Evropa

Albanija

Prvi družinski obisk Albanije smo si začrtali poleti 2013. Name je naredila Albanija nekako mešan vtis. Čuti se razcvet turizma in zato tudi dinamičen obalni pas, ki se šibi od novih gradenj, trgovinic, lokalnih prodajaln in vrveža ljudi (nočna promenada sprehajalcev).

Z vsakim dodatnim "korakom" v notranjost, stran od večjih mest, pa si bliže spoznanju, da si prispel v državo, ki potrebuje še precej napredka in razvoja v kvaliteti življenja posameznikov.

Pogled na obstoječa stanovanjska poslopja (in verjetno tudi nemalo takšnih, ki jih oddajajo turistom) je ponekod prav smešen in žalosten, saj za njih električna napeljava pomeni metre in metre prepletenih električnih kablov, ki ponekod visijo preko balkona ali okenske police na drugo stavbo, pa tam še malo naokoli v drugo nadstropje. Pa zakaj ga ne bi potegnili še malo do sosedov in v pritličje :-)

Komunalne storitve so tudi nekaj posebnega. Kot da jih odvažajo brez nekega urnika, ali takrat, ko se kontejnerji že rahlo šibijo pod težo smeti, te pa še veter ali potepuški psi raznosijo malce naokoli.

Da ne govorim o divjih odlagališčih smeti, ki se najdejo tudi v jami ob turistični poti na vrh mestnega gradu (Vlore; Kuzum Baba). Odpadnih avtomobilov je ponekod kot gob po dežju. Samevajo ob cestah, “krasijo” zasebne posesti ali so celo nameščeni na strehah / terasah hiš kot "oglasno sporočilo": Tule operemo vaš avto. Pa brez heca, biznis z zasebnimi avtopralnicami očitno cveti in bo še cvetel, dokler bodo njihove ceste še naprej ostajale prašne in umazane :-)

Vreden omembe je tudi njihov prometni režim in kvaliteta cest, ki imajo vsaj to zaslugo, da ne moreš zaspati v avtu, saj lahko zaradi lukenj na cesti pogosto le poskakuješ na zadnjih ali sprednjih sedežih in se smejiš skupaj z ostalimi. Čez cesto se seveda lahko hodi kadarkoli in kjerkoli, policaji pa kazni predpisujejo malce prirejeno ... verjetno takrat, ko je “čas za plačo” in si vzamejo svoj delež :-)

Pa vendar me je Albanija tudi prijetno presenetila, da ne bo pomote. Turizem je v razcvetu in če smo se še pred nekaj minutami v smeri proti obali vozili mimo skromnih naselij in podrtij, že se nam je tik pred obalo (kjerkoli pač) ponudil pogled na novo zgrajene hotele, moderne stavbe, ki jih še kar gradijo.

Občudovanja vredna je potrpežljivost uličnih prodajalcev sadja in zelenjave, ki cel dan posedajo v svoji senčki in si obetajo zaslužek. Njihovo sadje je res sočno in verjamem, da lokalni pridelovalci tudi pridno obdelujejo svojo zemljo. Se mi zdi, da imajo kar lepo urejeno njive, ki jih marsikje opremijo tudi z namakalnimi sistemi.

Avgusta 2013 smo se na poti po Balkanu ustavili v naslednjih Albanskih mestih:

  • SHKODRA, mestece ob Skadarskem jezeru, ki se ponaša z gradom Rozafa Castle; več - tukaj,
  • TIRANA; namestitev in hiter ogled mesta; več -tukaj,
  • RADTHIME; vasice cca 13 km južno od obalnega mesta Vlore, kjer smo počitnikovali nekaj dni; več na ločenih straneh po dnevih: nekaj besed o samem hotelu - tukaj
  • VLORE; vzpon na Kuzum Babo - tukaj
  • GJIROKASTER; zunanji ogled gradu na mestni vzpetini in pogled na zanimive hiške, posejane po gradom - tukaj.

21 dnevna "balkanska odisejada" - JUL/AVG 2013 (Hrvaška, Bosna, Črna gora, Albanija, Grčija, Bolgarija, Srbija)

Za poletje 2013 smo si zastavili Albanijo in nekaj Grčije (načeloma le Lefkas), pa se je vse skupaj prevesilo v večjo "odisejado". Prešli smo Hrvaško, Bosno, Črno goro, Albanijo, Grčijo, Bolgarijo in Srbijo. 

OPIS POTI (4.087 km; cca 195 km/dan):

Klikni na sliko za povečavo!

Jadransko magistralo smo dosegli v smeri proti Novemu mestu, čez mejni prehod Vinica, nato pa na AC v smeri Rijeka/Split. Po dvodnevnem kampiranju v Omišu smo nadaljevali pot ob reki Cetinji in nato po AC v smeri Makarske. Sledilo je prečkanje bosanske in črnogorske meje, nato pa vožnja s trajektom čez kotorski zaliv. Po nočitvi v Ulcinju smo preko albanskega dela Skadarskega jezera (Shkodra) dospeli v Tirano, od tam do našega prvega cilja, v kraj Vlore. Nadaljevali smo po malce bolj drzni, serpentinasti poti (ki smo jo morali ponoviti zaradi pozabljenih potnih listov), vse do kraja Saranda in Gjirokastra na jugu Albanije. Od tu smo prispeli v severni del goratega dela Grčije s ciljem ogleda svetovno znane soteske Vikos Gorge. Željni morja, smo grško obalo dosegli preko mest Ionanina, Metsovo in Thessaloniki, odkoder se je začelo naše pohajkovanje po celinskem delu Grčije – Halkidiki.

Ta po svoji obliki spominja na srednje tri prste roke. Na podlagi priporočil (lepe plaže, morje) smo si zbrali “sredinec”, ki nam je po svoje tudi malce “zagodel”; saj smo kar nekaj časa iskali primeren kraj za namestitev, dokler nismo odkrili Thalatta Camping Village v kraju Kalamitsi (4-dnevno kampiranje). Pot smo nadaljevali do kraja Ierissos, kjer smo se nastanili za obisk zadnjega prsta Halkidiki-ja. Ta je zaprt za javnost, zato smo se odločili za izlet z ladjico na ogled Mount Athos, kjer živi cca 1.700 menihov v cca 20 samostanih. Grčijo smo zapustili v smeri proti mestu Serres in prispeli v Bolgarijo, kjer smo najprej prenočili v mestecu Rila (100 km pred Sofijo), nato pa obiskali še samo prestolnico. Po krajšem 2-urnem sprehodu po mestu Sofija, smo se zapeljali če do mesteca Svoge, od tam pa preko mesta Dragoman v Srbijo. Tu smo prenočili v Nišu in si za zadnjo postojanko izbrali še Beograd (ogled mesta)

Balkan 2013 / 19.7.2013: Po jadranski magistrali do Omiša

Ob normalni jutranji uri (9:20) odhod proti Jadranski obali v smeri Lj – Novo mesto - Žužemberk – mejni prehod Vinica in na AC za Rijeko / Split. Prihod v Omiš ob cca 15h, kjer smo si izbrali kar kamp, ki nam ga je ponudil med prvimi Booking.com – Camping Galeb 3* (www.kamp.galeb.hr). In izbira ni bila slaba.

Balkan 2013 / 20.7.2013: Kampiranje “pri dinozavrih” (Camping Galeb, Omiš)

Kamp Galeb je lepo urejen, njegova turistična posebnost pa je Dino park za otroke (nekaj razstavljenih dinozavrov, sicer pa igrala in nekaj adrenalinskih zadev) ter turistični bus, ki vozi po poti, kjer se reka Cetinje izliva v morje. Prvo smo izpustili, drugo opcijo pa smo šli kar v lastni režiji, pa se nam na poti niso ponujali kakšni pretresljivi razgledi na reko Cetinjo in dvomim, da smo falili cesto. V kampu tudi na veliko oglašujejo ponudbo restavracije "Konoba KREMENKO" (7km izven Omiša), ki bi jo bilo morda zanimivo obiskati, če bi nam na naši nadaljnji poti to sporočili naši želodci :-)

Balkan 2013 / 21.7.2013: Čez zaliv Boke Kotorske in nastanitev v Ulcinju

 

Po zajtrku in podiranju šotora (9:30) zapuščamo kam Galeb v Omišu in se napotimo po cesti, ki naj bi bila zanimiva predvsem zaradi razgleda na izliv reke Cetinje v morje. Žal nisem opazila ničesar, kar bi bilo vredno za v foto objektiv, čeprav smo se vozili po cesti, kjer naj bi iz kampa vozil tudi turistični bus (Omiš – Podašpilje – Slime – Zadvarje).

Smo se pa zato malce naprej ustavili za 10 min, da smo poslikali mogočen slap Gubavica - Kanjon Cetinje. Slap leži v bližini vasi Zadvarje, ustvari pa ga reka Cetina, ki po kraškem površju pada 50 m v globino. 

Opoldan smo že na hrvaško-bosanski meji in prevozimo skromno dolžino bosanske obale. Tako da smo po 10 minutah vožnje že nazaj na hrvaški obali. Do izbranega hotela v Ulcinju nas loči še 170 km, pred tem pa si popestrimo, predvsem pa skrajšamo čas vožnje z vkrcanjem na trajekt, ki nas popelje čez kotorski zaliv.

Pozno popoldan se nastanimo v izbranem Hotelu Prego 3* v Ulcinju, za dostop do plaže (2-3 km) pa je obvezen avtomobil. V bistvu gre za dve glavni plaži (Mala in Velika plaža) oz. več ločenih plaž , ki se “brez konca” vrstijo ob obali, do katerih vodi več stranskih cest, oddaljenih od glavne ceste dober 1km. Tako da mi ni jasno, od kje volja ljudem, da hodijo tako daleč do plaže.

Za hiter skok v morje smo izbrali Noki Beach, na srečo v predvečernem času, ko je večina ljudi že zapustila plažo. Ob pogledu na več dolgih vrst praznih ležalnikov in senčnikov, nizko gladino vode, pomešano z mivko, si kar predstavljam kako “sardelasto” mora biti tu podnevi.

Balkan 2013 / 22.7.2013: Do Skadarskega jezera (Shkodra / Rozafa Castle) ter namestitev v Tirani

Ob 9:45 zapuščamo Ulcinj v smeri proti Skadarskemu jezeru – do albanskega dela jezera oz.do mesta Shkodra. Na poti običajni prizori albanskih vasic in mestec, ki so med seboj povezana z ne prav dobro vzdrževanini cestami. Pogled se ti večkrat ustavi na verigi zasebnih avtopralnic (če jim tako sploh lahko rečem), ponekod na dokaj lepo urejene domove in parcele, nedaleč stran pa spet na skromna ali celo razpadajoča domovanja in nedokončane gradnje. 

Opoldansko sonce prijetno nabija in pomena klime v avtu se še posebej začnemo zavedati, ko ob 11h obtičimo v koloni pred črnogorsko-albansko mejo, ki jo šele ob 12:15 uspemo prevoziti.

Peljemo proti mestu Shkodra ob reki Bune, kjer se pod gradom Rozafa Castle ob 13h ustavimo za prvi dvig gotovine na bankomatu. Občutek, ko držiš v roki “špeh” bankovcev (20.000 albanskih lekov), je prav super, ko pa preračunaš in dobiš tudi potrditveni SMS o dvigu, pa vidiš, da imaš v roki 142 eur.

Ob 13h smo se v Shkodri povzpeli na razvaline gradu Rozafa Castle (parkiraš cca 5 min hoje pred vhodom). Pri plačilu vstopnine (200 lek/os.) smo bili deležni kalkulacije po albansko, saj nam je možakar zaračunal in vzel le 500 lekov (namesto 800) – brez računa oz. vstopnice, seveda. Iz Rozafa Castle je lep razgled na preplet treh rek: Drine, Kiri in Buna, samo Skadarsko jezero vse do Črne gore.

Ob 14h vozimo od Shkodre proti Gjader-ju, kjer nas je Marko popeljal po opuščenem vojaškem letališču. Za njega morda nek globlji pomen, za nas punce pa malce popestritve in simuliranje, da smo v pilotovi kabini (Nastja obvlada angleški nagovor pilota :-). Klik na sliko za ogled videa našega "poleta" :-)

Sledi vožnja naprej, v smeri proti Shengjiu – Lezhe oz. proti obali, da zadovoljimo Nastjino in Kajino željo po kopanju. Vsem (razen Kaji) se je čeljust rahlo povesila, potem ko smo vozili od pristanišča Shengjiu in kasneje zavili na obalno cesto, ki pravzaprav poteka po plaži.

Končno smo se “zbudili” od dolge vožnje, saj nas je začelo opazno premetavati po sedežih, Marko pa je vztrajno ubiral pot po zaprašeni, umazani in luknjasti cesti. Vse z namenom, da za Kajo in Nastjo najdemo primerno lokacijo za kopanje. Aleluja, meni ni bilo prav nič všeč tu in še Nastji ni bilo do kopanja. V vodiču sem prebrala, da je Shengjiu priljubljeno zatočišče albanskih turistov. No, Kaja se je 1x namočila, nato smo nadaljevali pot proti Tirani.

Ob 18h smo se na poti ustavili na odličnem kosilu. Za slabih 28 eur oz. 3.750 lekov smo dobili 1 predjed, 2 grški solati, 1 pizzo margerito, 1 morsko rižoto, meso v omaki s pomfrijem, 3 Fante in 2 pollitrski vodi). Ugodno. Torej bomo v Albaniji jedli poceni ? 

Ob 19h nastanitev v Tirani – v Hotel Villa Earte. Prijetno presenečenje, saj smo dobili večji apartma z dvema sobama, dnevnim prostorom, kuhinjo, ločenim WC-jem in kopalnico. Hotel kot tak je sicer skrit v manjši uličici, obdan z drugimi stavbami, je pa zato čist, ima prijetno senčno teraso (obloženo s keramiko) in je odlično izhodišče za ogled glavnih znamenitosti mesta. 

Balkan 2013 / 23.7.2013: Tirana (hiter ogled mesta) in 5-dneva namestitev v Radthime (Vlore)

Tirane si nismo podrobneje ogledali. Naredili smo le nekaj posnetkov na osrednjem trgu blizu opere, v jutro pa smo šli še do sosednje tržnice, nedaleč stran od hotela.

Polno prodajalcev, ki na skromno urejenih stojnicah, pa tudi na vsakem “pasjem vogalu” prodajajo svoje izdelke, pa naj bo to 5 litrov mleka v plastenki in nekaj čebule, cela gajbica sadja ali na platnu (na tleh!!) razstavljena paleta zelenjave. Če odmisliš umazanijo in skromno urejeno tržnico, je sadje in zelenjava pravzaprav zelo lepo in barvito, pa vendar smo se kar hitro vrnili do avta in odpeljali naprej, v smeri Elbasan – Rrogozhine – Lushnje.

Popestritev dneva pa nam je bil še pripetljaj, ko smo ob cesti opazili policaja, kako vneto maha s svojo liziko. Človek bi pričakoval, da bo stegnil roko, ne pa da bo z njo vihtel pred sabo, kot da bi želel zanetiti ogenj. Skratka, vozili smo 78km/h (omejitev 50 km/h) in dobili kazen 50 eur. Dobrovoljno nam je policaj obračunal 50% popust, kar je v tistem trenutku in po njegovem naprednem znanju matematike zneslo 20 eur, te pa si je očitno lepo “zabasal” v svoj žep. Nobenega potrdila o plačilu, samo še pozdrav. Si je pač vzel svoj dnevni del plače :-) Ob 15h nastanitev v Grand Hotel Vlore 3*, ki smo ga z lahkoto našli, saj leži ob eni in edini obalni cesti, v vasici Radthime, cca 15 km južno iz mesta Vlore.

Balkan 2013 / 24.7.2013: Grand Hotel Vlore (čofotanje v morju, poležavanje “na polno” in čudoviti sončni zahodi)

Grand Hotel Vlore – Radthime:

Gre za prikupen obalni hotelčič, ki se ponaša:

..... s tremi plažami, ki so manjše in očitno umetno urejene, ležalniki in sečniki pa brezplačno za goste hotela, 

 

..... s teraso, ki sega v morje in deluje, kot da bi preuredili pomol, ki je morda bil nekoč na tem mestu 

 

.... in z lego, ki ti vsak večer pričara čudovite sončne zahode, da bi jih kar naprej fotografirala:

Manj pohval pa si zaslužijo fantje, ki strežejo v hotelski restavraciji. Saj ne, da bi bili arogantni in ne prijazni, vendar vsi so mi delovali bolj kot praktikanti in več kot očitno jim manjka neka organiziranost in hitrost postrežbe. Kljub temu, da jih je bilo kar precej, smo na kakšno stvar čakali neprimerno dolgo (smo sicer potrpežljivi gostje :-).  No, pa tudi zajtrki niso bili kak presežek (naročilo poberejo pri mizi).

Balkan 2013 / 25.7.2013: Obisk mesta Vlore in vzpon na Kuzum Babo

Dopoldan kopanje na hotelski plaži, pozno popoldan obisk mesta Vlore oz. Kuzum Baba Hill. Gre za hrib, do vrha katerega vodi 235 kamnitih stopnic (zasluga Nastji za štetje :-), nekatere od njih že nevarno razpadajoče, tako da previdnost ni odveč. Na vrhu se ti ponudi čudovit razgled na mesto Vlore in morje, “naškljocala” pa sem seveda tudi nekaj fotografij sončnega zahoda. Na voljo je tudi restavracija, vendar smo to misel opustili, pa tudi sicer bi bila pot navzdol po stopnicah malce težavna v temi (nisem opazila posebne razsvetljave).

Balkan 2013 / 26.7.2013: Da potešimo svojo lakoto tudi z albanskim “mc' donaldsom”

Albanci našega dobro poznanega Mc' Donaldsa nimajo, zato pa kaj dosti ne zaostajajo za njim s svojim Kolonat-om. Bolje rečeno "posnemajo", saj je CGP njihovih označb, ambienta in tudi embalaže dober približek Mc'Donaldsu. Zato pa pri okusu še vedno nekaj manjka :-) 

Cena ? Za slabih 10 eur oz. 1.500 lekov smo dobili 2 Happy Kids menuja, 2 x pito (podobno tortilji z mesno zelenjavnim nadevom) in pijača za 4.

Balkan 2013 / 27.7.2013: Zadnji dan - Vlore in poslovilni večer v družbi albanske družine

Še zadnji dan izležavanja in kopanja na plaži Grand Hotela Radthime, zvečer pa pozno v noč “poslovilno” druženje z albansko družino, sicer živečo v Angliji (Tim in Nataša). Precej zgovoren možak, ki si je uspel življenje urediti v Angliji, v kraju Middlesbrough, nedaleč stran iz Londona. In kot pravi sam, ima rodno deželo (Albanijo) povsem dovolj 1x letno, ko z družino pripotuje z avtom iz Anglije v Albanijo za čas 1 meseca. Češ, da imajo tam več kot komfortno življenje (lastni posel, hiša, prijatelje).

In prav to naše "zbližanje" je verjetno tudi pripomoglo k temu, da smo preko Tima dobili nazaj pozabljene potne liste. V nadaljevanju ...

Balkan 2013 / 28.7.2013: Dinamična vožnja po serpentinasti cesti Vlore – Saranda, pozabljeni potni listi in ogled soteske iz knjige rekordov

Ob 9h zapuščamo Grand Hotel (Vlore) v kraju Radthime – v smeri proti Sarandi. Peljemo po serpentinasti cesti v hrib, vse do višine 1.000 m.n.v., kjer se presenetljivo nahaja kar nekaj “nobl” restavracij, pa tudi hotelov (čeprav stran od morja in obalnih letovišč). Na vrhu teh brd se ti ponudi čudovit razgled na turkizno modro morje (verjetno kraj Dhermi), ob cesti pa nemalo prodajalcev medu in drugih podobnih izdelkov. Pa seveda ne zamudimo tudi bunkerjev, ki ležijo skriti med grmovjem ali dokaj blizu ceste (nekdanja obramba pred Grki).

Po 1h in 30 min vožnje, ko upamo, da bo vendarle konec ovinkov, serpentin in dih jemajočih “pogledov navzdol”, nas predrami telefonski klic. Tim (angleški albanec, s katerim smo se dan poprej družili ob hrani in pijači) nam sporoči, da smo pozabili v hotelu potne liste). Kaj drugega kot, da obrnemo in se podamo spet v ovinke :-) Prijazno pa se je Tim s hotelirjem odpravil z avtom v našo smer, tako da nam je “prihranil” polovico poti (45 min).  

Ob 14h prihod v Gjirokaster, kjer smo se ustavili na kosilu, si na hitro ogledali grad in naselje his, ki so brez kakšnega reda in s svojsteno arhitekturo posejane vzdolž vzpetine - pod gradom.

Ob 16:30 prispemo na albansko-grško mejo, potem pa smer za Vikos Gorge, na ogled svetovno znane soteske. Za izhodišče smo si izbrali prijetno kamnito mestece Monodendri, kjer smo tudi prenočili v istoimenskem hotelu, opremljen prav zares zelo okusno in na moje navdušenje – vse v kamnitem stilu (tudi podest, na katerem so uredili posteljo).

Do ogleda soteske Vikos Gorge vodijo smerokazi, kjer na parkirnem mestu pustiš avto. Potem pa se do razgledne točke sprehodiš po cca 700m urejeni, s kamenjem tlakovani potki. Kaj kmalu se ti že od daleč ponudi razgled na mogočno sotesko, ki v globino meri kar 900m, kot taka pa je vpisana tudi v Guinessovo knjigo rekordov 1997.

Smo pa se zapeljali do še enega izhodišča za ogled soteske (Vikos Oxia).

Balkan 2013 / 29.7.2013: V znamenju kamnov (Stone Forest, Stone Bridges, stone villages)

Ob 10h po grškem času (+1) zapuščamo Monodendri s še vedno prisotnim vtisom veličastne soteske Vikos Gorge. Tudi s Hotelom Monodendri smo bili zelo zadovoljni. Sledil je postanek za še eno razledno točko na sotesko (Vikos Gorge / Oxios), do kamor prispeš, če se od hotela Monodendri zapelješ še nekaj minut naprej. Od parkirišča do razgledne točke je tu tokrat le cca 200 m sprehajalne poti, ki pa deluje bistveno bolj nevarno. Priznam, da me je kar malce zmrazilo ob misli, da na tem mestu narediš napačen korak. Potka namreč ob prepadu, ki seva v globino, ni zavarovana, je pa dovolj prostora za nemoteno hojo “en za drugim”. Upam le, da niso tu končali življenje vsi tisti, katerih imena so na kamnih zapisana na opaženem spominskem obeležju. Je pa tako, da v teh gorskih krajih živijo tudi medvedi, kar priča informativna tabla. In predstavljajte si mojo najstarejšo hčer, z odličnim posluhom za posnemanje živali, kako se me je privoščila, ko sem morala "iti na minus" tam nekam za prvim grmovjem :-) 

Na poti nazaj smo opazili tudi zanimive skale usedlinastih oblik (primerek sedimentnih kamnin). Sodeč po tabli, je to “kamniti gozd” oz. t.i. Stone Forest. Marko nam je začrtal še en postanek, zato smo krenili v smer Monodendri – Kipoi. Zanimivih stvari se kar vrsti v teh krajih in vse kaže, da kamen tu prevladuje - bodisi kot čudo narave bodisi kot človeška mojstrovina.

Opazili smo namreč kar nekaj kamnitih mostičkov, katerih postavitev se je verjetno krila iz EU sredstev. Vsak od mostov je po svoje unikaten, njihova edinstvenost pa pride do izraza prav zaradi same umestitve v neokrnjeno naravo gozda, obdanega z gorovjem. Poseben veličasten nasploh pa je Kokori's Stone Bridge, ki kraljuje na tem področju (Bridges of Zagori).

Naj poudarim, da vse to, kar opisujem, ne leži “na dlani”, ampak se je treba za vsako stvar kar malce zapeljati, četudi tudi po osamljenih gorskih poteh. Zraven sodi tudi kakšen kiks, pa obračanje in ponovno iskanje...za vztrajne torej, ki se ne razburjajo na pomanjkljive lokalne označbe.

Ob 15h je gorovje Pindus (mislim da ???) že daleč za nami in že vozimo po vzhodni obvoznici mesta Thessaloniki, v smeri proti obali (Nea Moudania), do katere je še 50km. Za nekajdnevno namestitev ob obali smo si izbrali sredinski palec Halkidiki-jev, samo iskanje hotela ali kampa pa se je razvleklo v pozno popoldanske ure. Potem, ko smo obvozili že polovico tega “sredinca”, t.i. polotoka Sithonia, smo v kraju Kalamitsi naleteli na fajn kamp – Thalatta Kalamitsi Village Camp (www.thalattacamp.gr), kjer smo se nastanili za 4 dni.

Balkan 2013 / 30.7.2013: Kampiranje v naključno odkritem Thalatta Kalamitski Village Camp

Gre za sicer večji kamp ob lepi, dolgi prodnati plaži, kjer so (za simbolično naročilo pijače v znesku 5 eur, plastenka 1l vode  zastonj) na voljo tudi ležalniki in senčniki. Kamp so postavili leta 2006 in danes nudi vse, kar potrebuješ v času kampiranja. Kamp ponuja možnost raznovrstne namestitve, med katerimi izstopajo lesene hiške in manjši bungalovi, ki pa jih je treba predhodno rezervirati. Sanitarije so čiste, sodobno opremljene in predvsem več kot zadoščajo kapaciteti kampa.

Posebnost je morda še bazen znotraj kampa, bolj v veselje otrok in vseh, ki se želijo umakniti čez dan iz plaže. Pa tu je še mini club, izposoja koles, vodni športi ipd. Ni da ni.

Lokacijo za naš šotor smo dobili na odličnem mestu (le 15m do sanitarij in 30m do plaže) in tudi niso komplicirali na recepciji, ko smo naknadno zaprosili za menjavo s sosednjo parcelo. Sledilo je večerno kopanje “pod zvezdami” in prva nočitev.

Balkan 2013 / 31.7.2013: “Fake” rojstnodnevna tortica in dekletov projekt s svečkami.

Plaža, morje in počitek, da je že prav "naporno" :-). Vsekakor nekaj, kar nam ne leži kaj dosti dolgo. Dekleti sta že prvi dan odkrili svoj skrivni kotiček med skalami, ki pa so ga kaj kmalu zasedli drugi otroci.

Zvečer pa majčkeno presenečenje ob praznovanju Markotovega rojstnega dne, pri čemer smo dekleta imele pravo tajno tihotapljenje vsega potrebnega med šotori. 

Balkan 2013 / 01.08.2013: Med divjimi valovi in mini club....

Dan poprej sem omenila, kako super je plavati v mirni vodi, tokrat pa se je morje razburkalo in ustvarilo valove, ki še zdaleč niso bili nedolžni. Sem okusila na svoji koži, ko me je dobesedno zabrisalo na obalo :-)

        

Večer sva s Kajo preživeli v mini clubu, na ustvarjalni delavnici, kjer sva otrokom in mentoricam sprva sledili kot črni ovčki, ker nisva razumeli ničesar, na koncu pa sva izdelek (okvir za sliko) naredili med prvimi :-)

Balkan 2013 / 02.08.2013: Še zadnji del "sredinca" mimo lepih plaž do Ierissos-a

Podiranje šotora in pospravljanje vsega potrebnega ti vzame nekaj časa, tako da odhod iz kampa Thalatta šele ob 11:30. Prevozimo še zadnji del sredinskega palca Halkidikjev (Sithonia), na katerem po zemljevidu preštejem 26 označenih kampov (morda jih je še več).

Na poti proti Ierissos-u obvezen postanek za fotografiranje nekaj zares lepih plaž (področje Panagias Bay proti kraju Pirgadikia).

Nato smer Gomati – Xiropotamo – Tripiti, od tu pa mimo le nekaj plaž in manjših pristanišč. Pravzaprav mi ta področje ni deloval preveč turistično razvit. Drugače je, ko se bližamo Ouranopoliju, kjer smo se (pred nastanitvijo v Ierissos-u) želeli pozanimati o izletu z ladjico na Mount Athos. Itak je bilo to le 15 min dodatne vožnje (Ouranopoli - Ierissos).

Ob 14:30 prihod v Ierissos in nastanitev v Hotelu Markos (http://www.hotelmarkos.gr ), odlična večerja nedaleč stran ob obali in popadanje po posteljah (tokrat zapasal TV, internet in klima).

 

Balkan 2013 / 03.08.2013: Izlet z ladjico do menihov

 

Po zajtrku odhod v 10 min oddaljeno mesto Ouranopoli, kjer smo se že dan poprej pozanimali za izlet z ladjico na ogled polotoka Athos (Mount Athos - sveta gora). Tu sodobne civilizacije ni. Polotok je svoja (meniška) republika, ki jo s svojo poselitvijo že več kot 1000 let tvorijo le menihi. Polotok je danesposeljen z več kot 1.500 menihi, živečimi v 20-ih samostanih (nekoč 40 samostanov in 40.000 menihov).

Ladja Captain Fotis (Athos Cruises) vozi 2x dnevno vzdolž obale polotoka. Vožnja traja 3h, ki jih lahko nameniš za opazovanje obale in obalnih samostanov ali pa za posedanje v notranjem prostoru z barom in z mini trgovinico. Celo na masažni stol, LCD televizor in udobne fotelje niso pozabili.

Na ladji te lepo sprejme možak v neki folkorni opremi (na sliki desno - ko me je pohopsal za fotografijo, ki sem jo potem kar kupila.... za spomin :-).

Vožnja se malce vleče oz. postane zanimiva šele, ko se “razkrijejo” na obali prvi samostani, tako da kakšna dodatna popestritev na ladji (predvsem na poti nazaj) ne bi bila odveč. Morda bi nam zavrteli lahko tudi kak film o življenju menihov ali pa bi nam eden od njih "s prve roke" predstavil njihovo življenje na tem polotoku. Semkaj namreč moški lahko vstopijo samo s posebnim dovoljenjem, ženskam pa je to strogo prepovedano. 

Balkan 2013 / 04.08.2013: Iskanje dobro skritih "Vivara Waterfalls"

Po zajtrku Markotov predlog, da se odpeljemo na ogled slapov Vivaro (cca 1h stran), za katere pa smo tekom poti ugotovili, da so dobro skriti. Zaradi skromnih smerokazov, smo imeli kar nekaj vožnje po razrukanih gozdnih poteh. Prva gozdna cesta, za katero smo mislili da vodi do cilja, je bila zares slaba. Na enem mestu je skozi cesto šel celo manjši potoček, ki je nakazoval na to, da lahko lepo obtičimo v njem, če bi zarili z avtom vanj, ali pa tudi ne. Zaradi tega smo avto sprva pustili in šli peš naprej, ker pa hoje po cesti kar ni bilo konca v neznosni vročini, se je Marko odločil, da gre po avto in poskusi zapeljati čez potoček. Punci smo čakali 15 min in ob hrupu motorja smo ga bile zelo vesele, ...skoraj tako kot želvice, ki so jo punce pri taistem potočku že prej našle ob robu ceste.

Sledila je vožnja še po drugi cesti (nov odcep) in v 3. poskusu smo vendarle odkrili ”The Waterfalls of Vivara", blizu Olympiade.  V bistvu gre za 2 slapova, ki ležita nekaj minut hoje narazen. Z avtom se lahko pripelješ navzdol po gozdni poti čisto do informativne table, potem pa greš desno peš do prvega slapa in nazaj do table,  nato pa še levo do drugega slapa, ki je malce manjši. Dostop do vode, v katero se zliva slap, je malce otežen in je tukaj nekaj plezanja med skalami, vendar ni krize.

Nazaj grede je prav dobrodošel studenec, kjer si lahko napolniš prazne plastenke, ob cesti proti obali pa tudi zanimiv razgled na "rudnik zlata" in sporočilo peticije nasprotnikov: "Save Aristotels homeland from goldmining !!!

Ob 15:15 prispemo v Olympia - kosilo in kopanje na tamkajšni plaži.

Balkan 2013 / 05.08.2013: Slovo od grškega morja in naskok Bolgarije

Po zajtrku odhod in na nek način “slovo” od grškega morja, saj nam naša kalkulacija poti in razpoložljivega časa narekuje, da sedaj dneve namenimo za smer proti proti domu. Odločitev je padla, da Slovenijo dosežemo preko Bolgarije in Srbije.

Tako torej ubiramo 2.600 km do sedaj prevožene poti. Potem ko smo ob 9:30 zapustili Ieronissos (Hotel Markos), smo opoldne že dosegli grško-bolgarsko mejo v smeri proti Sofiji.

Na lakoto nas ob 13h prva opozori Kaja (9), pa smo se dogovorili, da še malce podaljšamo, kar se je izkazalo za dobro odločitev v nadaljevanju potu. V kraju Rila smo namreč po naključju naleteli na restavracijo Valdis, ki je locirana ob prijetnem potočku. Voda se tu steka po zanimivo razporejenih skalah, kot da bi nekdo vsaki od njih načrtno zarisal točno določeno lokacijo. In pravzaprav se vidi, da so teraso restavracije domiselno zabetonirali s kamenjem, da se vse skupaj lepo zliva z okoljem.

Na naše prijetno presenečenje smo že ob prihodu opazili mini hiške. V svoji ponudbi imajo 4 objekte (hišice) po 5 enot, torej 20 bungalovov (spalni del in WC s tušem). In glede na navdušenje deklet, je padla odločitev, da tu 1x prenočimo.

Z Markotom sva si ob tej priliki sama šla ogledat še zanimiv samostan Rila Monastery, ki se nahaja 15 km stran. Za ogled samostana od zunaj ni bilo potrebno plačati, me pa je možakar pri vhodu napotil nazaj, češ da ne smem imeti razkritih ramen in nog.  Na srečo sem imela v avtu še vso prtljago in sem se hitro preoblekla v dolge hlače. Samostan je zelo lep, ves čar pa mu brez dvoma daje bogata poslikava pročelja in zanimiva arhitektura. Vsekakor veliko priložnosti za nekaj lepih fotoposnetkov.

Balkan 2013 / 06.08.2013: Ogled najbolj vročega gejzirja na Balkanu in obisk bolgarske prestolnice

Ob 9:15 smo po zajtrku v Hotelu in restavraciji Valdis (Rila), krenili naprej in se ustavili med potjo v kraju Sapareva Banya za ogled najbolj vročega gejzirja na Balkanu, ki se nahaja sredi manjšega parka v samem mestu. Že od daleč se opazi para, ki se dviga v zrak, vode pa bolje, da se ne dotikaš :-)

Več na: http://www.saparevabanya.org 

Ob 11h prispemo v Sofijo za 2-urni sprehod po mestu in obisk Starbucks Coffe (internet, kava). Zlo pasal ' :-)

Iz turističnega zemljevida, ki sem ga kupila v mestu, sem predlagala, da se zapeljemo malce ven iz mesta, cca 40 km stran, proti kraju Svoge (naselje Tserovo) za ogled malo nenavadne gmote skalovja t.i. "The Natural Rock Phenomenon, Dzhuglata".

Ta se nahaja na manši vzpetini ob železniški progi v samem naselju. Kot da bi ravnokar iz vesolja padla na to mesto, namesto nekje v gozdu.

Ob 16h smo že na cesti proti kraju Dragoman, tako da smo ob 17h že na bolgarsko-srbski meji.

V večernih urah prispemo v Niš, kjer smo šli najprej nekaj pojest. Priklop na Wifi Free nam je omogočil takojšno rezervacijo v Hotelu Garni, kjer smo dobili zelo lep dvosobni apartma s kuhinjo nišo. Pri zajtrku sicer dobili vsi omlete, vendar so bili pripravljeni puncam postreči še kaj drugega. Imajo pa menda odlično slaščičarno.

 

 

Balkan 2013 / 07.08.2013: Lobanje, aqua parka in Beograd "by night"

Niš smo zapustili ob 10:30 in si ob odhodu iz mesta ogledali še Skull Tower. Objekt, ki so ga zgradili turki po bitki na Čegarju leta 1809 - kot opozorilo srbom. Shrljivo, da so zadevo zgradili iz več kot 900 lobanj.

Na AC proti Beogradu smo skrenili v smer za kraj Arandjelovac, da dekletom ponudiva še malce vodnih radosti, potem ko je morje že pošteno za nami. Aquapark - Bukovička banja; http://www.aquapark-izvor.com) so predvsem tobogani, saj v poletni gužvi, na katero smo naleteli na plavanje v bazenu lahko kar pozabiš. Je pa cena vstopnice ugodna (za družinsko smo dali 1.850 dinarjev oz. 16 eur).

3-4 urno tobogankanje in namakanje nam je bilo ravno dovolj, tako da smo ob 18:45 krenili proti Beogradu, kjer smo se nastanili v Hostlu Vertigu (predmestje). V večernih urah smo se zapeljali do mesta in se sprehodili po ulici Kneza Mihajlova, kjer je začutiti pravi utrip mesta. Polno sprehajalcev in tistih, ki posedajo po lokalih stranskih uličic. Popestritev pa so tudi raznorazni ulični umetniki, prodajalci in animatorji. Na skrajnem koncu ulice Kneza Mihajlova smo naleteli na restavracijo VAPIANO (www.vapiano.rs), ki nas je presenetila s ponudbo hrane, načinom postrežbe (sam svoj mojster) in plačilom (naročila se zapisujejo na kartico, plačaš ob odhodu). Restavracija v osnovi nudi pizze in paste, pa tudi juhe, solate in slaščice. Posebej za otroke se trudijo na svoj način. Vsaj pri pripravi Kajine pizze so bili zelo kreativni - medvedek "pizza" je bila slastna :-)

Vsekakor odlična kulinarična izbira v starem delu Beograda.

Balkan 2013 / 08.08.2013: Beograd in "via home"

Beograd je lepo mesto. V svojem starem delu (Stari grad) nudi obiskovalcu jedro glavnih znamenitosti. Vsaj mi smo si izbrali ta del mesta, kar je verjetno najbolj primerno za nekoga, ki pride prvič v Bg.

Grad Kalemegdan, na katerega smo se najprej povzpeli iz njegova JV dela, obkroža presenetljivo velik park (Kalemegdanski park), v katerem se nahaja tudi zoološki park in vojaški muzej. Pogled iz gradu na samo mesto in sotočje Save in Donave je čudovit.

Park Tašmajdan vreden postanka za ogled cerkve sv. Marka.

Vožnja čez Most na Adi (slovenski arhitekturni prispevek Beogradu)  do umetnega Savskega jezera oz. do Ada Ciganlija. Še kosilo v restavraciji "Jezero", v kateri sem jedla izvrstno "piletino na šumajdinski način" in odhod proti domu.

Ob dovozu na domače dvorišče nam je števec pokazal 4.087 prevoženih kilometrov, kar pomeni v poprečju slabih 200 prevoženih km / dan.

 

 

Anglija

Gibraltar 1998 (ang.kolonija)

 

 

Gibraltar je angleška kolonija in hkrati vstopna točka do Atlantskega ocena, ki so jo angleži osvojili in prevzeli v času vojne za špansko odcepitev v letu 1713. Gibraltar kot tak je posebno mesto za vse domotožne angleže ali tiste, ki so po srcu angleži. Ljudje živijo tako, kot živijo v rodni Anglji. Nepogrešljiva jed "fishn'chips", tradicionalna menjava straže, trgovska veriga Marks and Spencer in (še kaj angleškega bi se našlo) predstavljajo obvezen del turistične ponudbe Gibraltarja.

Glavna atrakcija Gibraltarja je vsekakor hrib "Upper Rock" oziroma "Top of the Rock", kamor te popeljejo z gondolo, na hribu, ki je spremenjen v naravni park, pa se lahko svobodno sprehodiš, ogledaš ostale zanimivosti in se spoprijateljiš z opicami, ki edine te vrste živijo na Gibraltarju ter v Maroku in Alžiriji, kjer so sicer. Živalski in rastlinski svet Gibraltarja je zares pester. Tu živijo ptice (prav tako edine svoje vrste), ki se jim reče "Barbary Partridge", omembe vredna pa je tudi spektakularna selitev ptic, v katero se vključi tisoče in tisoče, več kot 15 različnih vrst ptic, ki odletijo v enem samem dnevu. Prav tako lahko pomladi opaziš čudovite metulje ter raznovrstne insekte, ki vsak po svoje daje čar živalskemu svetu na tem majhnem, vendar čudovitem koščku zemlje. Posebne rastline Gibraltarja predstavljajo rože, kot so Chickweed, Thyme in Candytuft, ki jih pa na žalost nisem opazila, kaj šele da bi razločila eno od drugih. Ko se prvič povzpneš na "Rock of Gibraltar", te vse pred teboj in pod teboj prevzame z občutkom, ki ga ne znam opisati. Pogled na neskončno morje, opazovanje pristajanja in vzleta letala v bližini, strma obala, ki doseže do 430 metrov nadmorske višine, globoko pod tabo pa zopet manjši predeli peščene plaže predstavljajo res prekrasno doživetje.

Večji del dneva smo namenili temu, da smo prepešačili Upper Rock, kjer smo si ogledali: znamenite tunele in obrambne postojanke iz davnih časov, vključno s takratnimi topovi in drugimi obrabnimi vojaškimi sredstvi iz leta 1333, St. Michael's Cave (jama), ki privlači turiste še iz časov Romanov Jama naj bi v času 2. svetovne vojne služila kot bolnica za nujne primere, vendar jo niso nikoli uporabljali. Danes je Cathedral Cave odprta obiskovalcem ter hkrati predstavlja edinstveni avditorij za koncerte, balet, dramske igre in predstavitve.

Jesenski potep po južni Angliji z ogledom londonskega muzikla (30.10. - 06.11.2017)

Potem, ko nam je bila Anglija do sedaj le "odskočna destinacija" za polet na druge destinacije oz. smo jo prvič obiskali leta 2002 (London), smo se letos odločili, da malce raziščemo njen južni del.

Poti, ki so nas vodile izven angleške prestolnice so nam tako razkrile skrivnosti in čare angleškega podeželja, naselja tipičnih viktorijanskih hiš, velikih univerzitetnih mest, izbranih destinacij zgodovinskega pomena(www.english-heritage.org.uk), pogled na mogočne gradove.... vse skupaj pa seveda "začinjeno" z okusi tipičnih angleških jedi in neskončne prijaznosti angležov.

  • Krožna pot:
    London - Leicester  - Buxton - Manchester - Liverpool - Birmingham - Stratford-upon-Avon - Arlington Row - Oxford - Salisbury - Stonehedge - Shaftesbury - Portsmouth - Seford - South Hill Barn Car Park - London (Victoria Station) - Windsor Castle - Stansted Distribution Centre /Start Hill (vračilo rent-a-car).
  • Dolžina: cca1.300 km

Prevzem avta in via London - Liverpool

Na letališču London Stansed pristanemo ob 19h in prevzamemo rent-a-car preko družbe EASIRENT.com nedaleč stran od letališča. Dobimo odlično ohranjeno Astro s cca 21.000 prevoženimi kilometri in začnemo doživljati vožnjo po levi Smile.

Prvi dan pripeljemo do kraja Bedford, kjer se nastanemo v hotelu Holiday Inn Express. Naslednji dan nadaljujemo pot proti kraju Leicester, kjer se ustavimo pri National Space Center, vendar ga ne obiščemo (primeren očitno za manjše otroke), pa tudi smo še v strahu, da bi nam zmanjkalo časa če bi se na eni lokaciji zadrževali preveč dolgo.

Priložnost za sprehod izkoristimo na posestvu Newstead Abbey, kjer je v obdobju 900 let (1164-1931) za posest in urejanje okolice skrbelo več različnih družin. Vrtnarjenje je očitno imelo tu svojstven pomen, saj v ta namen stoji tudi informativna tabla z napisom "Changing Gardens - Changing Times".

Med potjo se odločimo še za postanek na Arbow Low, eni od zgodovinsko ohranjenih najdišč izpred 3.000-6.000 let in prenočimo v kraju Buxton (Greyhound Hotel).

Po zajtrku se odpravimo v 30min oddaljen Manchester, kjer parkiramo v znamenitem The Quays, ob poslopju muzeja Imperial War Museum(www.iwm.org.uk). Vstop v muzej je brezplačen in še zdaleč ne dolgočasen, saj tudi za otroke ponuja veliko vsebin na poučen, zabaven in zanimiv način. Ob izhodu iz muzeja se ponuja sprehod med elitnejšimi poslovnimi stavbami mestnega predela The Quays, kot so BBC, Media City UK, ipd.

Sredi popoldneva prispemo v Liverpool, kjer parkiramo v bližini Pier Head za ogled The Beatles Statue, muzeja The Beatles Story in se zapeljemo z liverpolskim panoramskim kolesom The Wheel of Liverpool. Vstopnica za muzej legendarnih Beatles-ov omogoča pravzaprav vstop v dva objekta, ki sta med sabo ločena cca 10 min hoje. Prvi objekt se nahaja na Pier Head v neposredni bližini njihovih kipov na prostem in je povezan s trgovino, kjer prodajajo nešteto spominkov, brandiranih z Beatles-si. Druga stavba pa je na Albert Dock-u in je muzejska hiša The Beatles Story. Priporočljivo, da ob vhodu vzameš slušalke, ki ti omogoča poslušati o vsem, kar je zaznamovalo življenje Beatle-ov.

Do arhitekturno zanimivega "mall-a", podeželske vasice iz leta 1.380 in univerzitetnega mesta Oxford

Potem, ko si mož ogleda nogometno tekmo med NK Maribor in Liverpool na stadionu Anfield, kjer naši fantje ponovno niso imeli sreče, zapustimo in obiščemo Birmingham z arhitekturno zanimivim mall-om Bullring, ki obiskovalcem ponuja v okolici cca 3.000 parkirnih mest in več kot 160 trgovin. Celoten mall je na ta dan (02.11.2017) že popolnoma novoletno okrašen in praznično vabi k nakupom, kdorkoli si pač to lahko privošči, saj večinoma prevladujejo prestižne blagovne znamke.

V nadaljevanju se zapeljemo do rojstnega mesta William Shakespear-ja, v kraj Stratford-upon-Avon in ker so nam na naši poti res štete ure, si privoščimo le "take-away" coffee in se sprehodimo po živahni ulici polnih barov in trgovin, kjer stoji rojstna hiša tega velikega dramatika.

Google mi je med lokalnimi znamenitosti tega področja ponudil tudi Arlington Row, prikupno in slikovito podeželsko vasico, za katero se zdi, da se je čas tu ustavil v l. 1.380, ko so sicer nastale te kamnite hiške, v nekaterih izmed njih očitno živijo še danes.

Dan zaključimo z univerzitetnim mestom Oxford, ki mu pečat dajejo mogočna univerzitetna poslopja, knjižnice, muzeji,...Obiščemo tudi res lep in velik Museum of Natural History brez vstopnine, čeprav si zaslužijo več kot samo dobrodelne prispevke.

Do kamnite destiinacije Stonehenge in belih obalnih pečin na skrajnem jugu (Cukmere Haven)

Po zajtrku v kraju Salisbury, se odpravimo v eno od top destinacij na naši poti - v 20 min oddaljen Stonehenge, kjer večer poprej preko spleta rezerviramo termin in kupimo karte. V visoki sezoni je to nuja, saj po informacijah na njihovih straneh svetujejo nakup že vsaj 1 mesec prej. Na področje spuščajo le določeno število ljudi, ki jih z busom popeljelo od glavnega vhoda do točke postavljenih kamnov, ki na prav čuden način kraljujejo sredi prostrane travnate površine, ki jo skrbno negujejo. Žal je bilo vreme v času našega obiska megleno, zato je pred obiskom vsekakor priporočljivo preveriti vremensko napoved, verjetno pa kamnine pridejo še posebej do izraza ob sončnem zahodu.

Nadaljujemo v smeri proti kraju Shaftesbury, kjer parkiramo v središču mesteca, se sprehodimo mimo cerkve St Peter's Church vse do strmo tlakovane ulice Gold Hill, kjer se hišice stiskajo skupaj kot vžigalice v škatlici. Si ne predstavljam, kako živeči v teh hišicah premagujejo korake v hrib in prenašajo težja bremena (kolo je nočna mora, ni pa videti, da bi lahko enostavno dostopali do hiš z avtom).

Ob 12:25 krenemo v smeri juga in izberemo cesto mimo krajev: Portsmouth - Chichester - Worthing - Beddingham - Seaford, vse do ciljnega mesta South Hill Barn Car Park, kjer parkiramo in cca 20min dolg sprehod do Cukmere Haven s pogledom na veličastne bele obalne pečine "Seven Sisters". Naj zapišem, da sem si vzela kar nekaj časa, da sem našla primerno mesto, od koder se lepo vidi na te pečine. Na Trip Advisory sem zasledila, da jih veliko predlaga brezplačno parkiranje ob tej koči, ker opcija je tudi, da se pripelješ na vrh samih pečin, vendar pogled ni primerljiv s tem kot je pri South Hill Barn.

Vrnitev v London, ogled muzikla Wicked in hiter postanek za največji grad Windsor Castle

Predzadnji dan si vzamemo čas za London, kjer se odločimo za plačilo dnevne parkirnine na parkirišču Victoria Station ravno z namenom, da smo locirani v bližini Apollo Victorica Theatre (ogled muzikla).

Kljub rahlemu dežju, ki nas je na naši poti zares prvič presenetil ravno na ta zadnji dan, se sprehodimo po ulicah do Buckingham-ske palače in na hitro obiščemo narodno galerijo (The National Gallery), Grant Museum of Zoology ter The British Museum z mogočno halo.

Za povratek nazaj - do Victoria Station koristimo podzemno in si zvečer v bližnjem Apollo Victoria Theatre ogledamo muzikal Wicked. Muzikal je bil odličen, malce mi je bilo samo žal, da si nisem poprej prebrala o sami zgodbi muzikla. Moram priznati, da je tale "dramska angleščina" tudi po svoje zahtevna skupaj z njihovim tipičnim lokalnim naglasom. Muzikal je v 2 delih in so ga uprizorili fantastično. Čar mu daje vse: odlični pevci in gledališki igralci, razkošni in bogati kostumi, scena, svetlobni efekti, kulise, pa tisto kot čarovnico čudežno dvignejo v zrak ali ko se začne premikati zmaj nad odrom in spuščati svoje glasove. Edino moteče mi je bilo to, da se ljudje ne morejo zadržati, da bi uživali v muziklu tudi brez hrane in pijače. Da se slučajno obiskovalci ne bi preveč pretegnili, hrano lahko (preko mobilne aplikacije) naročiš preko menuja na samem sedežu in ti jo prinesejo v tvojo vrsto. No Comment!

Pred odhodom na letališče in vračilu avtomobila, se zapeljemo še do mogočnega gradu Windsor Castle, čas pa nam dopušča zgolj za občudovanje in nekaj foto posnetkov iz daljave. Za dostop do njega in obisk gradu si je treba vzeti verjetno kar pol dneva, si pa ne predstavljam koliko časa se čaka za vstop, potem ko sem videla dolgo vrsto čakajočih.

London (september 2002)

 

ČAS POTOVANJA:
4 dni (12. - 16. september 2002): Za termin smo si izbrali sredino septembra in 4 dni je bilo glede na način potovanja in prenočevanja več kot zadosti.

EKIPA:
V London smo se odpravili Marko, Daša (nečakinja), Mojca in Nastja. Potovanje v Anglijo je bil za našo 2-letno malčico prvo najbolj oddaljeno in tudi najbolj zahtevno zanjo, vendar ga je dobro prenesla. Kljub občasnemu neudobju, celodnevnemu pohajkovanjem po mestu in ukradenemu popoldanskemu spancu se je Nastja dobro držala in strpno zdržala vse dni, ko smo bili na poti. Ne vem čemu naj to pripišem, ....bodisi zanimivostim, na katere smo naleteli in ob katerih "ni imela časa zaspati oz. biti nejevoljna"....bodisi dobri organizaciji in pripravljenosti, da se v vsakem trenutku ustavimo in ji prisluhnemo. Moji dvomi pred začetkom potovanja so se tako izkazali za napačne, saj smo z njo hodili prav posod in razen kakšnega popoldanskega počitka, ki ga je Nastja potrebovala za spanje nekje v parku in potreba po hrani & pijači, z njo nismo imeli nobenih sitnosti. Delno ima zasluge za to tudi voziček, saj brez njega ne bi prišli daleč. In kakšen vtis je London napravil na nas? V nadaljevanju. 

