prehojene poti (2 dni): 20,5km
  • Min nadmorska višina: 610m (izhodišče)
  • Max nadmorska višina: 1925m
  • Prehojenih višinskih metrov na poti: 1.411m

Na desni zemljevid Planine Grohot s spanjem v Koči na Groharu (točka 17 na zemljevidu - klikni na sliko za povečavo):

 

OPIS POTI:

Za izhodišče sva si izbrala Robanov Kot - ob cesti pred gostilno Pri Rogovilcu in krenila v smeri Koča na Loki. Prvi pravi postanek za malico sva naredila po 4 urah hoje pri Snežni jami, ki se nahaja med Lučami in Solčavo. Do nje se pravzaprav lahko pride tudi z avtom, saj sva nedaleč stran opazila parkirišče. Vhod v jamo so odkrili leta 1981, za oglede pa je odprta od leta 1990. Velja za najvišje ležečo turistično jamo v Sloveniji, v kateri svoj dom pozimi najde cca 10 vrst netopirjev. Vhod v jamo brez vodnika je prepovedan, ogledi pa so možni v mesecu juliju in avgusta. 

Nadaljevala sva do Koče na Loki:

kjer sva naredila krajši postanek in seveda brez okusnih borovničevih štrukljev ni šlo. Še dobro, da sva se malce okrepila, saj je bila pot pred nama še kar dolga, kar se v tistem trenutku sploh nisva zavedala.

Od Koče na Loki, ki stoji na planini Loka v pobočju Raduh, sva krenila v smeri za najvišji dosežen vrh na najini poti - Lanež (1.925 m), ki se nahaja na vzhodnem delu Raduhe. Na vrhu Laneža, kjer naju je že zajela meglica in rahlo rosenje, se nahaja vpisna knjigica in miniaturna izvedba Aljaževega stolpca. Pred nama je prikupno bežala čreda ovac:

midva (že pošteno utrujena) pa sva se trudila povečati tempo, saj vreme ni kazalo najboljše. Od vrha Laneža (16:20 pop.) sva imela do ciljne Koče na Groharu (spanje) še 1h 20 min hoje. Sestop iz Laneža je terjal spet svoje izzive, res pa je, da se noge začnejo že zapletati - morda tudi zaradi tistega psihološkega efekta, ko čakaš da prideš na cilj.

Na trenutke se ti odpre pogled na cvetoče travnike in pašnike, kar je pravi balzam in zagon za nadaljevanje poti:

Turo prvega dne sva po 8 urah in 45 min hoje (bruto) zaključila ob 17:40, ko sva se nastanila v Koči na Groharu. Ugodno presenečena sem bila nad urejenostjo koče od zunaj in znotraj, še bolj pa nad novico oskrbnikove žene, ki naju je seznanila, da se lahko stuširava. Aleluja. Tuš s toplo vodo in krepka večerja sta naredila svoje, da sva enostavno samo padla v posteljo.

Šele po prespani noči (ko me ne bi zbudil niti streljal s puško :-), sem dojela lepoto okolice in pogled na okoliške vrhove Raduha, Lanež, Olševa in Peca. 

Drugi dan - 7.6.2020:

Po zajtrku sva ob 9h krenila iz Koče na Groharu in krenila naprej. Na eni od domačij sva klepet s starim možakom izoristila, da se spočijejo ne samo noge, ampak tudi oči. Razgled na Solčavo je čudovit:

Od tu sva počasi začela zaključevati najino turi v smeri Grobelnik in Robanova planina. Sestop iz te točke, kjer se še prijazno smejim, je bil tudi kar precej strm, pot sama pa precej zaraščena. Do avta pred gostilno Pri Rogovilcu sva prispela ob 12:30 in tako sklenila svojo pot. Seveda pa brez zasluženega kosila ni šlo. Za to sva izbrala kar eno od prvih na najini poti domov - Gostišče Kegljišče v kraju Lubno ob Savinji (v smeri proti Lučam).

Sklepna misel:

Prav letošnja 2-dnevna tura po lepih SLO hribih je bila vsekakor zanimiva in ustrezno naporna. Vreme je zdržalo, noge pa tudi. Lahko pa zapišem, da je bil teren celotne prehojene poti kar zahteven. Prvi dan sva pravzaprav naletela na prav vse možne talne podlage, zaradi katerih je bilo potrebno ne samo  aktivirati noge, pač pa tudi možgane. Dan po dežju je bilo še toliko več nevarnosti za zdrs na spolzkih skalah in koreninah. Dodatno pa sva na poti imela še situacije kot so: deroči slap preko gozdne poti, nekaj predelov z nevarnostjo padajočega kamenja in skal, prečkanje skalovja s pomočjo jeklenih zajl, podrto drevje in smrečje skozi katerega se je bilo potrebno utreti pot, na poti nasuta in od dežja namočena zemlja.

DRON posnetka - okoli Raduhe (6.6. in 7.6.2020