´

Knjigo je napisal Samo Rugelj, sin (morda še bolj) znanega psihiatra Janeza Ruglja. Gre za pripoved o ponovni borbi "uma in telesa" , da dojameta in dosežete nekoč že doseženo. Z drugimi besedami - pripoved o tem, kako svoje, po nekaj letih že malce "uležano in posedeno" telo ponovno pripraviti do želenih športnih ciljev. Vsekakor bi jo ljubitelji teka brali malce bom empatično, kot sem jo sama, ki te oblike telesne aktivnosti žal (še) ne prakticiram. Pa vendar...

Samotova zgodba ni zgodba o zdravem načinu življenja (dokazovanje, da je tek zdrav), je bolj podoživljanje njegovih priprav, da po 20-ih letih spet uspe preteči maraton. Za svojega trenerja si izbere 16-tedenski računalniški program iz Ipada, ki mu obljublja da ga spravi v formo za 42-kilometrski maraton (ob predpostavki, da tisti ki se ga loti uspe preteči 10 kilometrov v približno 1 uri).

In vrstijo se njegovi tedni treninga, zanosa, upada volje, pa spet elana, vmesne bolezni, pri čemer svoje prispevajo tudi prijatelji - eni spodbudno, drugi malo manj. Upravljanje telesne aktivnosti (tedenski teki po programu) pa je seveda treba spraviti v uravnotežje tudi s prehrano, psiho, službenimi in družinskimi obveznostmi.

Kljub vsem preprekam, pride dan D, ko se naš tekač odpravi na Dunajski maraton, kjer se pridruži 36.000 tekačem iz več kot 100-ih držav. V glavi mu roji cel kup misli, morda tudi trema in strah ter malce grenko spoznanje, da se je računalniškega programa držal približno 70%. To pomeni, da je pred maratonom treniral in pretekel cca 350 km od predlaganih 500-600 km po programu. V zakup vzame dejstvo, da je pretekel tudi nekaj lepih višinskih razlik in se tako dobro pripravljen in optimističen udeleži Dunajskega maratona.

Za seboj uspešno pušča kilometre vse do zadnjega najlepšega trenutka, ko lahko deli svojo srečo z družino. In zaključi s prepričanjem, da bo tek še naprej gojil, predvsem v višjem nivoju kot v zadnjih letih - sam in/ali z družino.  

Moja ocena (od 1 do 5): 4