ODHOD (Lj-Celovec) / PRIHOD (London-Stansted):
Klagenfurt (KLU) - London Stansted (STN)
Sreda, 12 Sep 2002, odhod (KLU) 13:55, prihod (STN) 15:05

London Stansted (STN) - Klagenfurt (KLU)
Ponedeljek, 16 Sep 2002

V London smo se odpravili s startom na letališču Celovec, od koder smo na liniji letalske družbe Rynair Airlines poleteli proti Londonskemu letališču Stansted po zelo ugodni ceni (149,00 EUR za vse 4 osebe / 3 odrasli, otrok). Kljub zares smešno nizki ceni, sama kvaliteta leta ni bila bistveno slaba. Nismo pač bili postreženi s hrano in sedež smo dobili tam, kamor smo se pač uspeli usesti. Pri tem slednjem smo uspeli dobiti ugodno sedišče ob oknu - po zaslugi Nastje bi rekla, saj so na letalo tja in nazaj spuščali najprej tiste z majhnimi otroki, invalide in starejše ljudi. Kakorkoli že prihranek pri prevozu smo zato kaj hitro kompenzirali s stroški, ki nam jih je terjal ogled mesta London.

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA VPOGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

 

Strokovna ekskurzija v London (O.Š. Trzin, april 2013)

Termin ekskurzije: sobota 13.4. - torek 16.4.2013
Let: Ljubljana - Stansed; prevoznik Easy Jet
NastanitevTravelodge Hotel - London DocklandsCoriander Avenue, E India Dock Rd, London E14 2AA

Strokovna, poučna, zabavna in hkrati družabna ekskurzija, ki si jo bo Nastja (12) vsekakor prijetno spominjala - čeprav je bilo pomalem tudi utrudljivo. 

Po njenem pripovedovanju so videli veliko, vse po programu in menda še mnogo več. Opremljena z "IgotU" GPS Track-arjem so očitno res kar precej  šibali naokoli.

"Route-a" poleta:

"Route-a" po Londonu in z ladjico po reki Temzi: :

   

PROGRAM:

1. dan: Po prihodu v London:

  • panoramska vožnja po The City of London
  • s postankom v Southwark za ogled City Hall – londonske mestne hiše, 
  • sprehod po še vedno delujočem dvižnem mostu The Tower Bridge in zunanji ogled The Tower of London ter nastajajočo najvišjo poslovno zgradbo v Evropi The Shard, vožnja do hotela in nastanitev 

2. dan:

  • h kraljici Elizabeti »na čaj« in ogled menjave kraljeve straže
  • na poti do Buckinghamske palače postanek na znamenitem Trafalgar Square-u in ogled The National Gallery
  • obisk Natural History Museum,
  • raziskovanje Camden town-a, ene izmed večjih tržnic v Londonu, 
  • ogled Big Ben, Houses of Parliament 
  • do muzeja voščenih lutk Madame Tussauds (samo tisti, ki so doplačali),
  • Covent Garden, poln uličnih umetnikov in izbranih butikov. 
  • Piccadilly Circus in obisk China Town-a 

3. dan:

  • vožnja do Greenwicha (Queen's House, Naval College, Royal Observatory) 
  • izlet z ladjico po reki Temzi in ogled London še z rečne perspektive. 
  • večerni postanek na Leicester Square-u (utrip filmsko-gledališkega dela Londona) 

4. dan:

  • vzpon na The Monument

Fotografije; Nastja in njena učiteljica ga. Andreja Rotar (skupinske fotke)

Avstrija

Na tej strani predstavljam nekaj izletov po Avstriji, ki smo jo začeli odkrivati (žal) šele pred leti. Toliko lepih izletniških točk - od avstrijskega podeželja do parkov in mest - in vse razmeroma blizu.

2-dnevni oddih ob jezeru Zell Am See do tja pa po čudoviti alpski cesti Grossglockner (22.7.-24.7.2020)


Obisk Avstrije z zgoraj omenjenimi postanki je bil v bistvu podaljšek našega 4-dnevnega oddiha v dolini reke Soče,ki smo si ga splanirali v razmeroma občutljivem obdobju, ko smo bili tako doma kot v tujini še vedno pod vplivom epidemije s korona virusom in v izvajanju in spoštovanju preventivnih ukrepov. Presenečena sem ugotovila, da v teh dveh dneh v Avstriji niso tako dosledno upoštevali nošenje zaščitnih mask (restavracije, trgovine, turistični objekti), smo pa opazili na javnih mestih razkužila in opozorilna obvestila za javnost.

Po čudoviti alpski cesti Grossglockner - 22.7.2020

Vožnja po fascinantni gorski cesti Großglockner Hochalpenstrasse je pravo doživetje s polno osupljivimi razgledi. Če je vreme lepo, kot je bilo na ta dan, so razgledi še toliko lepši in segajo brezmejno v vse strani. Cesta je pravi izziv za kolesarje, motoriste in tudi za voznike.

Na dolžini 48km je turističnih postankov ob cesti 12 (vsaj kot je označeno na zemljevidu, ki ga dobiš ob vstopu v Großglockner. Vreden je obisk Kaiser-Franz-Josefs-Hohe na višini 2369m, od koder se ti ponuja direkten pogled na vrh Grossglockner-ja in ledenik Pasterze

Zell Am See in pohodniški spust z vrha Schmittenhohe (2000m);_22.7. in 23.7.2020

Ko smo prevozili znamenito cesto skozi Grossglockner smo prispeli v Zell Am See, v še eno od avstrijskih jezer, ki ne preseneča. Namestili smo se v Pension Alpenrose, ki smo ga rezervirali dan poprej in ga toplo priporočam. Nahaja se na odlični lokaciji,  dokaj blizu jezera in gondole cityExpressa (medtem ko se je treba do gondole Schmittenhöhebahn zapeljati z avtom ali pač iti cca 30min peš).

Že kar takoj ob prihodu sva z možem izkoristila za skok na kolo okoli jezera, da sva preverila dolžino poti. Ponovno me je očarala avstrijska natančnost in urejenost in pravi užitek je varno voziti po poti, ki je posebej urejena za kolesarja in posebej za pešče. Pot okoli jezera je dolga 12km (natančno 19.97 km :-), in idealna za družine z majhnimi otroci. Ob jezeru sta urejena dva obalna predela za kopanje: Zell am see esplanade (v naši bližini) in Strandbad Thumersbach (višji nivo in tudi plačljivo, saj so uredili zunanji bazen na prostem v stiku z jezerom). V Thumersbach smo tudi izkoristili za skok v jezero, nismo pa plačevali in šli znotraj ograjene plaže, saj nismo imeli namena poleževati cel popoldan.

Zell Am See ponuja veliko aktivnosti (voda, kolo, hribi), na voljo je seveda tudi kampiranje. Naš čas smo izkoristili še za vzpon z gondolo na vrh Schmittenhohe (2000m), navzdol pa smo šli peš mimo 4 jezer, na kateri lahko opaziš tudi nekaj razstavljenih umetniških eksponatov  - "The 4 Lakes Art Hike".

Kaprun - mimo elektrarne Verbund in vzpon do akumulacijskih jezer na višini 2036 m; 24.7.2020

Obisk visokogorskega akumulacijskega jezera Stausee Mooserboden, ki so ga gradili med II.svetovno vojno nad mestom Kaprun na višini 2036 m in končali leta 1955, je izjemen tehnološki dosežek, ki je lepo zlit z naravo. Da pa vse to ne služi le elektrarni Verbund, so ga seveda uredili tudi za turiste.

Do jezera, ki se napaja z vodo večinoma iz ledenika Pasterze, je možen dostop le z busom (izhodišče: Kaprun Stauseen Parkhaus), ki te popelje visoko v hrib preko ozkega, kamnitega tunela (enosmerna vožnja) vse do vrha, kjer se sprehodiš po obzidju tega mogočnega jezu.

Ta je iz dveh delov, eden je visok 112m in dolg 357m, drugi pa visok 107m in dolg 497m. 

3-dnevni oddih v Avstriji, Heiligenblut in še skok do smučišča Goldeck, 25.2.-27.2.2022

Za zaključek zimskih počitnic še skok iz toplega Istanbula do hladnejšega Heiligenblut-a in 111 km oddaljenega, manj poznanega smučišča Goldeck, ki se v bistvu nahaja na poti proti domu.

Smučišče Heiligenblut / Grossglockner, ki spada v območje nacionalnega parka Hohe Tauern (Visoke Ture), je slovencem že dobro poznan. Sama sicer smučišča nisem preizskusila, sem se pa podala na peš turco po vasici in tudi malo v hrib od gondole (Rossbach) ob smučišču proge št.10, zaradi strmine pa sem se nazaj podala kar po cesti Grossglocknerstrasse (2,5h in cca 9km), ob kateri se mi je ponujal lep razgled na dolino in okoliške gore.

 

Nastanitev v Hotelu Kaiservilla (Hof 45, 9844 Heiligenblut) lahko samo prehvalim, kar potrjuje tudi Booking.com ocena (9,6). Hotel se od gondole nahaja 500m, nekako ne tako daleč, po drugi strani pa je priročno, če imaš nekoga, ki te do gondole zapelje z avtom (Mojca taxi :-), saj je tamkajšnje parkirišče plačljivo.

V Hotelu Kaiservilla smo imeli družinsko sobo, ki je bila čudovita - prostorna, udobna, s hladilnikom, TV-jem, zakonsko posteljo, enojno posteljo, ki se nahaja v ločenem prostoru (brez vrat), nisem pa preverila, če je kavč v osrednjem prostoru raztegljiv.

Presežek ponudbe je vsekakor bogat zajtrk in prostori s savno v pritličju, za katero sva se morala vpisati na seznam (morda zaradi koronskih preventivnih ukrepov) in sva 2x koristila vse prostore povsem sama. Zadnji (3.dan) smo se na poti domov ustavili še v Goldeck, kjer se nahaja manjše smučišče, pa vendar zelo lepo urejeno. Več o smučišču: https://www.bergfex.com/goldeck/

 

Bad Hofgastein & Bad Gastein - zimske počitnice, februar 2014

Tokrat smučanje v Gastein, v eni od 5-ih smučarskih regij SkiAmade. Ta zajema smučarske centre: Schladming-Dachstein, smučišča Salzburg regije (kot so npr. Flachau, Wagrain, Kleinarl...), Grossarl, Hochkonig in pa Gastein, ki smo si ga tokrat prvič izbrali za 4-dnevni smučarski "oddih" v času zimskih pocitnic.

 

Gastein se odlikuje po dveh termah, ki jih obkrožajo smučišča Sportgastein, Bad Gastein, Bad Hofgastein in Dorfgastein. Od vseh sta med seboj povezana le Bad G. in Bad H. (sklepam sama).

V smeri našega cilja nas je južno od Bad Gastein v kraju Mallnitz presenetilo dejstvo, da vozi avtovlak, ki ti skozi alpski prelaz Tauern skrajša pot na relaciji Mallnitz-Bockstein (11 min voznje, po urniku vlak vsakih 60min, cena 17eur). Sicer pa lahko ubereš tudi daljšo pot po cesti v smeri Winklern-Heiligenblut-Bruck.

Spremenljivo vreme smo v Bad Hofgastein izkoristili za kopanje v Alpentherme Gastein (od našega Park Hotel-a cca 600m oddaljen), ki ga je smotrno izkoristiti predvsem po aktivnem smučanju. 2-urna karta je na voljo po 18h, v ceni pa je vključena tudi savna. Otroci imajo na voljo 2 tobogana, v posebni jami z bazenom na stenah vrtijo risanke, filme, v času nasega obiska seveda predvsem Olimpijske igre iz Sočija. Iz panoramske terase term je lep razgled na okoliške gore Dorfgastein in Bad Hofgastein.

Iz slednjih se s tirno vzpenjačo povzpneš najprej do višine 1.301m, potem pa s prestopom na prostorno žičnico (za več oseb) še na višino 2.050m (Schlossalm). Med smučanjem na Bad Hofgastein prograh smo lakoto potešili v Bergrestaurant, ki se nahaja na vrhu Schlossalm (2050m). Tu se splača s hranjenjem počakati do 14:30, saj imajo enourni "happy hours" z 50% popustom na vse tople obroke. Seveda se pozna pri ceni, če pripelješ sestradane člane družine.

Posebej pa je zanimiv vrh Stubnerkogel (2251m), kjer skoraj moraš odložiti smučke in se sprehoditi po visečem mostu, ki so ga naredili verjetno zgolj kot turistično atrakcijo. In uspelo jim je, saj je res izjemen in vpet na edinstveni legi s čudovitim razgledom.

Pa morda še ta podatek: proga (H1+H2+H3), ki se razteza na relaciji Schlossalm-Angertal-Stubnerkogel skupaj obsega 10,4 km dolžine in kot taka velja za najdaljšo smučarsko progo v zahodnih Alpah. Mojim puncam se je najbolj dopadla H3, ki smo jo poimenovale "trojni hamburger". Je pa fajn za boardat (za začetnike in tiste malo naprednejše) oz. smučat, ko se v noge naseli prva utrujenost.

Zadnji dan našega bivanja v teh čudovitih avstrijskih gorah smo se (po muhastem vremenu 1-2 dni) nasmučali "na polno". Domov smo se odpravili utrujeni in veseli, da je ravno na ta dan (18.2.2014) naša Tina Maze dosegla spet "zlato" na olimpijskih igrah v Sočiju, hokejisti pa premagali (ravno) avstrijce in se s tem uvrstili v četrtfinale olimpijskega hokejskega turnirja.

Spodaj Nastjin letošnji napredek v board-anju in nekaj slik....

Bad Kleinkirchheim (13.-20. februar 2016)

 

Zimske počitnice 2016 (13.-20.2.) so "trofnle" žal ravno v dnevih neugodnih vremenskih razmer, ampak se je nekako izšlo. Odločitev za Bad Kleinkirchheim, kjer smo se nastanili v Apartmajski hiši Am Römerbad, vendarle ni bila tako slaba odločitev ob dejstvu, da se ta objekt nahaja le 50m stran od term Römerbad.

Odlika term je predvsem lokacija (neposredno ob gondoli Kaiserburgbahn) in sodobno opremljen predel s savnami. Pa morda dejstvo, da vkolikor ne smučaš in imaš 3 ali 6-dnevni ski-pass, lahko smučarsko karto nadomestiš za obisk term brezplačno. Pogoj pri tem je, da smučarske karte še nisi izkoristil v tekočem dnevu, v času kopanja iz term tudi ni dovoljen izhod in prihod nazaj, čas kopanja pa velja le do 16h (savna za doplačilo). Sam bazenski predel nima kakšnih posebnosti, ki bi jih lahko posebej izpostavila. Pač priročno po aktivnem smučanju.

 

Smučarske proge OK, pohvale pa predvsem smučarski šoli ski Orel (individualni 4 dnevni tečaj ski-boardanje bil več kot koristen). Kaja navdušena.

 

Intenzivna 2-dnevna smuka v Avstriji (Turracher Hohe in Obertauern); 6. in 7.feb 2011


Smer: Villach-Klagenfurt-Feldkirchen

Nastanitev: Wastlwirt hotel (družinsko voden in komfortno urejen hotel s ponudbo Wellness &Spa; do obeh smučišč spodaj cca 20 min vožnje. 

 

1.dan: Turracher Hohe

  • cca 40 km prog, večinoma manj zahtevne in idealne za družine,
  • 32 smučarskih prog (10 lahkih, 21 srednjih, 1 težka)
  • 1 kabinska (panoramska), 4 šestsedežnic, 1 dvosedežnica in 1 sidro
  • zanimivost: sankališče "na tirnicah", verjetno zimsko in letno, na dolžini 1600m

2.dan: Obertauern

  • cca 100 km prog, večinoma lahkih (61km) in srednjih (35km), pa tudi nekaj težkih (4 km)
  • 26 smučarskih prog, ki so med seboj povezane v krožno turo "Tauernrunde" v smeri urinega kazalca (RED T.) in obratni smeri urinega kazalca (GREEN T.)
  • 7 najvišjih vrhov "Super Seven" dosega višino od 2.200 do 2.500 m.n.v.

In bilanca najine smuke ? Mislim, da ni bila zanemarljiva. Sodeč po podatkih najinih napravic sva presmučala (vključene vožnje z napravami: kabinska, sedežnice, sidra):

**  1. dan: 44 km (Mojca) in 87,34 km (Marko)
**  2. dan: 56,5 km (Mojca) in 97,5 km (Marko)

Vtis:

Sonček je bil carski, čeprav kar malce pretoplo (8-10 stopinj), ampak presenetljivo je bil teren kljub temu dober za smučat. Le na predelih, ki so bolj izpostavljeni sončni legi, je bilo popoldan ponekod čutiti že malce mehkega snega, kar pa ni bistveno oteževalo smučanja. No, razen meni, ki sem (verjetno že malce utrujena) na tem mehkem terenu padla.

Meni osebno se je bolj dopadel Obertauern, pa  ne zaradi dejstva, ker je večje smučišče od Turracher Hohe, pač pa tudi zaradi same lege. Je bolj odprtega tipa in tudi povezljivost vseh prog je boljša. Pri Turracher Hohe nekako prečkaš dovozno cesto (po kateri smo pripeljali), da prideš na levi predel smučišč, nazaj čakaš na vozilo s priključkom, ki se ga lahko poprime cca 15 smučarjev in tako prečkaš zaledenelo jezero. Obertauern tudi ponuja malce več prog za zahtevnejše, po celodnevni smuki pa se ti ponuja tudi nekaj gostinskih lokalov v nižini, da ne govorim o kapaciteti hotelov in apartmajev, ki se raztezajo ob samem smučišču. Izhodišč za start smuke je na 7-ih parking-ih, midva sva štartala iz lokacije Schaidbergstuberl - Heustadl Alte Alm.

Smučanje - Katschberg (Avstrija); 28.12.2013

Da skočimo na smuči "k sosedom" je padla ob 22h zvečer predhodni dan. Pri nas doma je to pogosto :-) Tokrat smo izbrali smučišče Katschberg, ki smo ga dosegli z vožnjo preko tunela Karavanke v smeri Spittal, tunela Katschberg in St.Michael.

 

Smučišče leži 110 km južno od Salzburga. Obsega 16 naprav, od tega 6 sedežnic, skupaj pa ponuja 70 km prog (10 km lažjih, 50 km srednjih in 10 km težjih). Na splošno bi rekla, da teren še zdaleč ni zahteven in je meni osebno zelo ustrezal. Ko bi le bile proge še bolje urejene in vreme lepše. 

Pač smo naleteli na termin, ko so bile proge zaradi nedavnih snežnih padavin malce slabše urejene, "z roko v roki" pa sta nas spremljala megla in sonce in občasno veter.  Kar pa se nekako tudi prenese, sploh če ne traja ves čas.

Popestritev je tudi tale Katschi fotopoint.

Foto posnetek stisneš sam, v 4 sekundah si pofotkan, fotko pa po datumu in času najdeš na njihovem spletu, ki jo lahko objaviš na FB oz. pošlješ pozdrave prijateljem.

 

Smučanje na "avstrijski Peci" (Petzen) in na Grosseck Speiereck (St.Michael/Mauterndorf), 8.-9.2.2013

"Kulturno-pustni" konec tedna sta najmlajši članici naše družine preživeli s planinskim taborom na Uštah ( blizu Moravč), midva pa sva jo mahnila na smuko k našim severnim sosedom. Najprej proti domačemu kraju naše junakinje Tine Maze (Črna na Koroškem) in čez mejo na "avstrijsko Peco" (Petzen), potem pa še v 1,5h oddaljen St.Michael - prikupno mestece ob smučarski regiji Lungau.

Tu sva prespala v domačem penzionu Sylpaulerhof (www.sylpaulerhof.com), cca 300m stran od Wastlwirt hotela, kjer sva bila nazadnje februarja 2011. Sobe povsem normalne, na voljo imajo tudi savno in wellness in ločen prostor za smučarsko opremo. 

Smučanje na Grosseck Speiereck pa je bil pravi užitek. Morda tudi zaradi tega, ker sva bila "ready" pred gondolo že 8:45 (start ob 9h), zaradi sobote in hotelskih menjav pa tudi ni bilo nikakršne gneče. 

Proge? Odlične - lepo urejene in za vsake tipe smučarjev primerne. Nama se je dopadel sploh spust iz najvišjega vrha Speiereck (2400m) in točke, kamor te od izhodišča pri parkirišču St.Michael pripelje gondola. 

Zanimiva popestritev je tudi kmetija, ki se nahaja kar sredi smučišča. Rahlo neurejen in umazan hlev (ki ob belini snega pride še bolj do izraza).....ob dokaj prijetni kmečki hiši. 

Grosseck - Speiereck je del smučarske regije Lungau (www.lungau.at) s skupaj 250 km prog in zajema smucišča: Grosseck-Speiereck (50 km smuc.prog), Katschberg -Aineck (70 km), Obertauern (100 km) in Fanningberg (30 km). Vsekakor idealno, da se tu namestiš lahko za 1 teden in odsmučaš vse proge (imajo Lungau Ski Pass).

In še najin zaključek  s shoppingom v IKEA Klagenfurt. Si predstavljate že skoraj poln prtljažnik smučarske opreme za 4 osebe, potovalka, pancarji....in potem nama uspe naložiti še tale voziček ? Ja, pa res je uspelo.....prostora pa je bilo na koncu ravno še za zadnji pancar, ki je našel svoj prostor v zadnji razpoložljiiv luknji naloženega prtljažnika. Matematični izračun s pomočjo smučarskih palic se je očitno obnesel :-)

 

Smučanje, Gerlitzen Alpen (Osojščica); Avstrija, 28.12.2012

Še ena družinska smuka onkraj slovenske meje, tokrat v smučarskem središču Gerlitzen, ob jezeru Ossiacher blizu Beljaka.

Smučarski center se dviga do višine 1909 m.n.v., ima 13 smučarskih naprav in 26 km smučarsih prog. Slednje so lepo urejene in primerno zahtevne za vse kategorije smučarjev.

Na zadnji petek starega leta ni bilo pretirane gneče, pa vendar se je med smučanjem vame zaletela deklica (cca 8 let), da sva padli po tleh. Na srečo se je vse dobro končalo in nobeni ni bilo nič. 

Po celodnevni smuki smo se na poti nazaj ustavili še v Mojstrani, kjer smo si v soteski Mlačca ogledali Žive jaslice.

Več - tukaj.

Vikend oddih na avstrijski Koroški in smučarski zaključek v Kreicherbgu - 17.-19.januar 2020

 

Na petek 17.1. sva se odpravila proti avstrijski Koroški, v predel SV od Celovca, na podeželje med krajem St. Oswald in Eberstein. Namestila sva se v udobnem, družinsko vodenem hotelu Biolandhaus Arche (Vollwertweg 1a, Eberstein), katerega posebnost je predvsem "BIO / EKO" orientiranost. V ponudbi hrane (zajtrk, večerje) imajo izključno samo vegetarijanske in veganske jedi, zato je (in bi bil) zanimiv za vse tiste, ki so tovrstni prehrani strogo zavezani. Midva sicer nisva, ampak je zanimiva sprememba, sploh če gre samo za 2-dnevno bivanje, kot sva ga imela tokrat.

V času najine obiska sem nama želela prvi dan (soboto) splanirati pohodniško turco, vendar mi je poskus spodletel 2x, najprej za pot "Gutmanns Hofrundtour", opisano na spletni strani  - tukaj, potem pa še za bližnji vrh v kraju Mirnig, ki se nahaja 7km južno od Biolandhaus Arche hotela. Oba cilja sta se nama kar izmikala in nekako ni bilo jasno, kje je izhodišče. Vsekakor dobra šola, da ubiranje pohodniških poti onkraj meje ni enako kot pri nas - pomembno je prepoznavati oznake, vsekakor pa zna biti ovira tudi neznanje nemškega jezika, ko v roke dobiš prospekte, ki žal niso v angleščini.

Nepredvideni zapleti (če se temu lahko reče) pa so se nadaljevali tudi pri naslednjih postankih. Grad "Hochosterwitz Castle", do katerega sva imela 20 km vožnje od najinega hotela, je bil zaprt za obiskovalce, enako tudi razgledni stolp Pyramidenkogel, ki se nahaja južno od jezera Worthersee.

V času najinega obiska sicer zavit v meglico, pa vendar me je arhitekturno presenetil, tako da v vsej svoji postavi verjetno navdušuje v lepem vremenu, ko pogled seže daleč naokoli. Menda ponujajo tudi možnost, da se z vrha stolpa zapelješ po toboganu do dna, kar zna biti zanimivo. Več na njihovi spletni strani: https://www.pyramidenkogel.info/en/

No, dan sva zaključila še z obiskom Celovca (sprehod, kavica, tortica) in s smučarskim načrtom za naslednji dan.

Za nedeljo sva tako izbrala smučišče Kreicherbg, ki je v primerjavi z Dolomiti, bolj skromno zasnežen, vendar kljub pogledu na sosednje zelene površine jih lahko pohvalim za zgledno in skrbno urejene proge.

 

Manjši zapleti na tem vikend potepu me niso odvrnili od tega, da ne bi avstrijsko Koroško obiskala ponovno.

Ta ponuja izredno veliko zanimivih destinacij, top 10 sem jih ujela tudi na eni od informativnih tabel (klik na sliko za povečavo):

 

 

Wolfgang See in malce pohodništva; regija Salzkammergut - 24.7.-28.7.2017

Drugi del poletnega dopusta 2017 smo si izbrali Avstrijo, pravzaprav je bila moja pobuda, potem ko sem dobila priporočilo in pred časom tudi že sama prebrala same pohvale o avstrijskih jezerih vzhodno od Salzburga. Osnovne informacije sem pridobila na spletnih straneh:

Izbrali smo kraj Strobl z namestitvijo v Appartement Sport Girbl, Bahnstraße 300 - v družinsko vodeni apartmajski hiši, ki v pritličju poseduje tudi trgovino s športno opremo, oblačili in obutvijo, nudijo pa tudi izposojo koles (navadnih, električnih),opremo za plezanje in verjetno še mnogo več - predvsem za vodne športe.

V času našega počitnikovanja je bilo vreme malce muhasto, pa vendar smo uspeli doživeti vsega po malem:

  • kolesarjenje ob jezeru Wolfgangsee,
  • kopanje v bližnjih termah Eurotherme Resort Bad Ischl
  • pohodništvo (gora Katrin in sosednji vrhovi Katrin (1.542m), Elferkogel (1.601m), Hainzen (1.638m) in Rosskopf (1.657m), med katerimi je speljana urejena krožna pot z večimi razglednimi točkami
  • obisk mesteca Hallstatt

Kratek čas oddiha, vendar me je ta regija povsem očarala in jo takoj "menjam" za 7-14 dni morja. Več v nadaljevanju.

Ponedeljek, 24.7. - Nastanitev v kraju Strobl

Pred prihodom v Strobl kosilo v restavraciji Mühlradl, ki jo vodi družina Wagner. Priporočam, saj je hrana odlična, se pa tu ponuja tudi odlična priložnost za prvi pogled na jezero Wolfgangsee. Vreme deževno, pusto .... pa vendar jezero sije v svoji lepoti, tako da tudi površni fotoposnetki pokažejo očarljivost in lepoto tukajšnjega kraja Strobl.

Med vožnjo po pokrajini kmalu dojameš lokalno skrb za okolje. Avstrijci očarajo s svojo prefinjeno natančnostjo in dovršeno ureditvijo okolice, pa naj bodo to javne površine ali zasebni vrt. Hiše v alpskem stilu kot da bi tekmovale, katera bo imela balkone najbolj obtežene z rožami, zelenice pokošene do zadnje bilke, vrtni dekor na svojem mestu in celo ulične oznake v posebnem dekorativnem slogu. To je mestece Strobl, kjer smo se nastanili v Appartement Sport Girbl, Bahnstraße 300.

Posebnost apartmaja, ki smo ga dobili v prvem nadstropju, je vsekakor razkošno prostorna terasa, na kateri bi dobesedno lahko natekel psa :-) Kuhinjska niša pa morda malce skromna s posodo in 4 kuhalniki na elektriko, na katerih težko kaj pametnega skuhaš :-)....vse ostalo "bp".

Torek, 25.7. - Kolesarski dan (ob jezeru Wolfgangsee)

Vreme malce muhasto, vendar spretno "lovimo" primerne ure za aktivnosti zunaj in znotraj.

Danes kolesarski dan: Strobl-St Gilgen (28 km) ob jezeru Wolfgangsee. Kolesarska pot je zelo lepo in samostojno urejena ob glavni cesti in brez strahu se nanjo podajo lahko tudi manjši otroci.

Brez pretiravanja...tu je vse čisti presežek: brezhibno urejena kolesarska in (ponekod posebej) tudi pešpot, čudovito kopališko jezero, čistoča "na vsakem koraku", vrečke za pse na voljo v vsakem košu (dog station), za dodano vrednost pa ti med potjo "pade" še kakšen leseni gugalnik, lovska opazovalnica, arhitekturno dovršen most čez reko in predvsem čudovit pogled na jezero.

Mesteca Strobl, St.Wolfgang in St. Gilgen so preprosto zgled turističnega izkoristka, ki ga avstrijci očitno dobro obvladajo. Pravzaprav so vsa tri bolj majhna z nekaj mestnimi znamenitosti, ... za slednje so odličen nadomestek predvsem lokalne restavracije in hiše v tipičnem alpskem stilu, trgovinice s spominki, cvetlične gredice na vsakem koraku, ki že spominjajo na mini arboretum sredi mesta, pa seveda obala jezera z urejenimi sprehajalnimi potmi in pomoli s ponudbo ladijskih prevozov.

Posebno zanimiva je sprehajalna pot iz Strobla v smeri proti St. Wolfgangu, ki je ponekod (ob obalnem skalovju) urejena z leseno potjo ....podobno kot v našem BlejskemVintgarju, le da imaš tu jezero "na dotik" in širok pogled na gore, ki objemajo jezero.

Sreda, 26.7.: Tudi ob deževnem vremenu se najde priložnost....(terme, Ikea :-)

Na deževen dan se ponudi priložnost za kopanje v bližnjem Eurotherme Resort Bad Ischl (13 min z avtom), ostala dva sta dlje  -Bad Schallerbach in Bad Hall. Več na: https://www.eurothermen.at/en/

Do Salzburga je cca 52km, zato se splača zapeljati tudi do IKEA-e, če je seveda želja oz.potreba. Mi smo izkoristili na ta deževni dan Smile

Četrtek, 27.7.: - Vzpon na goro Katrin in sosednje vrhove

Sončni dan je obvezno za izkoristit za vzpon v gore nad jezerom.

Pohodniških tur ne zmanjka :-), na spletni strani - tukaj se lahko željeno turo izbere tudi glede na izhodišče (mesto Strobl, St.Gilgen ali St.Wolfgang) in težavnost.

Mi se odločimo za goro Katrin (1.542 m) po priporočilih na spletnih straneh, pa tudi sicer njena omemba večkrat najde mesto na kakšni oglasni tabli ob cesti in predvsem s samostojnim prospektom, ki je skupaj z drugimi letaki za okoliške znamenitosti na voljo na večih mestih (restravracije, terme, apartmaji, hotel, trgovina, ...).

Na vrh se lahko odpraviš peš (verjetno vsaj 1,5h hoje) ali pa se povzpneš na Katrin z gondolo in potem na vrhu dosegaš vrhove. Mi smo naredili kar celo turco po vrhovih: Elferkogel (1.601m), Hainzen (1.638m) in Rosskopf (1.657m), med katerimi je speljana urejena krožna pot z večimi razglednimi točkami. Google Fit pravi, da smo po njej hodili 2h 49min (brez postankov) in 5,32 km.

Navdušena... I loveWolfgang See Smile

Četrtek, 27.7.: - Po poteh Franca Jožefa in cesarice Sissi (dvorecKaiservilla,Bad Ischl)

V Bad Ischlu se splača obiskati dvorec Kaiservilla (poletna rezidenca Franca Jožefa in cesarice Sissi, ki jo je v filmski trilogiji upodobila igralka Romy Schneider.

Proti plačilu je na voljo ogled notranjosti dvorca, foto muzej ali samo sprehod po parku, ki pa tudi ni zastonj (cena 4,6 eur). Slednje sem izbrala sama. Dvorcov in gradov smo si po EU že ogledali nekaj, zato mi je sprehod po zelenem parku povsem zadoščal.

 

 

Petek, 28.7.: Obisk mesteca Hallstatt (znanega po rudniku soli)

Na poti nazaj obisk mesteca Hallstatt, ki se nahaja ob istoimenskem jezeru Hallstatter See, ki je hkrati ena od "top" znamenitosti na avstrijski romantični cesti "Romantikstrasse". Ta je dolga cca 380 km in poteka od dežele Salzburg do Dunaja.

Hallstatt je "mestece v malem", znano pa predvsem po rudniku soli, ki se nahaja na skalni pečini z dostopom preko vzpenjače ali peš (1h). Mestecu dajejo pečat lesene hiške z nepogrešljivim alpskim pridihom, ki so strnjeno locirane na vzpetini, z vrha katere kraljuje tudi slap. Ob jezeru je nepogrešljiva gostinska ponudba, razne trgovinice s spominki in ladijski prevozi po jezeru.

Z avtodomom po Avstriji in Nemčiji (cca 2.000 km /nov 2018)

Jesenske šolske počitnice in s tem prazniki (dan mrtvih) so nam letos prijazno naklonjeni glede na število (možnih) prostih dni. Kdor si je vzel 3 dni dopusta, si je 9 prostih dni lahko dobro splaniral. Mi smo izkoristili 4 dneve za potep po Avstriji in Nemčiji, kjer so nas s svojo turistično ponudbo že večkrat prijetno presenetili.

Hkrati smo izkoristili priložnost, da spet krenemo na pot z AD (tokrat manjši Fiatov model "Benivan 118/Benimar") in tako izkoristimo vse prednosti tovrstnega potovanja: 

  • vse pri roki in občutek domačnosti, 
  • neodvisnost od lokacije
  • mobilnost in fleksibilnost brez potrebnega prepakiranja, 
  • možnost potovanja s psom (ob skrbnem nazdoru nad čistočo),
  • in ne nazadnje, koriščenje izven sezonskih cen za najem AD (izbrali www.avtodomar.si/najem-avtodoma/avtodomi/najem-avtodoma-b118/).

Krožna pot: 4 dni, 1.935 prevoženih km

31.10.2018: jezero Traunsee, mimo mesta Linz in postanek v Passau

Odhod ob 9:15, potem ko smo opremili AD z vsem potrebnim. Vozimo smer Salzburg, kjer se nekaj kilometrov pred njim odcepimo desno in se ob cca 14h ustavimo v kraju Traunkirchen.

Ta leži ob jezeru Traunsee, ki velja za najgloblje jezero v AU. Na prvi vtis me slikovita vasica spominja na Bled, čeprav je jezero 16x večje od Blejskega, v objemu veličastnih gorskih očakov in ob prelivanju jesenskih barv pa zato enako slikovito in prikupno ter v tem času spokojno tiho, saj smo bili eni redkih obiskovalcev v predprazničnem času (1.nov). nesk.

Nadajujemo vožnjo skozi univerzitetno mesto Linz , kjer nas pozno popoldanska ura in malce težav pri iskanju "negaražnega parkinga" vodi ven iz mesta. Pri tem se zapeljemo mimo muzeja prihodnosti Ars Electronica Center, katerega pročelje v večernih urah menja barvo.

Ob 19:30 postanek v kraju Passau, kjer malce stran od centra brezplačno prenočimo na PZA (Wohnmobilstellplatz Passau Winterhafen), sicer brez možnosti oskrbe AD

Prvi dan malce manj ogledov, zato pa prevoženih točno 500 km.

1.11.2018: Hoja po gozdni poti 30m nad tlemi v parku Waldwipfelweg, vstop v "narobe hišo" in obisk mesta Nürnberg

Po zajtrku ob 9:30 zapustimo Passau - mesto treh rek˝, ki leži ob sotočju rek Donave, Inn in Ilz. Ker imamo zastavljen plan in omejen čas, si Passau ne ogledamo, me pa navduši vožnja ob reki in pogled na pisana pročelja stavb, ki se bohotijo na rečnem bregu. Sedaj razumem, zakaj Passau imenujejo tudi Bavarske Benetke.

Drugi dan našega popotovanja nam je še vedno naklonjen (oblačno z nekaj sončnimi žarki), pa da se malce sprehodimo na svežem zraku, se ustavimo v tematskem parku Waldwipfelweg, ki sem ga izbrala že pred našim odhodom. Gre za sprehajalno gozdno pot, ki so jo konstrukcijsko zgradili 30m nad tlemi z lepim razgledom na bavarski gozd in dolino Donave.

Med potjo, ki se vije tudi po gozdnatih tleh je na voljo manjša jama iluzij, kar nekaj informativno - razvedrilnih tabel z raznimi nalogami o živalih in naravi, posebnost parka pa je narobe obrnjena lesena hiša, v katero je vstop omejen za hkrati 25 oseb (vstop na žetone 2 EUR).

Popoldne nadaljujemo pot proti Nurnbergu, kjer se sprehodimo po mestnem središču, vse do osrednjega trga z veliko katedralo, kjer si privoščimo kosilo v lokalni "steak house" restavraciji (kužki spet toplo dobrodošli).

V mestu je kljub praznikom čutiti še vedno živahen utrip z uličnimi performerji, na mestnih stojnicah in v nekaterih izložbah trgovin pa je že prava predbožična ponudba in dekoracija. Zanimivost mesta je tudi presenetljivo veliko mostov čez reko Pegnitz, vsak pa skoraj unikat zase.

Vozimo mimo kraja Esslingen am Neckar, ki ga izpustimo za ogled zaradi pozne ure pa prespimo na počivališcu Gruibingen https://fengshuirasthaus.de. Ta je eden lepših, kar sem jih videla. Njegova posebnost je menda v tem da je eden prvih počivališč zgrajen po Feng shui-ju, ob njem je speljana lepo urejena, tlakovana cesta s klopcami, v počivališču nudijo tudi možnost tuširanja.

2.11.2018: Obisk Fairy Tale castle (Schwangau), kosilo pod najvišjo goro v Nemčiji Zugspitze in Innsbruck "by night"

Po zajtrku v AD smo že na avtocesti proti Ulm-u, s ciljem obiska pravljičnega gradu Neuschwanstein,v kraju Schwangau, kjer se potrdi izjema na naši poti, namreč polno obiskovalcev, zato parkiramo cca 15 min hoje od izhodišča za grad.

Vstopnice za obisk gradu so bile razprodane (verjetno bi bilo potrebno urediti online), zato izkoristimo čas za cca 20_30min sprehod po gozdni asfaltirani poti vse do gradu. Tega je dal zgraditi bavarski kralj Ludvik II. Bavarski. Gre za najznamenitejši grad tega kralja in enega najbolj obiskanih v Nemčiji, sicer pa je bil inspiracija Walt Disney-u za pravljico Trnuljčica (Sleeping Beauty).

Sledi nastavitev navigacije za Innsbruck, med vožnjo pa postanek za kosilo v restavraciji Zugspitzblick, ki se ponapša z razkošno teraso s pogledom na jezero Blindsee in najvišjo goro v Nemčiji Zugspitze. Naslov restavracije: Zugspitzblick, Fernpassstraße 152, A-6633 Biberwier.

Dan zaključimo z večernim sprehod po mestu Innsbruck, kjer pred mestnim gledališčem Landestheater naletimo na spominsko proslavo. Sledi postanek ob znameniti stavbi Golden Roof - muzeju zgodovine mesta Innsbruck, katerega pročelje je obloženo z več kot 2.600 svetlečimi ploščicami. Privoščimo si še pregrešno okusno vročo (belo) čokolado z jajčnim likerjem in smetano, potem pa nas dežne kaplje prisilijo, da se odpravimo iz mesta.

3.11.2018: Skok v IKEA Salzburg in postanek ob jezeru Königssee, nekoč domovanje igralke Romy Schneider

Zadnji dan izkoristimo za obisk IKEA trgovine v Salzburgu in krajši postanek ob jezeru Königssee, kjer je na ogled tudi spominska hiša ob 80-letnici Romy Schneider.

Ob 15h zaključimo z našimi začrtanimi ogledi in krenemo "via home".

Ker pa je v predlaganem planu poti ostalo še kar nekaj točk, ki jih nismo obiskali, npr:

  • Linz (Ars Electronica Center), 
  • Bamberg (mesto z zanimivo arhitekturo, znano po dimljenem pivu), 
  • Esslingen am Neckar (vasica z pollesenimi hiškami, ki so tudi najstarejše)
  • Partnach Gorge (soteska v Garmisch-Parten Kirchen),
  • skok do Berlina
  • n še mnogo drugih

...verjamem, da se bomo v to smer še vrnili (pomlad-poletje).

Zimske počitnice - smučanje Katschberg, Aineck, Grossek-Speiereck (FEB 2015)

Tokrat povratek v Katschberg, kjer smo odsmučali svojih 6 dni. Vreme v tem času (21.02.-26.02.2015) več kot ugodno - večinoma sonce ali pol-oblačno, en dan pa je prispela tudi nova pošiljka snega (cca 25cm).

Presmučali vrhove: Katschberg (1641m), Aieneck (2220m),Tschaneck (2030m), pa tudi Grosseck-Speiereck (2400m) kamor se je potrebno zapeljati z avtom cca 10 min iz Katschberga.

Nastanitev: Apartmajska hiša Aineck, cca 50m do smučišča (sredi hriba Tschaneck). Dobili podstrešni apartma, ki je verjetno tudi največji, zato pa pač vzame dodatno sapo med hojo po stopnicah navzgor :-).

Do centra naselja Katschberg je dobrih 500 m (idealno za večerni sprehod).

Safari park Herberstein in Dunaj (maj 2003)

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA OGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

Safari park Herberstein in Dunaj (29.04.-01.05.2003)

Med prvomajskimi prazniki smo se odpravili na 3-dnevni izlet s postankom v Safari parku Herberstein (1.dan) blizu Gradca in nato v avstrijsko prestolnico (2. in 3.dan) .

Herberstein

Nedaleč stran od Gradca se nahaja kraj Herberstein, kjer je živalski in naravni park z gradom Herberstein, zgodovinskim parkom in Siegmundovim vrtom. Prav tako je za obiskovalce na voljo podeželsko gostišče Marienhof Herberstein, Tikiba vlakec, gozdarski obrat ter vinarsko in sadjarsko posestvo. V živalskem in naravnem parku je menda na voljo več kot 500 živali iz 5 kontinentov, čeprav smo bili rahlo razočarani, saj smo dobili občutek, kot da nismo videli prav veliko živali glede na velikost posestva. Morda je bil vzrok vroč sončen dan, ki je živali pritegnil k dnevnemu spancu in so se zato poskrili ali pa je vse skupaj le primer turističnega "zavajanja" preko pisanih in privlačno oblikovanih prospektov, spletne strani ipd.. No, in kaj je še tisto, kar se "prodaja" pod nazivom "park Herberstein"  ? Že v 16.stoletju so v Herbersteinu obstajali pomembni vrtovi. Ti so bili leta 1997 revitalizirani. Siegmund von Herberstein (1486-1566) je v diplomatski službi treh cesarjev, skozi številna potovanja v Rusijo, postal ena najpomembnejših osebnosti avstrijske Štajerske. Njemu je posvečen vrt (t.i. Siegmundob vrt), na katerega najvišji točki je na voljo razgled čez celi vrt. Grad Herberstein sicer nismo obiskali, smo se pa do vhoda na grajsko dvorišče in nazaj popeljali z vlakcem Tikiba, ki je bil po svoje zanimiv dogodek za Nastjo, sicer pa bi ga lahko tudi izpustili. Ta grad je zapuščina iz sedmega stoletja družinske zgodovine,v kateri danes obiskovalcem ponujajo vodeni ogled "Herberstein nekoč in danes".

Dunaj

Za ogled Dunaja smo si vzeli 2 dni, kar je bilo v končnem dovolj za obisk ključnih turističnih točk mesta, ki z neštetimi glavnimi in manjšimi ulicami, parki, sodobno transportno infrastrukturo in kar z 1,6 mio prebivalci predstavlja mesto polnih zanimivih možnosti za turistične izlete. Seveda bi potrebovali še več dni za ogled vseh znamenitosti mesta, vendar je bilo v splošnem kar dovolj.

2 nočitvi smo vzeli v Hostlu Ruthensteiner, v neposredni bližini Schonbrunn Palace oz. nedaleč od West Bahnhof podzemne postaje tako, da smo imeli odlično izhodišče tako do bližnjih in bolj oddaljenih znamenitosti mesta. Med dvodnevnim pohajkovanjem po mestu smo se ustavili na naslednjih točkah::

Donau City in obisk Donavskega stolpa (Donau Turm):

Donau City je moderni stanovanjsko-poslovni okoliš, kjer je struktura namembnosti sledeča: 44% je poslovnih površin, 31% okoliša predstavljajo stanovanjske površine , 13% za potrebe izobraževanja in ostalih posebnih potreb ter 11% za kulturo in prosti čas. Po zaključenem razvoju Donau City-a je danes tu našlo svoj dom kar 3500 prebivalcev, 10.000 do 12000 ljudi pa svojo zaposlitev.

Naš cilj je bil Donavski stolp, tako da smo šli le bežno mimo nekaterih stavb (glej slike). Donavski stolp v celotni višini meri 352m in je bil zgrajen v 20 mesecih. Na višino 150m te popeljejo z dvigalom, od koder lahko uživaš panoramski pogled na mesto Dunaj.V pritličju je na voljo trgovinica, na vrhu pa kafeterija in restavracija ter odskočno mesto za vse pogumneže :-)). Od leta 2000 naprej velja namreč to za najvišjo odskočno mesto za bungee-jumping na svetu. Mi smo vstopili v kafeterijo na vrhu stolpa, ki je krožne oblike in se počasi vrti, tako da si lahko ogledaš mesto iz vseh zornih kotov.

Prater

Prater predstavlja 6mio kvadratnih metrov veliko področje, na katerem najdejo svoje veselje in mir vsi, ki radi tečejo, rolajo, kolesarijo, se sprehajajo, igrajo nogomet, košarko, samo poležavajo na travnatih površinah ali (kar je nabolj zabavno za najmlajše in mlade po srcu) se zavrtijo na vrtiljakih in drugih adrenalinskih zadevah. Del Prater-ja je v bistvu kar Gardaland v malem....Pozimi, ko temperature padejo pod -2 stopinj Celzija pa je na voljo obilo možnosti za veselje na snegu.

Belvedere Palace Gardens

Okoli leta 1700 je ta park imel princ Eugene, v katerem stojita dve baroški palači, ki sta danes preoblikovani v muzejski kompleks. Ustavili smo se le za utrinek, ker nas je očarala okolica in seveda tudi sama palača.

Schonbrunn

Schonbrunn je eno od najznamenitejših turističnih atrakcij avstrijske prestolnice in vsekakor obvezen postanek za vsakega tujega in domačega gosta, ki ga pot zanese tod mimo. Leži bolj na zahodu mesta in je dostopen na vse možne načine. Podzemna postaja, ki nosi taisto ime Schonbrunn leži na (zeleni) liniji U4. Schonbrunn je skupno ime za parke in vrtove, obširne sprehajalne poti in kolesarske steze, tekaške steze, steze za vse ljubitelje rolanja, predvsem pa za kulturno-zgodovinske objekte (palača, spomeniki,..):

  • Schonbrunn Palace
  • Zoo: živalski park znotraj Schonbrunn parka
  • Palm House: stekleni objekt, v katerem je menda na ogled razstava cvetja in drevesnic (nismo obiskali !)
  • Desert Experience House
  • Carriage Museum
  • Privy Garden
  • Gloriette:  objekt na vrhu hriba, na katerem je obiskovalcem na voljo dunajska kafeterija iz nje pa čudovit pogled na Schonbrunn palačo in del parka
  • Maze
  • Bakery: pekarna Schonbrunn, kjer menda vsako uro predstavljajo postopek njihove peke vključno z brezplačnimi vzorci (degustacije).

Kunst Haus Wien - razstava Hundertwasser

Friedensreich Hundertwasser je bil človek z neizmerno domišljijo in idejami kako narediti bivalno in naravno okolje lepše in prijaznejše, predvsem pa bolj zdravo in racionalno življenje . Kot umetnik in arhitekt je narisal ogromno risb, s katerimi je upodabljal svojo miselnost, ideje in želje za boljše življenje (manj onesnaževanja, boljši izkoristek energije, ...). Kot odličen poznavalec arhitekture si je prizadeval, da  za potrebe bivalnega okolja čimmanj prizadenemo naravo in njeno bogastvo in da se tako bivalno okoljo zlije skupaj z naravo. Tako je v svojih projektih predstavil načrte za poseben sistem gradnje stanovanjskih objektov, ki bi temeljile na neravnih linijah in bi po videzu spominjale na podzemne domove (travniki namesto običajnih streh, valovita tla, nepravilne oblike oken in vrat ipd....) ter bile obogatene z barvami narave. Vse o njem in rezultatih njegovega dela (ustvarjanja) je na ogled v muzeju KunstHaus Wien, ki smo ga obiskali, v resnici pa v mestu Dunaju obstajata tudi dve stavbi, narejeni po njegovih načrtih in zamislih.

 

Salzburg in Ruhpolding (maj 2008)

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA OGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

Avgusta 2007, ko sva se z Nastjo skupaj s prijateljicama odpravili na izlet v Legoland, naju je prevzelo mesto Salzburg in tematski park Ruhpolding, ki smo si ga med drugimi tudi ogledali na naši poti. Že takrat sva si rekli, da bova sem peljali tudi očka in Kajo, ki sta bila takrat doma. Med prvomajskimi prazniki 2008 smo se tako odpravili na pot proti  Salzburgu.

 

Park Ruhpolding:

Park, ki se razprostira na 5 ha, tematsko uprizarja pravljične junake, like in prizore, v parku pa je tudi del področja namenjan otroškim igralam, strelišču z loki in predstavitvi dinozavrov. Seveda ne manjka gostinske ponudbe in urejenih sanitarij (posebej z otroškim WC-em in previjalnico). Obiskovalci pa imajo na voljo tudi več piknik lokacij. Park je dostopen tudi "vozičkarjem". Vsekakor odlična ideja za enodnevni družinski izlet. Več informacij na: http://www.freizeitpark-ruhpolding.de/.

 

 

 

Avstrijska Štajerska (Steiermark); april 2009

 

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA OGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

Prijeten 3-dnevni izlet na avstrijsko Štajersko, ki so ji avstrijci dodelili slogan "Styria, the green heart of Austria", smo v času prvomajskih praznikov zaokrožili z obiskom pravljičega mini-parka, ogledom nekaj kulturno-zgodovinskih znamenitosti, obiskom akvarija s kopanjem, obiskom mesta Graz in na poti proti Sloveniji še Minimundus v Klagenfurtu. Za udobno 2-dnevno namestitev so poskrbeli v penzionu Moser v kraju St. Blasen.

Penzion Moser, St.Blasen

Družinsko voden hotel, ki nudi 4 družinske sobe in 8 dvoposteljnih sob, nas je prijetno presenetil. Čistočo in svežino je čutiti na vsakem koraku v hiši. Nikakor nisem uspela najti kakšne pajkove mreže ali prah  na polici. Hiša je opremeljena in urejena do najmanjše podrobnosti in nudi gostom tudi savno, igralno sobo za otroke, mini fitness telovadnico, likalnico, mini kuhinjo za goste ter urejeno igrišče zunaj.

Očitno Moser-jevi vodijo resen družinski posel, ki verjetno v zimskem času glede na okoliške lokacije smučišč, privabi še več gostov. Sodeč po informacijah iz prospekta razpolaga družina Moser tudi z majhno lastno vlečnico, stezami za tek na smučeh direktno pred hišo, progo za kegljanje na ledu in sankališče.  Bližnja smučišča so: Grebenzen/Papstin (8 km), Kreischberg (16 km) in Frauenalpe (14 km). Na višini 1200m nadmorske višine, na kateri se nahaja penzion Moser, je čudoviti razgled na okoliške travnike in planote, ki se ti kar ponujajo, da bi jih prekolesaril po dolgem in po čez  ter domov odšel s še bolj polnimi pljuč svežega zraka. Nacionalni park GREBENZEN, kateremu pripada ta predel, je res lep in vsekakor vreden obiska - naslednjič morda pozimi.

Marchenwald in St. Lambrecht

Prvi dan našega prihoda smo namenili obisku pravljičega parka za otroke Marchenwald in ogledu St. Lambrecht palače. Pravljični park za otroke Marchenwald v kraju St. Georgen ab Judenburg (www.maerchenwald.at ) je sicer manjši, vendar smo se v njem zadržali skoraj 3 ure, saj sta Nastja in Kaja večrat preiskusili dričanje po ta velikem toboganu in ladjico, ki je vpeta v tirih in v kateri se zazibaš v hitrem sunku iz višine cca 4m.

