Odhod in postanek v Ohridu
SOBOTA, 4.7.:
Odhod od doma ob 03:30. Na poti po Hrvaški je potekalo bolj ali manj tekoče. Promet normalen, ni bilo čutiti večje prometa. Ob 9:30 ko smo prispeli na mejo Hrvaške s Srbijo v kraju (mislim da) Apševci, pa kar naenkrat kolona vozil. Začelo se je polžje premikanje po cesti do meje, ljudje so rinili svoje avtomobile korakoma naprej in med njimi so se kmalu našli tudi prvi nestrpneži, ki so se obesili na troblo svojega jeklenega konjička, kot da bi s tem lahko pomagali, da bi se kolona premikala naprej hitreje. Mejo smo prečkali točno po 2 urah čakanja :-) in sicer ob 11:30. V nadaljevanju poti je šlo dokaj gladko. Makedonijo smo prestopili, ko nam je števec pokazal da je za nami že 1004 km oz. cca 14 ur in pol vožnje. V Makedoniji postanek v predhodno rezerviranem aparatmaju Adeona, kamor smo prispeli ob 21h zvečer. Prijazna lastnica nam je že s poslanim mailom in SMS-i pokazala veliko pozornosti, na samem mestu pa sploh (če je vse v redu, potrebujemo še kaj, naj pokličemo takoj če ne bo itd.).
NEDELJA, 5.7.: prihod v Ohrid
V jutro se zbudimo spočiti in odrinemo na en makedonski zajtrk v bližnjo taverno ob obali, saj je zaradi našega poznega prihoda predhodni dan, hladilnik vseboval le Kajina zdravila. Nato peš na ogled antičnega teatra in obisk znamenite Ohridske trdnjave (trdnjava carja Samuela), ki kraljuje na vrhu hriba, ki se vzpenja v središču starega mestnega jedra. Pot v nadaljevanju vodi do samostana Saint Panteleimon, kjer si ob zvokih pobožne glasbe, ki odzvanja v zvočnikih zunaj, ogledaš notranjost in zunanjost zgradbe. Še malo naprej nas je pot po prijetnem gozdičku vodila do rta, kjer smo si (kljub rahlemu negodovanju Kaje “kdaj bomo”) ogledali cerkev St.Jovan Kaneo. Da pa bi bila pot nazaj še bolj prijetna, sva se z Markotom dogovorila, da se na drug del zalivčka odpeljemo s čolničkom, s katerim nas je popeljal domačin. Še hiter skok do Ohridskega jezera, kjer smo (z mojo izjemo) v avtokampu Gradište okusili jezersko kopanje, še preden nas je presenetil rahel dež. Dež nas je nekako “prikoval” v avto in smo se še malce popeljali naokoli. V bistvu smo naredili kar skok do Prespanskega jezera – po cesti, ki vodi iz kraja Trpeljca v kraj Otesevo. Cesta nas je vodila do višine 1.500 metrov n.v., od koder se nam je ponudil čudovit razgled na Ohridsko jezero in kasneje tudi na Prespansko jezero. Zaradi same višine lahko rečem, da smo doživeli makedonsko “Veliko Planino”.