V kraju St. Lambrecht (http://www.stlambrecht.at ) nedaleč stran je na ogled istoimenska palača. Kraj je v času našega obiska deloval precej osamljeno, tiho in puščobno, tako da je palača v svoji podobi delovala še bolj spokojno. Vendar je kar lepa. Več v slikah spodaj.

Natur Lese Park in Vivarium Water World

Drugi dan smo si želeli ogledati Vivarium, vendar smo pred tem šli na ogled parka Natur Lese Park (http://www.naturpark-grebenzen.com/Naturlesepark.25.0.html ) v kraju Neumarkt. V parku je razstavljenih nekaj umetniških skulptur, ki seveda na prospektu izgledajo bistveno lepše in mogočno :-). Še najbolj se nam je dopadla velika lesena knjiga, skalnato ležišče in skulptura v obliki polžje hišice, v kateri se nahaja tudi majhna klopca. Idealno za otroške sktivalnice !!

Vivarium Water World (www.vivarium.at ) - težko pričakovani obisk za Kajo, ki jo je očitno navdušil barvit prospekt, ki si ga je ogledovala v avtu. Pa se je (vsaj po moji presoji) na koncu izkazalo za nekaj, kar je treba jemati "bolj za rezervo". Glede na to, kako je ta lokacija "oglaševana" z informativnimi tablami in smerokazi v okoliških krajih, prospekt pa smo celo dobili v našem cca 15km oddaljenem penzionu, se mi je zdelo, da bo to sigurno eden od najbolj zanimivih točk našega izleta. No, pa saj je bilo po svoje zanimivo, pa vendar....Na zunaj mi je stavba Vivarium -a delovala kar dovolj velika, pe verjetno k temu vtisu prispeva okoliški ribnik in večje igrišče za otroke, ki ga je menda treba še posebej plačati (kot se je kasneje izkazalo na blagajni Vivariuma). Mi smo se odločli samo za obisk akvarija in kopanje, o katerem v prospektu pišejo, da je zanimivo doživetje, saj se ti ob bazenu ponuja pogled na sosednji zastekleni bazen, v katerem plava krokodil. Resnični vtis ? Bazen je majhen, tisti predel steklene stene, ki plavalce ločuje od lenega krokodila, ki je v času našega obiska leno lebdel v vodi), pa je tako temen in še zapackan, da prav nič ne vidiš. Razen, če greš iz bazena ven in se skobacaš v nek majhen prostor, kjer dejansko tega krokodilčka, ki ga "tržijo" kot "ADVENTURE POOL" lahko bolje vidiš. Potem je nadstropje višje (nad bazenom) še t.i. "TROPICAL SHOWER"; za katerega še danes ne vem čemu služi. Ali pa je res namenjen zgolj tuširanju in je posebnost v tem, da to počneš ob stekleni steni bazena, v katerem plavajo piranhe. Ups !! No, te so verjetno zanimive za pogledat ob sobotnem hranjenju.

 Markotom, ki mu nikoli ni odveč se vsesti v avto in narediti več kot 100 km, smo se punce strinjale, da obiščemo še mesto Graz, 126 km stran od našega prenočišča v St.Blasen.  Namen obiska je bil:
- da se povzpnemo na grad Schloßberg (možnost po stopnicah ali z dvigalom)
- da si ogledamo znamenito stavko Kunsthaus ter
- da se sprehodimo na Mur Insel

Obisk Minimundus-a v Celovcu

Na poti proti domu smo se ustavili še v Celovcu in obiskali Minimundus (http://www.minimundus.at/ ). Zelo lepo.

Presenetila pa nas je tudi predstava v Planetarium-u o raziskovalnem delu italijanskega astronoma in filozofa Galileo Galilei-u, ki je najbolj poznan po daljnogledu, kinematiki in osončju. Predstava je bila v slovenskem jeziku, vizualno pa predstavljena na velikem platnu nad dvorano tako, da smo gledali navzgor na kupolasto steno, kjer se je projecirala slika.   Rodil se je sredi 16.stoletja in prišel do zanimivih odkritij, ki pa jih je takratna cerkvena oblast oz. nauk zavračala. Galilelo je v nasprotju z drugimi namreč odkril, da je v središči gibanja Sonce, planeti in torej tudi Zemlja pa kroži okoli njega. Ostali so verjeli, da je Zemlja v središču. In kako je končal ta "revež", ki je bil očitno prepameten za tisti čas ?  V starosti 70 let so ga do smrti dali v hišni pripor in mu prepovedali, da širi svoja spoznanja. Več kot 100 leti po njegovi smrti pa je šele bilo dovoljeno in razkrito vse tisto, v kar je sam verjel in kar še danes velja za resnično. "Le kaj bi vse še odkril, če bi imel boljši daljnogled ?" se je zaključila predstava, ko se je na platnu še 1x prikazal gospodo Galielo.

 

 

 

Bolgarija

V Bolgariji smo obiskali:

Na poti po Balkanu (poletje 2013): Rila, Sapareva Banya, Sofija in Svoge

Poleti 2013 smo se preko Bolgarije vračali proti Sloveniji, potem ko smo za sabo pustili Grčijo, Albanijo, Črno goro in Hrvaško. In v Bolgariji smo si vzeli čas za postanek na še nekaj destinacijah, ki jih opisujem na spodnjih dveh podstraneh:

 

Zlata obala, 16.-23. avgust 2006

Zopet so za nami še ene prijetne poletne počitnice na eni od bolj oddaljenih destinacij - na vzhodu Balkanskega polotoka. Na splošno lahko povzamem, da je predel Golden Sands (po naše Zlata obala, po bolgarsko Zlatni pyasaci) odlična lokacija za vsakogar, ki želi uživati v morju, na bazenih in predvsem tudi v bolgarski kulinarični ponudbi, da ne govorim o vsemu ostalemu, kar se nudi obiskovalcu v večernih urah, ko zaživi promenadna obalna cesta v soju luči, glasbe, prijetnih vonjav po hrani in vseh ostalih zabavnih in animacijskih aktivnosti, s katerimi se privablja množice sprehajalcev vzdolž več obale, ki na tem območju meri v dolžino 3,5 km in v širino 100 m.

Za premostitev te razdalje je več kot prikladen turistični vlakec, ki vozi v obe smeri. V našem terminu je bilo vreme sončno, morje pa zelo toplo.

Seveda je podoba pokrajine povsem drugačna, če se zapelješ malce bolj v notranjost in stran od obale. Precej revni domovi (blokovska naselja, ki propadajo počez in podolgem), opustošena polja, prevažanje na vozovih vpreženih v konje ali osle, slaba cestno-prometna infrastruktura - skoraj 10 let za nami, bi človek lahko dejal.  Kar se tiče denarnih zadev, pa so kar malce "cigani",  zato je vedno dobro imeti manjši denar oziroma drobiž, saj kar radi pozabijo vrniti celo razliko. Sicer so prijazni in ustrežljivi. Prav prijeten je tudi občutek, da se lahko marsikaj lahko sporazumeš z mešanico besed slovenščine, srbščine, hrvaščine, ....
Več o ponudbi Golden Sands na spletni strani: http://www.goldensands.bg/hotel/index.htm

 

HOTEL in OKOLICA (plaža, bazeni)

Izbrali smo hotel Luna s 4 *, ki se nahaja skoraj na koncu Zlate obale v smeri Varna-Albena. Hotel je bil načeloma v redu, do promenadne ceste ob obali ga loči nekaj več kot 50 stopnic. Sobe so na obe strani, na morsko stran in na parkirišče. Pogrešala sem le kakšno sobico, kjer bi bil otrokom na voljo mini club in igrala. To slednje je imel na primer hotel Golden Beach v neposredni bližini (vendar bolj oddaljen od plaže), vendar je bilo do njega "reci in piši" točno 180 stopnic.

ZABAVA

Možnosti za zabavo je na Zlati obali na pretek - vsaj koliko smo opazili v teh nekaj dneh. Koliko jo zaužiješ pa je seveda odvisno od časa, denarja in volje. No, mi smo si za zabavo (poleg vsega ostalega, ob katerem smo se sami zabavali) izbrali Forest Feast "po bolgarsko" in ga priporočam vsakemu, ki obišče Bolgarijo. Od našega hotela smo se skupaj s predstavnikom turistične agencije zapeljali cca 5-10 minut vožnje stran - v gozd, kjer se je od 18:30 do 23:30 odvijala sproščujoča zabava z obilo animacije, bogatim glasbenim programom, folklornim nastopom domačinov in tudi predstavo za otroke. Imeli smo tradicionalno večerjo s samopostrežnimi predjedmi, glavno hrano in posladek pa so postregli sami. Na voljo pa je bila neomejena količina vina, piva in brezalkoholnih pijač. Cena tega fakultativnega izleta je bila 51 BGN na odraslo osebo in 28 BGN za otroka.

Ostale drobne radosti : sladkanje s sladoledom, okušanje koktajlov, čofotanje v vodi in potapljanje, ..za Nastjo je bila zabava že to, da nam je stregla pri zajtrku in večerji z raznimi napitki, slaščicami ipd., pa samostojna vožnja s steklenim dvigalom v hotelu in še kaj bi se našlo...

OGLED MESTA VARNA

Z najetim avtom (2 dni) smo si ogledali mesto Varna ter obiskali tudi kraja Balchik in Kaliakra. Mesto Varna je največje bolgarsko mesto ob Črnem morju in z več kot 300.000 prebivalci velja za tretje največje bolgarsko mesto in največje pristanišče v državi. Varna je tudi univerzitetno mesto in staro turistično središče, kjer se v zadnjih letih razraščajo sodobne restavracije in trgovine s sodobno ponudbo.V Varni so menda že Rimljani odkrili mineralne vrelce, katerih vodo zdaj uporabljajo v hotelskih bazenih.

Podoba mesta me niti ni preveč očarala - sodobno mesto, ki pa mu po mojem čar dela katedrala v samem središču. Mesto smo si na hitro ogledali skozi avto, ustavili smo se le v zgodovinskem muzeju in delfinariju, vendar ne bi kaj bistvenega zamudili če bi jih kar spustili.

OBISK BALCHIK-a  in rta KALIAKRA

Z avtom smo se zapeljali v botanični vrt severno od Varne, kjer je na ogled rezidenca Balčik in palača romunske kraljice Marije. Nadaljevali smo vožnjo mimo mesta Kavarna in naprej do rta Kaliakra, ki je znan po samomoru 40 bolgarskih devic.

DRUGO - zanimivosti:

Prikimavanje v Bolgariji pomeni NE, razen če spregovoriš NE (sicer pa s tem nismo imeli težav...verjetno lokalci dobro vejo s kom imajo opravka)

Nekaj uporabnih besed:

  • dobro jutro = dobro utro,
  • dober dan = dober den,
  • dober večer = dobar wetscher
  • lahko noč = leka noscht
  • nasvidenje = dovishdane
  • hvala = blagodarja
  • da = da ; ne = ne
  • jedilni list = menju
  • tržnica = pasar
  • obala = plash

Bosna in Hercegovina

Bosno je v letih od 1996 do letos (2011) nekako osamljeno ostajala "na strani" in je nismo izbirali za našo popotniško destinacijo.  

Prvi potep po Bosni smo naredili v 2011. Več v nadaljevanju.

 

Potepanje po Bosni, vse do Dubrovnika in Črne gore (vrh Lovčen) - november 2011

 

Nedolgo nazaj se nam je porodila ideja, da bi obiskali kraje v nekdanji Yugi, saj ji v zadnjih 10 letih nekako nismo dajali posebne pozornosti. Letošnje jesenske šolske počitnice pa so bile ravno pravšnja prilika, da se odpravimo v smeri proti Bosni in še malo južneje. Načeloma smo planirali skočiti najdalj do Dubrovnika, potem pa je med potjo padla odločitev, da krenemo še do črnogorskega Kotorja in 1600 m visokega "Njegoševega hriba" Lovčen.
 
Vožnje je seveda kar nekaj, sploh bosanci so nam "naklonili" več ali manj vijugaste in dinamične ceste po hribih in dolinah. Za pot smo si vzeli 6 dni. Zeleno karto za BIH in ČG smo kupili kar na hrvaško-bosanski in hrvaško-črnogorski meji, pri tem pa občutili razliko v ceni, ki si jo privoščijo bosanci. Zelena karta za BIH nas je stala 40 eur za 5 dni, za ČG pa le 15 eur za 14 dni.
Zapletov nismo imeli, na pot pa smo se tudi odpravili v več kot primernem času...  :-)....če pomislim na streljanje na ameriško ambasado v Sarajevu, ki se je zgodilo 2 dni pred našim prihodom v Sarajevo. 
V Bosni in tudi v Dubrovniku ter v Kotorju smo na vsakem koraku lahko čutili "ugašajoč utrip" sezonskega turizma, ki sicer v te kraje poleti privabi verjetno precej ljudi. Na srečo smo imeli vse dni tudi lepo sončno vreme, ki je pogumnejše člane naše družine pritegnilo celo v novembrsko čofotanje v morju (Dubrovnik). 
Naše postanke podrobneje predstavljam v nadaljevanju.

Zagreb (na obisku pri prijateljih) in vožnja mimo Jasenovca

 

Pot smo krenili najprej proti Zagrebu, kjer smo po dolgem času ponovno obiskali prijatelje. Dan mrtvih je v tem času tudi Zagreb odel v praznično vzdušje. Ljudje se sprehajajo po osrednjih mestnih ulicah (presenetljivo lepo vsi oblečeni :-), na tržnici kupujejo nagrobno cvetje, sadje in zelenjavo, posedajo po lokalih ter se izpostavljajo toplim sončnim žarkom.

 

S sprehodom po Zagrebu smo se malce razgibali, preden smo krenili naprej proti Jasenovcu. Tu je bilo v času II.svetovne vojne koncentracijsko taborišče. Od daleč smo le slikali spomenik, ki stoji v spominskem parku.

Jajce in bežen obisk mesta Travnik

 

Jajcu smo imeli že vnaprej rezervirano nočitev v "Hotelu Turist 98". V neposredni bližini tega hotela je pešpot za dostop do trdnjave na vrhu hriba. Na vrhu je proti plačilu možen ogled notranjosti trdnjave, ki sama po sebi ni nič posebnega, zato pa ponuja čudovit razgled na okolico in mesto Jajce ter na množične grobove, ki se razprostirajo po sosednjem hribu.

Od trdnjave nas je preko mostu pri hotelu vodila pot do lokacije znamenitih slapov. Pričakovali smo mogočen vodopad reke Plive, ki se iz 21 metrov višine preliva v reko Vrbas, malce razočarani pa zagledali zajezitev reke Plive in preusmerjen vodopad v Vrbas. Menda naj bi vse skupaj rekonstruirali tako, da bo slap Plive v bodoče padal na betonska tla, uredili pa bi tudi razledne točke ob bregu tako da bo turistom in domačinom slap viden iz boljšega zornega kota.


V Jajcu smo se še sprehodili po urejeni pešpoti ob reki Plivi, na kateri se nahaja muzej II.zasedanja AVNOJ. Za njegov obisk se nismo odločili in raje nadaljevali pot v smeri proti kraju Travnik. Tudi tu smo se zadržali le kratek čas, da se malce sprehodimo po mestu in si v (žal zakajeni) slaščičarni potešimo željo po baklavi in kavici. 

 

 

Prihod v Ilidžo (nastanitev v Hotel Hollywood) in nočni Sarajevo

 

Ilidža je cca 12 km oddaljen od Sarajeva. Tu smo si privoščili malce boljšo 2-dnevno namestitev v hotelu (Hotel Hollywood), kjer smo na željo naših punc odigrali tudi eno rundo bowlinga in se skopali v bližnjih termah (Terme Ilidža), ki so sicer v večinski lasti naših Term Čatež.

 

Terme so bile v času našega obiska skoraj oz. povsem prazne, glede na celotno velikost pa je tu verjetno poleti kar precej živahno.

 

V Ilidžo smo prispeli ob cca 15:30. Da smo izkoristili preostanek dneva, smo se odločili, da na ta dan na hitro okusimo večerni utrip mesta Sarajevo, naslednji dan pa se odpravimo po mestu in okolici.

 

Tako smo se odpravili na sam vrh prestižnega nebotičnika Avast Twist Tower (na sliki desno; vir Wikipedia), ki na zunaj pritegne pozornost predvsem po svoji "zasukani" obliki stavbe, v notranjosti pa je zanimivo preddverje z zanimivim lestencem, ki upodablja starodobnega kolesarja na nekakšnem zračnem balonu. Nebotičnik velja menda za najvišjega na Balkanu (172 m), zgradili so ga leta 2009, v njem pa ima danes sedež časopisna hiša Avaz.   

 

Nočni utrip Baščaršije je še prav poseben zanimiv. V večernih urah verjetno tu zaživi nočno življenje ter druženje ob dobri hrani in pijači.

 

Sarajevo (tunel "upanja", utrip Baščaršije in Vrelo Bosna)

Po obilnem zajtrku v Hotelu Hollywood smo se najprej podali na ogled podzemnega tunela, ki so ga bosanci zgradili v času vojne (1991-92). Tunel jim danes predstavlja simbol poguma in preživetja.  To je bila njihova edina povezava z zunanjim svetom, medtem ko je bil Sarajevo v ognju in dimu. V bistvu je tunel povezal dva svobodna dela mesta Sarajevo - Dobrinjo in Butmir. Ljudje so ga kopali kar 4 mesece "pred nosom svojih sovražnikov - Srbov". Skopali so ga v dolžžini 760m, širine 120 cm in višine le 160 cm (ponekod tudi do 180 cm).

Za izhodišče tega tunela so si bosanci "prisvojili" domačo hišo družine Kolarjevih, ki ima danes muzejsko vrednost. Vhod v tunel je plačljiv, na ogled je predstavitveni film o sami gradnji tunela, na drugi strani hiše pa domačinka prodaja tudi nekaj spominkov. Lepo so tudi izbrali izrezke časopisov iz tistega časa, ki pripovedujejo kruto zgodbo ljudi in usodo mesta Sarajevo. Na voljo so celo predstavitvene brošure v (mislim da) kar 4 jezikih - tudi v SLO jeziku. 

Na desni zemljevid Sarajeva (klikni na sliko za povečavo);zimske olimpijske igre leta 1984 in čas vojne (1992-1995), ki ne bo nikoli pozabljen.

Po obisku "temačnega tunela" nas je dopoldansko sonce privabilo, da se sprehodimo po znameniti Baščaršiji. To je vsekakor prav posebno dožživetje. Pravo "mestece" manjših in večjih nakupov. Uličice se prepletajo ena mimo druge, vsak trgovec pa na svojih kvadratnih metrih površine lično urejeno in ponekod tudi rahlo žže načičkano razstavlja svoje izdelke: spominke, pletenine, bižžuterijo, srebrni in zlati nakit, lokalne tekstilije, keramične izdelke, torbice, orientalske preproge, sladkarije, sadje in zelenjavo, bosanske kavne đezvice in še in še.

Ta dan smo se zapeljali še do izvira reke Bosne (Vrelo Bosna), ki predstavlja lep del Sarajeva. Narava, mir in žuborenje reke Bosne. V jesenskem času morda deluje vse skupaj malce žalostno. Ob našem prihodu so prišle do izraza predvsem jesenske barve dreves in s soncem obsijane trate. Restavracije v osrčju parka je bila presenetljivo še vedno odprta, čeprav je v njej (poleg nas 4-ih) sedelo morda cca 10 ljudi. 

Pozno-popoldanski čas (ki se hitro prevesi v noč) je bil kot zanalašč še za 2-urno kopanje v Termah Ilidža, cca 200 m stran od našega hotela.

Po slikoviti dolini Neretve (Sarajevo - Konjic - Jablanica) v smeri proti Mostarju

Sarajevo smo zapustili v sredo 2.11. in se podali na najlepši kos naše poti.  Ob dolini Neretve je nanizanih cel kup zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Veliko priložnosti za dobre fotoposnetke. Fotoaparat sem najprej večkrat pospravila v torbico, potem pa kmalu ugotovila, da je bolje, če ga imam kar vesčas pri roki na poti Sarajevo-Mostar.  

V Konjicu je zanimiva "Kamena ćuprija" (kamniti most preko Neretve). 

Postanek smo naredili tudi v Jablanici (slike spodaj), kjer smo si v spominskem kompleksu bitke za ranjence na Neretvi ogledali porušeni most. 

Mostar (znameniti Stari most) in Vrelo Bune

Stari most daje mestu Mostar glavni turistični pečat. Ob prihodu v mesto smo najprej imeli pomislek "kje parkirati"; pa se je našla rešitev kaj hitro. V top sezoni je to verjetno posebna radost :-)

Poleg mostu se tudi tu nahaja polno uličnih prodajalcev vsega mogočnega. Zanimiv je obisk muzeja ob samem mostu, kjer smo si ogledali predstavitveni film o rekonstrukciji mostu v času 2002-2004.

Cca 15min južneje od Mostarja se nahaja izvir reke Bune (Vrelo Bune). Dokaj zanimiva točka ogleda, ki pa je bila v času našega obiska žal zaprta.

Slapovi Kravice in Delta Neretve

 

Lokacija slapov Kravice se nahaja nedaleč stran od Međugorja, priljubljene destinacije vernikov "iz različnih vetrov". Do slapov Kravice vodi asfaltna cesta, kjer je urejeno parkirišče (deluje še zelo novo!!). Potem pa se sprehodiš navzdol po hribu, po urejeni betonski poti (stopnice). Voda pada iz vrha hriba v večih tokih. Narava je tu res fascinantna. Slike so več kot zgovorne.

Nadaljujemo pot proti obali. Predno se Neretva izlije v morje, se spremeni v pahljačo vodotokov in ozemlje je tu zelo namočeno. To se lepo vidi iz višje ležeče lege, ko smo se ponovno vzpenjali po cesti navzgor (slika spodaj).

 

Nastanitev v regiji Konavlje (Cavtat)

Naprej vozimo v smeri proti Cavtatu, kjer smo si žže v Sarajevu rezervirali namestitev v vili "Dobrašin". Dobili smo 45 m2 velik apartma za 4 osebe po ceni 35 eur/noč. Hiša je urejena navznoter in zunaj in ima tudi parkirišče za cca 5 avtomobilov. Iz sobe se nam je ponujal lep razgled na morje.

Nedaleč stran (cca 50m) se nahaja tudi lokalna trgovinica za nakup špecerije. So na prijazno sprejeli in bili tudi pripravljeni zadržati sobo za še eno noč, vkolikor bi jo potrebovali nazaj grede - na poti iz Črne gore. 

Dubrovnik - biser Jadrana

Sama sem bila tokrat prvič v Dubrovniku in mestece je name naredilo izjemen vtis. S čim?  Predvsem z:

  • obzidjem starega mestnega jedra, iz katerega se ti ponuja čudoviti razgled (da bi kar pritiskal na fotoaparat),
  • skrbno izkoriščenim vsakim kvadratnim metrom na zasebnih parcelah (vrtički, vrvi za obešanje perilo, mini terase), 
  • osrednjo mestno ulico Stradun, katere tla se svetijo, kot da bi jih naloščil z lakom
  • in spominsko sobo padlih mož v vojni (1991-1993), ko so Srbi skušali uničiti tudi Dubrovnik

Iz Dubrovnika v smeri proti Kotorju in nacionalnemu parku Lovčen (Črna gora)

Od Dubrovnika proti Črni gori nas je spet spremljalo lepo vreme in slikovita pokrajina. Predvsem Kotor očara s svojim naturo okoli zaliva, cesta ki se vzpenja navzgor proti nacionalnem parku Lovčen pa ponuja veliko točk za panoramske posnetke Kotorskega zaliva in okoliškega hribovja.

Na sliki zgoraj: "naravno ogledalo", v katerem se odseva lepota Kotorskega zaliva (posnetek v samem mestu Kotor).

Črna gora, Nacionalni parl Lovčen na višini 1.600 m.n.v.

Tele "bosanske počitnice" so se nam malce raztegnile po predvideni razdalji (niti ne po času) in tako smo jo mahnili še proti Kotorju in naprej do vrha v nacionalnem parku Lovčen, kjer je pokopan Petar Petrovič Njegoš.

V bistvu smo imeli malo več kot 2 uri vožnje od Cavtata, kjer smo bili sicer nastanjeni v Vili Dobrašin. In obisk se je splačal. Meni je bilo všeč, pa še malce smo si popestrili izlet, ko smo se vkrcali na trajekt, ki nas je prepeljal po bližnjici (mimo Kotorskega zaliva) na Tivatsko Rivijero. To nam je vzelo cca 5-10 min vožnje s trajektom in 4 eur, prihranili pa smo cca 40 min vožnje okoli zaliva Kotor.

Vrh Lovčen je vsekakor vreden obiska. Malo me je sicer skrbela hoja (1 mesec in pol po operaciji kolena), ampak 457 stopnicam sem bila vendarle kos.

Povratek domov je bil dolg (828 km) in v "enem zamahu" (Črna gora/Lovčen - LJ), ustavili smo se le za kosilo.

Smo imeli pa res "dober krompir" za tele jesenske počitnice: veliko videli - dobro jedli - fino se imeli in se tudi kopali v morju.

 

Francija

Izleti po Franciji - izberi navigacijo na levi strani.

Opisi francoskih mest, letovišč in krajev se nahajajo tudi na drugih straneh, saj smo ji obiskali na naših popotovanjih z avtom, na primer na potovanju z avtom do Portugalske (julij 2008), smo se ustavili tudi v nekaterih Francoskih mestih in krajih kot so:

"Prešerni" Pariz, 8.-10. februar 2019

Kulturni praznik nas je obdaril s prostim petkom, kar sva s prijateljico izkoristili za 3-dnevni skok v Pariz preko agencije Sonchek. Tudi sami so citybreak paket domiselno poimenovali "PREŠERNI PARIZ".

Zaradi zgodnjega poleta iz letališča Marco Polo sva se odločili za dodatno nočitev v bližnjem hotelu (Ca' Tessera Park Resort Venice Airport, Via Triestina 151), ki nudi primerno udobje in prevoz do letališča (doplačilo 15 eur s parkiranjem pred hotelom). Vendar pa se je na dan odhoda izkazalo, da bi lahko prišli tudi kasneje. Polet iz beneškega letališča Marco Polo nam je namreč prinesel dramatični začetek našega izleta, saj smo zaradi tehnični težav obtičali na letališču 10 ur oz. poleteli šele ob 17:30 namesto ob 09:30. Posledično nam je bilo petkovo popoldne "ukradeno" , pa vendar smo po zaslugi vodiča v dnevu in pol opravili vse oglede po programu:

PETEK - 8.2.2019:
Petkov večer (po prihodu v hotel) smo izkoristili za cca 1,5 urni skok na "otok", kjer smo si ogledali mestno hišo Hotel de Ville, katedralo Notre-Dame de Paris in se sprehodili po bližnji latinski četrti.

SOBOTA - 9.2.2019:
Sončna sobota je odplaknila utrujenost in nejevoljo prvega dne, po obilnem zajtrku pa nas pripravila za aktivni, 18 km sprehod po mestu. Pariz brez obiska Eifflov-ega stolpa seveda nima pravega čara, prav tako pa je bila izvrstna odločitev za izlet z ladjico po reki Seni, na katero smo se vkrcali nedaleč stran od Eifflovega stolpa.

Vreden obiska je tudi Louvre, najstarejši in največji muzej na svetu.

Place Vendome očara z osrednjim trgom, pogledom na prestrižni Hotel Ritz, pred katerim se ustavljajo drage limuzine, v bližini pa seveda draguljarne in prestižne trgovine z izložbami (3-4 mestne etikete s cenami). Iz foto-objektiva nam ni ušla tudi Opera Garnier, pa mogočni nakupovalni center Galeries Lafayette, ki očara z bogatim, kupolastim stropom in prestižno "shop-in-shop" ponudbo v večih nadstropjih, ki spominjajo na operne lože. Video posnetek na ogled na mojem YouTube kanalu -TUKAJ.

Dan smo dodobra izkoristili in v večernem času obiskali še Montmartre in baziliko Sacre Coeur, ki ji Francozi pravijo Bela golobica.

NEDELJA - 10.2.2019:

Nedelja nas je "osvežila" z dežjem, zato se s prijateljico odločiva, da obiščeva Centre Georges Pompidou.

Gre za kulturni center s stalnimi in občasnimi razstavami, delavnicami za otroke, obsežno knjižnico in še mnogo več. Vsekakor postojanka za ljubitelje pretekle in sodobne umetnosti. Čas nama je ostal le še za hiter skok v arhitekturno zanimiv nakupovalni center Les Halles, katerega nadstropja se zvrstijo pod zemljo....

Zaključek s posnetkom pred katoliško cerkvijo "Église Saint-Eustache", potem pa z metrojem do hotela (Campanile Paris, Est-Porte de Bagnolet, 28 Avenue du General de Gaulle, 93170 BAgnolet; zadnja postaja metro št.3), od koder smo se z metrojem in busom odpravili proti letališču Orly.

Korzika - odskočna destinacija na Sardinijo (poletje 2010)

Korziko smo zaobjeli julija 2010, ko smo preko nje potem pripluli na Sardinijo. Slednjo smo tudi bolj intenzivno prepotovali. Korzika mi bo ostala v spominu predvsem po adrenalinski vožnji ob zahodni obali (od kraja Porto in naprej) ter po kraju Bonifacio, ki je letovišče s prav posebnim šarmom.

 

Več o naših Korziških vtisih na ločenem potopisu "Na Sardinijo (preko Korzike) in krajši potep po Toskani". Glej opise za datume od 10. do 14.07.2010:

Pariz (silvestrovanje 2000)

Zadnje dneve v letu 1999 sva z Markotom preživela v Parizu, kjer sva z večmiljonsko množico proslavila odhod starega in prihod novega tisočletja. 

Zadnje dneve pred novim letom je bil v Parizu hudo neurje in močni nalivi, ki so na nekaterih področjih severne Francije pustili za sabo kar precejšno razdejanje. Tudi v samem glavnem mestu je bilo opaziti izruvana drevesa in celo hiše s poškodovanimi strehami. To in pa dejstvo, da je bilo pač praznično vzdušje, je bil razlog, da si nismo mogli ogledati nekaterih znamenitosti mesta niti iti z ladjo po reki Seni, ki  je močno narasla zaradi močnega deževja. Tudi Eifflov stolp je bil zaprt, ker so ga ravno preurejali za svečan trenutek. 

Ob polnoči se je stolp res razkošno osvetlil in zažarel v vsem svojem sijaju, podnevi pa ni izgledal prav nič posebnega. Presenetila me je ogromna množica v parku pred Eifflovim stolpom, na območju pred Slavolokom zmage kot tudi na še tako mali ulici. Bilo je zabavno, vse skupaj pa je minilo kot bi trenil. Za ogled mesta Pariz pa si bo treba vzeti še enkrat čas, enkrat pomladi ali poleti..

Prednovoletno smučanje v francoskem Valmeinier (23.-29.december 2017)

Božično-novoletne praznike smo tokrat (dec 2017) preživeli v Franciji, v 780km oddaljenem zimskem središču Valmeinier v Savojskih Alpah. Družbo nam je izjemoma delal tudi naš pasji član družine, potem ko je bila sprejeta odločitev, da se nam Nastja letos žal ne bo mogla pridružiti na smučišču (zdravstveni razlogi) in je bila torej bolj pasja varuška. Sheila je vožnjo zelo lepo prestala. V bistvu smo ji med kovčki uredili udobno ležišče, na katerem je večji del poti mirno ležala in dremuckala.

Na pot smo se odpravili na soboto 23.12. v smeri Benetke, Verona, Torino, Milano...preko tunela Frejus, ki ga kar pošteno zaračunajo (45,25 eur). Cestne razmere so bile več kot odlične, brez zastojev, tako, da smo na cilj (Valmeinier1800) prispeli ob 16:20 in za 10 min še ujeli obratovalni čas Skipass za dvig kart.

Apartma (C-1 Odalys - Lumieres de Neige2), rezerviran preko agencije Ski Fun, se nahaja na višini 1.800 m, od koder smo imeli le 100m do prve proge "TSD Jeux (6-sedežnica). Lokacija več kot primerna, če pa bi hoteli skoraj iz lastne terase odsmučati do Jeux-a, pa bi bila primerna namestitev v apartmajih "C-1 Pierre et Vacances Chamois/Elan/Renne".

Po prihodu v apartma (17h) seveda kot običajno naštudiramo zemljevid. Smučarsko središče Galibier-Thabor nam ponuja skupaj 150 km prog (70% teh nad 2.000 m.n.v.) nad vasicama Valmeinier in Valoire v dolini Maurienne. Obe vasici sta povezani s progo Roi, ki te iz smeri Valmeinier pripelje do sedežnice Armera, ta pa do prog nad vasico Valoire. V splošnem vse proge pravzaprav niso hudo strme, nekatere se malce vlečejo in terjajo celo odriv s palicami, zato je tu vsekakor primerno za začetnike, družine in tudi boljše smučarje. Edino, kar me je zmotilo, je oznaka prog. Navajena sem na številčne in ne opisne smerokaze, se pa seveda navadiš in je vse Ok, če veš na kateri konec želiš priti (naš cilj Jeux).

Apartmajsko naselje "Valmeiner1800" je enostavno dosegljivo z avtom in ni težave začasno pripeljati vozilo k stavbi, da avto razpakiraš in prtljago odpelješ z dvigalom v svoj apartma. Na srečo smo dobili apartma v pritličju (C002) ob neposredni bližini dvigala. Na voljo nam je bila tudi terasa, ki se s svojo lego sicer nahaja nižje od potke, ki vodi iz shrambe smuči proti smučišču, zato žal ni bila primerna za to, da bi jo lahko koristili za "hiter izhod" ven. Tudi snega je kar nekaj zapadlo, zato odpiranje oken ni bilo priporočljivo.

Presenetljivo, da je naselje res majhno, ponuja pa več kot dovolj vsega: samopostrežno trgovino (manjša, vendar dobro založena), trgovine s športno opremo z možnostjo izposoje (ni bojazni, če pozabiš kak del opreme), nekaj barov, bankomat, SKI PASS (še eden nižje ob cesti), menda pa tudi kino, wellness, diskoteko (nismo koristili). Seveda pa so cene visoke tako v trgovinah kot na smučišču, kjer te npr. čaj v manjši skodelici stane 4 eur, vroča čokolada s smetano pa 5 eur. Ravno bližina apartmajev je zato tista prednost, ko pač lahko narediš kakšno uro pavze in skočič v apartma na okrepčilo iz "lastne zaloge", seveda pa to terja tudi slačenje, sezuvanje (nismo prakticirali).

Vreme nam je bilo v glavnem naklonjeno. Prvi in drugi dan (24.-25.12.) nas je prijetno grelo sonce. Prava zimska pravljica za nabiranje prvih snežnih kilometrov. Vsaj zame zelo primerne vremenske razmere, da sem se "vklopila" po 2-letni pavzi smučanja. Letošnji predbožični večer je bil prvikrat dosedaj popolno nasprotje od običajnih, pa vendar nekaj posebnega. Visoko v zasneženih hribih, prijetno utrujeni od smuke in gorskega zraka, brez klasične božične pojedine, le ob prigrizku iz bližnje trgovine, ob toplem čaju, kartanju, filmu preko PC-a in radosti ob odpiranju darilc.

Tretji dan sonce premaga rahlo sneženje, ki se stopnjuje in vsaj nama s Kajo skrajša čas snežnih radosti. Četrti dan snežna odeja narašča in odločim se za še krajšo smuko, medtem ko si Marko zadane cilj smučati še naprej. In glej ga zlomka, pristane v ambulanti sosednje vasi, kjer ga zaradi kolena pošljejo na RTG. Na srečo vse Ok, le iz varnosti raje zaključi svoje smučanje. Peti dan je smuka samo zame, potem ko je iz včeraj na danes zapadlo kar nekaj novega snega in je bila tudi vidljivost na smučišču zares slaba. Pravzaprav je bila na vrhu prava grozljivka (megla, veter, mraz ... ko si lahko samo želiš videti pred sabo označevalne palice in spremljati kakšnega smučarja, po možnosti v fluorescentnih barvah oblačil). Pa vendar zdržim 3h, saj se ne srečo vmes megla tudi razpiha. Na zadnji dan (pet. 29.12.2017) s Kajo izkoristiva dopoldansko sonce za smučanje, ob 13h paže spakirani za odhod domov.

Več na: https://sl.ski-france.com/ski-resort-valloire-valmeinier/valmeinier/

Slikoviti Pariz in čarobni Disneyland (O.Š. Trzin, 04.-08. junij 2014)

Lani (2013) London, letos (2014) Pariz. Nastja si bo zadnjo triado osnovne šole vsekakor spominjala po prijetnih doživetjih.

So se pa tokrat (45 otrok iz treh O.Š.) na pot odpravili z busom in ne z letalom, kar je bilo verjetno tudi malce utrudljivo. Pa niti ni bilo veliko besed in pripomb o tem, po čemer sklepam, da je bil program zanimiv za otroke ali pa je Nastja že precej "utrjena", saj sami precej vandramo z avtomobilom po Evropi.

Njihov program (in predvidevam, da so se ga držali v celoti): 

1. dan: NASVIDENJE SLOVENIJA. Popoldanski odhod iz Ljubljane in vožnja s postanki čez Avstrijo in Nemčijo.

2. dan: KARLSRUHE, BADEN – BADEN, REIMS, DOBRO JUTRO DISNEYLAND. Vožnja. Čas za zajtrk. Celodnevni obisk Disneylanda ali Disney Studios s časom za kosilo in večerjo. Namestitev in prenočevanje.

3. dan: PARIZ. Zajtrk v hotelu. Celodnevni avtobusni ogled Pariza s postanki za: ogled muzeja Louvre (Lov na lisico Joconde), kosilo, Dom des Invalides (poslednjega počivališča Napolena I.), ogled muzeja Fragonard (če bo dovolj časa tudi pokušina parfumov). Na koncu dneva obisk bo čas za ogled boemskega Montmartra in večerjo. Prevoz v hotel. Pakiranje.Nočitev

4. dan: PARIZ - STRASBOURG. Zajtrk v hotelu. Oddaj kovčkov v avtobus. Avtobusni prevoz v mesto. Vzpon na Tour Eiffel. Panoramska vožnja z ladjo. Ogled bivališča notredamskega zvonarja (katedrala Notre Dame). Odhod avtobusa proti domovini. Čas za večerjo. Odhod proti domovini

5. dan: DOBER DAN SLOVENIJA. Nadaljevanje vožnje s postanki proti domovini. Prihod v popoldanskih urah.

Skupinske fotke (vir: organizator Eol d.o.o.)

V nadaljevanju pa nekaj slikc, ki jih je Nastja naredila s svojim GSM-om, nekatere tudi v ČB tehniki :-)

 

Grčija

Kalimera! Beseda, ki ti je namenjena predno začneš doživljati grški dan. Dan, poln zanimivosti, če se le odločiš zanje: poležavanje na plaži, kopanje v morju, odkrivanje čarov antične Grčije, pohodništvo, nočni utrip obalnih krajev, ipd.

Grčija se mi je prvič prijetno vtisnila v spomin na absolventskem izletu, ko smo študentje ekonomije zasluženo dali na pašo svoje možgane in se prepustili čaru otoka Rodos. Tisti čas je bil seveda namenjen predvsem zabavi in nočnemu življenju :-), meni osebno pa bo ostal v spominu tudi po "bolečemu zaključku", ko sem morala poiskati zdravniško pomoč. O tem več kdaj drugič.

Grčija drugič. Peloponez - julij 2009. 16 dni počitnikovanja na Balkanu, od katerih smo jih 10 namenili Grčiji bo vsekakor ostalo nepozabnih. O tem več na ustrezni pod-strani.

Grčija - odkrivanje goratega predela regije Zagori in čarov Halkidiki-ja (avgust 2013)

Grčijo smo "naskočili" ponovno poleti 2013 in odločitev je pravzaprav padla na sami poti. Naš prvotno zastavljeni poletni cilj - Albanija - smo podaljšali še preko severno celinskega dela Grčije.  Na poti iz Albanije (iz smeri Gjirokaster) smo po cesti E853 prečkali albansko-grško mejo in se najprej ustavili v prijetnem kamnitem mestecu Monodendri, ki leži nad 1000 mnv. V tej regiji Zagori smo si ogledali znamenito sotesko Vikos gorge in kamnite mostove. Več na spodnjih povezavah:

Sledilo je odkrivanje lepih plaž, skrivnostnega meniškega polotoka in vodnih slapov, za katere smo se odločili med popotovanjem po polotoku Halkidiki (Chalkidiki). Ta na prvi pogled spominja na osrednje 3 prste roke.

Vsekakor je bilo za nas najbolj zanimivo kampiranje v lepo urejenem kampu Thalatta Kalamitski Village Camp, ki se nahaja "na sredinskem palcu" ter izlet z ladjico do "tretje palca", ki v bistvu predstavlja samosvojo, samostojno meniško republiko in kot tako zaprto za javnost.

Del popotovanja po Balkanu (poletje 2013), ki se nanaša na grški del, opisujem na ločenih podstraneh:

Grčija, Peloponez, 04.-19. julij 2009


Na poletne počitnice smo se tudi to leto odpravili na daljšo destinacijo – z avtom do Peloponeza, v kraj Karo Nero (Καλόν Νερόν), le da smo se tokrat odločili, da za povratek izberemo ladijski prevoz (Patra-Benetke). Delno zaradi tega, da vendarle ne bi bili toliko na cesti kot lani (cilj Tavira-Portugalska) delno pa zato, da naše popotovanje naredimo še bolj dinamično in pestro.

2.200 km poti, ki smo jo prevozili z avtom na relaciji Ljubljana – Kalo Nero (Peloponez), nas je brez večjih postankov vodila skozi Hrvaško in Srbijo, v Makedoniji pa smo naredili 2-dnevni postanek ob Ohridskem jezeru. S prehodom skozi makedonsko-grško mejo se je začelo naše odkrivanje celinske Grčije in Peloponeza, kjer smo na koncu dosegli prevoženih 3.500 km. Prevzela nas je:

  • veličastna lokacija samostanov (Meteora), ki kraljujejo na visokem skalovju kraja Kalambaka,
  • vožnja skozi znameniti most Rio Andirio
  • preteklost antične Grčije (Delphi, Olympia)
  • obalna letovišča z okusno grško kulinariko
  • lokacija neokrnjene narave reke Neda, kjer smo okusili tudi malo grškega pohodništva 
  • udobje in prijaznost družine Dimitropoulos, kjer smo bili nastanjeni 10 dni
  • vožnja skozi gorata hribovja jugo-vzhodnega predela Peloponeza, s katero smo se po vijugastih serpentinah povzpeli tudi do 1.300 m.n.v. in se naužili svežega zraka in čudovitih razgledov
  • skrb lokalnih prostovljcev in ostalih skupnostih, ki se očitno zares precej prizadevajo za ohranjanje želv “caretta”; le-te izjemoma gnezdijo na 2-3 obalah Peloponeza (Grčija poseduje menda 60% vseh gnezd tovrstnih želv v Mediteranu).
  • in seveda povratek z ladjo Sofokles (Anek Lines), ki sta se ga veselili predvsem Nastja in Kaja.

Povzetek poti:

1. DAN: vožnja proti Ohridu (Ljubljana-Zagreb-Beograd-Skopje-Ohrid)
2. DAN: Ohrid  2x nočitev in ogled mesta)
3. DAN: Kalambaka (obisk Meteore - znamenitih samostanov, ki kraljujejo na vrhu skalovja )
4. DAN:  Delphi in fascinatna vožnja skozi most Rio Andirio, ki povezuje celinsko Grčijo s polotokom Peloponez
5. - 6. DAN: prihod v apartma Irida Resort/Kalo Nero, Kyparissia
7. DAN: Neda River, Olympia
8. DAN: Kalo Nero

9. DAN:   Pravljični grad Kastro ton Paramythion), Hora, Pylos, Methoni
10. DAN: Kalo Nero
11. DAN: Kyparissia Water Park
12. DAN: Kalamata, Githio (Mavrovouni), Sparta
13. DAN: Zacharo
14. -15. DAN: ladja Patra – Benetke
16. DAN: Benetke in prihod domov

Opis našega potovanja predstavljam v istem sosledju na naslednjih pod-straneh.

Pri opisu slik in tudi sicer mi je bila v veliko pomoč vsa tehnikalija, za katero je zopet pridno poskrbel Marko (GPS Data Logger, pa združljivost slik z lokacijo posnetkov v iPhoto....).  Res je super, ko klikneš na sliko, pa potem "Rescan for Location" in že ti programček pokaže ime kraja na zamljevidu, kjer je bila posneta slika....Ni kej, res fino !!!


 

Odhod in postanek v Ohridu

SOBOTA, 4.7.:
Odhod od doma ob 03:30. Na poti po Hrvaški je potekalo bolj ali manj tekoče. Promet normalen, ni bilo čutiti večje prometa. Ob 9:30 ko smo prispeli na mejo Hrvaške s Srbijo v kraju (mislim da) Apševci, pa kar naenkrat kolona vozil. Začelo se je polžje premikanje po cesti do meje, ljudje so rinili svoje avtomobile korakoma naprej in med njimi so se kmalu našli tudi prvi nestrpneži, ki so se obesili na troblo svojega jeklenega konjička, kot da bi s tem lahko pomagali, da bi se kolona premikala naprej hitreje. Mejo smo prečkali točno po 2 urah čakanja :-) in sicer ob 11:30. V nadaljevanju poti je šlo dokaj gladko. Makedonijo smo prestopili, ko nam je števec pokazal da je za nami že 1004 km oz. cca 14 ur in pol vožnje. V Makedoniji postanek v predhodno rezerviranem aparatmaju Adeona, kamor smo prispeli ob 21h zvečer. Prijazna lastnica nam je že s poslanim mailom in SMS-i pokazala veliko pozornosti, na samem mestu pa sploh (če je vse v redu, potrebujemo še kaj, naj pokličemo takoj če ne bo itd.).

NEDELJA, 5.7.: prihod v Ohrid
V jutro se zbudimo spočiti in odrinemo na en makedonski zajtrk v bližnjo taverno ob obali, saj je zaradi našega poznega prihoda predhodni dan, hladilnik vseboval le Kajina zdravila. Nato peš na ogled antičnega teatra in obisk znamenite Ohridske trdnjave (trdnjava carja Samuela), ki kraljuje na vrhu hriba, ki se vzpenja v središču starega mestnega jedra. Pot v nadaljevanju vodi do samostana Saint Panteleimon, kjer si ob zvokih pobožne glasbe, ki odzvanja v zvočnikih zunaj, ogledaš notranjost in zunanjost zgradbe. Še malo naprej nas je pot po prijetnem gozdičku vodila do rta, kjer smo si (kljub rahlemu negodovanju Kaje “kdaj bomo”) ogledali cerkev St.Jovan Kaneo. Da pa bi bila pot nazaj še bolj prijetna, sva se z Markotom dogovorila, da se na drug del zalivčka odpeljemo s čolničkom, s katerim nas je popeljal domačin. Še hiter skok do Ohridskega jezera, kjer smo (z mojo izjemo) v avtokampu Gradište okusili jezersko kopanje, še preden nas je presenetil rahel dež. Dež nas je nekako “prikoval” v avto in smo se še malce popeljali naokoli. V bistvu smo naredili kar skok do Prespanskega jezera – po cesti, ki vodi iz kraja Trpeljca v kraj Otesevo. Cesta nas je vodila do višine 1.500 metrov n.v., od koder se nam je ponudil čudovit razgled na Ohridsko jezero in kasneje tudi na Prespansko jezero. Zaradi same višine lahko rečem, da smo doživeli makedonsko “Veliko Planino”.

Meteora

PONEDELJEK, 6.7.:
Zapuščamo Ohrid in nadaljujemo pot proti Grčiji v smeri Ohrid-Bitola-Florina-Edessa-Veria-Kozani. Pred nami je nov cilj: Meteora. Da se prepričamo o lepoti, ki nam jih ponujajo slike iz tega kraja, objavljene na internetu in tudi v knjigi Lonely Planet – Greece, ki jo imamo s seboj.

Še preden smo pripeljali v kraj Kalambaka, kjer je na ogled Meteora, se nam je od daleč ponudil pogled na prve obrise gorovja, ki se razkošno bohoti sredi čisto navadno poseljene pokrajine. Še bližje pa je pogled na Meteoro veličasten. Kot da bi sredi “ničesar” zraslo nekaj povsem neobičajnega, kar sploh ne pričakuješ, še manj pa verjameš, dokler ne vidiš na lastne oči, da se na vrhu skalnate gore, s stenami gladkimi kot asfalt, nahaja razkošen samostan, ki se s svojo podobo zliva skupaj s skalovjem, v katerega je vzidan. In ni edini.

Na tem skalovju kraljuje 6 samostanov. Sprva sploh ni videti možnosti, da bi prišel do njih. Razen da preplezaš stene. Kje je torej cesta ? Morda kakšna vzpenjača ? Kako do vrha ? Najbolje, da povprašamo. V bližnjem hotelu mi prijazen receptor samo reče: “No, problem. There is a road. Just drive further on...” In mi predlaga 2 samostana, ki sta od vseh najbolj znamenita.

Samostani so: Great Meteoro, Varlaam, Agios Nikolas, Roussanov, Agia Triada in Agios Stefanos. Izbrali smo samostan Great Meteoro. Kaj kmalu smo ugotovili, da do njega vodi prav lepo speljana asfaltirana cesta. Med potjo smo se ustavili, saj je cesto prečkala želvica. Kaja, ki so ji trenutno to najljubše živalce, je bila presrečna. Da jo lahko prime, poboža in se poslovi od nje z dobrim občutkom, da smo ji morda rešili življenje.

Na vrhu smo prispeli do parkirišča, od tam pa smo imeli le 50 metrov do prvih stopnic, ki vodijo do samostana. Samostan Great Meteoro je bil vsekakor vreden ogleda, bolj zaradi edinstvene lege in načina gradnje kot zaradi notranjosti, čeprav ti tudi muzej in vse ostalo ponudi kaj za videti. Na nek način a je bilo malim dvema tudi zabavno videti naju v novih oblačilih. Ženske namreč dobijo velik kos blaga, s katerim si morajo zakriti gole noge in po potrebi tudi rame, moški pa dobijo dolge hlače, v koliko nosijo kratke.

Prevozimo 1.720-ti kilometer in pozno popoldan nadaljujemo pot v smeri kraja Lamia, s ciljem da se ustavimo v mestu Delphi. Tam prespimo v hotelu Pernassos, ki je le eden od mnogih, ki se nahajajo v živahni ulici polno trgovin, tavern, pub-ov in restavracij. Mesto je bilo v večernih urah, ko smo prispeli še posebej “okranclano”, nisem pa dobila informacije da bi imeli kakšen poseben dogodek.

Delphi

TOREK, 7.7.:

Jutro. Zajtrk v hotelu, nato ogled antičnega kraja Delphi, ki si ga je ogledal predvsem Marko. 15 minut hoje od hotela do mesta ogleda smo prišli še skupaj, potem pa Nastja in Kaja zaradi vročine nekako nista bili pri volji se sprehajati med kamenjem in si ogledovati arheološke izkopanine in ostanke antičnega mesta. Zato smo punce počakale v prijetni senci mogočnega drevesa in občudovale čudovit razgled na dolino, posejano s cipresami in oljkami. Delphi leži na prav posebni legi, obkrožen z gorovjem in s pogledom na Korintski zaliv. Pogled navzdol je zaradi same višine zastrašujoč, hkrati pa prav idiličen. Antični grki so Delphi menda obravnavali kot center sveta, saj naj bi po mitologiji bog Zeus poklonil svobodo dvema orloma na drugem koncu sveta, ki sta se nato srečala prav na tem mestu. Delphi - za videti: ⁃ Apolov tempel ⁃ teater iz 4. stoletja pr.n.št. ⁃ Antični stadion ⁃ ostanki antične gimnazije ⁃ Delphi muzej itd.

Ura je 11:20. Po ogledu Delphi-ja nadaljujemo pot proti morju, v smeri Iteo-Nafpaktos, v pričakovanju videti znameniti most Rio Andirio, ki povezuje celinsko Grčijo s Peloponezom. Prvi obrisi mostu so vidni že od zelo daleč. Most je zgradil nek francoski konzorcij, in sicer leta 2004. Cestnina za vožnjo v eno smer preko mostu znaša 11,70 EUR. Fotografije smo posneli preden smo zapeljali na most in tudi potem, ko smo že bili na polotoku. Na željo Nastje in Kaje pa smo se prvič tudi okopali v morju, v obmorskem kraju Kato Ahaia (cca 20 km JZ od Patre).

Prihod - Kalo Nero (apart.)

SREDA, 8.7.:

Ob 19:40 smo prispeli v Kalo Nero (prevoženih točno 2.196 km), kjer smo se nastanili v apartmaju Irida Resort. Dobrodoščlica lastnika apartmaja in nastanitev.

Nastanili smo se v družinsko vodenem apart-hotelu Best Western Irida Resort (www.iridaresort.gr ). Hišo z 25 ležišči (10 apartmajev) upravlja g. Kostas z ženo od leta 2007. V ceni najema je vštet tudi že bogat kontinentalni zajtrk, ki ti ga postrežejo v pritličju na terasi ali na željo gostov v nadstropju višje (v našem primeru na mizah, ki so bile postavljene ravno v bližini našega apartmaja). Hiša, ki so jo zgradili oz. Dokončali pred 2 leti, se razprostira na 4 akrah. Obdaja jo velika travnata površina z otroškimi igrali, cvetjem in kamnitim podestom z ležalanikim, kjer naj bi kmalu menda postavili tudi manjši bazen. Ob potki, ki vodi do hiše, je prostora za 10 avtomobilov, ki so lahko parkirani večji del dneva v pol-senci dreves. Za hišo je urejen tudi piknik prostor z zares velikim “utility” prostorom za peko in druženje na prostem. Skratka na vsakem koraku je čutiti premišljeno potezo lastnika pri opremljanju. Svoj čar vsemu pa (v veselje otrok) naredi tudi bela kozica, ki se osamljeno pase za hišo.

Po dolgi vožnji smo si privoščili celodnevno kopanje in poležavanje na plaži Kalo Nero, ki je hkrati tudi prva najbljižja plaža od našega apartmaja (žal malce predaleč, cca 800m). Na naše prijetno presenečenje – malo obiskana, z brezplačnimi ležalniki in senčniki.

Tudi v dneh, ko nismo pohajkovali naokoli, smo se radi zatekli na to (nam najbližjo plažo).

Kyparissia

ČETRTEK, 9.7.:

Ker smo pravi radovedneži, smo se zapeljali še v sosednje mestece Kyparissia, kjer je že čutiti večjo živahnost in večji utrip mestnih ulic ter tudi bolj obiskano plažo.
V času visokih valov, smo obiskali tudi vodni park, sicer bolj miniaturen, pa vendar prijeten.

Neda River, Appolon Temple, Olympia

PETEK, 10.7.:

Po zajtrku smo se odpravili v smeri Kalo Nero-Platania-Andritsena na ogled znamenitih vodnih slapov reke Neda (Neda River Water Falls). Pot do tja smo dokaj hitro našli, čeprav je cesta proti koncu že zelo slaba oz. slabša varianta makadamske ceste, ki se ponekod (poleg vseh ovinkov) tudi strmo vzpenja navkreber, pa spet navzdol. Slednjega je bistveno več, zato je vožnja nazaj še toliko večji izziv. G. Kostas (lastnik apartmaja) nam je podal samo eno kratko navodilo:” Just drive and do not stop if it is not necessary!”. Po parkiranju je še cca 20 minut hoje po delno urejeni gozdni poti in ko se ti zazdi, da tu morda teh opevanih slapov sploh ni, se ti naenkrat ponudi prvi pogled na manjši slap, ki se zliva v tolmunček, skozi njega pa vodi mostiček. Malo zatem pa nas prijazni turist usmeri pravilno tako da smo končno našli “the big one” - veliki slap, kot sem ga tudi videla na internetu. In res je čudovit. Skrit med skalovjem, obkrožen z zanimivo oblikovanimi drevesi in z izlivom v večji tolmun svetlo modre barve, bi bil ta košček narava kot nalašč za snemanje prizora “Eva in Adam v raju” :-).

Po ogledu Neda River nas je nekaj km naprej vodila pot do lokacije Appolonovega templja, ki je zaščiten s šotorom. Vstopnina za ogled 3 EUR. Več v slikah.

Popoldan prihod v kraj Olympia, kjer smo si ogledali arheološko področje antične Olympije, ki predstavlja rojstvo olimpijskih iger. Mestece Olympia z 109 prebivalci (??) deluje prav prijetno. Ulice ponujajo vrsto trgovinic, barov, tavern. Vsega skupaj je kar precej na osrednji ulici, pa vendar ne deluje tako kičasto kot običajno velja za turistično oblegane lokacije. Do antične Olympije je cca 20 minut hoje ali celo več. Na ogled je 4 muzejev na temo zgodovine olimpijskih iger ipd. Vendar smo zaradi pozne ure prihoda le-te opustili oz. so bili že zaprti. Zanimivo je vedeti malo več o prvih začetkih olimpijskih iger, ki segajo tja v 11 stoletje pr.n.št. in o tem, da so bili takrat presenetljivo športno orientirani, žal pa je to veselje pripadalo le moškim, ki so edini lahko tekmovali (dostikrat tudi povsem goli :-). Ženskam in sužnjem je bil vstop strogo prepovedan – če pa so si to drznili storiti, so plačali z življenjem (vrgli so jih čez skalovje). Grdo. Igre so prirejali vsakih 4 leta in to najmanj 1000 let. Danes arheološko področje antične Olympije predstavlja kompleks delno ohranjenih templov, cerkvenih in javnih stavb, vse pa je dodatno predstavljeno v besedi in sliki na informativnih tablah. Vse skupaj je na nek način prav fascinantno, koliko dela pridnih rok, koliko kamenjev – velikih in malih, ki so jih morali verjetno z velikim naporom postaviti enega na drugega. Sprašujem se, kako so vse to zmogli – brez danes poznane tehnologije in gradbenih naprav. Prepričana pa sem, da so nečesa imeli očitno več kot preveč – časa.

Kalo Nero (dan velikih valov)

SOBOTA, 11.7.:

Kopanje na naši najbližji plaži Kalo Nero. Danes smo uživali na prav posebno velikih valovih, ki so bili “premagljivi” tudi za Kajo. Neizmerno uživata obe.

Znajo pa biti nevarni tudi v plitvi vodi, kjer te val povleče nazaj in pod vodo. Kajo mi je enkrat potegnilo pod vodo, val pa ji je snel rokavček iz roke. Pazljivost torej tudi v nizki vodi in stalen nadzor nad otroci, ki se igrajo v srednje plitvi vodi.

Agrilos, Hora, Gialova, Pylos, Methoni

NEDELJA, 12.7.:

Zaradi bistveno večjih valov in močnega vetra smo se odločili za ponovni potep – tokrat v smeri proti jugu. V Agrilos-u (med krajem Filiatra in Kyparissi) se nahaja čudoviti pravljični grad Harry Fournier's Castle. Grad je menda zgradil nek zasebnik za svojo družino. Zanimivo, da gradič niti ni toliko omenjen na internetu ali v drugih turističnih publikacijah. Niti ga nisem zasledila v vodiču Lonely Planet – Greece, ki nas spremlja na naši poti. Je pa vsekakor vreden postanka in sprehoda okoli samega pročelja, čeprav je v tem času zaprt za obiskovalce, kot mi je zatrdila ena od obiskovalk. Škoda. Sam ambient in pravljična arhitektura poslopja bi bila odlična lokacija za manjši zabaviščni park za otroke. Obala v neposredni bližini je sicer skalnata, ponuja pa nekaj lepih priložnosti za fotoposnetke (razburkani valovi, ki udarjajo ob skale ter nekaj razstavljenih skulptur). Nadaljujemo pot v mestece Hora, kjer si ogledamo manjši arheološki muzej, kjer so na ogled dragoceni primerki izdelkov, najdenih v Nestorjevi palači, ki se nahaja nedaleč stran.

 
Sledi vožnja mimo Gialova Lagoon, zaliva s čudovitimi, še neobljudenimi plažami, ki pozimi nudi zatočišče tisočim pticam raznovrstnih ptic. Očitno je ta predel tudi prebivališče ljubkih želvic, za katerih zaščito so postavili tudi posebne prometne znake, ki opozarjajo voznike na počasno vožnjo in posebno pozornost. Iz zaliva Gailova se cesta rahlo vzpenja v klanec, od tam pa se ponuja čudovit razgled na en samcat osamljen otoček tega zaliva. Ni kaj, da ne bi spet “škljocala” po fotoaparatu :-)

Prihod v mesto Pylos in kosilo na obali. Žal smo prispeli prepozno, saj so samo do 12h ure vozili s čolnom na ogled znamenitega skalovja, ki se vzpenja izza morja in spominja na vrata.


Še skok do kraja Methoni (čeprav smo že hoteli obrniti nazaj v Kalo Nero), ki se je kasneje izkazal za vrednega obiska. Tu stojijo ostanki beneške trdnjave oz. gradu, ki se razprostira na ogromni površini rta. Vendar hoja še zdaleč ni dogolčasna. Za otroke je po svoje lahko zelo zanimivom le obvezno jih je ponekod držati za roke, ko je treba premagovati visoke in napol ohranjenne kamnite stopnice, hoditi po ozkih poteh, ki na drugi strani ponjujajo samo globino ali že morje, splezati na višje ležeče kamnite police, preskočiti neprehodno oviro ipd.

 

Nastja in Kaja sta izkoristili priložnosti, da sta se ponekod lahko skrili v kamnite odprtine v stenah, zlezli v valjaste rove, ki vodijo od ene do druge stene in še in še. Do skrajnega dela trdnjave vodi cca 700m dolg pot med visokoraslo travnato površino, kjer raste na tisoče vijoličnih cvetic, ki sem jih prvič videla. Skratka obilo večjih in manjših zanimivosti, zaradi katerih postanek v Methoni-ju toplo priporočam.

 

 

 

 

 

Ogled grobnic (Kalo Nero)

PONEDELJEK, 13.7.:

Ponovno lenarjenje in kopanje na plaži Kalo Nero, popoldan pa na ogled grobnic (mislim, da se kraju reče Peristeria), ki nam jih je priporočil g. Kostas. Žal je bilo področje zaklenjeno z ograjo, pa vendar je Marko nekako preskočil visoko ograjo in naredil nekaj posnetkov.

Kyparissia (vodni park) in o želvah "caretta"

TOREK, 14.7.:

2 dni so nam plavanje v morju oteževali visoki valovi in razburkano morje, zato smo se ta dan odpravili kopati v nekaj km oddaljen vodni park v kraju Kyparissia, ki smo ga slučajno opazili dan poprej, ko smo se peljali tu mimo. Kljub svoji majhnosti, smo uživali v bazenski vodi, predvsem pa Nastja in Kaja, ki sta se ob koncu popoldneva naskakali na trampolinu – potem ko sta bili skoraj cel dan več ali manj v vodi ali na toboganu. Vstopnine v ta miniaturni vodni park ni bilo, zato pa zaračunajo 5 eur po osebi za dnevno uporabo tobogana. Vsa zadeva mi je delovala spet bolj kot družinsko vodena dejavnost – domačnost osebja, vsi so se nekako poznali med seboj ipd. Pohvalo bi lahko namenila tudi velikemu otroškemu igrišču in dobri lokaciji ob obali, tako da lahko enostavno skočiš iz bazena v 30m oddaljeno morje, če se ti tako zahoče.

Danes smo se tudi malo bolje informirali o zaščitenih želvah “carretah”. Ob obali Kalo Nero imajo namreč postavljen “mini informativno-prodajni desk”, na katerem prodajajo nekaj izdelkov s simboli želv in informativno gradivo o teh živalih. Gre za skupino prostovoljcev, ki izvajajo posebni pogram aktivnosti (verjetno pod okriljem skupnosti Archelon – The Sea Turtle Protection Society of Greece, www.archelon.gr), s katerim preiskujejo obale, iščejo želvja gnezda, označujejo in ograjujejo gnezda z opozorilnimi tablami, ipd. Na Peloponezu so taka področja predvsem na zahodni obali v predelu, kjer smo bili mi (torej Kyparissia) ter na obali Lakonikos na jugu Peloponeza. To sta 2 edini obali ter še otok Zakintos, kjer želve odlagajo svoja jajca. 2 taka gnezda smo odkrili tudi na naši obali. Stotine želvjih samic vsako poletje (od srede maja do konca avgusta) priplava iz morja in na obali zakoplje cca 120 jajc. Menda se odrasle želvice po instinktu vrnjejo na obalo, kjer so bile izvaljene. Jajca se valijo 60 dni, prvi želvlji mladiči pa se izvalijo sredi julija, torej ravno v času našega odhoda. Tega posebnega dogodka nismo imeli priložnosti videti in kot nam je pojasnil g. Kostas je to možno le izjemoma, saj želvje izberejo nočni čas, ko ni svetlobe in hrupa in začutijo, da je obala varna.

Kalamata, Mavrovouni, Sparta

SREDA, 15.7.:

Vročina ! In odločitev je padla – da preživimo najbolj vroči del dneva v prijetno hlajenem avtu in se zapeljemo še malo po Peloponezu. Ta “še malo” pa se je kasneje prevesil v najdaljšo prevoženo pot dosedaj, odkar smo se nastanili v Kalo Nero. Na poti Kalo Nero – Kopanaki – Kalinia smo se najprej ustavili v obmorskem mestu Kalamata, kjer smo se zapeljali skozi mesto in rahlo razočarani ugotovili, da ne ponuja ničesar zanimivega, razen ogleda katedrale Church of Ypapantis. Zanimivost mesta je morda ta, da ga je leta 1986 stresal močan potres (20 smrtnih žrtev, večstotine poškodovanih in več kot 10.000 uničenih domov). Od Kalamate smo ubrali pot proti jugu v kraje Avia – Kitries – Kardamyli – Agios Nikou. Obala do tiu ponuja kar nekaj živahno obiskanih plaž, ob obalni cesti pa se verižijo bari, taverne in restavracije. Vztrajamo naprej, tako da vstopimo v regijo Lakoni, vse do kraja Areopoli. Pot do tu je zanimivo vijugasta, iz višje ležečega položaja pa se zopet ponuja čudovit razgled na tokrat skalnato obalo. Neverjetno, ampak hiše tu so vse grajene iz kamenja, prav tako tudi ograje, ki obdajajo ponekod prav lepo urejen zelenice.

Od Areopoli uberemo pot proti kraju Githiom, kjer smo se (2 km iz mesta) ustavili na plaži Mavrovouni. Plaža je tu spet kar v redu – z brezplačnimi ležalniki in senčniki in ponovno manj obiskana.

Iz Githia smo se vrnili nazaj v Kalo Nero, in sicer preko mesta Sparta, kjer smo se ustavili zgolj za krajši sprehod v osrednjem mestnem jedru, saj je bila ura že pozna. Si pa bomo zapomnili ta obisk po skoraj izgubljenem fotoaparatu, ki je visel na stolu v enem od barov ves čas, ko smo že sedeli v avtu in se peljali ven iz mesta. Po cca 10 minutah smo se vrnili ponj in ga začuda dobila, čeprav so nas na tem mestu nedolgo nazaj fehtarili za denar otroci -siromaki v starosti od 5-10 let. Povratek na relaciji Sparta – Kalamata nam bo ostal v spominu po razburljivi večerni vožnji po adrenalinsko vzpenjajoči in vijugasti cesti skozi hribovito gorovje Taygetos. Razgleda z višine cca 1.300 metrov n.v. sicer v temni noči nismo imeli, sem pa uspela v pravem trenutku vključiti fotoaparat in narediti video posnetek skozi zanimiv predel, kjer je cesta speljana pod zanimivim skalnatim previsom, ki deluje kot nekakšen tunel.

V apartma smo se iz tokratnega dnevnega potepa vrnili šele ob 23:20.

Zacharo

ČETRTEK, 16.7.:

Celodnevno kopanje na plaži v kraju Zacharo, cca 25 km severno od Kalo Nero oziroma med krajema Aghios Nikolas in Kakovatis, ki nam jo je predlagal lastnik apartmaja. To je ena izmed lepših plaž od vseh, kjer smo se kopali, vsaj po moji presoji. Fina mivka, na voljo zopet brezplačni ležalniki in senčniki in predvsem nizka voda 10-15m od obale. Torej idealno za družine z majhnimi otroci.

Nastja in Kaja sta na tem mestu nabrali tudi nekaj školjkic in kamenčkov, kar jih je še dodatno zaposlilo.

Zvečer pa "sladka" osvežitev v eksotičnem baru ob obali Kalo Nero, kjer sta punci prišli do okusno postrežih vafljev s sladoledom. In tudi koktejl je bil okusen .....

Patra-pred odhodom na ladjo

PETEK, 17.7.:

Dan odhoda in prisrčno slovo od g. in ga. Dimitropoulos. Vračamo se po cesti Kalo Nero-Pirgos-Amaliada-Keramida, v smeri proti Patri, kjer nas čaka odhod ladje ob polnoči.

Na dan odhoda je sonce še posebej pripekalo in zdi se mi, da je doseglo najvišjo temperaturo v vsem času našega dopusta - 38 stopinj.

Patra - veliko mesto, ki niti ni preveč lepo. Polno betona, starih in novejših stavb. Ponekod pridih nečistoče. Meni se ni dopadlo. Vredno ogleda je kvečjemu katedrala - čudovit primerek arhitekture, prav tako od znotraj, ko ti pogled takoj uide v veličasten strop, poslikan s pobožnimi motivi in okrašen z ogromnim lestencem.
Za ljubitelje hoje je zanimiv tudi sprehod po ulici, iz katere se vzpenja ogromno stopnic do trdnjave, ki se nahaja na vrhu hriba. V peklenski vročini smo prehodili 193 stopnic in potočili še 1x toliko solza (Nastja), ki se je upirala hoji po mestu. Kaja pa je ponosno skupaj z mano preštela vse stopnice in na vrhu zavriskala "juhej".

8 ur do odhoda ladje je padla odločitev, da bo bolje kot "mučna" hoja po mestu - kopanje na prvi primerni plaži. Pričakovali itak nismo čistega morja, ampak cca 8 km iz Patre je bilo na izbrani plaži še večji šok. Ogabno! Umazana voda, ne samo trava, tudi odtenek modre je spominjal bolj na mlako kot na morje. Pa kljub temu nekaj kopalcev. Marko se je odločil za umik v obalni bar na hladno - pametno. Punce pa smo se vendarle oblekle v kopalke že zaradi tega, da smo izkoristile tuš na plaži, potem ko smo se pošteno prepojili s hojo po mestu.

 

Na ladji Patra-Benetke

SOBOTA, 18.7.:

Na ladji sta nam 2 nočitvi in 1 dan kar nekako minila. Nastji in Kaji se je zdelo zanimivo, da prvič plujeta s tako veliko ladjo. Verjetno si nista prestavljali vsega tega. Spanje v kabini s TV-jem in razpoložljivim WC s kabino je bilo več kot primerno, lahko rečem da odlično. Prijaznost osebja tudi OK, predvsem na recepciji in v restavraciji. Manjšo pohvalo pa bi dala tistim, ki strežejo v baru ob bazenu in ženski v trgovini, ki sva jo z Nastjo obiskali. Marko nam je postregel z GPS navigacijo in tako smo lahko nekajkrat preverili kje približno se nahajamo. Ko gledaš tisto kopno, ki se vidi od daleč, se ti res ne sanja kje si. Je pa imela ladja dva postanka vmes.

Benetke (ogled) in prihod domov

NEDELJA, 19.7.:

Prihod ladje v Benetke ob cca 9h. Nato ogled vodnega mesteca, ki nam je že kaj kmalu "segel globoko v žep". Plačilo javnega WC-ja (1 do 1,5 EUR) ter nakup 12-urne vozovnice z njihovimi vodnimi "busi" v znesku 64,00 EUR. Otroci imajo isto ceno kot odrasli (torej 16 EUR/osebi), nakup družinske karte ni možen. Saj tako mi je zatrdila s strogim formalnim tonom mlada blagajničarka. No pa še 2 EUR za zamljevid, ki ga nismo imeli s sabo.

V Benetkah se v tem času prodaja cel kup stvari za vsakim vogalom. Izdelki se med uličnimi prodajalci ob glavnem kanalu, kjer plujejo ladjice, več ali manj ponavljajo, v trgovinah po bolj odročnih ulicah pa je asortiman že bolj finejši, skrbno izbran in bolj pester. Presenetljivo veliko je seveda steklenega nakita (Murano) in posode ter seveda raznoraznih spominkov - lovilcev prahu, ko jih imaš 1x doma :-)

Sicer pa so Benetke seveda lepe na svoj način- trg sv.Marka, palača in vse ostale znamenitosti v poletnem času pridejo še bolj do izraza. Drugače je pozimi, kot mi je dejala domačinka, ki me je rešila iz labirinta drobnih in prepletenih uličic, ko sem iskala izhod do željene lokacije, kjer sem bila zmenjena z mojimi. Pozimi voda naraste in zalije tudi ulice v bližini glavnega vodnega kanala. Ponekod je dostop do domov zelo otežen ali jim voda celo zalije pritlične prostore. "Don't visit us in winter!" mi je dejala pred slovesom.

Prihod domov ob cca 17h. Vse zapisano naj bo za naš spomin na še eno prijetno družinsko počitnikovanje, za vse ostale pa morda tudi uporabno in praktično, če se odpravljate v isto smer oz. po deželi, ki ponuja toliko vsega.

 

 

Križarjenje po vzhodnem Sredozemlju s ciljem Grčija (Kos, Mikonos); 26.6. - 3.7.2021

 

Na križarjenju še nikoli nismo bili in smo šli v letošnjem letu, ko se je koronavirus slika malce popravila. Pravzaprav je bila to zelo hitra odločitev le nekaj dni pred odhodom, potem ko nam je prvotni načrt za našo poletno destinacijo padel v vodo.

Preko turistične agencije Kompas Holidays sem nam izbrala križarjenje z ladijsko družbo MSC in ladjo MSC Orchestra. Ladja je izplula v Benetkah, v programu pa smo imeli postanke z možnostjo izkrcanja v Italiji (Benetke, Bari), Grčiji (Kos, Mikonos) in Hrvaški (Dubrovnik).

Domnevam, da ladja ni bila 100% zasedena, saj so marsikje samevale vrste sedežev, miz, casino ...nas je pa tudi kapitan nagovoril pred eno od gledaliških predstav, da ga veseli, da je ladja izplula po nekaj mesecih premora zaradi koronavirus epidemije. 

Preventivni koronski ukrepi ob vkrcanju na ladjo so bili na najvišjem nivoju. Kljub temu da smo v Sloveniji opravili cepljenje z dvema odmerkoma, smo morali v Ljubljani opraviti potrebni hitri test, ob vstopu na ladjo pa so nam izmerili temperaturo 3x in opravili še 1x hitri test. Vsem s temperaturo nad 37,5 naj ne bi dovolili vkrcanje. Merjenje temperature je bila pravzaprav kar redna praksa, še posebej ob vstopu v restavracije (3x/dan) in ob povratku iz kopnega nazaj na ladjo. Četrti dan (29.6.) smo bili posebej pozvani še k dodatnemu C-19 testu, ki so ga izvedli kar v ladijskem gledališču. Potovanja v mehurčku smo se hitro navadili, v vsakem primeru pa ti daje dober občutek, da je za varnost res dobro poskrbljeno.

O ladji:

Ladja MSC Orchestra je velika zadeva s kapacitetami in ponudbo, s katero pač poskrbijo da potnikom ni dolgčas. Pravzaprav se za vsakega nekaj najde: vodene športne aktivnosti na palubi s fitnes salonom v notranjosti ladje, plesne urice na palubi, mini otroški klub, nagradni kvizi, mini golf na najvišji palubi ladje, namizne igre, seminarji o zdravju in dobrem počutju, gledališče ...ob večerih glasba v živo v različnih salonih. V restavracijah se mi je zdelo število natakarjev kar malce preveč, kljub temu da je na ladji kar nekaj salonov z večerno ponudbo pijače, kjer bi pričakoval potrebo po delovni sili, ampak saloni so malce samevali.

Izbira kabine z balkonom je bila odlična izbira, kljub malce višji ceni. Sicer so bile ob rezervaciji križarjenja na voljo še notranje kabine brez oken in take z oknom, ki ga menda ne moreš odpreti. Razlika v ceni je bila slabih 200€/osebo, je pa vredno, saj je balkon pri večdnevni plovbi praktična rešitev, da kabino lahko prezračiš, da imaš občutek za dan in noč, možnost sušenja mokrih oblačil, predvsem pa lep razgled na odprto morje in čudovite sončne vzhode /zahode, ki jih na križarjenju res ne rabiš čakati in iskati pravo lokacijo kot na kopnem.

Možnost izkrcanja iz ladje in izleti:

Zaradi koronskih preventivnih ukrepov nam potnikom ni bilo dovoljeno zapustiti ladje, razen če smo se odločili za plačljive vodene izlete. Te  nam je sicer ponudila tudi SLO agencija ob vplačilu aranžmaja, vendar smo odklonili akcijo 100€/osebo za 3 izbrane izlete. Domneva je bila pravilna in na ladji smo dobili spisek večih izletov, med katerimi si lahko izbiral. Cene sicer niso bile skromne, si pa imel vsaj možnost izbrati tisto, kar ti je ustrezalo. Za vsak postanek (Bari, Krf, Mikons, Dubrovnik) je bilo ponujenih cca 8-12 izletov / izkrcanje, cene pa so se gibale od 35€/osebi do celo 159€/osebi (to so bile jame v Dubrovniku in snorkljanje s čolnom). 

Mi smo izbrali:

  • BARIJ  (koda izleta BARAJ)   - ogled starega dela mesta
  • KRF (koda izleta CORAM) - izlet z ladjico s kopanjem in kosilom
  • MIKONOS (koda izleta MYKAK) - z najetimi avti v skupini 13 vozil po otoku s kopanjem, manjšo degustacijo in vožno nazaj na ladjici

Izkrcanje: Bari (Italija) - 27.6.2021

Prvi postanek ladje smo imeli v italijanskem Bariju, kjer smo po ponudbi organiziranih izletov ogled starega mestnega jedra z nekaj vožnje v turističnem vlakcu in simbolično degustacijo pri enem od lokalnih ponudnikov, ki v osnovi ponuja domače testenine.

Vodička je bila zelo prizadevna, pa vendar smo se v vročem soncu za njo pomikali kot megla, na njeno vprašanje če imamo kakšno vprašanje na temo predstavljenih zgodovinsko kulturnih znamenitosti pa ni bilo zaznati posebnega odziva.

Izkrcanje: Krf (Grčija) - 28.6.2021

 

Po nočni plovbi, pristanek na Krfu, kjer se po zajtrku izkrcamo iz ladje. Z busom nas odpeljejo le cca 100m stran do sosednjega pomola, kjer se odpravimo na izlet s turistično ladjico.

V paketu so nam na ladjici postregli kosilo, zapeljali pa so nas tudi do Akoli beach na skrajnem SV delu Krfa, kjer smo imeli prosto za plavanje.

Izkrcanje: Mikonos (Grčija) - 30.6.2021

Četrti dan plovbe (29.6.2021) in na poti proti Mikonosu smo imeli obvezno udeležbo koronavirus testiranju, ki so ga organizirali kar v dvorani ladijskega gledališča "Covent Garden Theatre". Tokrat testiranje z odvzemom sline, ki jo izločiš v epruveto. Moram poudariti, da ladijska ekipa ves čas plovbe dosledno skrbi za preventivne ukrepe, občasno nam tudi merijo temperaturo, skrbijo za max število ljudi v bazenu, razkužila povsod, redna menjava brisač in dostava zaščitnih mask v kabino, oznaka sedežev za (ne)sedenje, talne nalepke za varnostno razdaljo, opazila pa sem tudi kako ob bazenu in v restavraciji razkužujejo držala.

Da pa ladijsko gledališče spoznamo še po njegovem pravem namenu, si danes zvečer ogledamo predstavo Rhythm Divine. Pred predstavo se najprej predstavi ladijska ekipa s kapitanom na čelu, ki na današnji dan praznuje ravno rojstni dan, potem pa oder zasedejo plesalci, pevci in akrobati.

Naslednje jutro (30.6.) prispemo do otoka Mikonos. To je bil naš predzadnji postanek na naši poti, na katerem si z možem izbereva ogled otoka z avtom.

Pravzaprav je bil opis izleta malce zavajajoč, saj je pisalo da gre za vožnjo v vozilih za max 2 osebi, torej bi človek pomislil, da bomo dobili le dvosedežne avtomobile (tipa Smart, kar je eden tudi bil), v bistvu pa smo se razporedili v vozila, v katerih bi lahko enostavno potovali 3-4 osebe. 13 vozil nas je že čakalo nedaleč stran od pomola, vsak pa je dobil točno določenega glede na številko kabine.

Ceste so na Mikonosu slabše in ožje, pa vendar smo brez zapletov vozili v koloni. Ustavljanje ali da bi kdorkoli šel po svoje je bilo prepovedano.

Zapeljali smo se najprej do svetilnika Armenistis, mimo umetnega jezera Marathi Lake, ki je očitno domovanje velikemu številu ptic), nato pa v smeri Super Paradise Beach in mimo manjšega letališča, dokler, v smeri Pygri, ne prispemo na Agrari Beach, kjer nam vodič da na voljo 2h za kopanje.

Po kopanju se odpeljemo do taverne v kraju Ano Mera, kjer smo imeli manjšo degustacijo s ponudbo njihove slavne pijače »uzo« (grška žlahtna žgana pijača, ki jo pridelujejo menda le v Grčiji).

Tu me je očarala ena od lokalnih tavern z ročno poslikanimi mizami (delo matere in hčere) in pa seveda bujno svetoča bungavilija, ki me vedno privabi v svojo bližino.

Izkrcanje: Dubrovnik (Hrvaška) - 2.7.2021

Dubrovnik je bil zadnji postanek na naši poti, ki pa smo ga izpustili in ostali kar na ladji. Enkrat smo ga že obiskali (november 2011), cene izletov pa so bili tudi precej navite in sprašujem se, če ni koronavirus za ladjarja bil kar odlična tržna priložnost. 

 

Mi smo to prestižno obalno mesto, ki privabi ljudi iz vseh koncev sveta, pofotkali z ladje, ki se je kar očitno spraznila, ostali čas pa smo izkoristili za kopanje v bazenu, branje, dopoldansko vadbo z raztezanjem (seveda jaz), fitness (mož & hčerka) in si privoščili osvežilni koktejl na palubi. Tudi dobra izbira :-)

Povratek v Benetke - 3.7.2021

Sklenitev križarjenja smo seveda naredili tam kjer smo začeli - v Benetkah. Tudi tu smo se že potepali (julij 2009), nikoli pa ga nismo videli s take pozicije, kot je križarka. Zato sem hitro izkoristila priložnost in naredila nekaj posnetkov mesteca na vodi:

Santorini - majhen, očarljiv, slikovit, romantičen (31.7. - 7.8.2020)


Potem, ko sva od januarja do julija pridno nabirala kondicijo po slovenskih gorah z namenom, da se 31.7. dobro pripravljena odpraviva na organiziran 11-dnevni treking po Gruziji, se je prvotni načrt nekaj dni pred odhodom sesul. Zaradi trenutne koronavirus slike v svetu in ukrepov posameznih držav je naneslo tako, da je Gruzija umaknila Slovenijo iz seznama varnih držav. Tako je naneslo, da si zato vseeno privoščimo nekaj lahkotnega, sproščenega. Izbira destinacij letošnjega poletja je po eni strani res malce težja. Na odločitev vpliva psihološki efekt (strah ob obisku držav z visokim deležem obolelih s Covid-19), želja, da ne obtičimo v dolgih kolonah na cesti proti SLO-HRV obali, pa tudi dejstvo, da je epidemija koronavirus tudi korenito posegla v letalske prevoze.

Družinsko je padel sklep, da greva z možem kar sama na enotedenski oddih. Ker nama res ni dišalo, da bi se za ta enotedenski oddih do izhodiščnega letališča dolgo vozila z avtom, sva našla opcijo za let kar iz Ljubljane preko Krete na Santorini (nazaj direkten let). In tako sva pristala na otoku sredi Egejskega morja, ki ga opevajo kot idealno destinacijo za medeni teden.

Pa sva si ga naredila še midva in preverjeno lahko zatrdim, da nudi res izjemne danosti: čisto morje, odlična grška hrana, čudoviti razgledi z vrha klifov in strmih predelov obal, zanimiva zgodovina o vulkanskem nastanku otoka, tipična bela arhitektura hišic in vsi tisti barviti detajli od lončnic, polken, vrat, zunanjega dekorja, mestnih talnih mozaikov, prikupnih cerkvic z zvonovi in modrimi strehami, slikovite tradicionalne vasice kot so Messaria, Pygros, Megalochori in Emporio, prijaznost domačinov ...in še bi lahko naštevala.

Santorini je majhen otok (72km2) in najbolje ga je raziskovati kar sam (najem  avta), sva pa se vendarle odločila za voden izlet z ladjico do sosednjih otokov vulkanskega izvora: Nea Kameni, Palia Kameni in Thirasia.

Vse ostalo, kar ponuja otok za ogled je najbolje, da obiščeš sam. Več v nadaljevanju o najinem raziskovanju Santorini-ja z najetim skuterjem (1 dan) in rent-a-car-jem (3 dni).

31.7.2020: Nastanitev na Kamari Beach (Sol Mare Salis Studio)

Po vzletu na LJ letališču ob 12:55, smo pristali na Kreti (Heraklion) ob 14:55 in nadaljevali brez presedanja na letališče Thia (Santorini). Preko Booking.com sva si že doma rezervirala nastanitev v majhnem studiu SOL MARE SALIS, ki se nahaja le 10 m ob obali Kamari Beach in 5km do letališča. Lokacija je res odlična in imaš vse na dosegu (trgovinice, bare, restavracije, market, plažo).

Sol Mare Salis je povsem zgleden studio, vendar lahko odkrito zapišem, da na spletni strani Booking.com malce pretiravajo s fotografijami, je pa vseeno lepo urejeno in več kot udobno. Prednost je terasa (vzhodna stran) in bližina plaže. Oprema kuhinje je bila v najinem studiu (2+1) morda malce skromna, je pa zadoščala za pripravo zajtrka, itak pa si za teh par dni seveda privoščiš raje edinstvene grške specialitete, ki so v Kamari Beach povsem dostopne, v mestih Fira in Oia pa cene poskočijo tudi za 2x. 

Ker je Kamari Beach na vzhodni obali Santorinija, se splača zjutraj vstati (6:15) in pozdraviti sonce, kako se dviga nad morjem.

1.8.2020: prvi dan v sožitju z morjem (plaža Kamari Beach)

Prvi dan po prihodu namenjava kopanju na plaži Kamari Beach, do katere imava le 10m. Zelo praktično in pravzaprav le nekaj korakov stran iz najinega studia.

Obalna pešpot je polna trgovinic, vendar spet ni čutiti tistega vrveža, kar je razumljivo. Posledice koronavirusa so očitno segle tudi do tako odročnih otokov, kot je Santorini, kjer je bil več kot opazen manjko turistov (razen v večernih urah med sprehodom po glavnem mestu Fira in sosednji, severni vasici Oia).

Maske so (načeloma) obvezne, vendar marsikdo se na poti iz plaže spozabi ob vstopu v trgovino ali gostinski lokal. Eni trgovci / gostinci to spregledajo, drugi vljudno opozorijo. Posledice Covid-19 so opazne, saj je precej ležalnikov na plaži, ki so sicer brezplačni ob naročilu pijače za 10€, nezasedenih. Prav tako tudi obalne restavracije, ki zaživijo šele proti večeru, pa vendar se gostinci dodatno trudijo, da privabijo mimoidoče za svoje mize.

Dopoldan sem se udeležila sestanka s predstavnico Kompasa, ki nam je predstavila možne izlete. Takšne predstavitve je vedno treba poslušati s pravo mero presoje, saj se običajno izkaže, da veliko zadev lahko obiščeš tudi sam. Vplačala sem nama le voden izlet z ladjico na sosednje vulkanske otoke (43€/os), vse ostalo urediš lahko povsem sam.

Najem avta se ti ponuja že za prvim vogalom, vendar je praktično obiskati vsaj 3, da preveriš ponudbe. Skuter sva dobila za 20€/dan, avto (Hyundai i10) pa za 30€/dan. Kaj dražjega se niti ne splača, razdalje so majhne, nikamor ti ni potrebno hiteti, pomembna je samo ena stvar (delujoča klima :-).

Na ta dan sva zaradi ponedeljkovega planiranega izleta z ladjico najela najprej skuter za 1 dan. Izkoristiva ga za večernjo vožnjo po bližnjih ulicah do mesta, kjer se nahaja Agios Nektarios Church.

2.8.2020: Enodnevni potep s skuterjem (Akrotiri Lighthouse, Red Beach, Personissa in Pygros)

Vožnja s skuterjem (kakršnega pač dobiš) ima svoj čar, po drugi strani pa je vseeno manj udoben kot avto, v katerem udobneje sediš (s klimo, ki kolikor toliko deluje :-) in v katerega si brez večjih omejitev naložiš, kar pač rabiš za hojo po mestu ali obisk plaže. Zato sva s skuterjem preiskala le južni del.

Zapeljala sva sva se do skrajnega rta na jugozahodu, kjer stoji svetilnik Akrotiri Lighthouse. Svetilnik sam po sebi ni nič posebnega, je pa lep razgled in seveda primerno za eno fotko v dvoje :-).

Ustaviva se še na rdeči plaži (Red Beach), ki jo je s svojo rdečo barvo zaznamoval vulkan pred mnogimi leti pred našim štetjem. Do plaže je potrebno hoditi nekaj minut po skalnati poti, vendar je potrebno previdno stopati, saj so tla krušljiva. Tudi sicer nam je bilo svetovano, da se dlje časa ne zadržujemo na tej plaži, saj obstaja nevarnost krušljivih skal iz pečine, ki se dviga nad plažo.

Na poti nazaj naju je prijetno presenetila vasica Pygros, ki sva jo obiskala v večernih urah in imela okusno večerjo v lokalni restavraciji Kantouni (odličen suvlaki). Pygros je po zapisu, ki sem ga prebrala v jedilnem listu restavracije, najbolje ohranjena srednjeveška naselbina na Santoriniju. Nekoč je bilo celo glavno mesto otoka oz. vse do takrat (19.stoletje), ko se je prestolnica preselila v Fira.

 

3.8.2020: Celodnevni izlet z ladjico - po vulkanskih poteh 3 otokov (Nea Kameni, Palia Kameni in Thirasia)

Dan za izlet z ladjico, ki sem ga v Kamari-ju vplačala pri predstavnici agencije Kompas. Zaradi koronavirusa, imajo v tem času ladje predpis, da lahko zasedejo max 60% svoje kapacitete. Kljub temu in vsesplošnemu padcu turizma (Covid-19), se nas je nabralo kar nekaj, ki smo se odpravili do kaldere.

Najprej so nas zapeljali do 450 let starega otoka Neo Kameni, ki je najmlajši otok na Mediteranu. Na njem se nahaja še aktivni vulkan, okoli katerega smo se tudi sprehodili. Dokler nas turiste vodijo na takšna mesta, bo že varno, sem si mislila. Sicer pa menda seizmološke meritve na tem otoku izvajajo redno (smo opazili naprave), na ta način pa lahko napovejo potres za 1 mesec do 1 leta vnaprej, kot sem razumela iz povedanega.

Ker gre za geološki narodni park, je potrebno dodatno plačilo (fee 2€/os.). Do vrha, ki je označen s kamnitim stebričkom na višini 128 m.n.v., je cca 20min hoje (zaradi vročine obvezno pokrivalo, voda in primerna obutev). Otok Neli Kameni je center kaldere (vulkanski krater zalit z morjem). V zadnjih 200.000 letih je bilo cca 12 močnih vulkanskih izbruhov, med njimi Minojski izbruh (1650 let pred našim štetjem), ki je bil največji na svetu in je izoblikoval današnji Santorini. V več 100.000 letih je vulkan bruhal večkrat (zadnji izbruh l.1950) in danes je opaziti več plasti, ki so se na površju nabirale v vsem tem dolgem obdobju. Od vulkanskega materiala je znan plovec, vulkanska kamnine večinoma bele barve, ki so ga uporabljali že v rimskem obdobju.

Z ladjico smo nadaljevali do otoka Palia Kameni, kjer smo imeli krajši postanek v za kopanje v morju. Nekateri so zaplavali do termalnih vrelcev (Hot Springs Palea Kameni), kjer je voda vrelcev sicer pomešana z morjem, vendar doseže temperaturo tudi do 30 stopinj. Posebej seveda opozorijo za koga ni primerno kopanje (nosečnice, osebe s srčno-žilnimi obolenji ipd.) in pa seveda, da za to priložnost kopalci izberejo črne oz. temne kopalke, saj rdeča barva vrelcev pušča na koži svoje sledi, svetlejši odtenki blaga pa se razbarvajo. In res sva to opazila tudi sama, na beli posteljninin v najinem studiu (ker s tuširanjem očitno tudi ne spraviš vse barve iz kožnih por) in pa na mojih sicer črnih kopalkah, na katerih so drobne bele pikice postale rožnate, pa sploh nisem zaplavala čisto do vrelcev.

Sledil je še obisk otoka Thirasilia, kjer smo imeli cca 2h prosto, vendar se nas je večina odločila le za kosilo v restavraciji Captain John, kjer so bili na nas (ladjico turistov) že dobro pripravljeni. Sama pa sem se sprehodila po bližnji okolici, saj so me pritegnili vsi tisti detajli, ki jih najdeš bodisi na vratih nekakšne shrambe, vzidane v skalovje bodisi ob obali.

Nazaj grede smo se z ladjico vrnili ob mogočnem klifu otoka Santorini, na vrhu katerega se razprostira vasica Oia (tokrat pogled z morja, kasneje sva jo obiskala tudi v lastni režiji) ter nazaj proti pristanišču Athinios.

Prijeten celodnevni izlet in ga priporočam.

4.8.2020: Najem avta in raziskovanje otoka v lastni režiji (Ancient Thira, arheološki muzej Akrotiri, muzej Lost Atlantis, mesto Fira)

Na ta dan sva si najela avto (Hyundai i10), za katerega sva odštela 100€ za 3 dni in se najprej povzpela na bližnji Ancient Thira, ki se nahaja na vrhu hriba med Kamari Beach (kjer sva bila nastanjena) in Perissa. Več kot razgledov z vrha nisva bila deležna, saj je bilo vse zagrajeno in zaprto.

Sonce je sredi dneva močno pripekalo, zato sva si na ta dan izbrala obisk dveh muzejev.

Nadaljujeva v smeri za Akrotiri, kjer obiščeva Arheološki Muzej v naselju Akrotiri. Povzemam kar zapis iz Wikipedije: "Naselje je bilo uničeno zaradi izbruha ognjenika Tera okoli 1627 pred našim štetjem. Pod vulkanskim pepelom so se ohranili ostanki fresk in veliko predmetov in umetniških del. Naselje je večkrat omenjeno kot navdih za zgodbo o Platonovi Atlantidi. Arheološko najdišče je bilo izkopano leta 1967."

Zanimiv pa je obisk muzeja Lost Atlantis (www.lost-atlantis.com), ki je bil odprt šele lani. Na sodoben, interaktiven način obiskovalcem predstavljajo zgodovino otoka Santorini in njegovo usodo, ki so ga krojili vulkanski izbruhi že davno nazaj pred našim štetjem.

Po priporočilu naše predstavnice sva uspela najti tudi tisti skriti kotiček - luknjo v skalovju (t.i. The Heart of Santorini), ki se nahaja na zahodni obali in naj bi spominjala na obliko srca, če si ga predstavljaš podolžno. Sicer pa ga je treba ujeti v objektiv pod pravim kotom, da njegovo srčasto obliko res lepo ujameš. Če v Google odtipkate "the heart of santorini", so slike boljše, meni je uspelo samo takole:

Dan skleneva z obiskom glavnega mesta Fira, ki se ga (enako kot vas Oia) splača obiskati pozno popoldan do večera, da ujameš enega tistih opevanih sončnih zahodov, po katerih slovi Santorini. Mesto Fira je res lepo, slikovito in z lepimi razgledi.

Pravzaprav me je Fira očarala bolj kot vasica Oia, ki sva jo obiskala naslednji dan in ki jo večkrat omenjajo v zadevi sončnega zahoda, vendar ob najinem obisku, je sonce v Oia-i pač zašlo, v Firi pa so se sončni odtenki ob njegovem zatonu postopoma stopnjevali, obarvali celotno večerno nebo, sončni zahod pa je še kar nekaj časa puščal na nebu svoje sledove. 

5.8.2020: Obisk prestižne vasice Oia

Vasica Oia je malce bolj prestižnejša, sicer pa po svoji arhitekturni podobi spominja na Firo (bele hiške, ozke uličice in terasaste restavracije, od katerih se izbrane ponašajo z odlično lego s pogledom proti sončnemu zahodu).

Temu primerno ima vasica verjetno tudi svojo ceno. To takoj opaziš po cenikih restavracij, ponudbi trgovcev s spominki (v primerjavi s tistimi ob obali) ali če poklikaš Booking.com in preveriš cene namestitev. Ker obale tu ni (vasica na vrhu klifa), imajo nastanitveni objekti (hoteli, apartmaji) povečini svoje bazene ali vsaj jaccuzzi-je na terasah in "na očeh" marsikomu, ki se sprehaja višje po ozkih uličicah.

Zaradi majhnosti vasice in glasu o njenem čaru, je slabost ta, da se ljudi hitro nabere preveč. In sprašujem se, kako je tu v običajni poletni sezoni. Ali omejijo vstop v vasico ali pač obiskovalci že prej obupajo, saj so parkirna mesta omejena.

 

6.8.2020: Po poteh tradicionalnih grških vasic in obisk vinskega muzeja Koutsoyannopoulos Wine Museum

Predzadnji dan namenjava obisku majhnih, tradicionalnih vasic, katerih imena je večkrat omenila tudi naša turistična predstavnica: Messaria, Megalochori in Emporio. Obisk Santorinija brez sprehoda po tipičnih vasicah, pač ne gre. V skritih kotičkih ulic lahko pokukaš na vsako še tako majhno dvorišče, urejeno s pisanimi lončnicami, cvetočimi oleandri in bungevilijami in ujameš v objektiv vse tiste grške detajle, da ti kar zaigra srce. Uživam, ko fotografiram takšne kotičke, četudi je to hudo zapuščena kamnita hiška, ki jo že prerašča vse mogoče:

Še posebej me je navdušulia vas Megalochori, kjer se splača iti na večerjo in pa Emporio (kjer sva šla peš do Venetian Castle in se zapeljala še do sosednje vzpetine, kjer stoji nekaj mlinov na veter.

Pred pripekajočim soncem sredi dneva pa sva se zatekla tudi v vinski muzej Koutsoyannopoulos Wine Museum, kjer se sam najprej sprehodiš po hodniku 6-8m pod zemljo (cca 300m) z audio slušalkami, na koncu pa ti postrežejo z degustacijo 4 vrstov vin. Muzej je res lepo urejen, z vsemi poslikavami sten in sobami, po katerih te vodijo skozi zgodovino od prvih začetkov predeleva vina do danes.

7.8.2020: Še zadnji stik z grškim morjem in polet proti domu s prijetnimi spomini na ta otok Kikladov

 

Zadnji dan nama je zaradi ure povratnega leta bil na voljo še celoten dopoldan do 14h, ki sva ga namenila za poležavanje na plaži Kamari in kopanje v morju. Santorini me je presenetil in navdušil na polno. In ga priporočam vsem mladim, morda kot destinacijo za poročno potovanje, pa tudi vsem ostalim, ki se želite spočiti in hkrati tudi kaj videti brez pretiranega napora, saj zares otok hitro raziščeš v 3-4 dneh, ker so razdalje kratke.

 

Hrvaška

3-dnevni oddih v Istri (elegantno umirjen Medulin, ples valov na rtu Kamenjak in skromni Vodnjan obogaten z izvirno "street-art" umetnostjo; 17.-19.maj 2019

April in maj 2019 nam že pošteno preseda po številu hladnih in deževnih dni, zato sem predlagala, da se malce umaknemo proti obali. Sicer nismo padli v objem pravih sončnih žarkov in toplega podnebja, pa vendar je bilo suho vreme z nekaj sonca in občasnim kratkotrajnim dežjem pravi balzam in nasprotje od nalivov, kot smo jih vajeni te dni.

Izbrala sem nam tokrat Medulin z nastanitvijo v Park Plaza Belvedere 4*, ki je res lepo urejen in predstavlja pravo udobje za ljubitelje hotelskega turizma. No, dve nočitvi v takšnem okolju nam je ravno zadostovalo, da se malce pocrkljamo (bazen, hrana) in raziščemo okolico v mejah, kot nam je dopuščalo vreme.

Od hotela se ponuja prijetna sprehajalna pot okoli zaliva Bijeca (v vetrovnih razmerah raj za kajtanje) vse do Parka šuma Kašteja, kjer se nahaja Arena Medulin Campsite (trenutno še prazen)od tu dalje pa pot vodi celo do manjšega otočka, ki so ga s tem polotokom povezali z širšo betonsko potjo.

Na obali je gostinska ponudba še skromna (beri - zaprte obalne restavracije), obiskovalcev je še zelo malo, tu in tam so nekateri trgovci že optimistično postavili na ogled svojo ponudbo, vabijo pa že na prve izlete z ladjico.

V tem okolišu je seveda TOP ponudba izlet z ladjico do rta Kamenjak. Prva ponudba je bila krajša 2-urna "panoramska" varianta (80 hrk/osebo), druga pa 150 hrk/osebo za cca 4-urni izlet z vključenim kosilom). Niti ene niti druga potem ni prišla v poštev zaradi vetrov na odprtem morju. Smo se pa zato do rta Kamenjak odpeljali sami (30 min od hotela). Ta je dolg 9,5km in širok 1,5km. Vožnja do ciljnega parkirišča na Rtu poteka po makadam cesti, za oznake so poskrbeli dobro, kot tudi za nemalo velikih skal, ki so jih odložili ob cesti - verjetno v izogib parkiranju, da v času visoke sezone preprečijo dostop na 4-ih kolesih. Itak pa je to odlična priložnost, da dosežeš rt s kolesom, čeprav se ponekod cesta tudi malce vzpenja in so na posameznih delih tudi malce večji kamni. Razgled s skalnih pečin na odprto morje je čudovit.

Na poti domov se ustavimo še v Vodnjanu, majhnem istrskem kraju, ki v tem času deluje res pobožno tiho in osamljeno, oblačno in rahlo deževno vreme ga naredi še bolj "žalostnega", pa vendar se Vodnjan dokazano ponaša z izvirno ulično umetnostjo, s katero je več kot 200 umetnikov iz Evrope in sveta vse do danes poslikalo 19 pročelij starih mestnih stavb. Z našim sprehodom sem uspela poslikati cca 10, torej nam vse niso bile usojene, pa tudi pregnal nas je dež, kot da bi nas spominjal na odhod domov, kjer smo se hočeš-nočeš spet soočili z dežjem :-)

Banjole - turistično naselje Centinera (Intersportov prvomajski družinski program, 28.4.-1.5.2013)

Centinera je turistični kraj z deloma prodnato deloma skalnato obalo (50m), ki se razteza ob manjšem zalivu, kamor se je odpravila naša druščina  na sliki spodaj; Marko "blažen med dekleti je raje skočil izza objektiv :-).

 

Naključno sva z Markotom odkrila tudi cca 3 km dolgo sprehajalno pot Bumbište, ki vodi okoli rta zaliva do marine Pomer na drugi strani. 

V bistvu je to poučna šolska pot, na kateri so uredili tudi nekaj telovadnih orodij. Kot taka nudi prijeten cca 1h dolg sprehod po prijetno senčnem gozdičku. Škoda le, da začetka te sprehajalne poti niso bolje označili, saj je na začetku poti le tabla za slepo cesto, v bistvu pa se ravno na njej priključič na sprehajalno pot.

 

Turistično naselje Centinera je primeren za bolj miren oddih  - vsaj tokrat je izgledalo tako. Odmaknjeno od večjih mest(cca 6km od Pule) nudi paviljonsko namestitev (mislim da so 3 stavbe / depandanse), manjši notranji bazen, restavracijo in nekaj skromnejših otroskih igral, cca 1-2 km stran pa tudi večje nogometno igrišče, ki smo ga spet odkrili med sprehodom do marine Pomer.

Za družine z manjšimi otroci je nekako kar dobrodošel organiziran animacijski program. Za to so tokrat poskrbeli animatorji iz Domžalskega podjetja Otok sporta, ki so organizirali dopoldanske ustvarjalne delavnice, popoldanske športne aktivnosti in večerni mini disco.

Hrana v obalni restavraciji je v bistvu "polnopenzionska", kar so nam prodali kot All Inclusive Light :-). Ampak, OK ... je bilo čisto v redu, ker sicer bi se morali vsesti v avto in odpeljati v prvi večji kraj. Glede na razpoložljivost parkirnih mest v neposredni bližni, pa si vesel, da ti tega ni potrebno prakticirati. Na recepciji smo dobili informacijo, da je zasedenost sob 100% in podaljšanje bivanja ne bi bilo izvedljivo.

Na poti nazaj smo (polovica ekipe) naredili še postanek v Puli za ogled amfiteatra.

Kamp Pineta (Fažana pri Puli) - avgust 2009

Zadnji teden v avgustu smo izkoristili za še zadnje morske radosti preden smo otroke poslali greti šolske klopi. Tokrat smo odrinili na Hrvaško, kjer že dolgo nismo bili :-) Prijatelji so nam odstopili svojo prikolico in poskrbeli, da smo se punce imele čudovito. Kopanje, kolesarjenje, mini-golf, trampolin, pedalin, in še kaj drugega smo preiskusile v kampu Pineta v Fažani pri Puli.  Kamp se nam je zdel več kot zadovoljiv, vendar kot sem bila informirana s svojo ponudbo in infrastrukturo še daleč ne dosega nivoja ostalih kampov. Miki in Tari hvala za prijetno druženje in zabavo, Petrinim staršem pa za prijaznost, da so nam odstopili svoj "morski domek".

Več v slikah spodaj.

Kampiranje v Omišu ( popotovanje "Balkan 2013")

Glej razdelek - tukaj.

Kolesarjenje Kraljevica-Selce in nazaj; 17.avgust 2019

Po zaključku družinskega potovanja po Norveški, je nekako prijalo da razmigava še noge. Kolesarska turo sem nama z možem izbrala glede na priporočilo kolegice, ko smo se dekleta odpravile taisto pot prehoditi peš aprila 2019. Ja mesec april je bil vremensko za kaj takega še sprejemljiv, avgustovska sobota pa malo manj, saj je kar močno pripekalo. Vsekakor bi bilo smotrno se odpraviti na pot že v petek zvečer in na soboto štartati ob kakšnih 6h. 

Vseeno sva zmogla in pravzaprav prekolesarila še malce več, saj sva z možem štartala že v kampu Oštro v Kraljevici) in se potem kaj kmalu podala v hrib proti vasi / naselju Križišće. Pot pa nadaljevala takole: Veli Dol - Drivenik - Tribalj - Grižane Belgrade - Selce - Crikvenica - Jadranovo - Kraljevica.

Razgledi so na nekaterih delih poti kar lepi, ampak pri premagovanju vožnje v hrib, za kaj takega ni volje :-)

Večinoma je celotna pot asfaltirana, razen prvi del, ko v smeri proti Križišću ubereš makadam cesto z grobim kamenjem. Ostalo, kar zdeluje je predvsem vročina in pa nemalo klancev. Skupaj sva prevozila slabih 50km in naredila 847 višinskih metrov vzponov, po 5-urah aktivnega kolesarjenja pa je seveda zaleglo zaplavati v morju :-)

Med vinogradi in morjem - Istrian Premium Village Holiday Homes, Mareda (27.4. - 1.5.2016)

V času prvomajskih praznikov tokrat oddih v kampu Mareda  pri Novem gradu. Prijetno presenečenje nad urejenostjo kampa, razporeditvijo, izgledom in "racionalno" opremljenostjo mobilnih hišk, čisto okolico, oštevilčenimi parkirnimi mesti v bližini izbrane namestitve in urejeno potjo za kolesarje in pešče. Ne manjka tudi zelenjavni vrt (v neposredni bližini naše hiške /št.451), katerega plodove menda lahko koristijo gostje kampa ali morda samo tisti, ki so nastanjeni v mobilnih hiškah.

Namestili smo se v eno od mobilnih hišk v istrskem slogu, v katerih so po ponudbi sodeč dobrodošli tudi psi. Hiška zadošča izključno za 4 osebe, osrednji prostor je kuhinja z jedilnico, od koder se na vsaki strani nahajata 2 manjši sobi - spalnica z zakonsko posteljo s svojo mini kopalnico in soba z dvem posteljama tudi s svojo kopalnico. Wifi delujoč brezhibno v sami hiški in tudi na prostem. Možnost kopanja je v zunanjem manjšem ogrevanem bazenu (ki mi je vseeno deloval kar hladen), sicer so nas na recepciji obvestili, da imamo 30% popust za kopanje v Hotel Aminess Maestral v Novem gradu.

Vreme je bilo spremenljivo (sonce, dež, oblačno), pa vendar dovolj darežljivo tudi s soncem, če pomislim na novice od doma, kjer prijatelji po spletu širijo objave o zapadlem snegu na dan 27.4. Vremenska pošiljka, ki je verjetno presenetila predvsem vrtičkarje, ki so v mesecu aprilu povečini že zasadili svoje vrtove. Kljub muhastemu vremenu smo splanirali nekaj potepov naokoli:

  1. Obisk mesta Novigrad:
    Klasično ribiško mestece bi lahko rekla s prijetno marino in lokalnimi restavracijami, med katerimi smo prvi dan izbraii restavracijo Stari Mlin.
  2. Pešpot na relaciji Dajla-Mareda-Pineta-Karpinjan: Pot je deloma speljana ob obali, potem pa se pred Pineto v smeri Kapinjan usmeri proti notranjost, mimo vinogradov. Pot je lepo urejena za kolesarje in pešce in idilično speljana delno ob obali delno proti notranjosti, med vinogradi na eni strani in morjem na drugi strani.
  3. Obisk mesta Vrsar na dan otvoritve Ribje Fešte (29.4.): Zadeva je podobna naši "Odprti kuhni", le da tu ne gre za "degustiranje vseh možnih jedi", pač pa je večji pomen "feštanju" ob lokalni hrani in "feštanju" ob živi glasbi.
  4. Žarečki krov (Pazin).
    Cca 1h vožnje iz kampa Mared, v smeri Motovun-Pazin se nahaja jezero in slap Žarečki krov. Ker s ceste žal ni nobene oznake se je najbolje držati tegale opisa, ki sem ga zasledila nekje na spletni strani: 
    "Zarečki krov je poznato kupalište Pazina, a definitivno ga vrijedi posjetiti. Kada izlazite starom cestom iz Pazina prema Cerovlju, kod zadnjih kuća Pazina na lijevoj strani nalazi se uska makadamska cesta. Nakon optrilike stotinjak metara dolazite do slapa i jezera koje stvara Pazinčica."
    Ali pa morda tele GPS koordinate (tudi omenjen na spletu):45° 14' 36.49" N in 13° 56' 6.46" E

    Prijeten kotiček, ki mora biti prava osvežitev predvsem v vročih poletnih dneh. Tokrat voda precej mrzla, pa vendar sta se naši punci opogumili in zaplavali. Video na ogled - tukaj.
    NoComment Smile

Naj zabeležim še druge priložnosti za obisk / potep, ki jih morda lahko izkoristimo ob naslednjem obisku (uporabna spletna stran v SLO: http://www.coloursofistria.com/sl/):

 

KOLESARJENJE:
Vsekakor bi bila vredna odločitev za eno od razgibanih kolesarskih tur, ki jih tu ni malo:

    

  • Krajša (6,8 km dolga) pot: Dajla-Mareda-Pineta-Karpinjan: primerna za družine z manjšimi otroci (prva fotografija)
  • Daljša (19,3 km / 1,5h) pot: Od morja do vinogradov in oljčnih nasaov  - št.8 na zemljevidu (fotografija na desni)
  • Steza sv.Pelagija (34,1 km / 3-3,5h): Novigrad - Srbani - Nova Vas - Marinčiči - Karigador - Mareda - Novigrad; št.7 na zemljevidu (fotografija na desni).

    Če kolesanimate s sabo, je možna izposoja tudi v kampu. Cena izposoje kolesa (kamp Mareda, april 2016): 1h/3h/1dan = 25kn / 60kn/ 150kn.
    Več - tukaj.

VODNI PARK ISTRALANDIA (GPS: Lat: 45.346730 | Long: 13.617147). Več: http://www.istralandia.hr/sl/

ADVENTURE PARK SKY FOX
- med Novigradom in Porečom. Primerno za vse, ki si želijo malce adrenalina. Več na: www.skyfox.com.hr IV.


ISTRIA WINE & WALK:

Organizirana pohodniška tura (start v kraju Buje, dolžina cca 11km s postanki pri istrskih vinarjih in lokalnih gostiteljih). Več - tukaj.  


NARAVNI PARK ŠKARLINE:

Park se nahaja 9,5km SV od Marede, cca 14 minvožnje z avto. Do Škarlin vodi okoli 2km  dolga makadamska steza iz vasi Nova vas pri Brtonigli. Pot vijuga ob vinogradih in jo v suhem vremenu lahko prevozite tudi z avtomobilom. Do parka lahko pridete tudi po drugi poti, naravnost iz Brtonigle, o tem pa je najboljše povprašati v turistični agenciji. Več - tukaj.  

Otok Lošinj - 15.-22.julij 2017

Ker so nam v zadnjih 2 letih posebno pomembne tudi psom prijazne destinacije in ker se trudimo vzeti našo Sheilo z nami, če je le mogoče, nam je tudi tokrat delala družbo na poletnem oddihu. Po prvomajskem potovanju po Šri Lanki, smo tokrat skočili na hrvaško obalo, ki jo že sicer bolj redkokdaj obiščemo (glej pod Hrvaška).

Odločili smo se za mobilno hiško v kampu Lopari na otoku Lošinj, med krajem Osor, ki povezuje otok s Cresom in Nerezinami. Nad hiško res nimam pripomb. Je udobna in v njej lahko prespi 6 oseb (2 sobi z zakonsko posteljo, 2 kopalnici ter osrednji del s kuhinjo in jedilnim prostorom. Navzven delujejo hiške moderno, v notranjosti pa so čiste, udobne, z odlično delujočo klimo (ki zaznava odprta vrata). Morda ne bi bilo potrebno, da hiške postavijo kot vojake v dve koloni, pa malo rastlinja bi morali zasaditi. Z avtom se lahko pripelješ do hiške, vendar moraš vozilo odstraniti na 20m oddaljeno parkirišče. Naša hiška št. 711 se je nahajala ravno na strani s pasjo plažo, do tiste "ta prave " pa je cca 5-10 min hoje, za kar je kolo praktična rešitev.

Kamp Lopari je prijeten, ni pa kakšnih posebnosti. Trgovina je manjša, nekako zadostno založena, žal pa ne sprejemajo plačilnih kartic (zadrega že prvi dan, ko se znajdeš na blagajni s polno košarico). Za wifi je potrebno doplačilo, povezava z Nerezinami in Osorjem pa je najbolj varna kar z avtom, saj ob obali žal ni speljane poti za pešce in kolesarje. Sprehod ob obali je možen v kampu Čikat, pa tudi mestece Veli Lošinj ponuja urejeno obalno pot visoko nad morjem.

Plaža (kamp Lopari) je v redu, tudi z nekaj naravne sence, ki pa jo kaj hitro zasedejo prvi kopalci. Bar na plaži ponuja urejena sedišča z  mizami v dragoceni senci lovorikovcu podobnih dreves, žal pa je ponudba skromna.

Sicer pa se v bližini ponuja kar nekaj mestec, do katerih se splača zapeljati z avtom na kopanje, ogled mesta in okušanje lokalne kulinarike:

  • Čikat (znan po aqua parku, tamkajšnji kamp se ponaša z veliko naravne sence in lepo obalno sprehajalno pot), je pa zaliv s plažo kar natrpan z ljudmi (očitno edini zaliv in najbližji kampu).
  • Osor, povezovalni kraj med otokoma Cres in Lošinj in kjer je vse kar pošteno ozko. Predvsem pa so tu poti precej neprijazne kolesarjem - potrebna je pazljivost na glavni cesti in pa seveda debelo tlakovane uličice, na katerih preklopiš v "slalomsko vožnjo " med pešci.
  • Mali Lošinj, klasično mestece s polno plovil, pubi, restavracijami in bujnim rastlinjem, med katerimi se skoraj ne morem nagledati bungevilij (vzgajam tudi doma). V mestu je tudi znan Muzej Apoksiomena.
  • Veli Lošinj: skoraj nedosegljivo z avtom, pa vendar prikupno mestece, ki se "skriva" v manjšem zalivu, obdanem v pisanih odtenkih hišic, restavracij, plovil in prijetno obalno sprehajalno pot. V primerjavi z Malim Lošinjem mi je bil bistveno bolj zanimiv - arhitekturno, dvomim pa da bi bil zanimiv in primeren za večdnevno dopustovanje.

Otok Lošinj je znan tudi po 20km dolgem grebenu Osorščici, na katerem se nahaja Televrin - najvišji vrh na otoku Lošinj (588m). Marko že drugi dan izkoristi priložnost, da ga doseže s kolesom in kot pravi, teren (makadam cesta) ni ravno preveč prijazna, saj večji kamni dodatno otežuje pritiskanje na pedala.

En dan (potem ko nam kolegica "ukrade" najmlajšo hčer za 2 dni in jo odpelje v družbo otrok v počitniško naselje Bučevje), pa se skupaj s Sheilo odpraviva do planinskega doma Sveti Gaudent (274m). Na vrhu si "privoščiva" skromni zajtrk z bogatim razgledom in podeliva s Sheilo zadnje kapljice vode. Dom je bil namreč zaprt (07:45-08:20), kljub napisu, da je odprto od 8h. In takole se izkaže, kako dragocena je popotnica v nahrbtniku. Planinski dom ni posebno visok, dosežeš pa ga po 1h35min hoje (gor) in  nazaj 1h 25min.

Na zadnji dan se ustavimo še v vasici Lubenice, ki kraljuje na pečini 378m nad morjem. Do sem vodi vzpenjajoča cesta, kjer je na določenih predelih ravno toliko ozka, da mora eden od nasproti vozečih avtomobilov peljati vzvratno. Za avtodome je prepoved vožnje.

Trajekt nazaj grede preko Porozine, kjer se ponovno (kot na poti na morje) vkrcamo na prvi trajekt, ki je pristal (cca 20.v vrsti).

Medtem ko na HRV radiu poslušamo o dolgih kolonah (tudi do 12km) prihajajočih novih turistov na različnih vpadnicah na obalo, se zadovoljni odpravljamo proti domu. In med vožnjo takole premišljujem, kdaj nas bodo hrvaški kolegi ponovno videli. Že res, da imajo lepo in čisto morje,....in...ja to je pa tudi TO :-)

Pohodniška turca na Hrvaški obali (Selce-Jadranovo-Selce; 28km) - 14.april 2019

 

Tole pa je bila ena "naporno-prijetna" in vesela pohodniška turca, ki mi bo ostala v prijetnem spominu. V odlični družbi mojih punc, sonce pomešan z vetrom in šopek prečudovitih razgledov skozi cel dan. In kam-smo krenile? Mateja je rekla, da Selce ...pa smo šle.

Skok na HRV obalo je bil v tem času in za tak treking ravno pravšnji, saj nam je bilo vreme naklonjeno, brez tiste vročine, ki bo ta predel kaj kmalu zaobšla v teh dneh do prvomajskih praznikov.

**Photo by Nika H.

Naše izhodišče (parkiranje vozila) je bilo v središču Selc, na Trgu Palih Boraca, kjer smo začele seveda z jutranjo kavico. Opozorilo, da v nadaljevanju - v smeri proti Jadranovu - kmalu ne bo več na voljo barov smo vzele resno. Zato tudi ostalim pohodnikom nasvet, da svoj nahrbtnik ustrezno založite s pijačo in nekaj hrane.

Sprehajalna pot do mesta Jadranovo poteka od Selc proti Crikvenici in v smeri Dramalj, Kačjak

Pri zalivu pri plaži Havišče smo krenile levo okoli polotoka, ki vodi do mesta Jadranovo. Pot okoli rta je za cca 30 min in priporočam, da se rt vsaj v eno smer obhodi, saj je pot lepo urejena, ponuja pa čudovit pogled na morje, obalo otoka Krka, po nadaljevanju poti pa se ti že razkrije most. Ko prideš na cilj, pa je treba še nazaj, seveda.

To je bil eden tistih dnevov, ki ga začneš z lahkimi nogami in na koncu zaključiš z malce težjimi Laughing.

Hvala, moji klapi punc (Nika, Špela, Mateja).

**Photo by Nika H.

Potep po Istri: razvajanje v Vili Štefanija (Barban), obisk filmskega mesteca Motovun s toskanskim pridihom, vzpon na zvonik v Labinu in kopanje v Rabcu - 19.-21. junij 2020

Ko se po delovnem tednu prepustiš presenetiti s (pred)rojstnodnevnim darilom, je nekaj najlepšega. Dragi moj se je odločil, da me odpelje v JV del Istre z nastanitvijo stran od obale - med gričke, kjer se na višini 189m skriva Vila Štefanija (Puntera, Barban) s čudovitim razgledom na Raški zaliv, kjer se reka Raša izliva v morje. Razgledi sežejo vse do otoka Cres in Lošinj.

Predvsem je tale nastanitev primerna za vse, ki dejansko želijo biti na samem in jim ni pomembno, da imajo le "korak do morja". Vila ponuja prenočitev max 15 osebam . Na voljo je 5 dvoposteljnih sob, ki nosijo ime po babicah iz Puntere (najina je bila Luca) in 2 luksuzni suiti, ki pa sta poimenovani po prepoznavnih vinih - teranu in malvaziji, ki se je seveda znašel tudi pri najini večerji ob bazenu. Vse sobe so obrnjene proti bazenu in z zavidljivm razgledom na zaliv, kar je vsekakor ena od dodanih vrednosti objekta.

Naj seveda poudarim tudi zelo okusno hrano, prijaznost lastnice, pa mir, ki je bil v tem času (po razglasitvi konca epidemije s korona virusom) še toliko bolj opazen. Človek bi tu kar ostal. V času epidemije bi to bila idealna destinacija za delo "od doma", sploh če bi ta dom za čas 2-3 mesecev lahko bila kar tale Štefanija :-).

Seveda pa se je treba tudi malce pretegniti in obisk Istre izkoristiti še za kaj več kot poležavanje. Glede na samo lego, sva izbrala za ogled 3 lokacije: Motovun, Labin in Rabac. Do tja sva sicer naredila en večji krog mimo luke Trget.

Trget je ribiško naselje v Raškem zalivu, ki po svoji podobi žal ni preveč privlačno. Nekoč je bilo to pristanišče za trgovanje in prevoz s premogom. Verjetno se danes ljudje tu ukvarjajo predvsem z ribištvom in v manjši meri s kmetijstvom, saj sem med vožnjo opazila kar nekaj nasadov. 

Pravo nasprotje in biser je Motovun. Srednjeveška vasica na vrhu griča (277m), znano po tartufih in mednarodnem filmskem festivalu v mesecu juliju, je vsekakor vredna obiska. Skoraj ni obiskovalca (predvidevam), ki na vrhu Motovuna ne bi izkoristil priložnosti, da posede v tamkajšnem gostinskem lokalu in se med pitjem osvežilne pijače naslaja nad neskončnimi razgledi na dolino reke Mirne, vinograde in gozdove.

Če ste že v Motovunu, se skoraj morate odločiti tudi za sprehod okoli obzidja iz 13.-14.stoletja (25 hrk/osebo), kar je plačljivo. V vstopnici je zajet ogled Art galerije "Pet kula" in sam sprehod po obzidju.

Okoliš je znan po gojenju in predelavi tartufov. Slednji so se na krožniku znašli tudi v Vili Štefanija, na poseben način - kot sušeni lističi brez tistega značilnega, močnega vonja in okusa. V Motovunu sem se odločila za nakup zmletih tartufov (v embalaži kot solnica) in namaz iz tartufov. Ker tistih suhih tartufov v lističih trenutno niso imeli v prodaji, mi je lastnik trgovinice "Benčič Truffles" prijazno ponudil možnost, da mi jih pošlje tudi po pošti (spletni nakup na www.bencic-truffles.com).

Motovun pa je znan tudi po rojstni hiši Maria Gabriele Andretti-ja, ameriškega dirkača Formule 1, ki so mu na Motovunu posvetili spominsko sobo, v kateri se predvaja njegova video predstavitev, razstavljenih pa je tudi nekaj njegovih osebnih predmetov.

Vreme nama je bilo v petek in soboto kar primerno naklonjeno, tudi z nekaj dežja, ampak kopanje v morju nama ni ušlo. Za ta namen sva se ustavila v Rabcu, na plaži pred hotelom Mimosa (Valamar).

In potem se nama je na poti, med iskanjem možnosti za kosilo, ponudil še Labin, kjer sva si izbrala restavracijo Kvarnel, obisk za zaključila z vzponom na mestni zvonik.

Kot običajno me je ponovno prevzelo tisto navdušenje, da v fotoobjektiv ujamem nekaj tiste preproste lepote starih istrskih mest, ki še posebej zažarijo v objemu cvetočih grmičkov ali zasajenih lončnic domačinov:

   

To je bil res prijeten  zaključek tedna v Istri, ki dokazano ponuja še veliko možnosti za umirjen oddih ali bolj aktiven (moja želja: kolesarjenje po Parenzani).

 

Predprvomajski Rovinj s kolesarsko turo (64 km) okoli Limskega kanala in testiranjem novega drona, 28.-30. april 2018

Za kratek predprvomajski oddih smo skočili v Rovinj, ki v tem času že privablja množice gostov iz vseh vetrov in ljubitelje kolesarstva. Za slednje je v tem delu Istre kar nekaj priložnosti. Z M. se na mojo željo odločiva za kolesarsko turo okoli Limskega kanala. Nazaj grede bi se z malo sreče lahko zapeljala z ladjico, vendar žal "taxi boat" fura bolj po sistemu "možda dođe u jedan sati, možda u pet..." Tako da nama ni preostalo drugega, kot da sva se ponovno zavihtela na kolo in vrnila po isti poti.

PREVOŽENA POT (#65km, 4'5h, skupaj 828 višinskih):

  • v smeri Rovinj - Vrsar: start ob 9:12 Rovinj (Villa Monsena, Ul. Matije Vlačića Ilirika 21, 52210, Rovinj,) - Rovinjsko Selo - Šoriči - Brajkovići - po cesti ob Limskem kanalu - Kontija - Kloštar - mimo letališča Crljenka - po cesti Stancija Kapetanova - mesto Vrsar 
  • v smeri Vrsar - Rovinj ubereva bolj ali manj enako pot s tem, da ne peljeva mimo letališla Crljenka, ampak se usmeriva na spodnjo makadem cesto, ki vodi mimo piratske jame (žal nisva vedela, da je tu, oznake tudi nisva opazila), in se sčasoma priključi tisti cesti, po kateri sva vozila na poti proti Vrsarju. Pred vzponom se ustaviva na okrepčilni pijači v zalivu Lim Bay, do katerega iz glavne ceste skreneš po klancu navzdol. 

Previdnost na cesti ob Limskem kanalu je na prvem mestu in moram priznati, da se pri vožnji navzdol kaj dosti nisem upala obračati glavo v želji, da bi ujela kak razgled na Limski zaliv. Na glavni cesti je namreč dokaj malo pasu na voljo za kolesarje, zato se moraš strogo držati bele črte in upati, da te previdno prehitijo mimovozeči avtomobili, motoristi in avtodomi (eden od AD me je kar drzno prehitel in se mi nevarno približal).

Ob cesti se ponuja nekaj razgledov (sem jih pričakovala sicer več), vendar je nevarno sestopiti iz kolesa, saj ni bilo opaziti odstavnih razglednih točk. Na celi dolžini poti se morda spomnim 3 postajališča za avtomobile z možnostjo kaj spiti ali kupiti domače oljčno olje, med njimi pa še najbolj zanimivo tisto, kjer so zgradili pristajalno stezo za drone. 

Turca je bila kar dobra, meni morda malce "lažja"; ker sem si pomagala pri vzponih z mojim novim Ebike-om, Marko pa je itak kos takšnim in drugačnim vzponom.

 

Prvomajski oddih v Rovinju (otok sv.Andrije - apr.2010)

 

Rovinj je prav prikupno istrsko letovišče, ki ima zanimivo lego, nasproti mesteca pa leži nemalo manjših in večjih otočkov, ki jih je opaziti med vožnjo z ladjico. Ta nas je popeljala na Crveni otok (oz. otok sv. Andrije), ki smo si ga punce izbrale za naš prvomajski oddih. Ladjica vozi na 15 min oddaljen otok sv. Andrije  vsako uro, za goste hotela Istra pa je na voljo brezplačen ladijski prevoz poljubnokrat na dan. V času našega obiska niso niti preverjali ali smo res gostje hotela ali ne. 
Ob prihodu smo bile ugodno presenečene nad prijaznostjo in uslužnostjo osebja v marini in kasneje v hotelu. V marini Rovinja sicer ne dovolijo parkirati vsakomur (menda je samo proti plačilu, načeloma pa bolj za invalide), zato pa so nas s kombijem odpeljali do brezplačnega in malo bolj oddaljenega parkirišča, kjer smo pustili svoje avtomobila, s kombijem pa so nas odpeljali nazaj v marino. Prtljago sami naložijo na ladjico in iz nje, na otočku pa celo pripeljejo z električnim vozilom do hotela. Ob odhodu iz hotela se je seveda pametno odpraviti iz hotela pravočasno in ujeti voznika prtljage, kar pa nam žal ni uspelo. Ampak ker hotel leži cca 50 metrov od pomola, kjer pristane ladjica, to ni bil noben problem.

 

 
(klikni na sliko za povečavo)

 

Hotel Istra je zelo lepo urejen, okolica je zelo čista,  ponudba igral in aktivnosti na prostem zelo bogata, trim steza urejana okoli obeh otočkov (kolo, tek), obstaja možnost  kopanja v notranjem bazenu z wellness ponudbo, gastronomija je na visokem nivoju,  hotelsko osebje zelo prijazno, svoje pa je vsekakor naredila tudi agencija Kompas Holidays, ki je v okviru svojega klubskega programa vsak dan skrbela za animacijo in razvedrilo, prilagojeno predvsem družinam. Glavni zvezdi sta bila seveda Sebastijan in Alja, ki sta podnevi imela glasbene urice z otroci, zvečer pa sodelovala v karaokah in tudi kakšno zapela z otroci.
Nekaj tudi v prispevku - klikni TUKAJ.
Tudi naša Tatjana nas je presenetila s svojo prijavo na karaoke in požela močan aplavz.
Eni s talentom, drugi s srečo :-). Slednja je bila naklonjena meni in Kaji, ki sva na srečelovu in mini kvizu zadeli set loparjev za pinkponk in T-shirt majico. Veselje je bilo nepopisno.
* * *
Zapisano in objavljeno za prijeten spomin vsem, ki smo se skupaj zabavali 
(Mika, Tatjana, Tara, Lana, Nastja, Kaja in moja malenkost).

 

img: 

Turistično naselje Girandella - RABAC (prvomajski oddih 2012)

Turistično naselje Girandella leži nedaleč stran od mesteca Rabac (cca 1,5 km oz. 20 min hoje). Urejena obala s prikupnimi majhnimi zalivčki, barvita narava in samo mestece Rabac me je prijetno presenetilo. V času našega obiska bi človek pričakoval povečan obisk, pa je bilo dokaj mirno in zmerno obiskano.

Namestitev v enem od paviljonov (Oleander 2*) je sicer preprosta, zato pa je presežek obala, ki ponuja veliko majhnih zalivčkov z urejenim dostopom do vode (idealno za družine) in pa prostorna restavracija s teraso, ki ponuja čudovit razgled na Kvarner.

Spodaj zemljevid naselja Girandella, pot turističnega vlakca, ki vozi ob obali in zemljevid izletniške ture z ladjico, ki menda ponuja turistom "srečanje z delfini" (klikni na sliko za povečavo).

     

Umag (Meliá Istrian Villas); avgust 2013

Melia Istrian Villas je turistični kompleks komfortno urejenih hišic (40-60 m2) v Umagu. Ambient je arhitekturno lepo dovršen in dodelan do najmanjše podrobnosti, vse skupaj pa daje pridih istrskega in mediteranskega značaja.

Poudarek je na čistoči in EKO okolju, zato tudi ni videti nobenega vozila. Z avtomobilom ne moreš priti do hiške, zato pa lahko kadarkoli preko recepcije naročiš prevoz z brezplačnim električnim vozičkom (te dostavijo do hiške skupaj s prtljago in tudi pripeljejo nazaj do avta). Cena tudi primerna :-). Primerjavo cen lahko preverite - tukaj.

Na voljo sta dva bazena, notranji in zunanji (ki sta sicer ločena nekaj peš hoje), za otroke pa ne manjka tudi poseben mini klub, ki se nahaja v ločenih objektih, kamor se lahko zatečejo otroci različnih starosti (številka na objektu mini cluba predstavlja starostno mejo otrok).

Tokrat sem bila le na obisku z eno nočitvijo, moja Kaja pa je imela to veselje, da se je tu s prijatelji zabavala 4 dni.

Priporočam vsem, ki radi komfortno uživate. Pri nas doma se še kar držimo raznovrstnih namestitev, med katerimi smo dosedaj preiskusili hotelske (od najbolj skromnih do malce bolj udobnih), apartmajske, bungalovske, pa seveda kampiranje (raj za otroke). Tudi nočitev v hiški na drevesu (Turčija), v avtodomu, pa še bi se kej našlo.

Umag (Stella Maris); 15. junij 2013

Turistično naselje Stella Maris predstavlja moderno urejen kompleks, z vso potrebno infrastrukturo. Ob vstopu v naselje prav poseben vtis naredi zalivček in pa seveda znani teniški center, kjer vsako leto organizirajo teniški turnir.

Za otroke so bila v času našega obiska "top atrakcija" napihljiva vodna plezala (podobnega smo kasneje opazili še v Portorožu). Cena 40 hrk za 30 min, ampak niso komplicirali glede časa uporabe, saj sta punci bili gor sigurno 1h, če ne celo več.

Morska voda pa vsekakor tokrat ni bila kak presežek. Tudi malce neprijeten občutek sem imela, ko sem zaplavala v tem malem zalivčku (voda dokaj topla, motna). Kakorkoli že, po deževnih in dokaj hladnih dneh, nam je dobro delo, da smo zaplavali v morju in da nas je sonce končno malce ogrelo.

Vikend izlet "v dvoje"- obisk Plitvičkih jezer, trdnjave Nehaj (Senj) in razvajanje v Wyndham Grand Hotel Novi Vinodolski (27.-29.sep 2019)

 

Čudovit vikend v dvoje, ki sva ga z možem izkoristila za obisk nacionalnega parka Plitvićka jezera:

 za obisk trdnjave Nehaj nad mestom Senj:

in začinila z malce razvajanja v Wyndham Grand Hotel 4*Novi Vinodolski:

Odlična ideja za izlet in pa seveda, da sva se odpravila od doma že na petek. Promet na cesti je v tem casu že očitno upadel, tako da je vožnja do Plitvic (3h 30min) kar hitro minila.

V nadaljevanju posebej predstavitev:

  • 4-urnega obiska nacionalnega parka Plitvička jezera,
  • nekaj utrinkov vožnje skozi Babin Potok ter Vrhovine in Liško- senjsko županijo in 
  • nastanitev v kraju Novi Vinodolski.

Obisk nacionalnega parka Plitvička jezera - sobota 28.9.2019

Nacionalni park Plitvička jezera so ekosistem, ki ga tvori 16 jezer, ki ležijo na dveh nadmorskih višinah. Vstop v park je reguliran glede na število obiskovalcev, zato se vstopnice kupijo glede na želeno uro obiska parka, preko spleta pa 3 dni pred predvidenim datumom prihoda. Glede na najin večerni prihod v Hotel Grabovac (kjer sva prespala iz petka na soboto), sva imela srečo, da sva vstopnice lahko rezervirala kar preko hotelske recepcije, plačala pa naslednji dan ob vstopu v park (250 HRK/osebo).

Na popolno doživetja parka je vplivalo tudi lepo sončno vreme, saj pridejo barve jezera, dreves in rastlinja še posebej do izraza. Malo manj prijetno je dejstvo, da je kljub izvensezonskem času še kar precej obiska parka, kar pomeni "slalomiranje" med sprehajalci na že tako ozkih lesenih brveh. Midva sva vstopila v park med 9-10h dopoldan, kar je bilo kar primerno, v popoldanskem času in sredi sezone, pa si ne predstavljam kako mora biti tu.

Vsekakor je reguliranje števila obiskovalcev glede na uro vstopa zelo smiselno. Vhoda v park sta 2, po priporočilu hotelske receptorke sva rezervacijo vstopnice naredila za vhod št. 2. V ceni vstopnice je vključena tudi možnost koriščenja električnih turističnih čolnov in (na izhodu iz parka) tudi bus. Vendarle je vse skupaj v parku za 22km urejenih sprehajalnih stez, v okolici pa še za 36km pohodniških poti. Google Fit mi je evidentiral, da sva prečesala za cca 18km poti, ob 3x koriščenju ladjice lahko rečem, da sva jih sigurno prehodila 15-16km. Ker sva imela v planu še imeti kaj od dneva od obalnega kraja Novi Vinodolski, sva park zapustila ob 13:30 in pri tem izkoristila vožnjo z busom, ki naju je pripeljal do Vhoda št. 2.

 

Sicer pa Plitvice ponujajo še vrsto drugih doživetij, kar prikazuje zemljevid spodaj (klik na sliko), ki sem ga fotografirala v samem parku. Posebno opozorilo samo še za družine z otroškimi vozički in invalidi - park žal na večih delih poti ni primeren za vozičkarje. Za družine z najmanjšimi otroci morda pride v poštev (in kar sem tudi opazila), da imajo otroka v res lahkih vozičkih (marelah), ki se jih lahko enostavno zloži in del poti tudi prenese v roki:

Vožnja po cesti 52 skozi Babin Potok ter Vrhovine in Liško- senjsko županijo.

Na poti iz Plitvic je čudovita vožnja po cesti 52, ki vodi skozi Babin Potok ter Vrhovine in Liško- senjsko županijo. Posebna dnevna svetloba s sončnimi žarki, malo prometa in posebno spokojna dolina so bile idealne okoliščine za postanek in dron posnetek:


Nastanitev v Wyndham Grand Hotel Novi Vinodolski

Wyndham Grand Hotel (www.wyndhamgrandnoviresort.com/hr) je del Zeus International Hotels & Resort (grški lastnik). Po prvem vtisu deluje res vse skupaj zelo elegantno in moderno, že vhod sam in hotelsko preddverje daje hotelu svoj pečat.

Ko naju je prijazni mladenič odpeljal do apartmajske stavbe, pa nama kaj kmalu razkrije, da je hotel star 10-11 let in da bo kmalu prenovljen. To sva potem tudi sama kaj kmalu opazila, saj na večih mestih svoje "razpoke" hotel kaže na način kot je: omet, ki odpada, poškodovan leseni pod zunaj, del okolice na plaži še v surovem stanju, ....

Prednost hotela pa je vsekakor odlična lega z lastno plažo in razgledom na otok Krk ter ponudba hotelske restavracije. Pa seveda tisto, ko si na plaži in hotelski terasi popolnoma sam. Že res, da je bilo v času najinega bivanja zelo malo gostov, pa vendar ne razumem zakaj niti ene same osebe ob tako sončnem vremenu ni bilo niti zunaj pred bazeni niti na sami plaži, ki sva jo imela povsem zase.

 

 

Jadranje 1997

  • 02. avgust : Prevzem jadrnice v Biogradu in vkrcanje. Vzdušje je bilo veselo, sprva nas je le skrbelo, kako bomo natlačili ves "futer" in pijačo na cca 7 m dolgo jadrnico ob vsej krami, ki smo jo že itak morali doma eliminirati na potrebno in nepotrebno.
  • 03. avgust: Prvi vetrovi so nas popeljali do Telašiče na jugu Dugega otoka. Vreme je bilo bolj ali manj ugodno, na trenutke pa je tudi veter malo zatajil, tako da je svojo vlogo odigral motor.
  • 04. avgust: Telašica : Strižnja (na zahodni strani Kornatov) --> Piškera
  • 05. avgust: Piškera : Komiža na otoku Visu
  • 06. avgust: Komiža : otok Biše, nato pa ogled skalne votline "Modre spilje" - slika zgoraj desno) in nadaljevanje proti mestu Vis
  • 07. avgust: mesto Vis -->otok Korčula (Vela Luka)
  • 08. avgust: Vela Luka --> Pakleni otoci(na otoku Hvar; zahodno od mesta Hvar)
  • 09. avgust: Pakleni otoci --> Split --> Milna (na otoku Braču)
  • 10. avgust:Milna -->Stari grad (Hvar)
  • 11. avgust: Stari grad --> Pakleni otoci --> Lastovo
  • 12. avgust: Lastovo --> otok Korčula (Vela Luka)
  • 13. avgust: Vela Luka --> Pakleni otoci --> Šolta
  • 14. avgust: Šolta --> Mali Drvenik --> Primošten (marina Kremik)
  • 15. avgust: Krenik --> Murter (v murterskih vodah, ki so na določenih predelih nepričakovano nizke globine, smo nasedli, vendar se je vse dobro končalo :-)
  • 16. avgust: prihod v Biograd in izkrcavanje.

 

Hvar (julij 2003)

11. julija smo se ob 22:00 zvečer odpravili na nočno vožnjo proti otoku Hvaru in brez postanka prispeli v Split ob 05:45 zjutraj tako,da smo morali na prvi trajekt čakati kar nekaj časa (cca 2 uri). Za Nastjo so bile velike ladje in dogajanje v pristanišču že prvo zanimivo doživetje in kljub celonočni vožnji se je vesela in razigrana podala na veliko ladjo, ki nas je popeljala cilju naproti.

 

Prijetno urtrujeni smo prvi dan namenili najprej počitku, razpakiranju in ogledu lokacije, kamor smo prispeli. Prenočevali smo v apartmajski hiši Lozina, nedaleč stran od hotela Podstine, v bližini pa je bil tudi hotel Amfora...

Drugi dan in vse naslednje dni smo namenili kopanju, pohajkovanju po mestu, obisku trdnjave Fortica (Španjola Hvar), kolesarjenju in obisku sosednjih krajev (Stari Grad, Jelsa, Zavala). Ob večerih je seveda obvezno prišel na vrsto sladoled in včasih tudi obisk restavracij z okusno dalmatinsko hrano. Zanimiva večera pa sta bila tudi v Jelsi, kjer smo bili na koncertu "4 asa" (Jelsa) ter v mestu Hvar, kjer je na glavnem trgu potekala večerna prireditev, namenjena predstavitvi "Studia 54" v zasedbi dveh DJ-ev (Nicky Siano /NY in DJ Tomo Ricov /ZG) ter modni reviji kopalk

Ostale beležke z našega dopustovanja na Hvaru podajam ob slikah na stari spletni strani - klikni TUKAJ.

Murter (julij 2007)

Otok Murter (15.07.-29.07.2007) in okolica (Pirovac, Vodice, Šibenik, Nacionalni park Krke)

Če tokrat o hotelu Borovnik in njegovi ponudbi  "pohvalno" lahko govorim na zadnjem mestu, pa bi lagala, če bi rekla da Murter ni lep otok. Vsekakor hrvaški obali pomeni svojstven biser, s čudovitimi zalivčki, čistim morjem in plažami, zelo primernimi za otroke (nizka voda).

Zaradi same lokacije hotela Borovnik v kraju Tisno smo bili primorani, da smo plaže obiskovali s kolesi ali avtom. Plaže, kjer smo se kopali na otoku Murter: Slanica, Jazina, Lučica (otok Školjič, povezan s kopnom s cesto), Hramina (kraj Murter).

V času našega 14-dnevnega letovanja pa smo čas namenili tudi za obisk mesta Šibenik in Nacionalnega parka Krke (kjer je zares čudovito). Park je sedmi, najmlajši narodni park na Hrvaškem. Obsega površino 111 km2 ob toku reke Krke, ki izvira blizu Knina. Reka je dolga okoli 72 km. Narodni park se odlikuje po zares čisti neokrnjeni naravi in bogati flori in favni.

Še največ večerne zabave za otroke pa smo imeli v sosednjem kraju Pirovac, kjer je bilo polno atrakcij in zanimivosti za otroke (trampolini, napihljivi gradovi, avtomobilčki ipd.).

Več slik na stari spletni strani - klikni TUKAJ.

Zagreb (maj 2009)

 

Zagreb - mesto, ki smo ga kot mladina pred več kot 10-imi leti obiskovali ali vsaj obravnavali kot priložnost za shopping, nam je tokrat prišel na "spisek" vikend izletov bolj zaradi obiska prijateljev. Seveda pa bi bilo povsem neumno, če si mesta samega ne bi tudi ogledali. Mene je navdušilo. Morda zaradi voznega parka s tramvaji, ki (nekateri še zelo stari, drugi pa že zelo moderni) dajejo poseben utrip mestu ali morda zaradi pestre množice ljudi, ki jih srečuješ na cesti, še več pa posedati na prostem v lokalih. Takega prizora v Ljubljani ne vidiš niti ob Ljubljanici poleti, kjer so tudi pri nas lokali lepo obiskani. Cela vojska ljudi zaseda skoraj vsa razpoložljiva omizja zagrebških mestnih kavarnic, pub-ov, gostiln ali še tako zakotnih lokalov, ki si svoj teritorij omizij utirajo tudi na ozki vzpenjajoči ulici, na kateri so v stopničastih podih uredili mesta za svoje goste. Menda je to prav posebna kultura tukajšnega naroda - preživljanje prostega časa ob dobri hrani in pijači in dooollllgggiihh pogovorih. V času "razvpite" globalne recesije in slovensko-hrvaških nesoglasij, jim verjetno res ne primanjkuje gradiva za pogovore. Ko sem že omenila tramvaje...menda mesto 100% subvencionira tovrstni prevoz dijakom in študentom, ostali pa imajo možnost letne karte ali vozovnice, ki velja le 2 uri. Zanimiva poteza mestne oblasti oz. kako zagotoviti večje konzumiranje sredstev javnega prevoza. Ljudje plačujejo svoje vozovnice tudi preko mobilnih aparatov.  Občutek brezplačnega prevoza za mlajšo populacijo je zanimiv. Verjetno prihaja tudi do zlorab (sami smo že bili med njimi, saj smo se peljali 2 postaji kar tako). Kot nam je prijatelj povedal je zelo zanimivo videti ljudi, ki v času inšpekcije na tramvajih menda vsi pridno klofajo po svojih mobilcih :-))

Največ ljudi na kupu bi rekla, da je na trgu bana Jelačica, kjer mesto začutiš na vsakem koraku (šviganje bolj ali manj moderniziranih tramvajev, ulični artisti, prodajalne, prepolni lokalčki..) ter seveda na samji tržnici, ki mi je delovala v primerjavi z ljubljansko precej večja.  Po zaslugi prijatelja, ki sta nas vodila po mestu, smo si ogledali tudi cerkev sv. Marka, ki je po svoji zunanjosti zanimiva predvsem po strehi, katere izdelavo so verjetno zaupali zelo spretnim rokam potrpežljivih krovcev. V mozaik tehniki se na strehi namreč nahaja - verjetno lokalni grb mesta Zagreb (???!!!!) . Pred cerkvijo pozornost pritegne  tudi veliko jajce s privlačno poslikavo - pisanica, ki predstavlja simbol prijateljstva, radosti in ljubezni. Tu stoji kot dar neke županije republiki Hrvaški.

Glavna mestna katedrala kraljuje v samem centru mesta. Menda jo obnavajajo že 20 let in izgleda, da jo bodo še kar nekaj časa, saj je vmes eden od najbolj pogostih ovir - money, money, money.... , ki ga obiskovalci katedrale za namen dokončanja obnove lahko tudi prispevajo v posebno skrinjico, nameščeno blizu vhoda. Kot da niti ni pomembno, da si katedralo tudi ogledaš. Najprej daruj, potem pa glej !!  Me pa preseneča, da ime cerkev lastništvo nad kar nekaj sosednimi poslopji, ki  obkrožajo katedralo in so na voljo za najem. Torej se v cerkveni mošnjiček priteka denar tudi iz te "pipice".

Eden od najlepših točk tega pohajkovanja po Zagrebu pa je brez dvoma Jarun - športno rekreacijski center z umetnim jezerom, ki so ga zgradili pred leti za namen univerzijade. V času našega sprehoda so ravno imeli neko tekmovanje v kajakih "s četvercem", ki pa so jih spodbujali kolesarji ob jezeru. Mimogrede, okoli jezera poteka cca 7km dolga asfaltirana pot. V trenutku mi je bilo kar žal da nisem na rolerjih - res čudovit ambient za rekreacijo na 6 ali 2 kolesih :-)). Jezero je poleti menda idealno za kopanje, je pa področje le-tega strogo označeno s 4 vrstami lokacijami:  voda visoke kvalitete, voda primerna za kopanje, srednje onesnažena voda in močno onesnažena voda.

Na poti iz parka Jarun smo okusili še "gostoljubnost" v bližnji istoimenski gostilni, kjer nam je natakar jasno dal vedeti, da imajo sicer prosto mizo (4 odrasli+2 otroka), vendar nam želje po palačinkah ne morejo izpolniti, ker se jim ne splača peči palačink samo za nas. V redu. Če se jim zdi tako prav. Marketing jim je očitno španska vas. Ker je začel dež, smo izbrali destinacijo, ki jo na žalost tudi slovenci v slabem vremenu večkrat prakticirmo - obisk trgovskega centra. Zagrebški City Centar je kopija našega, čeprav mi je deloval tudi ta še večji in bolj prestižnejši, pa ne vem zakaj. Morda je notranja arhitektura nekako drugačna, prostor bolj "diha" in hodniki delujejo večje. Same trgovine pa kot v Ljubljani, bi rekla.
Po palačinkah in kavici še slovo od prijateljev in nazaj proti Ljubljani. Ljuba naša Slovenija :-)

Italija

Pisa (april 2000)

Aprila 2000 sva se z Markotom odpravila na pot proti zahodni obali Italije, proti mestu Pisa, ki leži nedaleč stran (15 km) od morja na povsem drugi strani  italijanskega škornja (Venezia-Padova-Bologna-Firenze - Pisa). Ko sem prvič uzrla znameniti stolp, me je prevzela njegova nagnjenost, ki ob ostalih bližnjih zgodovinskih pročeljih še bolj prihaja do izraza s svojo poševnostjo, ki privablja množice ljudi iz vseh koncev sveta.

Na sliki desno se skrajno desno lepo vidi viseči stolp, ki z drugimi stavbami  kraljuje kot eden najbolj častihlepnih spomenikov na Piazza dei Miracoli. Prav škoda je, da je stolp zaprt pred obiskovalci in se nanj ni možno povzpeti. Menda je zaprt že nekaj let zaradi bojazni, da bi se porušil. Sicer mi ni jasno, zakaj stolp kot tak niso rekonstruirali ponovno. Morda pa so ga pustili nedotaknjenega ravno zaradi te njegove unikatne znamenitosti, sicer bi bil stolp kot vsak drug stolp in vprašanje bi bilo, če bi bil še vedno tako zanimiv.

Pa še nekaj podatkov o zgodovini in gradnji tega stolpa. Gradnja se je začela v daljnem letu 1173, bila vmes prekinjena in se nadaljevala šele 100 let kasneje. Kmalu je bilo očitno vidno, da stolp ni povsem pokončen in se nagiba proti jugu. Redne meritve nagiba so se začele od leta 1911 dalje in kmalu je prišlo do ugotovitve, da se stolp premakne (nagne)  za 1,2 milimetra na leto. V tem času je menda vrh stolpa že 5,3 metra odmaknjen od navpične lege, v kateri bi sicer moral stati. Danes stolp s prav posebnimi jermeni (oziroma jekleno ali železno konstrukcijo, ne vem prav dobro) utrjujejo od spodaj. Izgleda, kot da bi imeli konja na vajetih, če se izrazim po domače.
KLJUČNI PODATKI O STOLPU

Menda je bilo izvedenih več študij, analiz in meritev stolpa, ki se med seboj malce razlikujejo. S pomočjo podatkov na svetovnem spletu sem izluščila naslednje podatke:

  • Lega stolpca: 2 metra nadmorske višine
  • Prva zaustavitev gradnje: leta 1178 (Firenze v vojni)
  • Višina, pri kateri je bil nagib stolpa prvič opazen: 10,6m 
  • Druga zaustavitev gradnje: 1185 (Firenze v vojni)
  • Tretja zaustavitev gradnje: 1284 
  • Prvi zvoniki so bili vgrajeni leta 1198 na višini 3.nadstropja oziroma na višini 55,863 metrov. 7. nadstropje je bilo dokončano leta 1319, v letu 1350 pa je bil stolp dovršen. 
  • Arhitekt Tomasso di Andrea da Pontedera (1275) je prvi ugotovil, da stolp ne more biti naravnan in da bo nagib postajal očiten.
  • Število stopnic, ki vodijo do vrha stolpa, je 294.
  • 700.000 obiskovalcev je leta 1989 stopilo na vrh stolpa.
  • 7.januarja 1990 so stolp zaprli za javnost.

Parco Natura Viva in Gardaland (2005)

Parco Natura Viva (Pastrengo) in Gardaland (2.-3.september 2005)

V kraju Pastrengo, cca 18 km iz Verone in blizu Gardskega jezera sta 2 prečudovita parka:

  • "Parco Faunistico" in
  • "Parco Safari",

združena pod imenom Parco Natura Viva. Oba parka skupaj sta dom za več kot 1500 živali 200 različnih vrst. Oba parka imata svoj vhod in tudi svojo vstopnico, zato se je treba odločiti ali želiš obiskati le enega ali oba. Vsekakor priporočam obisk obeh, s tem da se najprej obišče Fauna park, nato pa Safari park z avtom, od koder se zapelješ direktno domov ali novim dogodivščinam naproti, ki jih ponuja Gardsko jezero in okoliški kraji

V prvega  (Parco Faunistico) se podaš peš, pri čemer so poti lepo urejene in primerne tudi za vozičkarje. No, morda bi lahko bile tiste poti, ki vodijo malce v breg asfaltiranje (otroški vozički). Fauna park vsebuje številne vrste živali, ki skupaj predstavljajo 5 kontinentov našega planeta. Posebej je treba omeniti park dinozavrov. Ob izhodu iz parka je otrokom na voljo veliko igrišče.

V drugem - torej v  Safari parku pa je pot toliko bolj zanimiva in razburljiva, ker se vanj podaš z osebnim vozilom in se srečaš z živalmi tudi na pol metra blizu. Ogled parka terja približno 1 uro in pol. Zabavno nam je bilo se srečati z žirafo, večjo ptico podobno noju ki se je prišla ogledovati v stransko ogledalo našega avtomobila in nosorogom, ki je s svojim rogom na gobcu prav strašljivo deloval 50 cm blizu našega avtomobila - ta bi nas lahko še nasadil, primejduš !!  Glej slike spodaj. Levi in levinje imajo v parku svoje območje zavarovano z visokimi železnimi vrati, ob katerih svetlobni signali spuščajo avtomobile naprej po skupinah. Pred vrati pa je nameščena seveda opozorilna tabla (zapiraj okna avtomobila, ne zapuščaj avtomobila ipd.).

Živali imajo svoj življenjskiu prostor v obeh parkih precej obsežen ter obdan z zelenjem in cvetjem. Poseben oddelek parka je 10 let izvajal študije in priprave, da je okolje parka urejen tako, kot ga je možno videti danes.

Več: www.parconaturaviva.it (žal samo v italijanščini)

GARDALAND  - le kdo ga ne pozna ?? Center zabave, adrenalina in prostor neskončne zabave za otroke in odrasle.

Gardaland ima dandanes zopet izpopolnjeno podobo, saj je obogaten z nekaterimi novostmi za vse, ki želijo da jim kri hitreje požene po telesu ali se vsaj pozabavajo na manj adrenalinski način. Ena od takih novosti je "Robots of Mars" in "Sequoia Adventure".

Za Nastjo (5 let) in Kajo (1 in pol leta) je bilo pravo veselje vse, na kar smo se usedli. Na moje začudenje, tudi ni bilo nobenega joka zaradi prehitre vožnje, obračanja in podobno (v mislih imam Kajo). In kaj sta preizkusili in si ogledali naši punci (Nastja - 5 let, Kaja - 1 leto in pol)

Slike na ogled - klikni TUKAJ.

Gardaland - okt.2009

Odločitev "iz danes na jutri" in...ponovno smo odrinili proti Gardalandu, kjer smo res lepo sončno soboto izkoristili za vse mogoče vrtiljake, vlakce in druge pustolovščine. Vsekakor smo se pametno odločili da se na pot odpravimo kar na petek takoj po službi (odhod ob 17h, prihod ob 21.15) in 1x prespimo. Pri slednjem smo si privoščili malce luksuza: hotel Relais Du lac 4* (Brescia), v katerem smo prespali v 3-sobnem apartmaju velikosti 60m2. Malce pregrešno (po moje), vendar zakaj pa ne - veselje je bilo neizmerno, Nastja in Kaja sta uživali ob večernem umivanju v veliki kopalnici in bile navdušene, ko smo šele po 1 uri odkrili, da se kuhinjska niša skriva v sami vgradni omari z čudovito cvetlično poslikavo.

Zabaviščni park so tokrat tematsko opremili v duhu čarovnic (Halloween) in res jim je dobro uspelo. Cel kamion ali celo več kamionov buč so verjetno morali pripeljati v park, da so z njimi opremili zelenice in notranjost objektov. Da ne govorim o investiciji v preobleke uslužbencev in druge okraske. Res zavidljiva mera natančnega in okusnega izbora dekorativnih izdelkov in ureditve samega parka. In od našega zadnjega obiska Gardalanda, tudi nekaj novitet med samimi adrenalinskimi napravami. Več v slikah spodaj.

Dolomiti, San Martino di Castrozza (feb 2010)

Zimske počitnice 2010 v italijanskih Dolomitih smo preživeli veselo in zabavno na razprostranih, do potankosti urejenih smučiščih mesteca San Martino di Castrozza (SMC), kjer smo bili tudi nastanjeni. San Martino di Castrozza passo Rolle predstavlja eno od 12-ih smučarskih regij področja Dolomiti Superski, vse smučarske regije skupaj pa ponujajo kar 1200 km smučarskih prog in 450 sedežnic, namenjenih tako najmlajšim kot manj in bolj izkušenim smučarjem in snowboard-arjem.

Zemljevid na levi: z Markotom sva presmučala bolj ali manj kar vse proge: Tognola z vsemi možnimi vzponi in spusti naokoli, Malga Ces (presmučaš lahko iz Tognole) ter Passo Rolle (kamor pa se moraš odpeljati z avtom, če si se prej vzpel z gondolo na Tognola).

Glede na lokacijo našega apartmaja (Clubresidence Sporting) in zbirno lokacijo otroškega smučarskega tečaja nam je bila naboljša izbira tedenska smučarska karta "SMC Passo Rolle", s katero smo imeli vsak dan na voljo 60 km smučarskih prog na višini med 1404 in 2357 m.n.v. Menda  ima SMC edinstveno lego med vsemi drugimi smučišči področja Dolomiti Superski, saj se nahaja na njegovem južnem delu. Zaradi idealnih vremenskih razmer in temperatur (ki niso nikoli prenizke, sončnih dni pa je tudi več kot obilo) je tu vedno dovolj snega in odličnih priložnosti za smuko.

Naš dnevni urnik se je začel z vstajanjem med 7h in 8h uro, obilnim zajtrkom in odhodom na gondolo Tognola (rekli smo ji kar "jajček"), ki nas je popeljala na vrh nekako pri hitrosti 15-18 km/h (ja, tudi ta podatek imam hahaha). Tu sva z Markotom oddala Nastjo in Kajo izkušenim slovenskim učiteljem smučanja (na tem mestu zahvala Janiju in Igorju), potem pa sva intenzivno presmučala proge, kot je bilo to možno v 2 urah in glede na čas, ki ga vzame tudi vožnja z bolj ali manj hitrimi sedežnicami.
Ob 12h je sledil prevzem obeh punc in topel obrok hrane, nato pa še skupna smuka na lažjih in srednjih progah. Ko takole pomislim na Kajo, za katero je letos šele 2. sezona smučanja, ne morem verjeti, ko jo vidim kako urno in hitro smuča sem in tja in predvsem kako pogumno in samozavestno skoči in odskoči na sedežnici z besedami "ne mi pomagat, bom sama - sej znam".

Apartma Clubresidence Sporting, kjer smo bili nastanjeni, je bil kar v redu, le bližina smučišča, kjer smo smučali, ni bil dostopen peš, tako da smo se vozili z avtom. Kuhinjska niša v apartmaju je bila velika le toliko, da je lahko le en "telovadil" za štedilnikom. To dvoje pa je po moji oceni tudi edina slaba stran vsega, čeprav spet ne tako pomembna, da bi nam pokvarila razpoloženje. Pač se vsedeš v avto (punce že v pancarjih) in parkiraš ob gondoli, ki te popelje do vrha, pri pripravi hrane pa malo poenostaviš in se še malce pozabavaš, ko moraš glede na razpoložljivo posodo omako začasno stresti v posodo za solato in lonec uporabiti za kuhanje naslednje hrane, čaj skuhati v velikem loncu za kuhanje testenin ter kavo v posodi za juho, umito posodo pa zlagati na odcejalnik montiran v stenski omarici, tako da ti voda lepo zmoči še cel rokav. Na koncu smo se najedli, umivali in naspali enako dobro kot doma.

Veselili smo se tudi ob uspehu naše Petre Majdič (OI, Vancouver), kratkočasili z otroci v mini klubu (katerega sta Nastja in Kaja vsakodnevno obiskovali sami od 16:30 do 19h in se brez problema sporazumevali z italijansko animatorko), gledanju televizije, malo kopali in poležavali. Dnevi so vsekakor minili hitro. Zadovoljna sem, da smo prišli in ostali zdravi ter da sta Nastja predvsem pa Kaja zelo pozitivno sprejeli smučarske učitelje in sam proces učenja. Naj napišem da nas je Kaja več kot presenetila s svojim pogumom, odločnostjo, spretnostjo in hitrim učenjem na smučišču. In da v celem tednu niti 1x ni izjavila da ne želi iti smučat ali da se ji ne da. Celo sama je želela preiskusiti tudi večerno smuko, ki se je tudi odlično iztekla.

Na Sardinijo (preko Korzike) in krajši potep po Toskani; julij 2010


Poletni dopust smo tokrat preživeli na francosko-italijanskih otokih s priokusom Toskane. Korzika in Sardinija očarata s svojimi naravnimi lepotami (skalovje, plaže), obalna mesta pa so bolj ali manj podobna ostalim letoviščem Mediterana s to razliko, da so pogosto obdarjena s fascinantno strmo obalo in skalovjem, ki ti jemlje dih. Da  ne govorim o cvetočih grmih, oleandrih in drugem rastlinju.
Povzetek celotnega potovanja:

  • termin: od 10.7. do 25.7.2010  (16 dni)
  • prevoz: avto-ladja (z ladjo iz Livorna na Korziko, od tam iz mesta Bonifacio z ladjo na Sardinijo, iz Sardinije pa s trajektom na celino na relaciji Golfo Aranca-Civitavechhia in malce potepa po Toskani.
  • prevoženih skupaj 3.503 km (cca 219 km / dan), od tega 1.102 km do Livorna in po Korziki, 1.389 km po Sardiniji, ostalo Toskana in druge relacije.
  • tip nočitev: kampiranje (na Z-obali Korzike, na S in V obali Sardinije in v Toskani), 1 x BB, 1x hotel 
  • potepanje po Korziki (Sagone, Ajaccio, Vero, Bonifacio)
  • potepanje po Sardiniji (severni del do zahoda v mesto Alghero, nato v notranjost otoka in skok na vzhodno obalo, od tam pa proti severu do Olbie)
  • potepanje po Toskani (Terme di Saturnia, Albinia, Pisa)

Založeni z informacijami, GPS koordinatami, nasveti "forum-ašev in blog-erašev" ter celo tehnikalijo, za katero je poskrbel Marko (računalnik, fotoaparati, hladilnik, fotoaparat, gora kablovja in polnilcev, GPS/Garmin, GPS Tracker, …) smo se organizirali tako, da smo po dnevih obiskali destinacije, kot jih po dnevih opisujem v nadaljevanju.

 

Čudovito popotovanje, lahko zaključim, vendar brez zapletov tudi ni šlo. Jih navajam:

  • Zaklenjen avto s ključi v njem; se vam je to že pripetilo ali se bojite, da se s tem izzivom na dopustu srečate tudi vi ? Vprašajte za nasvet Markota - uspešnega vlomilca, ki za sabo ne pusti škode :-). Več o njegovem vtisu po tem "podvigu" na njegovem blogu: http://imedi.si/blog/jeanmark/2010/07/19/ko-na-dopustu-zaklenes-kljuce-v-avto/.
  • Zaradi odhoda trajekta iz Sardinije v zgodnjih jutranjih urah (8h), bi morali nekaj dni prej poiskati primeren B&B ali hotel za zadnjo nočitev, ne pa da smo to reševali na mestu samem (v bistvu se namestitev najde, samo je fajn da imaš prej kakšno primerjavo cen z drugimi namestitvami in preračunan čas, ki ga zgodaj zjutraj potrebuješ za dostop do pristanišča).
  • Zaradi zgodnjega odhoda iz hotela (1x NZ pred odhodom iz Sardinije) pozabili potne liste v recepciji oz. nam jih receptor ni vrnil ob plačilu. Pa ni problema, jih pošljejo po pošti, kot so nam zagotovili iz hotela 2. dan po prihodu domov.
  • Manjkajoč seznam izbranih kampov in znamenitosti v Toskani, kamor smo prispeli z "bonusom" 4 dni, da jih še izkoristimo za potep po Italiji. Bolje, da bi podaljšali bivanje na Sardiniji, ki je res carska počitniška destinacija.
  • Kiks pri razumevanju datuma odhoda za izlet z ladjico v zaliv Orosei. Poduk: preveri, kaj se zmeniš z italijanom, ki govori polomljeno angleščino….najbolje tako, da za njim v obliki vprašanja ponoviš isto kar ti je rekel…. :-)

In končni vtis:
Sardinijo bi si želela obiskati vsaj še 1x, saj me je očarala na prav poseben način, verjetno zaradi narave same (skale, plaže, rastlinje, cvetoči grmi vsepovsod….) pa tudi njenega juga nismo uspeli prečesati (Cagliari).

SOB, 10.7. : odhod in trajekt Livorno-Bastia (Korzika), nastanitev (kamp Sagone)

To noč spanja skoraj da ni bilo, navdušenje pred odhodom je bilo pri Nastji in Kaji veliko (čeprav rahlo prikrito), vendar sta kljub temu uspeli zaspati za cca 3-4 ure. Ob 00:20 odhod in preoblačenje s svetlobno hitrostjo, tako da smo ob 00:30 že sedeli v avtu, pripravljeni na naš nov poletni potep. Prihod v Livorno ob 6:25 in vkrcanje na ladjo za Bastio (Korzika) ob 7h. Pristanek v Bastiji ob 12:30. Po mojem vnosu GPS koordinat v Garmin (poudarek na "mojem" :-) smo vozili proti jugu v notranjost, namesto ob severni obali Korzike proti zahodu v smeri Calvi. V bistvu nisem vnesla vmesne točke al' nekaj takega, tako da smo se potem vozili po malce serpentinati cesti (Niolo Valley) do višine cca 1.450 m.n.v.. Marko prosim za še malo instrukcije Garmina :-))

Obalo smo kasneje preko kraja Evisa dosegli v obmorskem mestu Porto, kar se je na koncu izkazalo za še vedno ugodno variatno. Porto je namreč predstavljal pomembno točko v mojem planu poti, saj je narava na tej poti fascinantna. Ustvarila je presenetljive skalnate skulpture, ki locirane ob cesti, nekatere spominjajo bolj na umetnine človeške roke..... kot da bi jih nekdo želel postaviti na ogled točno na tistem mestu. Vožnja po tej cesti (zaliv Porto in še naprej), ki spominja na obliko črevesja, je na trenutke prav tesnobno, ob pogledu navzdol oz. ob srečanju z nasproti vozečim avtomobilom pa je bolje da zapreš oči,….seveda če ne sediš za volanom. Trezne misli, jasna glava in odlična presoja o poteku ceste vnaprej je več kot potrebna. Me pa ne bi čudilo dejstvo, da je na tej cesti manj nesreč, kot na našem Tomačevem, saj ljudje vozijo dokaj previdno in počasi. Žal pa Kajin želodček ni vzdržal tega "cestnega plesa". Njen "….mami, meni je pa slabo…" je trajal manj kot 10 sekund. Od besed je prišla k "dejanju" TAKOJ.

Na silo smo se očedili, po 1/2h pa smo na srečo že prispeli v kamp Sagone (nekaj km južno od kraja Cargese). Nastanitev v kampu za 4 noči nam je dala prvo priložnost, da začnemo z raziskovanjem Korzike. Ocena kampa (Camping Sagone): manjši, solidno urejen z lastnim bazenom za odrasle in ločenim za otroke, naša parcela senčna, ograjena z nasajenim grmičevjem, priključkom za elektriko, lastno vodno pipo in prijetno kamnito kuhinjsko nišo. Res fajn, edina slabost: do plaže je 1,5km (potreben avto).

NED, 11.7. : kamp Sagone (kopanje plaža + bazen)

Kopanje na plaži Sagone. Čista, drobna mivka na plaži, v vodi pa droben pesek. Raj za N. in K. , ki sta popoldan preiskusili tudi bazen. V njem sta bili 3 ure non-stop. Zvečer v kampu: glasno in burno spremljanje finalne nogometne tekme med Španijo in Nizozemsko in slavnostno vriskanje s pesmijo "viva e spania".

PON, 12.7. : Cupullata (park z želvami), mesto Ajaccio, plaža Le Liamone Beach

Sem že omenila, da je naša Kaja (6 let) že drugo leto zapored nora na želvice ? In to tako močno, da sta si s prijateljico Taro nadeli vzdevek "želf" (kličeta se kar tako), poleg tega je dobro in lepo vse, kar je želvasto (zelena barva, svetleča igrača in vodna igrača želvica, zelena oblačila, pustna maska želvak, razglednica s sliko želvice, risanka in pravljica o želvaku Frančku, ….). No, in na današnji dan smo ji polepšali z obiskom naravnega rezervata želv v kraju Vero (Suaricchio).

Park CUPULATTA se nahaja 21 km iz mesta Ajaccio in predstavlja največji evropski center, v katerem gojijo skoraj 3000 želv več kot 150 vrst iz celega sveta. Park je dokaj lepo urejen, v pretežno senčnem delu gozda. Najbolj so nas navdušile orjaške želve - velikanke. Vendar pa se je njihova promocijska poteza (slike želv, ki jih božajo in jahajo majhni otroci) izkazala za lažno. Ob plačilu vstopnic jasno povedo, da je kajenje in dotikanje želv strogo prepovedano . Tudi cena vstopnic je dokaj visoka (9,5 eur za odrasle in 5,5 eur za otroke). Mimogrede, v vodiču Lonely Planet omenjajo nižje cene (8 in 4,5 eur).

Po parku Cupulatta smo si zadali ogled mesta Ajaccio - rojstno mesto malega "velikega" Napoleona Bonaparte. Mesto je kar dobro zaparkirano z avtomobili, v parking hišo pa nismo zapeljali, ker je kazalo, da bomo s strešnim kovčkom zabili v tisto nizko "bingljajočo" pregrado ob vhodu. Avto smo tako pustlli na 10 min oddaljenem prostem mestu, za ogled mesta pa smo izbrali vožnjo s turističnim vlakcem, saj ni bilo za računati, da bi nam punci v tej vročini bili pripravljeni hoditi kam daleč. Vlakec "Le Petit Train d'Ajaccio" ima start na mestni lokaciji Foch (nedaleč od mestne trdnjave), vozi pa na dv eh routa-ah (45 in 60 minutni). Prva tura (45 min, 7 eur / odrasli in 3 eur / otroci) ima začrtano pot po starem mestnem jedru, na kateri smo si ogledali: Town Hall, La place Foch, Fesch School, Anglican church, The Cave Napolen (še najbolj zanimiva točka z 10 min postankom), nekaj kipov zgodovinskih osebnosti, St Francois Beach, Town Casino, Cathedral, Citadel in hišo Napoleona Bonaparte.

Po ogledu mesta Ajaccio, ki nas ni pretirano očaralo, sva s M. poskrbela, da sta punci prišli do svoje dnevne doze morskih radosti - kopanje na plaži Le Liamone Beach v kraju Casaglione. Tu je fini pesek in ob plaži predel z zanimivim gladkim skalovjem, na katerega je povsem varno, da se bosi povzpnejo tudi otroci. Na vrhu je mala kamnita uta, verjetno nekoč strelna niša ali opazovalnica, saj se od tu ponuja super razgled na širno morje.

TOR, 13.7. : kamp Sagone (kopanje, lenarjenje)

Sagone kamp in dopoldansko kopanje na bazenu (Marko, Nastja in Kaja), moja malenkost pa "športanje" s pranjem perila (pralni stroji na žetone) in kuhanjem kosila (juha, rižotka, solata). Ja, juhca nam je teknila tudi tu, saj nas (predvsem mene in Kajo) nostalgija po nudelčkovi juhi spremlja povsod, kamor nas vodi pot, pa naj bo ta "kockasta" ali tista ta prava domača.

Popoldan kopanje na "nevemkakosejireče" plaži, ki se nahaja cca 5 km iz kraja Sagone. Plaža je super, le dostop do nje je malce odročen - po pešpoti cca 5-10 min. Pot je po svoje zanimiva, saj se vije postopoma navdol proti plaži, na poti pa se nahajajo zanimivi kaktusi - nekateri v obliki, ki spominjajo na lik Miki Miške. In meni je Nastja naprtila že napihnjeno blazino, da sem z njo ubirala pot mimo teh kaktusov :-)) ….res fino. No, na plažo sem priracala zadnja, saj si nisem želela, da bi med potjo zaslišala tisti zvok "ppiiiššššš".

SRE, 14.7. : Bonifacio (Korzika) - odskočna deska na Sardinijo

Ob 10h zapuščamo kamp Sagone, v smeri Bonifacio (pravi biser Korzike !!) in naša odskočna deska na Sardinijo. Ob 13:30 smo prispeli v Bonifacio (z dosedaj prevoženimi 1100 km). Mestece, ki nas je očaralo, se dviga visoko nad morjem, kar se lepo vidi predvsem iz trajekta. V pristanišču si svoj privez lastijo tudi luksuzne jahte. 

Ker smo prispeli 2 uri pred odhodom trajekta za Sardinijo, smo si privoščili kosilo v starem mestnem jedru. Sprehod po hladnih, ozkih in senčnih uličicah je prijeten in verjetno raj za potrošnike spominkov in drugih drobnarij (trgovinca zraven trgovince) ter ljubiteljev kulinarike. Vetrič pihlja prav prijetno, sploh na skrajnem robu rta, kjer ti pogled uide na mogočno visoko obalno skalovje, modrino morja ter ladjice. Res nepopisno….človek bi kar obstal in gledal. Korziko in Sardinijo ločuje 1 uro in 15 min plovbe (vsaj toliko sem namerila z našim trajektom).

Ob pristanku na Sardiniji smo si zadali, da kampiramo v Valledoriji. Ob prihodu so imeli prosto, kar nas je navdalo z olajšanjem, saj nismo imeli rezervacije.

Celotna tura po Sardinija - klikni na zemljevid za povečavo:

ČET, 15.7. : kamp Valledoria (severna Sardinija) in plažarjenje

 

International Camping Valledoria je lepo urejen, senčen kamp, blizu plaže (cca 50-100m), z solidno urejenimi in čistimi sanitarijami (topla voda), s trgovino, ki je od recepcije oddaljena cca 50 m. Edina slabost je, da z avtom v kamp ne moreš zapeljati (ko razpakiraš, ga pustiš zunaj na parkirišču), motile pa so nas tudi mravlje, ki so množično gomazele na naši parceli.

Tu so mi na plaži uspeli posnetki sončnega zahoda…..ognjena krogla, ki se utaplja v morju :-)….sem zadovoljna.

 

PET, 16.7. : Sedini (hiša Domus de Janas, vdelana v skalo ….po naše "kremenčkova hiša"), Anghelu Ruju (Alghero), Stintino (rajska plaža na Capo del Falcone) in jama Grotte de Nettuno ("must see" destinacija)

Pri recepciji kampa (Valledoria) sem si nabrala nekaj prospektov in predlagala mojim celodnevni potep po malce bolj oddaljenih krajih. Najprej smo obiskali mestece Sedini, kjer se nahaja zanimiva kamnita hiša Domus De Janas. Da bi bil obisk zanimiv tudi za punci (6 in 10 let) sem jim zadevo "prodala" kot hišo Kremenčkovih. In obneslo se je. Obisk hiše je bil zanimiv za vse….sprehod po njej, kukanje skozi kamnite luknje, plezanje po strmih stopnicah, ..pa še čisto brezplačno je bilo, kar me je presenetilo, saj običajno kasirajo za oglede tudi manjših znamenitosti.

Ob 11:20, ko je bilo sonce že visoko in ni bil ravno primeren čas za plažarjenje, smo se šli še malo "hladit" v klimatiziran avto. Zapeljali smo se še na arheološko najdbišče Necropoli Anghelu Ruju, cca 10 km iz kraja Alghero v smeri Porto Torres. Zanimive jame iz obdobja 3000 do 1500 let pr.n.št., v kateri naj bi živeli ljudje. Bi rekla, da so bili kot tisti Hobiti iz Gospodarja prstanov. Marko me je poslal v te luknje (ni bilo enostavno, klub moji majhni postavi), on pa je pritiskal na sprožilec. Sem se kar težko splazila noter. No, sem pa bila zato bolj na hladnem, kot on :-). Ob 15h je prišel čas, da Nastji in Kaji dava priložnost za kopanje. Za to sva skrbela vsak sleherni dan, tako da resnično nismo samo pohajkovali naokoli. Družinsko popotovanje je prijetno le na tak način - da prisluhneš potrebam vsakega, ne delaš panike in narediš kompromis s planom, v katerem vsak najde svoje zadoščenje.

Že pred odhodom od doma, ko sem se oborožila z vsemi informacijami, sem vedela, da ljudje rt Stintino (Capo del Falcone) omenjajo kot "must destinacijo". Rajska plaža in narava, kot so pisali tudi na turističnih straneh. Pogled, ki se ti ponudi med vožnjo proti rtu, je ob prvem vtisu prav fascinanten in ti vzame dih. Modrina morja v vsaj 3-ih odtenkih, v ozadju pa mini otoček s kamnitim stolpom. Občutek fascinantnosti pa se kaj kmalu zmeša z občutkom šokantnosti, ko zagledaš mravljišče prepraženih teles in nešteto senčnikov. Prva misel: "Ali bomo dobili svoj kvadratni meter ali dva ?". Kopanje cca 1 h je bilo ravno dovolj. Voda je tudi preveč topla, so pa nam prijatelji v kampu povedali, da zna tu tudi pasje pihati. No, tokrat je na Capo del Falcone žgalo brez vetriča.

Ob 16:45 uberemo pot proti še eni"must" destinaciji - Grotte de Nettuno (zahodno od Alghera). Gre za jamo, do katere z vrha vodi več kot 650 stopnic (Nastja jih je preštela 668). Že med potjo po stopnicah navzdol se ti odpira nepopisno čudovit razgled na morje, ki pa postane že zastrašujoč, ko stopnice vodijo ob daljšem obalnem skalovju. Zaradi števila stopnic (ki jih je treba v peklenski vročini prehoditi tudi nazaj) sva se z Markotom dogovorila, da se punce vrnemo nazaj, on pa se udeleži 40min vodenega ogleda jame. Po prihodu iz nje so bile njegove besede le: "Postojnjska je čisti nateg!".

SOB, 17.7. : Terme Castel Doria (termalni vrelci izpod dna reke Coghinas in možnost kopanja v blatu), plaža Bastia

Dopoldan poležavanje in kopanje v kampu Valledoria. Po kosilu obisk termalnih vrelcev Terme Casteldoria (ob reku Coghinas). Lokacija je dokaj dobro skrita od glavne ceste, ki vodi do sem. Ob večji stavbi (ki so verjetno same terme) se vije reka, katere blato na dnu je menda zdravilno. Ljudje se namakajo v pretopli vodi in mažejo z blatom. Zanimiv prizor. Na bregu je tudi postavljen urejen izvir, iz katere "bruha" vroča voda. Kopanje sta okusila le Marko in Kaja. Kljub temu vreden 15 min postanek.

Sledi pravo kopanje na plaži Bastia, nedaleč stran od Valledorije. Dolga plaža, tokrat z možnostjo najetja ležalnikov (sicer je priporočljivo, da imaš svojega). Nastjo in Kajo z užitkom opazujem, kako hitita slekovati oblačila, skakati po vodi in nabirati školjke.

NED, 18.7. : selitev na vzhodno obalo Sardinije

Selitev na vzhodno obalo Sardinije. Ob 11:15 zapuščamo kamp Valledoria. Danes močan veter, razburkano morje in rdeča zastava na plaži. Slovo od Slovenskega para z malo Lano (3 leta), ki se je prisrčno spoprijateljila z našo Kajo. Vozimo se proti jugu, v osrčje Sardinije (Valledoria-Sassari) , nato pa proti vzhodni obali (Nuoro-Lanusei-Tortoli-Barisardo), kjer bomo še zadnjič kampirali pred odhodom iz otoka (trajekt 23.7.).

PON, 19.7. : Barisardo, kamp L'Ultima Spiaggio 4*

Nastanitev v kampu L'Ultima Spiaggia 4* v kraju Barisardo. "Zvezdice" se tu dobro občutijo: lokacijo šotora smo si sami izbrali (blizu WC-a in tušev), avto parkiran 20m stran, sanitarije so čiste in lepo opremljene, topla voda pri umivanju posode, plaža "diha" in ni množično obiskana, pralni stroji, kotiček za likanje, posebna kopalnica za mamice z dojenčki, končno možnost za enostaven dostop do WI-FI. Edina slabost (ki pa spet ni bila tako moteča) pa je dokaj majhna in skromno založena trgovinca v kampu (bi pričakoval, da bo večja glede na kategorijo in velikost kampa), na WC-jih tudi ni toaletnega papirja.

Za animacijo v kampu skrbi cca 10 mladih fantov in deklet, ki dobro opravljajo svoje delo. Z njihovimi pozdravi in nasmeški že prvi dan ob prihodu dobiš občutek, da se poznamo že od lani :-). Njihovo počitniško delo (predvidevam) verjetno niti ni tako enostavno. Zjutraj jih že ob 7h vidiš, kako skrbno čistijo sanitarije, dopoldan kratkočasijo goste kampa na plaži (gimnastika, vodna aerobika, igre z žogo,…..), popoldan (16-18h) zabavajo otroke v mini-clubu, ob 21h vodijo baby disco, v kasnejših urah pa poskrbijo za odrasle (ples, glasba, dramske uprizoritve). Kar delovno, bi rekla in kljub temu se ti smehljajo na vsakem koraku. Plačilo ? Verjetno ni zanemarljivo.

Ob 21h najdem gospoda Valleria, pri katerem kupim karte za celodnevni izlet z ladjico v zaliv Orosei (s startom v mestu Artrax).

TOR, 20.7. : čudovit izlet z ladjico v zaliv Orosei (do rajskih plaž, kamor ne sežejo ceste: Cala Luna, Cala Sisine…..)

Na izlet z ladjico v zaliv Orosei:
Vstanemo že ob 6:30, ker nas naj bi ladjica pobrala na plaži kampa že ob 7:30. Ampak … med čakanjem smo ugotovili, da je prišlo do "mis-understandinga" med mano in Valleriom. Tip govori kot strgan in mi je dal karte za izlet dne 21.7., čeprav vem da sem med najino diskusijo omenila tudi "so, we will see tomorrow". Zadrega, kratka zmeda (ker ladjice ni bilo) in takoj akcija. Hvala Marko tvoji mirnosti in takojšni presodnosti "kaj storiti" ! Skok v avto in do Arbataxa, od koder fura ladjica vsak dan…v upanju, da nas vzamejo na izlet 1 dan prej, saj 21.7. že planiramo odhod iz kampa. 10 minut pred predvidenim odhodom ladjice CORSORAI uspemo pripeljati na pravo mesto (pomol), kjer na svoje veselje zagledam tam tudi Valleria. Moje pojasnilo o najinem nesporazumu in njegov odgovor , češ….no problem……saj datum niti ni tako pomemben. Če smo plačali, kar pojdimo na ladjico. Uf !!! Kot da bi se mi z ramen zvalili vsi kamenji, ki smo jih dosedaj srečali na naši poti.

Dan se je začel z zapletom, razpletel pa se je v eno najlepših doživetij dosedaj. Doživeli smo najmanj 10 zanimivih priložnosti, da se naužijemo lepot skritih obalnih kotičkov in rajskih plaž, do koder ne vodi nobena cesta (dostop le z morja). Ladjica je imela naslednjo turo: Arbatax - Cala Marioulu (1. postanek s kopanjem) - Cala Sisine (2. postanek s kopanjem in možnostjo kosila na obalni restavracijia) - Cala Luna (3. postanek s kopanjem). Celotni izlet z ladjico bi bil popoln, če bi vodič na ladjici spregovoril vsaj nekaj besed v angleščini… vsaj o tem, kje smo, za koliko časa bo postanek in kdaj odrinemo…..Nekako smo razumeli, sicer pa si imel možnost , da se poslužuješ "črednega nagona"; ko vstanejo italijani, vstaneš tudi ti in jim slediš :-))

Opomba: na zemljevidu zgoraj GPS route-a naše plovbe s startom v Arbatax-u. Na prvi levi route-i se lepo vidijo tudi prej omenjeni postanki na 3 plažah (C.Marioulu, C.Sisine in C.Luna). Nazaj smo pluli direktno v Arbatax.

SRE, 21.7. : selitev v okoliš Olbia-Palau (B&B in okus agriturizma….mljask, mljask)

Dopoldan pospravljanje in odhod iz kampa L'Ultima Spiaggia, ki se nam je še najbolj dopadel (super kamp + izlet z ladjico). Uberemo pot v smeri Baunei - Dorgali - Orosei - Olbia. Odločitev, da zaključimo s kampiranjem pred odhodom trajekta 23.7. Po malce neuspešnem iskanju B&B namestitve v Olbiji, smo pozno popoldan vendarle našli B&B cca 20 km izven Olbie. Prispeli smo v pravi raj (Bed and Breafkast Lu Aldareddu), le odhod od tu ni bil prav "rajski" (beri v nadaljevanju). Raj je predstavljala fantastična hiška s 6 prostori, opremeljenimi v rustikalno-podeželskem stilu: 2 spalnici z zakonsko posteljo, 2 kopalnici, soba z bilijard mizo, soba z barom in kaminom, soba s klavirjem, nad katero je galerija (očitno lastnik planira urediti še en prostor). Žal smo ob odhodu ugotovili, da smo začetniški dogovor o ceni (v polomljeni angleščini lastnice) razumeli napačno. Malo s principa, malo pa tudi zaradi previsoke cene, smo se odločili, da po eni nočitvi zapustimo rajsko namestitev in si poiščemo kaj drugega.

Ob 21;45 smo odšli v Olbijo, kjer smo zadnjo noč pred odhodom trajekta prespali v hotelu v Olbiji. Naj povem, da smo na ta dan okusili tudi agriturizem (v restavraciji Agrisole) - nedaleč od "naše rajske" B&B namestitve. Privoščili smo si tipični sardinski menu, ki stane 30 eur/odrasel in 15/eur po otroku. Ja, morda res malce veliko, ampak 90 eur nam ni žal ….hrana je nebeška, s pisano paleto okusov in posebnih začimb. Ne vem, kaj smo jedli, razen to, da so kar prinašali na mizo. Toplo priporočam vsem, ki obiščejo Sardinijo - torej, da okusijo kulinariko njihovega agriturizma, preden stopijo na trajekt proti domu.

ČET, 22.7. : Capo d'Ors (skala medved), Porto Cervo, Goldo Aranci, plaža Lido del Sole

Nahajamo se v mestu Palau. Šibamo na ogled okoliških znamenitosti - po tem, ko sem si v turistični pisarni mesta Palau priskrbela zemljevid mesta in nekaj prospektov.

Že doma sem splanirala obisk "skalnatega medveda". The Bear Rock se nahaja na Capo d'Orso (GPS: N41-10-339 in E009-25-009) in predstavlja naravni spomenik Sardinije od leta 1993. Narava je potrebovala več 1000 let, da je izoblikovala tisto, kar od daleč spominja na obliko medveda. Medo se bohoti 122 m nad morjem, od koder je čudovit razgled na mesto in obalo. Ogled skale je plačljiv (2 eur/odrasli, brezplačno za otroke do 11 let) kot tudi parkirišče (2 eur/h). Dostop do vrha je lepo urejen in terja slabih 10 minut (cca 65-70 stopnic), ki so tlakovane in betonirane s kamenjem. Zadostuje navadna obutev (poletni sandali), priporočljivo pa je imeti kar superge (otroci).

PET, 23.7. : Adijo Sardinija, pozdravljena Toskana

Vstanemo ob 6:20 in po zajtrku v hotelu odrinemo proti Golfo Aranci, kjer se vkrcamo na trajekt za Civitavecchijo. Ob vkrcanju zabeležim 2.491. prevoženi kilometer od doma. Po izkrcanju v Toskani, vožnja proti severu s ciljem Terme di Saturnia. Zanimiv prizor, še zanimivejši pa občutki, ko se namočiš v enega od skalnatih, naravno izoblikovanih bazenčkov: topla (skoraj prevroča) voda, v glavnem varna tla za hodit in nelagodje ob misli, da je oseba nad tabo morebiti spustila v vodo svojo naravno tekočino :-)

Ob 16:15 vozimo v smeri proti kraju Sovano, kjer obiščemo Etruščanske grobnice. Le-te se razprostirajo na dolžini 2 km, zato si je glavnino grobnic ogledal predvsem Marko z Nastjo, midve s Kajo pa sva se po njenem lažjem padcu na kamnitih stopnica in joku "za vzorec" umaknili v varno zavetje sence, kjer sva se malce okrepčali s hrano in pijačo.

SOB, 24.7. : Albinia (Oasi Camping Village 2* - najslabši in najdražji dosedaj)

Toskano nismo imeli preveč v planu, zato je "KAM in KAJ videti" bolj viselo v zraku. Z Markotom sva se odločila, da se še malce utaborimo ob obali in (na veselje punc) namenimo za kopanje. Na poti smo se (tudi zaradi pozne ure) odločili za Oasi Camping Village 2* v kraju Albinia, ki pa me je cenovno presenetil glede na število zvezdic (glej primerjavo cen kampov spodaj). Tuši s toplo vodo so v kampu na žetone. En žeton je 0,30 eur za tuširanje ….. max 3 minute. Pa si predstavljajte, da si v penah od glave do pete, tuš se ti po 3 minutah ugasne in ti ni na voljo niti mrzla voda. Edina rešitev je, da stopiš ven, pokukaš levo in desno in gol kot Adam in Eva poiščeš prosto tuš kabino, ki ni na žetone (samo mrzla voda). No, seveda na to prej pomisliš in vzameš s sabo 2 žetona :-). Da ne govorim o plaži. Kriza !!! Široka cca 20 m, že od "včeraj" pa posejana z zakoličenimi senčniki. No, za usest je še prostor. Edina prednost, ki jo lahko za ta kamp omenim je, da smo imeli možnost izbrati prostor za naš šotor in to v dobro senčnem prostoru, vse ostalo je pod katastrofo. V dveh dneh niti prstov nisem pomočila v morje (razburkano morje, umazana voda). S tem razlogom smo jo naslednji dan tudi upičili kar proti domu.

Naj za primerjavo navedem še cene vseh naših "camping" namestitev . Navajam dnevni strošek kampiranja (2 odrasla, 2 otroka, avto, elektrika):

NED, 25.7. : V Piso "podpirat" stolp.

Ob 11:15 zapuščamo Oasi kamp in se ob 13h ustavimo v Pisi, da gremo malo "podpreti" tamkajšni stolp. Na današnji dan je bilo polno ljudi, nekateri so posedali po uličnah restavracijah, drugi so se "predali" nakupovanju uličnih spominkov, vsi ostali pa so v 1001 pozah pozirali pred znamenitim stolpom, ki visi postrani. Z nami vred, seveda :-). Moj prejšni obisk Pise je bil pred 10 leti (april 2000 - klikni TUKAJ), ko niso dovolili, da se povzpneš nanj. Tokrat je bilo to možno proti plačilu 15 eur in seveda, če si pripravljen čakati 4-5 ur, saj ljudi spuščajo v stolp po skupinah. 

Raje smo se odločili za prijetno kosilce v bližnji restavraciji, kjer so bili sicer cepljeni proti hitrosti. Že smo hoteli vstati in zamenjati lokacijo hranjenja, ko nas je po skoraj 20 min čakanja natakar prišel (šele) vprašat kaj bomo pili. No, hrana pa je bila kar okusna, tko da jim je oproščeno. Res, da smo na dopustu običajno bolj na "easy", samo pred nami je bila še 5 urna vožnja do doma. 

Prihod domov ob 21:30 in doživetje temperaturnega šoka z razliko več kot 10 stopinj. Števec kaže, da smo vsega skupaj v 16-ih dneh prevozili 3.503 km.

 

Smučanje, Civetta (Zoldo Alto in Marmolada): 19.2.-25.2.2012

Za zimske počitnice 2012 smo letos odšli v sosednjo Italijo - v Civetto, ki spada v področje Dolomiti Superski. Smučarsko središče Civetta sestavljajo kraji Alleghe, Selva di Cadore, Palafavera in dolina Zoldo, ki so med seboj tudi povezani z žičniškim sistemom, ki obsega preko 100 km urejenih smučarskih prog. Vreme nam je bilo zelo naklonjeno. Prvi dan rahlo sneženje in cca 20cm novega snega, potem pa vse do konca tedna sončno in že kar preveč toplo, tako da je sneg v celoti pobralo. Smuka na mokrem in težkem snegu pa je očitno botrovalo tudi nesrečam smučarjem in obudili so se mi spomini na marec 2011, ko so me tudi takole odpeljali dol z akijem.

Nastanjeni smo bili v apartmaju objekta Residence Civetta (na sliki spodaj).  Naslov: Via Del Gonfet , 32010 Zoldo Alto (ponudba SKI FUN). Objekt so na novo odprli komaj 2 meseca pred našim prihodom (dec 2011). Nahaja se v središču letovišča Zoldo Alto, tik ob gondoli Pecol in žičnicah Zoldo (100m stran), ki so del smučarskega območja Dolomiti Superski.

Smučarske proge so lepo urejene in tudi sama sem se 1x povzpela gor, da sem prevzela punci, ki sta imeli vsak dan šolo smučanja od 9:30 do 12:30. Ta dan je Marko izkoristil za smuko v malce bolj oddaljenem smučarskem središču Marmolada (slike v ločenem razdelku - na povezavi spodaj).

 

Sama letos nisem smučala (septembrska operacija kolena in zvin gležnja v decembru), sem pa zato izkoristila za plavanje (za goste Residence Civetta možnost brezplačnega kopanja v bazenu hotela Velgranda) in sprehod po vasici. Ta je sicer majhna, vendar prikupna s svojo "dušo". Nekako na vsakem koraku diši po lesu in neokrnjeni naravi. Hiške so grajene iz lesa, ponekod naletiš tudi na stare kamnite. V vasi je tudi urejen kamp za počitniške prikolice. Očitno se jih ljudje kar poslužujejo, čeprav si ne predstavljam kampiranja v času zimske sezone.

      

Nastja in Kaja sta bili letos še posebej "na speed-u". Vsako jutro sta vstali brez težav in se že ob 7:30 pripravljali na nov smučarski dan. Letos sta tudi pridno napredovali v skupini otrok smučarskega tečaja (Nastja v najboljšo skupino, Kaja pa v srednjo skupino glede na smučarsko predznanje). Sicer pa je spodnji video več kot zgovoren dokaz, da jima poguma ne manjka. Gre za novo adrenalinsko zadevo BIG AIR - zračni balon na katerega priletiš potem, ko se odženeš po hribu navzdol preko skakalnice Wink.

Za težave pri ogledu videa, klikni - tukaj.

Kaja v elementu na BigAir:

big air je zelo zabaven daj najdi ga in se zabavaj.jaz kaja se upam za vas pa nevem

 

                        Kaja Pavlišič

 

Enodnevna smuka na ledeniku Marmolada / blizu Arabbe (v času počitnikovanja v Civetti);

Marko si je zaželel, da v času počitnikovanja v Civetti presmuča tudi "italijansko marmelado" :-) . Gre za ledenik Marmolada, ki je s svojimi 3343 m nadmorske višine najvišja gora v Dolomitih. Nahaja se v bližini smučarskega središča Arabba, ki je del sistema Sella Ronda.

Kanjon "Serrai di Sottoguda" je nekoč ustvaril potres in kasneje erozija vode in po slikah sodeč, je gorovje res veličastno. Pozimi je raj za zahtevne smučarje, poleti pa za planince in turiste, ki se lahko z žičnico povzpnejo na vrh visok 3.300 m.n.v.

Zanimiv podatek (vir Wikipedia):
Pred prvo svetovno vojno je čez goro potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko. Med vojno pa so njeni vrhovi in ledenik pod njo postali prva bojna črta t.i. tirolske fronte.

Markotov "dan" na slikah spodaj.

Dolomiti, 3-dnevna smuka v smučarskem središču San Pellegrino (25.12.-28.12.2019)

Božične praznike smo tudi letos namenili v smučarskem stilu (lani v podobnem času: Valmeinier - Francija). Odločitev za lokacijo je padla pravzaprav dokaj pozno (slab mesec prej), zato se kaj dosti nismo odločali, saj je bilo že kar precej rezervirano ali pa so bile cene že občutno visoke.

Vasica Molino, kjer smo spali v istoimenskem hotelu (Hotel Molino 4*) leži sicer na dokaj senčni strani prelaza, zato pa omogoča direktnen dostop do smučišča (20m do gondole Molino Le Buse) in s tem dostop do 60 kilometrov smučarskih prog v Passo San Pelegrino - Falcade.

Hotel ima svojo shrambo za smuči, manjši bazen - ki ga žal nismo koristili in celostno ponudbo prehrane. V paketu z nočitvijo smo izbrali polpenzion, kar je bilo zelo praktino, čez dan pa kaj malega poješ v kočah na vrhu smučišč. Cene so bile nekako solidne, sploh če izbereš jedi iz "first course" (8-12€), kar je za italijane značilno, jedi iz "second course" pa so že višje. Čaj na smučišču je od 1,80 do 2,20€.

Edina stvar, ki me je motila v hotelu, je bil način postrežbe večerje, saj obsediš 1 in pol ure, da si najprej sam vzameš prvo predjed, drugo ti prinesejo, sledita dve vrsti (glavne jedi) in na koncu sladica. Utrujen od smučanja nisi kaj dosti pripravljen sedeti za mizo, zato nam je ta večerni del bil malce "odveč".

Okolica vasice Molino je dokaj mirna in v času našega obiska se prav nič ni dogajalo. En večer se splača iti do Falcade (cca 2km) in malo po mestu do prostrane površine za hotelom Stella Alpina, kjer imajo urejene tekaške poti in sredi ničesar, ob nekakšnem ribniku, idilični gostinski objekt (lokacija na posneti fotografiji kaže, da je to Ristorante Bar L'Aivaz; http://www.laivaz.it/). 

V splošnem pa je vse skupaj bilo več kot primerno za 3-dnevni oddih (dvomim pa, da bi bilo za 1 teden, razen če bi se odpeljal smučat še kam drugam).

Družinski potep do italijanskega gradu Miramare, kosilo z "ameriškim" priokusom in obisk glavnega trga v Trstu (27.03.2016)

Velikonočna nedelja je obetala lepo vreme in ideja za tokratni družinski izlet je bil grad Miramare, ki se nahaja cca 6 km iz mesta Trst. Kar nekaj enakomislečih se nas je podalo na obalno pešpot - nekateri z izhodiščem skoraj pred samim gradom (če imaš srečo in dobiš prosto parkirno mesto, seveda), drugi pa s startom 1,2,3km prej... Sami smo parkirali 3,2 km pred Castello di Miramare, kar je zadostovalo za 1h hoje v eno smer. Sprašujem se, kako je urejeno za parkiranje na obalni cesti v visoki sezoni, saj je bilo že sedaj parkirnih mest zasedenih skoraj 95%. Na poti smo izkoristili manjši zalivček, kjer smo 3 lastniki psov spustili naše "mahajoče repke", da so se osvežili v morski vodi, sicer pa je potrebno imeti pse na vrvici.

Grad je prijeten in lep na pogled, vsekakor pa ima predvsem zavidljivo pozicijo, tako da mu ime "mira mar" (v španskem prevodu = pogled na morje) še kako pristoji. Verjetno bo v svoji podobi še posebej zaživel v maju/juniju, ko bo zacvetela njegova okolica. Gradu si od znotraj nismo ogledali (menda je urejen kot muzej), bolj nas je mikalo biti na svežem zraku, morda pa nas je odvrnila tudi dolga vrsta čakajočih ob vhodu v grad.

Več o gradu na njihovi spletni strani.

Posebej bi pohvalila urejenost obalne poti, na kateri ne manjka število košev za smeti in klopc, je pa malce nerodno, če te stisne na manjšo potrebo, saj razen čez prometno cesto v gozd (in tudi ne kjerkoli) nimaš druge možnosti.

Priložnost za kosilo se nam je ponudila v Steak-Hous-u (Viale Miramare 291, 34136 Trieste), ki ga tu res nisem pričakovala. Ambient in ponudba kot na pravem ameriškem zahodu in spomini na naše potovanje po Ameriki so oživeli, ko sem na hitro preletela menu: California Burger (naročila naša najmlajša), Texas Salad (8,20 eur), Arizona Salad (7,40 eur), Kentucky Salad (7,20 eur), Squaw Steak (14 eur), več vrst hamburgerjev (od 7,60 - 13,80 eur). Več o ponudbi na njihovi spletni strani ali FB profilu.

Še skok do samega mesta Trst, kjer je obisk glavnega trga skoraj obvezen. Trg (Piazza Unità d'Italia) se široko razprostira in je s treh strani obdan z impozantnimi zgradbami, četrta stran pa je s pogledom na morje.

Kavico je idealno spiti v enem od lokalov,od koder imaš pogled na cel trg. V našem primeru nam je na voljo ostal le Cafe' Piazza Grande, kjer so nama z M. postregli s capuccionom za 3 eur.

Na naših družinskih izletih smo obiskali že nemalo muzejev in mestnih znamenitosti in verjamem, da tudi Trst ponuja svojim obiskovalcem pestro turistično ponudbo. Meni osebno je tale nedelja odlično zadostovala za umirjen nedeljski sprehod in odklop od mojega vsakdana. Saj veš, tisto....ko te nenavadno sprosti že zvok ulične glasbe, opazovanje gigantskih meduz v morju in produciranje družinskih fotk, za katere se je kot glavni objekt morala spet "žrtvovati" naša psička Sheila :-) Pravzaprav smo jo morali za fotografiranje še "posoditi" dvema italijankama, ki sta nas res tako lepo prosili :-). In veselje jima je bilo še toliko večje, ker sta se poslovili dovolj oblizani... Fotke so pa itak lepo uspele :-)

Firenze v 2 dneh (vikend obisk; 01.10.-3.10.2021)

Vožnje do Firenz je za cca 5,5h, če upoštevaš kak postanek in vzameš v zakup, da obtčiš še kje v koloni. Midva sva si jih izbrala za prvi vikend v oktobru.

Obisk Firenz oz. "prestolnice Toskane" se vsekakor splača obiskati. Glede na dolžino vožnje, je praktično si vzeti vsaj 2-3 dni. Midva sva na pot odrinila kar na petek po službi in v vikendu, ki sva ga namenila za ogled tega mesta, je bilo po svoje ravno prav, na poti domov pa sva uspela opraviti še en postanek 14km iz Firenz. Skratka pestra paleta vsega v razmeroma kratkem času.  

Firenze so pravzaprav kot nek muzej na prostem, prava zibelka renesanse - italijanske kulture, umetnosti ter arhitekturnih mojstrovin, ki se pojavljajo za vsakim vogalom, ki jih opaziš med sprehodom po mestu. Če pa imaš srečo, pa v mestu naletiš tudi na parkirane starodobnike (fiči, hrošči...), ki te nostalgično popeljejo v čas, ko so jih vozili generacije naših staršev.

Kaj videti in kako si organizirati vikend ogled Firenz?

Potrebnih je le nekaj klikov po spletu, da si narediš hitri plan za obisk ključnih znamenitosti, ki se nahajajo dokaj blizu. Meni je vedno v pomoč, da si ustvarim svoj Google zemljevid, saj le tako lahko vidiš kje je koncentracija vseh želenih postankov in potem greš.  Po Firenzah se splača iti preprosto peš (morda bi bilo fajn tudi s kolesom), avto pa pustiti nekje parkiranega. Midva sva imela urejeno parkirno hišo, ki nas je v okviru hotela cenovno prišla malce manj, drugače pa zna biti menda kar drago parkiranje. Torej kar lepo pot pod noge. Midva sva jih v enem dnevu, ko sva opravila ogled ključnih znamenitostim naredila cca 10km, morda celo več.

Mestna tržnica Mercatore Centre:

Tu sva se le bežno sprehodila, je pa to ena ključnih stičnih točk, kjer se ti ponujajo trgovci z usnjenimi izdelki, obrtniki, ponudniki sadja, zelenjave in drugih drobnarij, kot jih sicer zaslediš na vsakem koraku. Lahko bi kupila kakšno toskansko začimbo, testenine, spominek, ampak pred nama so bili še ostali ogledi in sva se nakupom odrekla. Če vam je to namen, potem je smiselno tržnico umestiti na konec seznama, je pa potrebno preveriti do kdaj obratuje. Na soboto mislim da je odprta do 17h.

Santa Maria del Fiore (Duomo Catedral):

To je čudovita mestna katedrala, ki je pravzaprav "krona" samega mesta. Pročelje je čudovito, poslopje ogromno, za vstop v katedralo pa ljudje stojijo v vrsti in ker sva sklepala, da je že vredna ogleda, sva se jim pridružila. Čakala sva morda 45min... in ... ja, notranjost je lepa, pa vendar je zunanjost tista, ki skoraj bolj očara.

Uffizi Gallery:

Eden večjih in pomembnejših muzejev, ki se nahaja v zgodovinskem delu Firenz, nedaleč stran od tudi slavnega Ponte Vecchio mostu. Muzej si je vredno ogledati, saj ponuja na ogled veliko kiparskih in likovnih umetnin iz obdobja italijanske renesanse. Vstopnico se splača kupiti kar preko njihove spletne strani, prevzameš jo na posebnem vhodu v muzej

Palazzo Vecchio:

Gre za lep primerek mestne palače, ki se nahaja na trgu Piazza della Signoria, kjer sva si na dan odhoda privoščila okusen zajtrk v lokalu Perseo, ki se nahaja nasproti objekta na samem trgu. Na samem trgu pred Palazzo Vecchio se nahaja lep vodnjak, ob vhodu v palačo (ki se delno uporablja tudi kot mestna hiša) pa se nahaja kar nekaj primerkov kipov.

Forte di Belvedere  - mestna utrdba iz 16.stoletja z razgledom na Firenze:

Veliko preteklih obiskanih mest je bilo takšnih, da smo se povzpeli malce višje - vsaj običajo je tako, da ima skoraj vsako mesto tudi kak stolp, mestni grič, grad, utrdbo, od koder imaš večji in lepši razgled na mesto. In tudi Firenze ga ima. Verjetno je še kak, ampak jaz sem nama izbrala utrdbo Forte di Belvedere, ki se nahaja na obrobju Boboli Gardens. Do jedra teh slednjih vrtov pa žal nisva prišla. Pustiva za naslednjič.

Znameniti most Ponte Vecchio čez reko Arno:

Ta je bil do leta 1218 edini most čez reko. Arhitekturno je to objekt, ki služi kot most in hkrati nudi prostorske kapacitete trgovcem. Trgovine so se tu pojavile že v 13.stoletju, sprva predvsem mesarji, trgovci z ribami, pozneje tudi usnjarji, ki so s svojimi industrijskimi odpadki povzročali veliko smradu. Kasneje so vladarji odredili, da lahko trgujejo le z zlatom in dragulji. In še danes, ko se sprehodiš po mostu, lahko levo in desno občuduješ trgovine z zlatnino, urami in podobnimi prestižnimi izdelki. Most je prostorsko lepo umeščen v mestno arhitekturo, privablja pa seveda poglede in fotoobjektive vseh obiskovalcev. V sončnem vremenu je še posebej lepo ujeti vodni odsev mostu in sosednjih stavb.

Parco Mediceo di Pratolino:

Na dan najinega odhoda (nedelja), se po okusnem zajtrku na trgu Piazza della Signori, posloviva od Firenz v smeri proti Bologni, kjer se po 14km ustaviva v parku Parco Mediceo di Pratolino. Gre za lep, neokrnjen park z glavno znamenitostjo - gigantskim, v kamen vklesanim možakom z dolgo brado, ki se sklanja nad ribnikom z mogočnimi (žal že odcvetelimi) lokvanji.

Pokopališče German Military Cemetery z več kot 30.600 grobovi 

In še zadnji postanek, ki sem ga predlagala, medtem ko sem spremljala potek najine vožnje po hribovski cesti "SS 65 della Futa", potem ko sva se zavestno izognila avtoceste E35 (Firenze-Bologna). Ustaviva se na največjem vojnem pokopališču v Italiji s 30 653 grobovi padlih nemših vojakov iz 2.svetovne vojne. Pokopališče se se nahaja na prelazu Futa iz smeri Firenze-Bologna. 

Prvo popotovanje z avtodomom (Italija, 16 dni); julij 2012

Tokrat naše prvo popotovanje z avtodomom (AD), ki smo ga uspeli dobiti kljub pozni odločitvi (1 teden pred odhodom) in v času visoke sezone. Potovali smo s komfortnim AD dolžine 7,2m, širine 2,33m in višine 3,1m - model Adria Coral Sport 660DP (5 sedišč in 6 ležišč/ 4 fiksna + 2 pomožna).

Predvsem smo PREDNOSTI videli v tem, da smo imeli vse pri roki (hrana, WC, umivanje, spanje) in smo se lahko ustavili kjerkoli smo se želeli (kar se tiče spanja in časa za hrano oz. kuhanje). Prav tako sem bila kmalu ugodno presenečena, kako praktično je AD opremljen (od spalnega dela, do kopalnice in kuhinjskega kotička). Pa odlična zadeva je bil tudi prostoren notranji prtljažnik, kamor  smo spakirali vsa 4 kolesa, skupaj s 4 stoli in mizo ter žarom in ostalimi pripomočki (kablovje, cev za vodo), tako da prtljažnika za kolesa na zadnem delu AD sploh nismo potrebovali. 

Edina SLABOST (prej dejstvo, ki ga moraš sprejeti pri tovrstnem načinu potovanja) je to, da povsod pač ne moreš parkirati in se zapeljati po določenih cestah zaradi širine in višine vozila. Odlična rešitev so zato kolesa, s katerimi smo dostopali do centrov mest ali celo do bolj oddaljene plaže.


V pomoč pri iskanju PZA-jev (postajališč za avtodome) nam je bil vodič "Kamping in Karavaning vodnik ", čeprav smo ugotovili, da manjka kar nekaj vpisanih postajališč za AD, čeprav smo jih med potjo opazili. Zato je treba dobro opazovati table med potjo, ki so za PZA-je povsod enaki.

STROŠKI NA POTI:
V 16-ih dnevih smo na PZA-jih parkirali 8x, torej vsak drugi dan. Cene PZA-jev, kjer smo se ustavljali so se gibale od 10-16 eur/dan, če pa smo pristali v pravem kampu, pa se cena takoj dvigne na 30 ali celo več eur/dan.

Bencin (diesel) je bil od 1,5 do 1,8 eur/l, zato ni odveč biti med potjo pozoren in se ne ustaviti nujno ravno na prvi pumpi.

Hrano smo si kuhali sami (nakup špecerije v trgovinah Lidl, Carrefour, Eurospin), seveda pa se nismo mogli upreti tudi lokalni hrani, ki smo jo poskusili (italijanska pizza, morska hrana, lokalne specialitete…..).

V nadaljevanju podajam opis poti po dnevih. Naj povzamem, da so mi bile najbolj zanimive sledeče destinacije (označeno tudi na zemljevidu desno):

  • ORVIETO (ogled katedrale, podzemnih jam in tunelov, v katerih so nekoč živeli ljudje)
     
  • PARCO FLUVIALE DEL NERA (park bujnega zelenja in mogočnih slapovov ob reki Neri)
     
  • Drzna obalna vožnja z lepimi razgledi na relaciji južno od Napolija (Castellammare – Torre del Greco – Torre Annunziata –smer Sorento) 
  • CAPO DI VATICANO  - panoramska točka s čudovitim razgledom na skalnato obalo in barvito, turkizno čisto morje
     
  • GALLIPOLI  - mestece, ki v bistvu leži na otočku in si ga s turističnim vlakcem ogledaš v 20 min)
     
  • ALBEROBELLO – mesto znano po nenavadnih kamnitih hiškah »trulli-jih«
     
    Spodaj nekaj slik avtodoma, potem pa opis naše poti okoli italijanskega škornja s skokom na Sicilijo (sum 4.352 km).

Prvi dan (6.7.2012) - Prvi kilometri z AD s postankom v Ravenni in San Marino

Voznikove besede "zgodaj na pot", so pomenile odhod od doma že ob 04:50. S puncami smo zadevo poenostavili tako, da sva jima dovolila, da prvo noč kar prespita v AD na domačem dvorišču, tako da sta še spali, ko je M. vžgal motor in začel nabirati prve kilometre (Trst - Benetke - Ravenna).

RAVENNA:
V Ravenno smo prispeli pred 11h in smo se odločili, da mesto malce raziščemo s kolesi. Pa se je na koncu izkazalo, da mesto ni nič kaj posebnega, svojstven čar mu dela le umetnost mozaikov, sicer pa so ulice prenatrpane s pešci, kolesarji in avtomobili. Ob 13h smo se tako namenili proti Riminiju, s ciljem da poiščemo prvo lokacijo, kjer bi si skuhali kosilo.Do Riminija je pot precej nezanimiva, občasno nas spremljajo tudi neprijetne vonjave - vožnja mimo industrijskih predelov pač.

SAN MARINO:
Ob 14:30 smo prispeli v San Marino, ki leži 23 km JZ od Riminija. Odlikuje ga predvsem njegova lega (640 m.n.v.) in skalnata pečina Monte Titano, na kateri stojijo 3 gradovi. Do njih smo se povzpeli z gondolo, ki te popelje do višine 745 m. Tu smo si vzeli čas za sprehod po uličicah in (na Nastjino pobudo, ki rada gleda Na kraju zločina) ogled muzeja na temo mučenja, ki so prakticirali v teh krajih nekoč.

Po ogledu San Marina vožnja proti kraju Arezzo, da se ustavimo v naslednjem PZA-ju.

Drugi dan (7.7.2012) – Jezero Trasimeno

Po prvi prespani noči smo se soočili s prvo nalogo priprave AD za nadaljnjo pot (odtočiti odpadno vodo, čiščenje WC kasete). Vse brez težav - Marko je car !!

Ob 10h smo že na poti Arezzo - Cortona  proti jezeru Trasimeno, kjer smo se nastanili v PZA-ju (Area di sosta Castiglione del Lago/ N 43,123611, E 12,050278), cca 100m stran od jezera. Slednji niti ni posebej čist, vendar za punci dovolj, da namočita svoji ritki. Postanek smo izkoristili tudi za to, da pretegnemo noge.

Okoli jezera je lepo urejena asfaltirana cesta, na kateri so skoraj polovico prometnega pasu odmerili kolesarjem. Zato hiter skok na kolo in v hrib na ogled gradu, ki se bohoti na vzpetini. Slednjo je Kaja (8) z lahkoto prevozila. Smo imeli kar super turco, vsi razigrani in dobre volje pa smo na vrhu, ob sončnem zahodu naredili tudi nekaj lepih foto-posnetkov.

Tretji dan (8.7.2012) – Umbrija (ogled podzemnega mesta Orvieto in slapov ob reki Nera v kraju Marmore)

Vstanemo že ob 7h, da natočimo vodo in odrinemo naprej. Za nami je 663 kilometrov, pred nami pa vstop v regijo Umbrijo –gričevnato pokrajino, kjer mesta ležijo na višje ležečih točkah in kjer je čudovit pogled na polja sončnic, nasade oljk in vinske trte.

ORVIETO:
Ob 11h prispeli v Orvieto, ki leži 100 km severno od Rima,v bližini jezera Bolseno. Mesto je zanimivo predvsem po svoji katedrali Piazza del Duomo, v kateri smo ujeli tudi del nedeljske maše in se pri tem še prijetno ohladili :-)    Katedrala je čudovit primerek gotske arhitekture. Toliko detajlov na pročelju in zunanjih stenah, da se nisem mogla upreti dotiku fasade in tako občutiti prefinjeno izoblikovane detajle. Menda so katedralo gradili celih 300 let.

Vredne ogleda so seveda tudi podzemne jame, ki ležijo pod mestom Orvieto in v katerih so nekoč živeli, danes pa nekaj njih tudi v zasebni lasti. Ogledi so vodeni in nekako smo naleteli ravno na uro, ko je bil organiziran angleško voden ogled. Prijazna vodička nam je razložila kako je nastajalo podzemno mesto, kako so "spodaj" pridelovali oljčno olje, iskali in črpali vodo, ter izkopavali in odvažali "na prosto" material, ki so ga kasneje uporabljali kot gradbeni material. Najbolj zanimivo dejstvo se mi je zdelo to, kako so si ljudje prilagodili življenje pod zemljo. Kot na primer to, da so v eni od podzemnih jam imeli tudi posebno gojilnico golobov (posebne luknje v skalnati steni), ki so jim predstavljali stalni vir hrane. Golobi so imeli posebno odprtino, skozi katero so lahko odleteli na površje, se nahranili in prileteli nazaj. Dobro "napiteni" so bii očitno zadovoljiv poobedek za ljudi, ki so prebivali v the jamah.
Skratka jame so kar zanimive, danes pa jih domačini zaradi konstantne temperature skozi celo leto uporabljajo za vinske kleti. Če se ne motim, nam je vodička pojasnila da je vse skupaj okoli 2000 jam, od tega jih je cca 400 v uporabi (posesti), nekaj jih je odprtih za javnost, 1200 pa jih je še neraziskanih.

MARMORE:
Najbolj vroči del dneva (12:45) izkoriščamo ponovno za vožnjo v prijetno klimatiziranem AD-u, v smeri proti Parco Fluviale del Nera (kraj Marmore), da si ogledamo park glamuroznih slapov ob reki Neri.

Gre res za čudovito stvaritev narave, na relaciji od mesta Terni proti kraju Ferentilo. Slap Cascata delle Marmore velja za največjega v Italiji in kot tak privabi ogromno turistov in adrenalina željnih ljudi, ki si želijo vodnih izzivov, kot je rafting, kanjoning in kajakaštvo po reki Neri.
Sprehod do slapov je možen po označenih poteh, ki terjajo od 20 do 50 min hoje. Pršenje vode, ki ga je čutiti med sprehodom je v poletni vročini več kot dobrodošlo, v slabšem vremenu (jesen) pa moraš biti verjetno kar bolje oblečen in morda tudi kak dežnik ali palerina ni odveč. Ne vem  - sklepam.

V večernih urah (19h-21h) vozimo po avtocesti E45 (Marmore - Rieti), proti obali. Obmorski Lacij po moje ni kaj prida za počitnikovanje ob morju. No, naš namen ni bil, da bi se namakali v morju blizu Rima in tudi prvotni namen, da bi obiskali samo mesto, smo opustili, saj bi nam pohajkovanje po mestu vzelo preveč časa. Morda priložnost za kake jesenske ali prvomajske počitnice.
Ta dan smo prespali v obalnem letovišču San Felice Circeo (nabite plaže s turisti, polno senčnikov na plaži…). Pravi turistični kaos.

Četrti dan (9.7.2012 – Pompeji in »panoramsko zanimiva« vožnja južno od Napolija

Zjutraj pred zajtrkom hiter skok v prvo morje na naši poti, po zajtrku pa v smeri proti Neaplju oz. San Felice Circeo - Terracina - Fondi - Sperlonga - Gaeta - Mondragone - Napoli - smer Salermo. Vulkan Vuzev smo nekako izpustili (prišli na neko privat posest in ni bilo poti naprej), zato smo obrnili in krenili naprej da si ogledamo Pompeje.

Naselbina Pompejev je po svoje zanimiva - predvsem zaradi izvora in nesreče, ki jo je ta predel doživel (potres l.63 in izbruh vulkana Vuzev 16 let pozneje), po drugi strani pa predstavlja v času top poletne sezone tudi "utrujajoča destinacija pohajkovanja". Obvezno je imeti s sabo liter ali več vode, pa kak priboljšek za otroke, ker v v sami naselbini, ki je na ogled ni kakšne možnosti nakupa pijače in hrane (šele ob vhodu ali izhodu). Pompeji so res kar obsežni, zato ni odveč pred vstopom narediti plan "kaj sploh videti".  Mi smo parkirali v mestu, in se potem s kolesom (cca 2-3 km) podali do vhoda za vstop v to naselbino.

Ogledali smo si Teatro Grande in Antiquarium, vmes pa sprehodili med kamenji, od katerih je en podoben drugemu :-)) Kamenji, razvaline in…..spet kamenji.  Besede, ki sta nama jih Kaja in Nastja večkrat omenili rahlo nejevoljno, pa vendar sta bili na koncu spet radostni, če je padel kak sladoled ali granito.

Vožnja južno od Napolija velja za panoramsko najbolj zanimivo na tem področju. Priporočam pot Tore del Greco - Torre Annunziata - Castellammare - Sorento in naprej, sploh za voznike z osebnim avtomobilom.

Za nas se je razburljiva vožnja (s camperjem !!) po ozkih uličicah krajev Torre del Greco in Torre Annunziata končala v Sorent-u. Do 9 km oddaljenega kraja Positano nismo mogli iti. Od 18:30 do 24:00 je namreč na tej cesti prepovedana vožnja za težja motorna vozila. AD smo tako obrnili na prvi možni točki in pripeljali nazaj na cesto A3 (smer Salerno - na sliki spodaj).

Pozno popoldanska ura nas opozarja, da najdemo naslednji PZA. Izbrali smo Mandetta Camper Park v kraju Paestum severno od Agropoli-ja (N40,415, E14,990556), vendar je bil žal zaprt. Ne vem zakaj. Več sreče smo imeli v kampu Fulgor (Agropolo), kamor smo prispeli šele ob 21:30.

Peti dan (10.7.2012) – Vožnja ob slikoviti obali od Agropolija do Scalea

Kamp Fulgor v Agropoli je sicer zadovoljiv, dobra senca, le tuši so bili od 18h dalje zaprti. Na srečo se je bilo možno stuširati nekje drugje (hladna voda). Nerodno je tudi to, da pred 8h ne moreš ven iz kampa (zaklenjena vrata) tako da je za M. odpadlo zgodnje jutranje plavanje. Plaža je tudi primerna bolj za 3-letnike (več metrov od obale zelo nizka voda). 1 spanje je bilo dovolj.

Ob 15h smo že na cesti Agropoli - Sapri - Praia a Mare - Scalea. Tu je vožnja zelo lepa, narava slikovita z več čudovitimi razglednimi točkami na skalnato obalo. V Scalea se ob 17h ustavimo v PZA, za katerega lahko rečemo, da ponuja obalo primerno za kopanje (30m do morja). Plačilo 16 eur/dan (v ceni voda, izpust, elektrika in senčnik na plaži). Punce so se namakale v vodi vse do sončnega zahoda, potem pa na pobudo M. še ob 7h zjutraj (vstajanje brez težav…skok v morje brez zajtrka :-)). 

Šesti dan (11.7.2012) – vstop v Kalabrijo (deželo lepih plaž in slikovite narave)

Po zgodnjem jutranjem kopanju (Marko, Nastja, Kaja) že ob 7h zjutraj in zajtrku, smo ob 9h že imeli zrihtan AD, sami pa stuširani in pripravljeni na pot proti jugu - proti Kalabriji. Prevozimo obalno cesto proti Viba Valentia, cesta do kraja Tropea pa postane na trenutke kar malce drzna, sploh na nekaj ovinkih, kjer je M. dolžina camperja predstavljala zanimiv izziv.

Ob 15h si zadamo cilj Capo di Vaticano.

Gre za panoramsko točko, do katere vodi slepa cesta, ki se na srečo zaključi dokaj široko, tako da je M. brez težav lahko obrnil naš AD. Naprej vodi, med kaktusi speljana, potka dolžine cca 100 m, ki nudi čudovit razgled na skalnate pečine in turkizno modro morje, do katerega po moje ni dostopa, razen s čolni, ki smo jih opazili kar nekaj.

Ob 16:30 smo že na cesti (A3) v smeri Vibo Valentia za Regio Calabria, od koder se želimo s trajektom podati na Sicilijo. V Villa San Giovanni (pristanišče in odskočna deska na Sicilijo) smo obrnili, saj so imeli nek štrajk, vendar še danes ne vemo, če nismo naredili napake in bi v bistvu lahko prišli na trajekt.

Skratka dvatisoči kilometer smo dosegli z vožnjo južno od tega pristanišča oz. s postankom v PZA-ju "Area di sosta Mafalda", v kraju Bova Marina. Slednjega bi v bistvu težko našli, saj do njega vodi dobro skrita stranska pot, ki se odcepi glavne ceste. Na srečo smo ravno na tem mestu srečali avto, iz katerega nam je voznik dajal neke znake z rokami, potem pa smo ugotovili da je le hotel preveriti, če iščemo ta kamp, do katerega nas je vodil s svojim avtom. In to, po kar malce "razdrapani cesti", po kateri smo s camperjem prišli čisto na plažo, kjer ima en domačin PZA za cca 10 kamperjev.

Zanimivo. Parcela majhna, s pridihom domačnosti, zagrajena z ograjo in s celotnim servisom, ki ga potrebujemo za AD in za nas (brezplačni tuš, celo žar na prostem). In kar je najbolj carsko, le 20-30m do plaže. Cena: 15 eur/dan. Vse OK, le lastnik malce preveč zgovoren ali pa mu je zadišala naša "žar večerjica", da je želel biti kar z nami. Punce smo mu dale vzdevek "Mr. Talky".

Sedmi dan (12.7.2012) – skok na Sicilijo

Po zajtrku in jutranji osvežitvi v morju (ob 7:30) se ob 10:30 odpravimo nazaj proti pristanišču Villa San Giovanni, od koder smo se uspešno vkrcali na trajekt (65 eur za camper in do 3 dni bivanja na Siciliji) in pristali v kraju Messina.

Cilj na Sicilji nam je bila Taormina oz. PZA "Eden Parking" v kraju Giardini Naxos. Ta je kar soliden, le tuše imajo italijani radi na žetone - enako tudi na plaži. Tu dočakamo tudi kratko ploho. Prijetna osvežitev, pa vendar noč zelo soparna.

Osmi dan (13.7.2012) – Marko naskoči s kolesom Etno, punce pa plažo in morje

Dan, ki si ga je Marko vzel zase. Vstane ob 5h in se s kolesom poda na Etno, vse do višine 1900m.

Punce smo raje izbrale poležavanje na plaži in kopanje v morju. Tokrat brez dežnika in ležalnika ni šlo, saj je sonce res močno pripekalo. Poleg tega je PZA kar dobro oddaljen (600 m če ne celo več) in kolesa so bila kar nujna.

Deveti dan (14.7.2012) – slovo od Sicilije v smeri pogorja Sila (Kalabrija) in postanek ob jezeru Arvo

Ob 10h zapuščamo Giardini Naxos, smer Taormina, ki sem si jo želela obiskati. Vendar ni bilo izvedljivo. Parkirati v Taormini je prava nočna mora, če pa si s camperjem pa je itak najbolje, da jo kar pobrišeš hitro ven iz mesta. Edina varianta bi bila (potem ko smo bili  že na glavni cesti proti Messini), da se odpeljemo do Messine in bi šli nazaj (40km) v Taormino z busom, ki vozijo turiste v Taormino. Ideja ni bila najboljša, zato je padla odločitev da zapustimo Sicilijo (lahko bi bili še 15.7.) in raziščemo raje "prste in petko" italijanskega škornja.

Kalabrijo smo, po odhodu iz Sicilije, začeli raziskovati s pogorjem Sila, ki leži med krajema Cosenza in Crotone. Pot se je sicer malce vlekla po neobljudeni in neokrnjeni naravi (Viba Valentia - Lamezia Terme - Soveria Marinelli - via Lago Arvo), pa vendar smo uspešno prišli do kampa Lorica, ki se nahaja v manjšem smučarskem središču ob jezeru Arvo.

Kamp je kar velik in lepo urejen, s prostornimi lokacijami za camperje in prikolice ter z nekaj manjšimi bungalovi.
Že prvi dan smo izkoristili, da raziščemo okolico jezera Arvo s kolesom. Vsi štirje smo naredili le krajšo pot po asfaltirani poti, ki je speljana višje od jezera in po gozdu, Marko pa je naslednje jutro sam prekolesaril tistih 28 km okoli jezera.
Se pa nedaleč od kampa nahaja prijetna restavracija ("Brillo Parlante S.A.S.) z lepim pogledom na jezero. Pivo in sladoled nam nista ušla :-))

Deseti dan (15.7.2012) - Metaponto

Po zajtrku se odpravimo proti lepšemu delu pogorja Sila, v smeri proti Cosenza (Silvana Mansio - San Pietro in Guarano - Cosenza - Castrovilliari), iz notranjosti pogorja pa ponovno k obali, proti vzhodu, kjer se ob 13h za kosilo in kopanje v morju ustavimo v enem od manjših letovišč zaliva Corigliano (verjetno Capo Spulico ali Montegiordano Marina ali nekje vmes). Za naslednji cilj si izberemo Metaponto, mestece z ostanki grškega mesta Metapontion in bivališčem Pythagorasa, znanega matematika in filozofa, ki je tu širil svoje znanje in tudi vzpostavil šolo.

10. dan našega popotovanja smo prespali v Camping Neptuno (postajališče za kamperje in ostala vozila),  ki mi ni bil všeč. 

Nabito poln kamp YellYellYell; verjetno vpliv vikend obiska, pa vendar… pravi šok smo doživeli, ko smo si šli pogledat plažo. 

Joj, prejoj. Še sardele v konzervi imajo več prostora. V nedeljo popoldan se je večji del kampa spraznil z avtodomi, ampak to ni bilo dovolj, da bi želeli še en dan ostati tu. 

Enajsti dan (16.7.2012) – Taore Palatino in čudovito mestece Gallipoli

Zapuščamo Camp Neptuno (ostanite v cvetju in v družbi novih turistov !!), na poti pa si na mojo željo ogledamo "še ene kamne". Na srečo do njih ni treba veliko hoditi.


Severno od Metaponto se namreč nahaja Tarole Palatino, ostanki templja, ki se nahajajo lepo ob poti, vendar je treba biti pazljiv na katero cesto iz Metaponto se priključiš. Mi smo prvič zašli, prava cesta iz Metaponta  je tista, ki vodi na Taranto, ob njej pa se nahaja Tarole Palatino, kjer danes stoji še 15 od 36 originalnih stebrov tega templja.

Nadaljujemo pot Taranto - Manduria - Avetrana. Od tu dalje je cesta malce dolgočasna, zato pa pokrajina na široko posejana z nasadi oljk. Kraj Porto Cesareo, mimo katerega peljemo, je spet eden od turistično razvitih letovišč s polno obiskanimi plažami, Gallipoli pa je bil "zadetek v polno".

MUST SEE destinacija, ki jo priporočam vsakemu, ki ga pot zanese v to smer. Gre za simpatično staro mestece, ki se nahaja v bistvu na otočku, ta pa je povezan s celino oz. novejšim delom mesta z mostom.

Najbolj prijetno presenečenje je bilo vsekakor dejstvo, da smo uspeli najti parking za camperje v samem pristanišču Gallipoli oz. le korak stran od znamenitosti tega mini otoškega mesteca. Na sliki spodaj skrajno levo - parking za camperje.

Mestece smo si najprej ogledali s turističnim vlakcem, ki te v 20 minutah popelje okoli otoka (3 eur/osebo). Sladoled v baru s pogledom na mestno plažo (in tudi kasnejšim kopanjem) je idealna sprostitev in hkrati točka, kjer te res fajn prevetri (Gallipoli menda velja za mesto, ki je izrazito izpostavljeno vetru). 

Sprehod po prijetno hladnih mestnih uličicah in pogled na verigo restavracij, ki so jih začeli polniti lačni turisti, nas je privedlo do odločitve, da si še mi privoščimo lokalno kulinariko, saj vendar Gallipoli velja za pomembno ribiško mestece.

Vsebina na naših krožnikih pa je bila tudi dokaz, da smo se dobro odločili. Sama sem naročila "tagliati" oz. na tanke listične narezane lignje, začinjene s posebnimi aromami s priokusom balzamičnega kisa, vse skupaj pa na rukoli. Kaja (8) seveda pizza margerita, Nastja špagete s školjkami in ostalimi morskimi sadeži, Marko pa ribo na žaru. Poplakneva skupaj še z lokalno vinsko kapljico in občutek je čudovit. Sledila je nočitev v AD, ki smo ga imeli parkiranega na pomolu pristanišča Gallipoli. Precej vetrovna noč. Strah, da nas bo kar odpihnilo, vsekakor pa nismo smeli imeti odprtih stranskih oken, le 2 strešna.

Dvanajsti dan (17.7.2012) – Okoli »petke« italijanskega škornja

Vozimo proti skrajnemu dnu italijanske petke (Capo Santa Maria di Leuca - Santa Cesare Terme), ki si jo bom zapomnila po slikoviti obali in lepih razgledih. Hrbet malce že trpi, ko se nagibam skozi okno avtodoma  in "škljocam" na vse strani. Kakšen posnetek bo že uspel :-)

 

 

V Otrantu nismo naši želenega PZA-ja (Oasis Park), smo pa zato v nadaljevanju vožnje naleteli in tudi izbrali PZA ("2 Palme Baia dei Turchi"), ki si ga bom zapomnila po 600 m dolg gozdni potki, ki vodi do obale s turkizno modrim morjem z gromozanskimi valovi, ki ti tudi v nizki vodi do pasu lahko kar naenkrat sežejo čez glavo.

Otroke je treba tu res imeti stalno na očeh. Pa seveda, tu bo ostal spomin na vodno kamero, ki jo je izgubil Marko, potem ko se je z njo podal v vodo. Val mu jo je v sekundi snel iz glave, njegovi posnetki nas treh punc, ki veselo premagujemo valove, pa so dobesedno "splavali po vodi" oz. pod vodo. Pri tako razburkanem morju, kjer tudi z masko pod vodo vidiš samo mivko, je tako kot da bi iskal šivanko v kupu sena. Na srečo je M. dan poprej naložil vse video posnetke na računalnik. 

Trinajsti dan (18.7.2012) – Ogled baroškega mesta Lecce in »trulli-jev« v kraju Arbelobello (zanimivo!!)

Ta dan je bil rezerviran za ogled mestnih znamenitosti. Pred nami Lecce - mesto z cca 90-100.000 prebivalci, ki je prežeto z duhom baroka.

Mestne stavbe, stanovanjska poslopja in cerkve so namreč ponekod kar malce pretirano opremljene in okrašene z motivi tega obdobja (stebri, ki podpirajo balkone, ulične svetilke, kljuke in trkala vrat, dekorativne figure in kipci na fasadi).  Ob prihodu v Lecce smo pustili naš  AD na velikem parkirišču, cca 15-20 min hoje stran od glavnih znamenitosti mesta. Peš smo se tako podali do Piazza del Duomo in Piazza San't Oronzo tako da smo si ogledali mestno katedralo, palačo in ostanke rimskega gledališča, ki stoji kar sredi mesta.

Pogled navzdol je kar zanimiv, očitno pa ga uporabljajo tudi kot prireditveni prostor (zvečer mora biti kar zanimiv utrip mesta).
Pozno popoldan peljemo v smeri Brindisi – Fasano – Locorotondo, da si ogledamo znamenite hiške »trulli« v mestu Arbelobello. Alberobello ima 1500 trulli-jev, ki jih je zaslediti v dveh soseskah mesta (v Rione Monti/ 100 trullijev in v Rione Aia Picola/400 trullijev), ostali se nahajajo v predmestju in okolici.  

Mi smo jih opazili že 10km pred Arbelobello-om, ko smo se peljali mimo kraja Locorotondo.
In kaj so trulli-ji ? To so posebne kamnite hišice s stožčastimi strehami, na vrh katerih so nameščeni posebni simboli (njihov pomen ni znan).  Trullije so danes odprli v komercialne namene (trgovine s spominki, bari, vinske kleti….). Res toplo priporočam obisk tega mesteca, kjer soseska s trulliji deluje kar malce pravljično. Nasvet: ko pripelješ v mesto Arbelobello, sledi tablam »ZONA DEI TRULLI«.

Ob 18h se podamo naprej, proti mestu Bari (za nami že 3.100 km), nato po avtocesti Canosa di Puglia – Cerignola (odcep na sever proti zalivu Manfredonia oz. v istoimenski kraj). PZA-jev v tem delu ni in šele ob 23:30 sva se z M. odločila, da prespimo na osvetljenem parkirišču v kraju Siponto (prvi kraj na polotoku Gargano), blizu stanovanjskih blokov.

Štirinajsti dan (19.7.2012) - Potep po polotoku Gargano in prihod v Mirabilandijo

Ob 8h na poti proti Mattinati, ki ga Lonely Planet omenja kot bolj umirjeno obalno vasico v primerjavi z ostalimi kraji, ki mu sledijo.

V kraju Vieste hiter skok v morje (nizka in ne preveč čista voda, zato pa lepo obalno skalovje), nato pa v smeru La Salata – Peschici – Rodi Gargano. To je obalna cesta, ki ti ponuja večkrat pogled na bolj ali manj podobne plaže (peščene, ponekod le nekaj kopalcev, drugod pa polno pisanih senčnikov in kopalcev).

Predvsem neokusno je v okolici Rodi Garganico, z razmočeno mivko na plaži, zraven pa obalna cesta, ki se nahaja nedaleč stran od železniških tirov. Tudi v okolici Pescare ni bilo kaj dosti zanimivega, da bi se tu ustavili – verjetno bi se morali podati bolj v notranjost polotoka, kar nismo imeli v planu. Nasploh ta dan namenjamo bolj vožnji do Riminija, da zadnja 2 dneva na veselje punc preživimo še v znamenju adrenalina in zabave (Mirabilandija, ki na ta dan ostaja še skrivnost za naši dve punci  ).

V Mirabilandijo prispemo ob 20:30. Kaja in Nastja sta navdušeni, saj nista pričakovali ta postanek.  Cenovno smo kar dobro prišli skozi. Za PZA pred parkom smo plačali le 15 eur za 2 dni namestitve s servisom za AD , vstopnico za park pa smo tudi dobili po sistemu 1=2 (torej za ceno dnevne vstopnice lahko park obiščeš še naslednji dan, s tem da ne smeš pozabiti pred izstopom iz parka prvi dan zaprositi za zapestnico, s katero potem vstopiš v park še naslednji dan). Cena vstopnice je 34 eur oz. 28 eur za otroka do 10 let.

20.7.2012 - Adrenalinski zaključek našega potepanja po Italiji (dvodnevni obisk v Mirabilandiji)

Po zajtrku, ki je bil seveda bolj lahek Smile, se prvi dan podamo v park med prvimi (odprejo ob 10h). Jaz že rahlo trepetam, kaj vse me čaka, moji trije junaki pa veselo in poskočno na prve divje vožnje.

Prvi dan smo vsekakor izkoristili »na polno«, saj smo bili v parku od 10h do 22:30. Si predstavljate 13 ur adrenalina in pohajkovanja na  35 stopinj celzija?  Slednje je prav prišlo, saj smo se morali večkrat osušiti, ker je precej naprav precej »mokrih« (npr. Auto Splash, Niagara, Blue River, Reset…). 

Zvečer smo dočakali še 2 večerni predstavi, od katerih smo odprtih ust obstali predvsem pri showu s policaji. Utrujeni popademo po posteljah ob 23:00.

Šestnajsti dan (21.7.) – še zadnje ure adrenalina pred prihodom domov

Drugi dan, ki je bil bolj oblačen in z manj sonca kot predhodni dan, še zadnje ure namenimo Mirabilandiji (10h – 15h), ko premagam svoj strah in se skupaj z Nastjo (12) podam še na Ispeed (http://www.youtube.com/watch?v=UV_CN0pcxyU) .

Preživim Smile .

Od 39 naprav, smo tako preiskusili cca 20 naprav (nekatere tudi večkrat), nismo pa šli v Mirabilandija Beach (predel s tobogani in bazenom – doplačilo). Ob 16h že ubiramo prve kilometre proti domu (Rimini – Ravenna –Venezia – Lj).

Sklepna misel: 
Naše prvo popotovanja z AD je bilo res super. Povsem pozitivna izkušnja – nobenega trka, kraje, vloma v AD ali bolezni na poti.  AD ti ponuja udobje, ki ga z osebnim vozilom nimaš. Je pa seveda občasno tudi kak izziv, ki ga mora voznik sprejeti tako ali drugače (ozke ulice, serpentinaste ceste in ovinki). 

Priporočam vsem:

  • ki se ne ustrašijo dolge vožnje, 
  • ki so jim všeč aktivne počitnice, torej , da je vsak dan preživet drugače in vsakič na novi lokaciji,
  • ki jim ni odveč vložiti tudi nekaj dela v samo potovanje (ni to izležavanje!!); npr. sprotno čiščenje notranjosti AD-a, kuhanje, skrb za čisto in odvečno vodo, organiziranje poti v smislu "kam"),
  • ki so strpni zmerno hitre vožnje po avtocestah (80-100 km/h in ne več),
  • ki jih ne razburi dejstvo, da je parkiranje za AD omejeno oz. le na predpisanih lokacijah (parkiriščih)


Sicer pa si o prvi "šoferski izkušnji" z avtodomom lahko preberete na Markotovem blogu - tukaj, kjer objavlja tudi več slik (načeloma iste kot na tej strani).

 

 

 

 


S kolesom do italijanskih jezer Laghi di Fusine (izhodišče Kranjska gora) - 29.06.2013:

Soboto 29.6. sem predlagala, da se (v času odsotnosti punc) odpraviva na kolo - na destinacijo, ki sem si jo zabeležila že lani. Do Belopeških jezer, ki ležijo na italijanski strani nedaleč stran od tromeje med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Gre za kolesarsko turco, ki iz Kranjske gore po dolžini in naklonu ni zahtevna, je lepo urejena in primerna tudi za družine z otroci. Sicer bi bilo malce otroškega nerganja na italijanski strani pri vzponu do jezer, vendar sem prepričana da bi zmogli tudi Nastja (12) in Kaja (9), ki se te dni namakata na morju.

Za izhodišče sva si vzela parkirišče pred smučiščem v Kranjski gori in nadaljevala proti vasici Podkoren in Zelencev. Že pred krajem Rateče lahko sledimo tablam za Laghi di Fusine in ko je konec urejene asfaltirane kolesarske poti, se začenja klanec do prvega jezera, vendar nanj takoj pozabiš, ko se ti ponudi prvi pogled na jezero: 

Še najbolje pa je, da se podaš okoli jezera peš po urejeni poti s pričetkom ob temle prikupnem slapu.

Z Markotom sva nadaljevala še naprej do zgornjega jezera (929 mnv), ki terja spet malce dodatne sape, vendar si hitro na cilju. Jezero je sicer manj obljudeno. Hotela sva ga prekolesariti, pa je pot zaprta, verjetno tudi ni urejene poti, razen za pohodnike.

Na poti nazaj se je Marko odločil še za vzpon na Vršič, jaz pa sem si vzela čas in se odpravila nazaj do spodnjega jezera (924 mnv), kjer je tudi bistveno več pohodnikov in kolesarjev. Okoli jezera je sicer potka, vendar zaradi korenin in drugih ovir niti ni primerna za udobno kolesarjenje. Jezero je res čudovito, zrcali se v nešteto barvnih odtenkih, obdan z gozdom in spokojnim mirom. Okolica je čista in urejena in kljub temu, da ni kakšne pretirane infrastrukture, je presenetljivo, da imajo postavljene ob jezeru samostojne hišice s sanitarijami. 

Tole je bila zame čist fajn turca za napolnit pljuča s svežim zrakom (slabih 22 km iz Kranjske gore do jezer in nazaj), za Markota pa ena klasična kolesariada, saj rad "naskakuje" klance :-)  

Celotna dolžina od parkirišča v Mojstrani, do Rateč in nazaj je dobrih 42 km, tako da morda še kdaj ponovimo z daljšo potjo. Več v slikah spodaj.

Smučanje, Višarje (Tarvisio/Trbiž - Italija); 23.12.2012

Pred božičem smo se odločili za "otvoritev" družinske smučarijade. In tako nam je M. izbral Višarje pri Trbižu (IT), ki se nahaja slabih 20 km od Kranjske gore. Všeč mi je bilo predvsem, ker ni bilo zaznati gneče, smučišče z 32 km progami pa kot tako ni nič posebnega. Vsekakor je kar primerno za družinsko smuko, za smučarje začetnike, pa tudi za tiste, ki si želijo večjih strmin.  

Kakorkoli že, za prvo smuko v tej sezoni se mi je zdelo ravno prav, sploh ker smo morale punce sprobati "nove" dilce. Vsaka je namreč zapeljala dol z drugimi smučkami kot lani. In test je bil uspešen.

Pogrešala sem edino malce več ponudbe za najmlajše. Kak snežni vrtec ali poligon na prostem, pa seveda "dovoljenje" za sankanje. Slednje tu ni dovoljeno, bi pa bilo praktično, saj se najmlajši hitreje utrudijo od smučanja in je fajn, da lahko počneš na snegu še kaj drugega. Ampak mali Jure (Nastjin in Kajin bratranec) je pri 4 letih dobre volje preiskusil smučanje, se ni prav nič pritoževal ali upiral in rekel, da bo še prišel smučat Smile.

Litva, Latvija, Estonija - trojček baltiških držav

Prvo potovanje do treh baltiških držav (Litva, Latvija,Estonija) smo izvedli poleti 2016 in pri tem dodobra spoznali tudi Poljsko.

20-dnevno nabiranje kilometrov (6.100km) po Poljski s ciljem baltskih držav (Litva, Latvija,Estonija); julij 2016

 

Po našem nepozabnem (prvem) potovanju z avtodomom (AD) po Italiji (julij 2012) in glede na našo željo, da nam tokrat prvič dela družbo tudi naša psička Sheila (irski seter), je padla odločitev, da ponovno najamemo AD in si hkrati izberemo malce drugačen cilj. Namesto vročih sredozemskih ali jadranskih destinacij smo izbrali, za nas še neraziskani, osrednji del Evrope (Poljska) s ciljem baltskih držav (Litva, Latvija, Estonija).

 

Razdalje so seveda razumljivo dolge, za ogled mest (ob dejstvu, da potuješ z avtodomom), pa je kolo vsekakor dodana vrednost. Poljska očara predvsem s svojimi gradovi, jezeri, mesti in lepo urejenimi mesnimi parki, vsekakor pa bo treba kdaj posebej stopiti tudi po poteh gorovja Tatre in raziskati Zakopane . Zares smo Pojsko še največ »prečesali« glede na čas, ki smo ga namenili za postanke.

Litvo smo pravzaprav tja in nazaj kar hitro prepeljali in si ogledali predvse mesto Vilna, geografsko središče Evrope in hrib tisočerih križev. Latvija bo vsaj meni po tem potovanju ostala v spominu predvsem po nižinah, mimo katerih smo drveli in velikih gozdnih površinah, Estonija pa vsekakor po izbranih palačah, po že zaznavnem skandinavskemu pridihu (lesene hiške) in seveda po mestu Tallinn.

Obiskane države in izbrane destinacije, ki bi jih posebej izpostavila:

  • POLJSKA: Auschwitz Birkenau Museum, rudnik soli Wielicka, Krakow, Varšava, Gdansk, po poteh gradov Eagle´s Nests Trail, Malbork Castle, Lublin Castle, Niedzicy Castle, Augustow, Zakopane
  • LITVA: Trakai Island Castle, geografsko središče Evrope, Hill of Crosses
  • LATVIJA: Rundale Palace, Riga
  • ESTONIJA: Kadriorg Palace; Talin, Parnu

1.dan: Sobota, 16.07.2016 - Odhod od doma (AU-CZ)

Sobotni dan namenimo še zadnjim opravkom pred odhodom in seveda oskrbi avtodoma z vsem potrebnim - poleg osebne prtljage še hrana in pijača "iz domače zaloge", dodatna posoda (ker vsak najeti AD žal nima vsega potrebnega), posteljnina, potrebno kablovje in elektronske naprave, turistični vodiči (spraznila knjižnično polico z naslovom "baltske države") in seveda transportni (pasji) box za Sheilo, ki se je kmalu izkazal za zelo koristnega, sploh na cestah, ki terjajo šofersko manipulacijo z volanom :-).

Odrinemo od doma ob 19:40, tokrat brez skrbi, kje bomo iskali nočitev Smile

2.dan: Sobota, 17.07.2016 - Ogled muzeja Auschwitz Birkenau Museum (POL)

Ker smo se od doma odpravii razmeroma pozno, smo prvi dan "žal" malce kršili pravilo in prespali na nekem parkirišču cca 30 km pred Dunajem, zgodaj zjutraj pa krenili preko Češke, ki jo nismo uvrstili na naš GoogleMap planiranih ogledov.

Prva točka našega postanka je bil obisk Auschwitza (Auschwitz Birkenau Museum), ki je že ob tako slabšem vremenu deloval še bolj žalostno. Ogled je možen samo vodeno, torej smo se pridružili vodiču, ki nam je v "polomljeni" angleščini predstavil pretresljive zgodbe o več kot 1,3mio ljudi, ki so v tem kontracijskem taborišču doživljali nepopisno in nečloveško ravnanje nacistov. Ogled traja kar 3h in to je več kot dovolj, da si še dolgo potem pod močnim vtisom videnega in slišanega. Podatek o tonah las, ki so jih pred usmrtitvijo odstrigli ženskam, da so ostali preživeli iz njih izdelovali tekstilne izdelke, je več kot shrljiv podatek o številu mrtvih. Pozno popoldan (po 17:30) smo na poti proti Krakowu, vmes pa uzremo velik zabaviščni park "Energy Land", ob katerem pomislim takoj "no way" :-) V večernih urah se ustavimo za naš prvi PZA, ob penzionu Apis, ki nam je zadoščal za elektriko, potreben prvi dotok vode in tuširanje. Cena 20 eur.

3.dan: Ponedeljek, 18.07.2016 - Spust 135m globoko v rudnik soli Wieliczka (POL) in mesto Krakow "by bike"

Zjutraj nadaljujemo pot v kraj Wieliczka, kjer (vremenu primerno/ rahel dež) obiščemo rudnik soli (Wieliczka Salt Mine; www.kopalnia.pl), kjer je na volj voden dvourni ogled. Tokrat smo bili deležni odlične predstavitve vodičke, ki je v dobri angleščini znala predstaviti vse ključne značilnosti rudnika.

Slednji se nahaja 135m pod zemljo, odprt je bil pred 700 leti, danes pa je na ogled turistom samo 2 km podzemnih poti, kar je le 5% vseh ostalih, ki se še nahajajo pod zemljo.

Ob 16:10 prispemo v Camping Adam blizu Hotela Eva (www.campingadam.pl ), ki se nahaja v neposredni bližini reke Visle in le 3km oddaljen od Main Market Square. Sicer je do mesta na voljo tudi postajališče mestnega busa nedaleč stran od kampa, vendar je bila to odlična priložnost, da za hitri ogled mesta Krakow z Markotom izkoristiva kolesa, punci pa z veseljem ostaneta v kampu in priklopljeni na Wifi :-). Po skoraj 3-urnem potepu, narediva "turističnih 15km" in si privoščiva pijačo na Main Market Square - ravno v času, ko je potekala skozi mesto kolesarska dirka.

4.dan: Torek, 19.07.2016 - Po poti orlovskih gradov " Eagle´s Nests Trail (POL) in prihod v Varšavo

Ob 9:40 zapuščamo Camping Adam in nadaljujemo v smeri Katowice-Czestochova s ciljem, da se zapeljemo po poti "orlovskih gradov" Eagle´s Nests Trail.

Sicer vozimo po regiji Malopolska (južni del Poljske), ki velja za najbolj slikovito in raznoliko deželo z znanim smučarskim središčem Zakopane, gorovju Tatre, gradovi, palačami, samostani in lesenimi cerkvami.

Naš čas smo namenili za vožnjo po cesti, ki na razdalji 190 km ponuja za obisk in ogled 10 gradov. Vsak od njih je nekaj posebnega, ustavili smo se pri štirih. Prvega si nisem zabeležila, ostali pa so bili:

  • Rabsztyn (www.mok.olkusz.pl ),
  • Ogrodzieniec blizu kraja Podzamcze s številnimi razglednimi stolpi, galerijami in veličastnim vhodom. Ob izhodu nudijo tudi nekaj gostinskih storitev - poskusim prvo lokalno jed "žulek", ki je podobna naši krompirjevi juhi z nekaj koščki mesa, le da je ta imela bolj kiselkast okus.
  • Bobolice - grad, ki je tudi vreden obiska, ob njem se nahaja kar ugledna restavracija (www.restauracjazamekbobolice.pl ), kjer ti postrežejo prikupne mladenke v posebnih oblačilih (morda tudi lokalna narodna noša, ne vem).

Ob 16:30 smer Varšava in lociranje ob 20:15 v Camping Majawa.

5.dan: Sreda, 20.07.2016 - Ogled poljske prestolnice Varšava z uporabo mestnega busa

Glede na lokacijo našega kampa in dejstvom, da s sabo tovorimo le 2 kolesa, smo bili primorani preiskusiti javni mestni prevoz (10-15min vožnje do mesta Varšava). Dan poprej N. in M. kupita še (potreben) nagobčnik za našo Sheilo.

Ko takole bereš turistične vodiče mest, skoraj povsod piše, da se za "one day visit" najbolje splača začeti v starem delu mesta, kamor krenemo tudi mi (Stare Miasto). Tu se arhitektura visokih mestnih hiš prepaja z drugimi arhitekturnimi slogi (renesančnim, baroškim, gotskim). Med sprehodom po mestu naletimo na skupine prešerno razposajenih turistov, ki so nas pozdravljali skoraj bolj prijazno kot domačini. Sodeč po živobarvnih majicah ni bilo težko ugotoviti, da prihajajo iz Avstralije, Kuvajta, Čile, Škotske. Nasploh pa je obiskovalcev z vseh možnih vetrov sveta, kar daje mestu poseben utrip dneva.

Nadaljujemo do parka z vodnimi fontanami - Multimedia Fountain Park, kjer ob večerih in na določene termine v tednu izvajajo posebne svetlobne efekte v kombinaciji z vodnimi curki. Med sprehodom po enem od parkov uzremo še predsedniško palačo in se usedemo za bus proti Lazienkowski Park. Žal v vse predele parka psom ni dovoljen vstop, zato smo se morali malce razdvojiti. V tem parku je zanimiv pogled na manjše jezero, v sredini katerega je postavljen spomenik Chopin-u (Monumento to Chopin), sicer pa tu (sodeč po informativni tabli) organizirajo tudi njegove koncerte na prostem.

Ogled mesta zaključimo še z vožnjo do zadnje postaje mestnega busa - Willanow Palace, ki je očitno tudi lokacija porok, smešno pa je dejstvo, da je ta velika palača nekoč služila kot poletna rezidenca enega kraljevega veljaka. Res jim ni bilo hudega :-). Na tem mestu je na ogled tudi muzej - Museum of King Jan III´s Palace, vendar si ga nismo ogledali. Ogledamo si samo še Palace of Science and Culture, ki s svojo višino 231m velja za najvišjo stavbo v Poljski. V njej se nahaja velika kongresna dvorana, gledališče, multi-screen kinodvorana, muzeji ...in verjetno še mnogo več.

Ob koncu dneva je padla odločitev, da Poljska vendarle ostane še v našem načrtu nadaljnje poti, saj ponuja res veliko. Odpravimo se proti mestu Gdansk, pred njim pa si izberemo kamp "Camping nr.134 (www.moriw.pl ), ki se nahaja ob jezeru Rudnickie Wielkie" z urejeno plažo t.i. "Dzika" in vso pripadajočo gostinsko ponudbo.

6.dan: Četrtek, 21.07.2016 - ogled mesteca Grudziadz "by bike" in kopanje v jezeru

Nahajamo se v bližini mesteca Grudziadz, ki ga z Markotom obiščeva s kolesom. Sprva kraj ne obeta prav nič posebnega, dokler ne prikolesariš do brega reke Visle s pogledom na most zanimive oblike - ob neposredni bližini hiše, ki deluje bolj kot vila ali graščina.

Znala bi to biti ulica Graudenzer ali Grudziadska, kar dokaj očitno pričajo tudi dekorativne krajevne table, zasajene na zelenici ob spomeniku "nevemkomu". Nadaljujeva pot proti mestu in se ustaviva ob ostankih mestnega gradu, od koder je lep razgled na reko Vislo. Popoldan izkoristimo za kopanje na cca 300m oddaljeni plaži Dzika (od CampingNr. 134). Voda zmerno hladna, vendar primerno za plavanje. Za ljubitelje skokov v vodo je na voljo pomol, mene bolj presenetilo dejstvo, da plaža očitno premore vso kapaciteto kampa, ki je verjetno v tem času "obležala" na plaži.

7.dan: Petek, 22.07.2016 - Ogled čudovitega gradu Malbork Castle in obisk mesta Gdansk

Ob 7:30 "dvignemo sidro" našega kamperja in se iz Grudziadz-a odpravimo v smeri za ogled opevanega "Malbork Castle". Ta je res velik in že sprehod okoli njega terja nekaj časa. Več kot sprehod pa žal nismo naredili.

Popoldan prispemo v mesto Gdansk, ki izstopa predvsem po svoji unikatni arhitekturni zasnovi hišk. Najboljše izhodišče za ogled mesta je ulica Dlugi Targ, kjer se nahaja tudi največ znamenitosti mesta (Golden Gate; Prison Tower, Main Town Hall, Green Gate...), pot pa te vodi do reke, kjer si "ujet" med množicami turistov, trgovin s spominki, gostinskh lokalov. Mesto si lahko ogledaš tudi s koriščenjem velikega panoramskega kolesa, ki spominja na "London Eye".

8.dan: Sobota, 23.07.2016 - Ponovno priložnost za kopanje in ogled mesta Gizycko "by bike"

Prespimo v Camping Borowo pri vasici Bystry (www.campingborowo.pl ). Kamp se nahaja ob jezeru Niegocin, ima pa kar solidno urejene sanitarije, ob jezeru pa žal le del območja urejen za kopalce. Upravnik kampa je več kot očitno varčen z vodo, saj zaračunajo tuširanje in pranje perila (10pln za 1pranje perila in 1pln za 1min tuširanja), vodne pipe na umivalnikih pa so tudi na časovni izklop, tako da si primoran stalno pritiskati na pipo.

Do bližnjega mesteca Gizycko je spet najboljša rešitev kolo, kjer sva si z M. ogledala muzej in ostanke obzidja Twierdza Boyen, ki so ga verjetno gradili kar lep čas, saj je visok in precej dolg. Obiskovalcem so na voljo 3 sprehajalne trase po gozdu, ki ga zaobjema to obzidje.

9.dan: Nedelja, 24.07.2016 - Prihod v Litvo in s pedolinom po jezeru okoli Trakai Island Castle

Ob 11:45 prečkamo poljsko-litvijsko mejo in vozimo v smeri Kalvarija - Marijampole. Litva je država "ujeta" med Baltskim morjem, Latvijo, Belorusijo, Poljsko in na SZ prek Kaliningrada na Rusijo. Uro prestavljamo za 1h naprej in zabeležimo 2.266 prevoženih kilometrov oz. 283 km/dan.

Na tem mestu še nekaj besed o naši psički Sheili, ki lepo potrpežljivo prestaja vso pot. Seveda skrbimo, da ji med potjo ne manjka ničesar (klima deluje, postankov med potjo dovolj). Nakup transportnega boxa pa se je tudi izkazal za pametno odločitev, saj pride prav predvsem na slabših in vijugastih cestah.

Ob 14:40 po lokalnem času prispemo v nacionalni park Trakai, kjer je glavna znamenitost rdeč grad iz 14.stoletja - Trakai Island Castle, ki se nahaja sredi manjšega otočka na jezeru Galve, s kopnim povezan z dvema mostoma. Tu je močno razvit vodni turizem, saj skoraj na vsakem koraku ponujajo izposojo kanujev, pedolinov in desk za supanje. Prizor z ribičem in pisanimi ladjicami nam kmalu odpre pogled na grad Trakai, ki se razkošno bohoti na otočku sredi jezera.

Da malce "razbijemo" običajen način naših ogledov (peš, kolo), si izposodimo pedolin in v naši polni zasedbi "odpedalamo" malo po jezeru.

Mene osebno so očarale tudi stare lesene hiške, v katerih živijo tukajšni ljudje. Ob 18h se odpravimo proti Vilni, kjer si nekako izberemo Vilnius City Camping (www.vilnius-camping.lt ).

10.dan: Ponedeljek, 25.07.2016 - Vilna (ki malce razočara), do geografskega središča Evrope, hriba tisočerih križev in prihod v Latvijo

Dan je zelo soparen in z veliko količine vlage v ozračju, kot zanalašč pa izbrani kamp Vilnius City žal na prostem brez naravna sence. Ponudi se nam tudi pogled nad balone nad nami, kar očitno dokazuje, da je to še nekaj za turiste - Vilna iz ptičje perspektive (npr. www.balloning.lt ).

Po zajtrku se sprehodimo do najbližje postaje mestnega busa, od koder se zapeljemo v mesto Vilno. Ta pravzaprav ne nudi kakšnih posebnih turističnih znamenitosti, smo si pa vseno ogledali Cathedral Basilica, Town Hall, Gates of Dawn in na hitro pokukali (bolj na mojo željo - "službena deformacija" :-) shopping center Evropa, ki deluje v notranjosti zelo čisto, z dobrim naborom trgovin.

V nakupovalnem hodniku mi je pritegnil pogled nenavaden elipsast lokal, ki nekako visi v zraku oz. je vpet ob strani in pritrjen z močnim stropnim sistemom. Ob centru stoji še nebotičnik, ki ga omenja tudi Lonely planet kot možno razgledno točko z vrha (se nismo odločili).

Ob 13:40 zapuščamo kamp in se odpravimo do odmevnega geografskega središča Evrope - t.i. Europos Centras.

Nadaljujemo po E-272, severozahodno od Vilne v smeri Ukmerge - Panevezys - Siauliai, ko kmalu ustavimo v vasi Jurgaičiai, pri kraju Meškuičiai Naisiai za ogled znamenitega hriba tisočerih križev "Hill of Crosses".

Ta te res prevzame.... ko se mu po tlakovani potki približuješ šele dojameš, da pridevnik "tisočerih" odraža dejansko stanje. Križev je vseh vrst, materialov in velikosti in ko se povzpneš na ta manjši hrib in si rečeš to je TO, dejansko ugotoviš, da jih še ni konec in so zasajeni v tla v še večjem obsegu. Pravijo, da obstaja toliko mitov o križih kolikor je križev, še največkrat pa se omenja legenda o očetu hudo bolnega otroka, ki je čudežno ozdravel potem, ko je oče postavil na to mesto križ v upanju, da ozdravi. Ljudje so temu mestu odtakrat pripisovali čudežno moč in ob posebnih življenjskih situacijah ukrepali enako.

V večernih urah prečkamo litvijsko-latvijsko mejo (skozi kraj Joniškis) in preostanek časa namenimo za hitri ogled Rundale Palace (www.rpm.apollo.lv ) - 12km vzhodno od kraja Bauska, ki pa je bil žal že zaprt.

Prenočimo v Camping Nemo (www.campingnemo.lv ), ki pa ga močno odsvetujem. Sanitarije dobesedno pod higienskim minimumom, ko odpreš vodno pipo, zavohaš vonj po rji. Tla umazana, pri tuširanju na voljo samo 1 majava kljukica in samo upaš lahko, da ti čista brisača ne pada na umazana tla, ki jih dodatno še zaliva voda izpod tuša. Saj ta informacije je dovolj, kajne? Plaža? Brez besed, verjetno pa bi moralo kar nekaj ljudi poprijeti za lopato in odstraniti svinjarijo.

11.dan: Torek, 26.07.2016 - razgibavanje v latvijskem Geoss parku, ogled mest Riga in Parnu in prihod v Estonijo

V jutro hitro spakiramo in zapustimo Camping Nemo, ki si ne zasluži nobene *. Je pa tako, da kampe po kvaliteti in ponudbi kategorizirajo različno v Litvi, Latviji in Estoniji. V Litvi (www.camping.lt ) so od 1 do 4* in se jih ustrezno preverja vsake 2 leti. V Latviji (www.camping.lv ) so od 1 do 5* po latvijskem združenju kampov, kriteriji ocenjevanja pa temeljijo na skandinavskih standardih. V Estoniji so vsi kampi opremljeni po skandinavski kategoriji 3*, karkoli to že pomeni - več na www.camping-estonia.ee .

Danes se zapeljemo v Jurmala, kjer se dekleti malce "pretegneta" v Dzintaru Mežaparks - latvijskem Geoss parku, le da je tale večji. Ovire med drevesi so urejene na višini do 15m (cena 15 eur/osebo), v gozdu so lepo urejene 3 sprehajalne poti dolžine od 1,7 do 3,7km, dokaj blizu ob samem vhodu v park pa je tudi Jurmala Tower - razgledni stolp, z vrha katerega je pogled na morje in sam gozd (ni kaj posebnega za videt).

Popoldan postanek v mestu Riga, ki ga zaznamuje lep most, v neposredni bližini pa tudi presenetljivo velika biblioteka (le kaj vse zajema v sami notranjosti?). Mesto si na hitro ogledamo, tokrat kar s turističnim vlakcem (5 eur/os.), saj sta dekleti tožili, da imate malce muskenfibra od Dzintara parka in se jima ni kaj dosti hodilo :-).

Tokratno noč prespimo v kampu Konse (www.konse.ee ), ki je bil sicer 99% zaseden, ampak smo dobili prostor. Za daljši postanek pa itak ni bilo primerno. Z M. skočiva na kolo do bižnjega mesta Parnu, ki v nasprotju s kampom preseneti z lepo urejenimi parki, dolgo peščeno plažo (čeprav je voda plitva skoraj 200m hoje v morje) in predvsem z živahnim mestnim utripom. Tu najdejo svoje veselje predvsem družine z majhnimi otroci, saj je na voljo precej igral na prostem, izposoja kolesov, avtomobilčkov na nožni pogon za vožnjo po bližnji okolici (2, 3 in 4 sedežniki), mini golf....Da vrsto zasedenih lokalčkov in restavracij (nekatere tudi z živo glasbo) ne omenjam. Mesto je znano tudi po wellness in spa ponudbi, ki jo koristijo menda predvsem starejši (upokojenci). Eden od hotelov, ki "kraljuje" ob obali je nedvomno ; http://www.hedonspa.com/en/

12.dan: Sreda, 27.07.2016 - Estonski "niagarski slapovi", Lahema nacionalni park in ogled mesta Tallinn

Po zaslugi kolesarskega ogleda mesta Parnu dan poprej, smo se v jutro odpeljali do večjega parkirišča ob neposredni bližini peščene plaže. Žal tudi tu psom ni dovoljeno, torej Sheila ponovno ostaja v moji družbi, ki mi kopanje v baltiškem morju niti ne prija preveč.

Ob 11:30 uberemo pot proti Tallinnu, ki ga malce zaobidemo proti vzhodu (po cesti E-20 v smeri proti Narva), da si najprej ogledamo Jagala Juga slap. Lonely planet jih omenja kot "nigarski slapovi", vendar spet niso kak presežek, so pa najvišji slap (7,2m) v sicer splošno nižinski Estoniji.

Nadaljujemo v Lahema nacionalni park, ki po svoji površini zajema 475 km2 gozdnega dela in 250 km2 obalnega, skupaj pa ima 14 jezerov in 8 rek. Po opisih izberemo kraj Vosu, kjer si privoščimo kosilo, moji vsi pa kopanje v morju (pasje veselje neizmerno in več kot primerno za Sheilo, saj je to spet ena od plaž s plitko vodo vsaj 200m hodeč v vodo).

Popoldan se odpeljemo nazaj proti Tallinnu in se namestimo v Tallin City Camping, ki je v bistvu zgolj asfaltirano parkirišče v industrijsko delujoči coni. Ampak sanitarije s tuši so več kot dobri, celo savna na voljo (trenutno nedelujoča), z dobrim izhodiščem do mesta. Tega si ogledamo še isti večer kar peš, pri čemer naredimo vsega skupaj 7,5km. Tallinn je lepo mesto.

Spogleduje se s Helsinki in lociran ob baltiški obali zaobjema v svojem mestnem središču vsega po malem: moderni del mesta in prikupnejši stari del z lepo urejenimi parki, ozkimi uličicami prepolnih gostinskih lokalov in restavracij, mladeničev na turističnih triciklih s ponudbo za ogled mesta (www.greengears.ee ), cerkvami in stavbami iz "grajskih časov". In okolju primerno so tudi mladenke - ulične prodajalke in natakarice v posebni grajski preobleki. Po vstopu v Kadriorg Park si ogledamo predsedniško palačo in nato Kadriorg Palace z zares čudovito urejenimi cvetličnimi nasadi, za katerimi se lahko skrije tudi naš Arboretum Volčji potok. Vsekakor mesto, kjer pade nekaj selfijev :-).

V bližini palače je na ogled tudi Office of the President, House of Peter The Great, Japanese Garden, Museum of Children Miia-Milla-Manda, ....vse v radiju 70-600m od palače.V nadaljevanju pridemo do še enega lepega parka z manjšim jezerom in fontano, kjer je v tem času (do 15.09.2016) razstava posebnih skulptur, postavljenih v vodi in na kopnem. Umetnost, če jo razumeš.

Večerjo si privoščimo na prijetnem trgu polno lokalov (na računu restavracije zapisano: Karl Friedrich, Raekoja plats5). Vendar gostinci tule cene pošteno navijejo, porcije na krožniku pa tudi niso kak presežek. Srečamo še tretjega irskega setra dosedaj (to ni pogosto - kjerkoli že smo) in se ob sončnem zahodu ob obalni promenadni cesti odpravimo v kamp. Kljub pozni uri (22h) je bilo še razmeroma zelo svetlo (dolgi dnevi!!)

13.dan: Četrtek, 28.07.2016 - Dan vožnje z nabiranjem km po pokrajini Pandivere in postankom v prijetnem letovišču Augustow

Danes zabeleženih 3.397 prevoženih km in na današnji dan obračamo smer, saj smo zastavljeni cilj (Tallinn) dosegli, res pa je, da smo se poigravali z idejo, da skočimo še na trajekt za Helsinke in Stockholm, vendar preračun (čas, km, eur) govori v prid dejstvu, da se nam to ne splača. Raje pustimo za našo naslednjo počitniško destinacijo. Vozimo JV od Talina po cesti E20 smer Rakvere - Johvi - Mustvee - Tartu s ciljem da pridemo do jezera Lake Peipsi.

Med potjo naletimo na lep, star obcestni vetrni mlin, informativna tabla v neposredni bližini pa nam sporoča, da se vozimo po pokrajini Pandivere. Ob 19h prispemo v Latvijo preko mesta Valga, ki se nahaja menda na estonski strani oz. Valka, ki se na nahaja na Latvijski strani.

14.dan: Petek, 29.07.2016 - Postanek v mestu Kaunas in nočitev v prikupnem letovišču Augustow

Prespali v Camping "Nameji" blizu kraja Bauska. Slednji se nahaja na parceli, lahko bi rekli na zelenici ob vrtičku in vse deluje zelo domače, sanitarije pa tudi več kot v redu. Bolj kot so kampi manjši, bolj so urejeni, bi lahko rekla.

Ob 11h krenemo naprej in se ustavimo v mestu Kaunas, zgolj za hiter ogled starega dela mesta po uličici Laisves Avenue, kjer je na voljo tudi Tourist Office in kjer smo si v Charlie Pizza (naslov: Laisves av.68) privoščili res okusno kosilo (ne strežejo zgolj pizz).

Ob 17h vozimo v smeri Kaunas - Alytus - Lazdijai -Augustow, kjer se namestimo v Camping Necko. Augustow (www.augustow.pl ) je vsekakor eno od boljših letovišč ob poljskih jezerih, kar smo jih dosedaj videli. V bistvu gre za komleks večih jezerov, povezanih z 102km dolgim kanalom - Augustov Canal. V poletnem času je to za poljake ena od top "weekend" destinacij. Kamp je soliden z dobrim izhodiščem do jezera, ki ima urejeno kolesarsko pot in nabor raznovrstnih gostinskih in zabaviščnih lokacij. S kolesom lahko v kratkem času dojameš vse, kar se tu turistu ponuja: lepo cerkev (baziliko), muzej, kino, hoteli in zanimive lesene hiške ob jezeru, zabaviščni park za najmlajše, raznorazne vodne atrakcije, zanimiva palača "Palac Na Wodzie Falkowski" (verjetno z dragimi prenočitvami zmogljivostmi), sama plaža pa je posebne omembe vredna - lepo zasnovana z lesenimi pomoli in javno razsvetljavo (verjetno za potrebe nočnega kopanja).

15.dan: Sobota, 30.07.2016 - Kolesarski dan in obisk nacionalnega parka z bizoni tik ob meji z Belarusijo

Ob 10h zapuščamo prikupni Augustow in nadaljujemo začrtano pot v smeri nacionalnega parka Bialowieza National Park (www.bpn.com.pl ; www.pttk.bialowieza.pl ), ki je domovanje evropskega bizona.

Park se nahaja SV od Varšave in tik ob meji z Belarusijo. Nekoč je park služil kot zasebno lovišče za poljske monarhe in kasneje ruske carje, danes pa so ga uredili za turiste kot nacionalni park. Ta je zelo velik 105 km2 in razdeljen na 3 cone, od katerih je obisk ene od njih možen samo z vodenim ogledom. Najboljša odločitev za obisk parka je osebni avto ali še bolje kolo. Mi smo se odločili za slednje in si za dekleti izposodili še 2 kolesa (5PLN/h), saj smo s tem hkrati razmigali še našo psičko Sheilo, ki je zmerno hitro pretekla ob naših kolesih 15 km. S psom sicer v vse dele parka ne smeš, tudi ne v park z bizoni , vendar so nas "na vprašanje in mojo prošnjo" kar lepo spustili. Morda pa je zaleglo tudi moje pojasnilo, da je naš pes prijazen in ne bo vznemirjal živali v parku. Zaradi pozne ure nam v izbranem kampu na poti niso uspeli zagotoviti prostega mesta, zato smo bili primorani prespati na enem od parkirišč nakupovalnega centra, na veselje deklet pravzaprav pred McDonald´s restavracijo. Za zajtrk ni bilo potrebno poskrbeti :-)

16.dan: Nedelja, 31.07.2016 - Lublin in okusno kosilo v kraju Rzeszow

Danes postanek v mestu Lublin, kjer se sprehodimo po starem delu mesta. Mesto ima prelep grad (Lublin Castle), ki kraljuje na manjši vzpetini.

Do gradu je najlepše priti s sprehodom po slikoviti mestni uličici Grodzka, ki vodi skoz poseben vhod (Grodzka Gate) na neke vrste most do gradu. Vsekakor pa je zanimivo grad fotografirati tudi na dnu visokih stopnic, ki vodijo do velikega parkirišča.

V mestu je čutiti poseben "turistični utrip", posebno pozornost pa pritegnejo vrvohodci, ki so si mesto svojih veščin uredili kar z vpetimi vrvmi med cerkvami in drugimi stavbami. Mesto je lepo urejeno in nekateri opazimo tudi malenkosti - stebrički za kolesa, odeti v volneno "preobleko" :-)

Po odhodu iz Lublina se ustavimo še v Rzeszow-u , kjer na osrednjem mestnem središču polno gostiln izberemo restavracijo, ki nam jo predlagala Lonely Planet - Stary Browar Rzeszowski in s postreženim si res zaslužijo pohvalo (www.browar-rzeszow.pl ). V Ljubljani bi s količino postreženega in v samem mestnem jedru verjetno plačali več kot 50 eur, tu smo plačali 34 eur, hrane pa je ostalo še vsaj za 1 osebo. Poleg okusne hrane je v tej restavraciji zanimivo še to, da je kuhinja "odprtega tipa" in se nahaja v lokalu gostom "na očeh". Vsekakor eden od dobrih argumentov ali bolje kriterijev dobre kuhinje. Dan zaključimo z rojstnodnevno mini pito, kozarčkom vina in družinskim kartanjem v kampu, ki je itak že naše skoraj vsakodnevno početje.

17.dan: Ponedeljek, 01.08.2016 - V objemu prvih gora (Pieniny National Park) in obisk Niedzicy Castle

Prebudimo se v deževni dan (Camping Nr.38 - Polana Sosny) ob rožljanju kravjih zvoncev,  v objemu Pieninskega gorovja in bližini jezera Sromowieckie, kjer se ponuja kar nekaj pohodniških tur. Zaradi reke Dunajec, ki teče skozi istoimensko sotesko, ki razmejuje Poljsko in Slovaško, je tu razvit predvsem rafting turizem. Tudi za kolesarje vseh vrst se najde precej kolesarskih poti.

Z M. se odpraviva v jutri s kolesom do 3km oddaljenega gradu Niedzicy in plačava ogled gradu tudi od znotraj. Grad, imenovan tudi Dunajec Castle, je lepo urejen in leži na vzpetini ob jezeru Sromowieckie. V gradu je na ogled muzej, v okolici gradu pa izstopa predvsem vodni jez, na vrhu katerega - na sprehajalni poti - je posebna 3D talna poslikava neznanega umetnika, ali pa sem prezrla to informacijo.

18.dan: Torek, 02.08.2016 - Dan, ki bi ga splanirali za obisk gora, vendar nam žal niso bile "namenjene (Pienini, Tatre)

Ob izteku našega potovanja ni naključje, da smo zapeljali v Pieninsko gorovje in nadaljevali pot proti Zakopane - smučarskem središču Poljske. Žal pa nam obisk gora na ta dan ni bil usojen. Splanirala sem najprej turco v bližini našega kampa Polana Sosny v izhodišču Kroscienko, kjer bi izbrali rumeno označeno pot do Bajkow Gronik in Szopka pass vse do Three Crows. Pa smo na poti naleteli na prometni znak o dovoljeni teži vozila, kar naš kamper žal ni izpolnjeval (če pomislim na zalogo litvijskega in estonskega piva, ki ga prevažamo s sabo :-). In se znajdeš v situaciji "kam pa sedaj" , pa smo krenili proti Zakopanam, da poskusimo z eno od najbolj opevanih pohodniških tur Modrie Oko. Spet "smola", saj so nas ustavili že 10km pred izhodiščem, češ da je parkirišče polno. Za nami in iz druge smeri pa kolona vozil brez konca, ki so morali verjetno tudi spremeniti načrt. Noro, koliko prometa na cesti.

V Zakopanah torej le obisk Aqua Parka, od koder se ponuja lep pogled na gore.

 

19.dan: Sreda, 03.08.2016 – Adrenalinski dan »brez moje malenkosti« v poljskem zabaviščnem parku Energylandia

Skratka, željo po gorskem zraku prenesemo domov, v našo lepo alpsko deželico Slovenijo - tu pa nadaljujemo pot. Podobno kot smo zaključili potovanje z avtodomom po Italiji, tudi na tem našem potovanju med zadnjimi destinaciji poskrbimo za "češnjo na vrhu smetane", ki gre v slast predvsem našim najmlajšim članom družine. Izberemo adrenalinski park ENERGYLANDIA v kraju Zator (www.energylandia.pl ), mimo katerega smo se peljali drugi dan naše poti. 

No, vstopnice niso ravno poceni (109 PLN normalna in 59 PLN za otroke do 140 cm višine), žal pa ne zasledim, da bi imeli tudi družinske.

Kakorkoli že, ker psom ne dovolijo vstopa, sem imela odličen razlog, da se tovrstnim radostim odrečem in sem za cel popoldan raje pasja varuška.

20.dan: Četrtek, 04.08.2016 – Prihod domov in »izkoristek« za shopping v Grazu (Ikea, Center West)

Domov prispemo ob 16:40 in zabeležimo 6.171 prevoženih kilometrov. In bilanca našega potovanja:

  • 3 muzeji
  • 13 mest
  • 8 gradov
  • 4 palače
  •  6 jezer
  • 5 tematskih parkov

 

Madžarska

Madžarska v času jesenskih počitnic (28.10. - 3.11.2012); od Heviza (Balaton) do nacionalnega parka Aggtelek

V času jesenskih počitnic smo se odpravili na 6-dnevno potepanje po Madžarski, v smeri od zahoda proti severo-vzhodu, nazaj grede pa smo se popeljali po Slovaški in si ogledali še Bratislavo. Letnemu času primerno in glede na razpoložljiv čas smo si na naši cca 1900 km dolgi poti začrtali vsega po malem.

Za Madžarsko lahko rečem, da je pokrajinsko zelo zanimiva (jezera, mesta, podeželja), predvsem pa znana po termalnih zdraviliščih in posebnem karakterju ljudi. Temperature ozračja v času našega obiska so bile nekako skladne z značajem madžarov. Ti so dokaj “hladni” (prikrito prijazni), zelo formalni, introvertirani...in...zelo zelo natančni, redoljubni, dosledni. In pri tem ne prizanašajo niti turistom niti domačinom. Če ne spoštuješ ali ne upoštevaš njihovega “kodeksa” obnašanja, si hitro deležen ostrega pogleda, zgovorne kretnje ali pa te kar pošteno oštejejo. 

Opis naše poti: 

Začeli smo pri Blatnem jezeru, kjer smo se najprej ustavili v kraju Keszthely za obisk znamenite palače Festetics, muzeja kočij, hiše palm, nekakšnega lovskega muzeja in zanimive razstave vlakcev.

Nato smo prenočili v kraju Heviz za kopanje v največjem naravnem termalnem zdravilišču. Tu smo še skočili do polotoka Tihany, ki predstavlja lepši del obale Blatnega jezera.

Nadaljevali smo pot po južni strani Blatnega jezera, v smeri proti madžarski prestolnici, cca 10 km JZ od centra Budimpešte pa smo se ustavili še v Staute Park, kjer  je na ogled več kot 40 umetnin (kipov) iz komunističnega obdobja. Med njimi se "postavlja" tudi Lenin, Marx, Engels in drugi.

Budimpešta mi je bila zelo všeč in moram reči, da sem dobro splanirala ogled mesta za 1 in pol dnevni postanek v tem mestu. Obiskali smo Castle Hill in City Park, kjer se nahaja več zanimivosti (med drugim tudi ZOO; ki pa smo ga izpustili). Vsekakor bi lahko Budimpešto raziskovali še kar nekaj dni, vendar smo nadaljevali pot proti mestu Eger (krajši postanek za kavico in lokalno sladico) in Mezokovesd. Prav na tej poti smo opazili prostrane površine vinogradov, ki se čudovito prelivajo v svojih jesenskih barvah. Nasploh ...moram reči .... madžari morajo biti res pridni kmetovalci. Polja, do koder ti seže oko. In prav zanimiv je ponekod “kontrast”; ko se pelješ po glavni magistralki, pa imaš na desni strani ceste obdelane površine v rjavkastih odtenkih zemlje, na levi strani pa polja živo zelene barve. Brez prekinitev, vse samo ena velika njiva.

Ena od naših naslednjih nastanitev je bila v kraju Miskolc, saj nam je M. izbral kopanje v prav posebnih termah (Cave Bath), kjer se kopaš v jamah. Ni da bi kaj dosti lahko plaval, se pa zato lahko prepuščaš čarom ambienta in masažnih vrelcev.

Sledila je vožnja skozi, sicer neprivlačne, industrijske predele, proti severu, kjer si Madžari skoraj že “podajajo” roko s Slovaki. To je Aggetelek National Park, kjer se v istoimenskem mestecu nahaja podzemna jama (Baradla Cave). Imeli smo voden, 1-urni ogled jame - žal v madžarščini, smo pa dobili v roke angleško spisano besedilo.

Še skok čez mejo in malce dolgočasna vožnja po Slovaškem ozemlju, kjer smo se nastanili v mestu Bratislava in si ga tudi malce ogledali (turistični bus; 1h). O Bratislavi pišem na ločeni spletni strani, v zavihku Evropa/Slovaška.

Keszthely in ogled znamenite palače Festetics in okoliških muzejev

Palača Festetics je vsekakor zanimiva in mogočna, notranje sobane pa prav razkošne. Ob prihodu smo se odločili za voden ogled po palači, ki je bil za Nastjo in Kajo rahlo dolgočasen, saj je bil v madžarščini. Na srečo smo se odločili za kombinirano vstopnico, s katero imaš lahko vstop še v 3 druge stavbe, in sicer v:

  • Helikon Palm House (neke vrste večji rastlinjak, kjer so na ogled redkejše vrste rastlin, morda iz sort palm, ....ker se objekt imenuje tako).
  • Hunting Museum (razstava več kot 200 vrst divjih živali iz 5-ih kontinentov). Te kar malce stisne pri srcu ob misli, koliko živali je umrlo pod orožjem lovcem, ko vidiš celo halo rogovij, živalskih kož in nagačenih živali.
  • Historical Model Railway Exhibiton, ki se nahaja v drugem nadstropju Hunting Museum (zanimivo za otroke, saj gre za eno od največjih evropskih razstav miniaturnih vlakcev, hišk, ipd).  60 računalniško vodenih vlakcev vozi po vnaprej znanem urniku na površini 500 m2. Vsega skupaj je kar 2500 metrov železniških stez (tirov), ki jih obkroža okoli 1000 poslopij. Celoten model predstavlja železnice Madžarske, Avstrije in Nemčije iz obdobja od 19. do 21. stoletja.  

Vsekakor sta zadnji dve najboljša izbira za ogled Keszthely-a, če potujete z otroci. 

Heviz (Blatno jezero): nastanitev in kopanje v največjem evropskem zdravilnem jezeru

 

 

V kraju Heviz smo se odločili za 4-urno kopanje v termalnem naravnem zdravilišču Heviz Spa (http://www.spaheviz.hu/en/). V notranjosti je dokaj topla voda, občasno morda tudi neprijeten vonj, nenazadnje je voda jezerska in sem sodijo tudi naravne vonjave. Lepo imajo urejena držala, tako da se med plavanjem lahko v vsakem trenutku poprimeš za kovinska držala. Čudno se mi zdi le, zakaj se skoraj večina kopalcev (domačini, predvidevam) še dodatno oklepajo vodnih črvov ali celo plavajo z šlaufom. So slabi plavalci ali je to le ena od lokalnih kapric (red, pravila, varnost, skrb).

Na dan našega obiska je bila temperatura ozračja 2,5 st.C., jezero samo pa primerno toplo, da si lahko zaplaval med lokvanji. V bistvu jezero skozi celo leto bolj ali manj ohranja enako temperaturo (24-26 st.C). Zdravilna voda priteka iz jame na površju jezera in sicer 410 litrov/sekundo in s temperaturo 40 st.C. Jezero se na nek način čisti samo od sebe, saj se voda v jezeru (ob gornjem podatku) menjava na 3 dni in pol. Prav zaradi te posebnosti je menda obisk tega jezera primeren skozi celo leto, čeprav bi se bilo vredno izogibati poletnih mesecev, ko je gneča velika.  

 

Na dan kopanja v Heviz Spa smo skočili še do polotoka Tihany, med potjo pa se ustavili še na razstavi vojaških helikopterjev in drugih prevoznih sredstev.

Statue Park in prihod v Budimpešto (2-dnevni ogled mesta)

Od Heviz-a smo se odpeljalo po južni strani Blatnega jezera proti Budimpešti, cca 10 km pred samim centrom mesta pa smo naredili krajši postanek za obisk Memento Park - Statute Park

Tu je razstavljenih cca 40 umetniških del iz komunističnega obdobja med letoma 1945 in 1989, med njimo pa tudi kipi nekaterih znanih osebnosti, kot so Lenin, Marx, Engels, Dimitrov in drugi. Več na: http://www.mementopark.hu.

Sredi dneva smo prišli v Budimpešto - mesto ki ga Donava razmejuje na Buda (leva stran mesta) in Pesta (desna stran mesta). Prvi dan smo namenili obisku  Castle Hill (mestnega gradu), ki se razprostira na kar velikem ozemlju. Ko sem preučila informacije, sem ugotovila, da je najboljše izhodišče za dostop na grad Clark Adam Ter oz. kjer se nahaja tudi dvigalo Silko. Z njim smo se popeljali navzdol, ker je na svoj način zanimivo, na grad pa smo se seveda odpravili kar peš, saj ni daleč. Iz gradu se ponuja lep razgled na parlament in znameniti verižni most.

Proti večeru smo se nastanili v Hotel Regnum Residence 4* (www.regnumresidence.hu), ki smo si ga, kot vse ostale na naši poti, rezervirali preko Booking.com. V bližini hotela se nahaja tudi Kiraly Medicinal Bath. Kot gostje tega hotela bi imeli 70% popust, vendar smo ugotovili, da je na ta dan odprt samo za moške …. da, tudi to je posebnost madžarskih Spa centrov.

Drugi dan Budimpešte smo namenili za obisk City Park (osrednji mestni park), kjer smo si ogledali trg herojev (Heroes' Square), grad Vaydahunyad Castle, sprehodili pa smo se še do Szechenyi Bath, ki velja za eno večjih in predvsem elegantnejših mestnih termalnih kopališč. Kar malce preveč kiča, ampak nekako kar lep pogled. Slednjega smo si "ukradli" v preddverju objekta, saj se tu nismo nameravali kopati.

         

Budimpešto smo zapustili v smeri proti kraju Eger (krajši postanek na kavici in lokalni sladici)  in Mezokovesd, s prihodom v Miskolc v pozno popoldanski uri. Nastanitev v Fortuna Hotel (www.fortuna-hotel.hu), kjer smo bili po mojem edini gostje (pri zajtrku samo še ena miza za 2 osebi pripravljena :-)), ....so pa zato imeli presenetljivo hiter internet, tako da smo lahko nemoteno splanirali našo nadaljno pot.

Pa seveda, imeli smo odlično večerjo v Murphys Irish Pub, kjer smo bili postreženi z večernim pridihom čarovnic. Ob vhodu imajo zanimiv napis:

"Hot beer, lousy food, bad service -
WELCOME have a nice day".

Laughing

 

 

Smer Miskolc in kopanje v zanimivih, podzemnih jamah Cave Bath

Na dan našega planiranega kopanja v Cave Bath se je prvič ulil dež, kar je bilo ravno prikladno, da čas preživimo v termalnem kopališču, ki je po svoje prav zanimivo.

Celoten kompleks je namreč zlit z naravnimi podzemnimi jamami, v katerih so uredili termalne bazenčke. Še prav poseben je tisti okrogli bazenček, ki se nahaj v čisti temi. Razsvetljuje ga le nekaj podvodnih lučk in kupolast strop z umetno ustvarjenim ozvezdjem. Ob sproščujoči glasbi se potem lahko samo še predaš masaži in toplini vode. Res prijetno. 

Ogled videa tukaj: http://m.youtube.com/watch?v=vn9bKuNayLM

 

Skratka celoten ambient je zanimiv, ni pa to zadeva, kjer bi se lahko pošteno naplaval. To je verjetno možno poleti, ko odprejo še zunanje bazene.

Nekaj slik v nadaljevanju, kolikor mi jih je uspelo narediti, sicer pa so res lepe fotografije na ogled v Google-u, če vtipkate “cave bath of miskolctapolca” in kliknete na rubriko Slike. Več na: www.barlangfurdo.hu.
** Vstopnice smo kupili v hotelu po ceni z 10% popustom.

Nacionalni park Aggtelek in ogled podzemne jame Baradle Cave

Zadnji naš postanek na Madžarskem je bil namenjen obisku podzemne jame Baradla Cave. Lokacija je zelo blizu madžarsko-slovaške meje.

Ogled jame je menda možen samo preko vodiča (vsaj tako smo bili informirani ob prihodu). Ker smo prišli 1,5h prekmalu, smo čas izkoristili za sprehod po okolici in ugotovili, da imajo očitno tu tudi hostel in prikupne počitniške hišice. Tokrat seveda vse tiho in brez večjega obiska, poleti pa je verjetno tu bolj živahno.

Ob točno 11:30 so nas spustili v jamo in zbralo se nas je kar nekaj (večinoma madžari). Lepo smo morali stopicati za vodičem in se držati v skupini (no, jaz sem 1x prekršila pravilo in bila na to hitro opozorjena). Jama je sama po sebi res zanimiva, predvsem tisti del, kjer imajo tudi koncerte. Sicer pa kakšen presežek ravno ni. Se mi zdi naša Postojnska jama prav tako zelo lepa in vredna obiska. 

Ob 13h zapuščamo Aggtelek s prečkanjem madžarsko-slovaške meje in vožnjo proti zahodu - smer Bratislava, ki pa jo v sliki in besedi predstavljam na ločeni strani.

Z vožnjo preko Gradca smo sklenili krog naše madžarsko-slovaške ture.

 

Malta (avgust 1999)

Otok Malta in Gozo privabita letno več kot milijon obiskovalcev. Spoznala sem, da ima ta odročna otoška državica nek poseben čar, ki turiste privabi kljub umazaniji in onesnaženosti ter kljub slabemu stanju cest. Otok zaradi svoje majhnosti ni primeren za več kot 14 dnevno dopustovanje, v kolikor si turist, ki namerava oditi tja, predstavlja "dopust" kot vsakodnevno tekanje za kulturnimi in zgodovinskimi ogledi mest, prireditev, naravnih znamenitosti ipd. Je pa tu prostor za vse tiste, ki si željno želijo nočne zabave in jim od dobre družbe in nočnega pohajkovanja po ulicah, barih in diskotekah ni mar ničesar drugega.

Za ogled otoka sva 3x najela skuter (za 1 ali 2 dni) in to je bila res najboljša rešitev. Tamkajšni domačini in agencije, ki rastejo za vsakim še tako samotnim vaškim voglom, so polni besed in prospektov o tej in oni ponudbi, ki ti jo seveda prodajo "poceni", tako da je njihova ponudba - joh in sploh- najugodnejša. Dejstvo pa je, da si z najemom enega od prevoznih sredstev (skuter ali avto), ob malce samoorganiziranosti, iznajdljivosti ter z nakupom zemljevida ali majhnega vodiča (npr. "Malta & Gozo - Thomas Cook") ustvariš avanturo kar sam. Tu in tam si morda plačaš še kakšno vstopnico za ogled muzeja ali podobnega...in načeloma si videl skoraj celo Malto. Z Markotom sva samo v enem popoldnevu prišla z mopedom iz severa na jug otoka, z avtom pa v enem dnevu lahko obideš pot okoli otoka in si hkrati, ob postanku, ogledaš še kakšno stvar.

In kakšne so cene na Malti ? Tako, kot povsod drugod lahko uživaš v vlogi turista, ki si privošči vse najboljše in najdražje ali pa se razumljivo ozreš tudi na ceno in racionalno presodiš za plačilo proizvoda ali storitve. V nadaljevanju podajam nekaj cen, ki so veljale v času najinega dopustovanja na Malti (avgust 1999):

HRANA & PIJAČA:

    * 2 x pivo = 150 LM
    * kava = 0,45 LM juice = 0,35 LM
    * mineralna voda (0,75 l) = 0,35 LM
    * voda (avtomat) = 0,50 LM
    * pizza "Capricciosa" = 1,95 LM
    * lasanja bolognese = 1,80 LM
    * burger beef = 1,65 LM
    * kosmiči Kelloggs's Crunchy Nut 375g = 1,24 LM
    * kosilo v kitajski restavraciji (2 osebi) 10,35 LM

IZLETI PO OTOKU

    * tura po otoku z najetim jeepom (za 2 osebi) = 24,00 LM
    * najem skuterja za 3 dni = 18,00 LM
    * vstopnina za filmsko vas Popeye Village (2 osebi) = 5,50 LM

DRUGO

    * 6 kartic z znamkami = 1,46 LM
    * najem sončnika na plaži = 0,50 LM
    * kino (2 osebi) = 4,80 LM
    * Kodak film = 2,47 LM

Nekaj slik iz Malte - klikni TUKAJ.

Nemčija

Legoland (drugič) ter ogled mest Ulm in Munchen - april 2011

 

Prvomajske šolske počitnice (april 2011) smo namenili tokrat zabaviščnemu in tematskemu parku Legoland. Delno je bila to tudi Nastjina in moja "zaobljuba" izpred skoraj 4-ih let, da se semkaj popeljemo še enkrat, skupaj s Kajo, ki je prvikrat (avgust 2007) ostala doma z očkom. Vstajanje ob 4:30 se je izplačalo, saj smo v park prvi dan prispeli točno 15 minut pred odprtjem (10h). Sončno vreme smo do minute točno ujeli za dvodnevni potep po parku, ki v tem času zopet preseneča z vrsto novostmi. Drugi dan so nas namreč ob odhodu iz parka že "pozdravile" prve dežne kaplje. 
Za nakup družinske karte skupaj s prenočitvijo je seveda internet najbolj praktična rešitev. Legoland ima s kar nekaj hoteli partnerske pogodbe. Mi smo se odločili (brez večjega iskanja) kar za najbližji hotel Best Hotel Mindeltal (10 min oddaljen od parka na naslovu: Robert-Bosch-Str.3, 89343 Jettingen-Scheppach). 

Tretji dan smo rahlo deževen in oblačen dan izkoristili za kopanje v cca 30 min oddaljenih termah Wonnemar, vendar smo imeli kopanja po cca 3 urah kaj hitro dosti in smo se odpravili na ogled mesta Ulm. Tu je bil za vse (razen za mene, ki me že 1 mesec na moj smučarski padec opominja desno koleno) zanimiv predvsem vzpon na katedralo. Peš, seveda. In to po kar 768 stopnicah. Ta mogočna stavba velja za največjo cerkev na svetu (160,9 m). Na sliki desno smo zarisali potek poti do samega vrha.

Četrti dan smo obiskali tehnični muzej - Deutsches Museum v Munchen-u. V muzeju se v kar 6 nadstropjih razprostirajo razstavne površine v okviru 64 tem za področje letalstva, poljedelstva, vesoljske tehnike, kemije, računalništva, mikroelektronike, energetske tehnologije, geodezije, papirja, tiska, in še in še.

Pred odhodom domov smo izkoristili popoldanski čas še za obisk Olimpijskega parka, kjer smo se z dvigalom povzpeli na 190 m visok stolp (7m/s). Razgled na Munchen je prečudovit.

Park LEGOLAND (Gunzburg, 25. in 26. april 2011)

Spomini na obisk parka izpred slabih 4-ih let so za naju z Nastjo ponovno oživeli. Moram pa priznati, da si je Nastja zapomnila bistveno več podrobnosti in zanimivosti, kot jaz. Prav tako sem od takrat (poleg spomina :-) več kot očitno izgubila tudi malce poguma za adrenalinske vožnje, ki v bistvu (potem, ko jih "prestaneš") še zdaleč niso primerljive s tistimi v Gardalandu.

Ob obisku parka smo se podali tudi na kratek ogled mesta Gunzburg, ki je na velikonočni ponedeljek deloval spokojno tiho in prav nič praznično. Je pa mestece na nek način prijetno in preseneča s prikupnim osrednjim mestnim jedrom ter meščanskimi stavbami različnih barv in arhitekture.  

Ulm in vzpon na najvišjo cerkev na svetu

Če si kot turist želiš ogledati Ulmsko katedralo, je brez dvoma ne moreš zgrešiti :-) Njen vrh se ti med sprehodom po ulicah kaj kmalu ponudi v ogled in ni odveč, da jo že takrat ujameš v svoj foto-objektiv, saj jo od blizu precej težko pofotkaš v celoti.

To je cerkev, ki te s svojo višino in tudi širino kar malce "prestraši". Ob misli na nenadne potrese po svetu te kar zmrazi, da bi se ta mogočna katedrala porušila. In predvsem, kakšne bi bile posledice.

No, moji trije korenjaki (Marko, Nastja in Kaja) so vzeli pot pod noge in prehodili skoraj 770 stopnic do vrha, kamor je bilo še možno priti.
Več o vtisih (Marko) na njegovem blogu - tukaj

Munchen (Deutches Museums in Olympia Park)

Deutsches Museum, Museumsinsel 1, D-80538 Munchen

Muzej sledi razvoju znanosti in tehnologije od njunega izvora do danes. Na ogled je več kot 50 oddelkov s skupno površino večjo od 47.000m2. Zanimivo, da smo prejeli celo vodič (letak z zemljevidom muzeja) v slovenskem jeziku. Je veliko za videti in preiskusiti.

Olympia Park, Spiridon-Louis-Ring 21, D-80809 Munchen

Park na svoji površini zaobjema stadion, plavalne dvorane, teniške površine, kolesarske in sprehajalne poti, ribnik, znameniti stolp.... Med drugim je to tudi lokacija odmevnih koncertov nekoč (Michael Jackson, Rolling Stones,...) in danes. Na vrhu stolpa področju glasbe namenjajo tudi posebni prostor s fotografijami znanih pevcev (Tina Turner ipd.) ter klavirjem, na katerega je v 80-ih letih igral Elton John.

Salzburg, Ruhpolding in Legoland (avgust.2007)

Na poti proti Legolandu (25.08. - 28.08.2007)

    * Rudnik soli & Keltska vas v kraju Berchtesgaden blizu Salzburga
    * ogled mesta Salzburg
    * Ruhpolding, tematski zabaviščni park
    * LEGOLAND Nemčija (cilj  4-dnevnega izleta)
    * Dodatne informacije

Vse v slikah in besedah na spletni strani - klikni TUKAJ.


Norveška

Norveška- dežela fjordov, vikingov, slapov in še mnogo več (26.7. - 12.8.2019)

 

Zakaj Norveška?

Kaj pa vem ... morda skrita želja, ki se je začela porajati povsem podzavestno že pred 3 leti. Že poleti 2016 so namreč naši potovalni načrti “posegli “ po severu Evrope (Litva, Latvija, Estonija), se letoma zatem prevesili v bolj v toplejše konce (Šri Lanka, Španija/Galicija, Tanzanija), novembra 2018 pa spet k severnim sosedom (z avtodomom po Avstriji in Nemčiji). Nekaj že mora biti, da nas je vleklo na sever, je pa res tudi, da tega dela Evrope še nismo obiskali in je to najbolj severni del, kar smo ga kdajkoli dosegli.

Zmagovalna destinacija za poletje 2019 je torej bila Norveška. Ob misli na to državo sem najprej pomislila na mraz ali vsaj milejšo klimo kot smo jo vajeni poleti v naših krajih, pa me /nas je vreme ugodno presenetilo, saj smo v 18-ih dneh potovanja imeli večinoma sonce, le 3x pa dež (zadnji dnevi).

Začenjam z UVODNIM DELOM s podstranmi spodaj, kjer sem zapisala nekaj povzetkov o našem potovanju  "v številkah", načinu potovanja, ki smo si ga izbrali, vrste naših namestitev, o prtljagi (kaj vzeti s sabo), hrani, vstopninah in TOP 10 izbranih destinacij iz našega potovanja),v nadaljevanju pa OPIS POTOVANJA PO DNEVIH. 


Na spodnjem zemljevidu označujem prevoženo pot- kot smo jo uspeli izvoziti iz Garmin ure:

V Google Map pa označujem točke naših postankov:

 

UVODNI DEL

 

O Norveški na kratko:

Norveška, ki ima najnižjo gostoto poseljenosti (prebivalcev za cca dve Sloveniji), je predvsem dežela čudovite narave, zato ogledi mest, muzejev ipd. niso bila naša prioriteta.

Zaznamujejo jo predvsem fjordi, jezera, slapovi in čudovita gorovja, ki pokrivajo več kot polovico države. Prometna infrastruktura je urejena, za premagovanje zalivov, fjordov, otočij je tu nemalo tunelov, nekateri od njih so speljani tudi pod morjem. Že drugi dan sem ugotovila, da ne bom pisala samo o fjordih. ... Namreč skoraj ni prevoženega kilometra, ki te ne vodi do osupljivih razgledov in novih presenečenj na poti... Slabost Norveške je predvsem muhasto vreme (v našem primeru izjema) in visoke cene.

Naše potovanje v številkah

Pred opisom našega potovanja po dnevih, pa najprej nekaj informacij glede načina potovanja, stroškov in posebnosti, ki jih Norveška nudi turistu.

  • Število dni (rent-a-car): 18 
  • Prevoženi km skupaj: 3.157 km (povprečno 175 km/dan) 
  • Število koriščenih trajektov: 15  (linije navajam v opisih po dnevih)
  • Število obiskanih mest: 4  --> Kot zapisano že prej, imajo na Norveškem naravne znamenitosti svoje prednosti, zato smo obiskali le 4 mesta (sprehod po mestu): Bergen, Trondheim, Lom in Stavanger.
  • Pohodniške ture: 2 turi (Rampestreken, Preikeistolen); za kaj več ni bilo možnosti, saj niti nismo imeli s sabo prave pohodniške obutve (potovanje le z osebno prtljago).
  • Način potovanja: Odločili smo se za letalski prevoz (Dunaj-Bergen) letalskega prevoznika Wizz . Pred odhodom smo preko družbe Sixt rezervirali avto in po pristanku v kraju Bergen prevzeli skoraj novi Opel Crossland z le 7.600 km, ki nam je odlično služil. Cestnin nismo plačevali, smo pa ob vračilu avta bili obveščeni, da nam bodo račun za cestnine posredovali naknadno po mailu, saj njihov sistem cestnih taks funkcionira po sistemu skeniranih registrskih tablic. Strošek večinoma kratkih razdalj s trajektom je znašal od 122 NOK do 311 NOK , izjemoma 1.117 NOK za 1h vožnjo po znamenitem Geiraingerfjord. Torej cene trajektov so kar sprejemljive in se jih večkrat splača koristiti takrat, ko bi sicer moral iti okoli po cesti.
  • Vrste naših namestitev: Za čas potovanja smo vsak dan (razen zadnji 2 nočitvi) spali na novi lokaciji. Pretežno smo najemali lesene hiške v kampih (14x) in BB motele oz. hostle (4x). Prvo nočitev po pristanku v mestu Bergen smo si rezervirali že doma, ostale pa večinoma kar direktno, saj smo hitro ugotovili, da brez težav dobimo hišico v kampu kar na dan prihoda, nimam pa pojasnila ali je to bila zgolj sreča ali vendarle že prvi upad njihove poletne sezone. Hotelske in BB namestitve so praviloma dražje, za lesene hišice pa smo namenili od 600 do 1.350 NOK na dan. Povprečno pa so nas namestitve prišle 934 NOK (cca 93 €/dan).
  • Prtljaga – kaj vzeti s sabo?  Morda za koga malce čudno, ampak za potovanje po Norveški (18 dni) smo spakirali vse potrebno samo v ročno prtljago (predpisane mere na osebo; 1 mali kovček (max 55x40x23 cm) in torba ali nahrbtnik (max 40x30x20cm). V kampih je možno pranje perila, zato je povsem dovolj, da se vzame oblačil za 1 teden. Na tak način je tudi bolj enostavno prekladanje ob vsakokratni nočitvi na drugi lokaciji. Z vremenom smo imeli srečo (14 sončnih dni z občasno oblačnostjo in 4 dneve deževne) , Priporočam vzeti tudi topla oblačila, zložljivo pelerino in nižje pohodniške čevlje, saj se splača odločiti za kak hiking po norveških hribih.
  • Hrana;  Po prvi večerji v kraju Bergen (1.107 NOK) smo hitro spoznali, da bo malce drago potovanje, če se bomo prehranjevali zunaj, kot smo to večkrat prakticirali med potovanjem npr. po Italiji, Grčiji, Španiji... V Norveški je za pravo kosilo / večerjo v restavraciji oz. lokalni gostilni potrebno nameniti kar 25-30€ /osebo. So sicer tudi cenejše opcije za 10-20€/osebo, vendar misel, da bi posegali vsak dan po hrani kot je pizza, burgerji ipd...tudi ni ravno navdušujoča. Ker smo prenočevali pretežno v kampih (hiške s kuhinjsko nišo, ponekod skupne kuhinje), smo se lotevali kuhanja kar sami. Cene v trgovinah (Kiwi, Joker, Coop Marked) precej odstopajo od naših (+20-30%), pa vendar je bilo tako najboljše. Za primerjavo - cene nekaterih živil: toast kruhki = 37 NOK, mleko 1l = 16-18 NOK, kruh 750g = 32 NOK, paradižnikova omaka = 51 NOK, ... 
  • Vstopnine: Vstopnin za ogled naravnih znamenitosti ali koriščenje storitev (razgledne ploščadi, sprehod po urejenih poteh, obisk muzeja na prostem, botaničnega vrta v kraju Stravanger....) nismo plačevali. So pa seveda vstopnine za vstop v kakšne tematske muzeje, akvarije, ...kot povsod drugje. 
  • Bencin: Za liter 95okt. bencina smo plačevali od cca 16-17 NOK/liter. 
  • TOP 10 destinacij na naši poti: Pravzaprav je bilo vsega videnega toliko, da delam krivico tudi ostalim krajem, ki niso na spodnjem seznamu, pa vendar navajam 10 izbranih, ki jih priporočam za obisk: 
  • 1. dva ledenika Boyabreen in Supphellebreen Glacier
  • 2. Vožnja po znamenitem Geiraingerfjord 
  • 3. Gorski paradiž Trollstigen  
  • 4. Vzpon na Rampestreken 
  • 5. Sognesfjell (nacionalni park Jotunheim) 
  • 6. Vožnja od Folldal do Atna (nacionalni park Dovre in Rondane) 
  • 7. Razgledna ploščad Aurlandsvangen 
  • 8. Mesto Stavanger 
  • 9. Vzpon na Preikeistolen 
  • 10. Stari del mesta Bergen (Bryggen)  

petek, 26. julij 2019: Bergen, večerni obisk barvitega mestnega predela Bryggen in dolgo čakanje, da se dan prevesi v noč

 

 

Zamuda leta za cca 1h in pristanek na letališču Bergen ob 19:50. Prevzem rent-a-car (SIXT), kjer dobimo povsem novega Opel Crossland z 7.600 km.

Ura je 20:30 in prva zanimivost za nas, da je sonce še kar zavidljivo visoko brez sledi temnitve, temperatura pa prijetnih 25 stopinj.

Ob 21h namestitev v skromnejšem motelu (Midttun Morell & Camping) cca 15 km iz letališča Bergen. Proti večeru se zapeljemo do starega dela mesta (Bryggen), kjer se sprehodimo ob pomolu lesenih barvitih hišk vse do pristanišča, kjer so zasidrane tako potniške, kot tovorne ladje in zasebne jahte.

Po "letališki hrani" prvič okusimo lokalno hrano in tudi njihove cene (drago!!). Presenečeni, da je po ceniku restavracije bila cena vode enaka ceni brezalkoholnega piva. Iz Bryggen se zapeljemo do našega motela šele ob 00:15, saj dneva kar ni bilo konec :-)

sobota, 27. julij 2019: Bergen z mestnega vrha, prvi mogočni slapovi in fjordi na naši poti, prvo kopanje v jezeru ter presenečenje nad lesenimi hiškami s travnatimi strehami

Ker smo prvi dan imeli pozno večerjo in, verjetno tudi zaradi navajanja na dolg dan, smo danes malce dlje poležali. Ob 11:30 se odpravimo nazaj v Bergen, da se povzpnemo na mestni vrh Mount Floyen (320 m) z razgledom na mesto Bergen. Prihranimo na strošku vzpenjače na način, da se z avtom odpeljemo v hrib mimo Fish Market po cesti Helgesengate in še naprej od parking cone 6. Avto pustimo ob cesti v soseski lepih hišk in se lotimo hoje po asfaltirani cesti cca 45min, mimo postaje vzpenjače Skansemyren. Na vrhu pa kar velika betonska razgledna točka z gostinsko ponudbo, WC-ji, otroškim igriščem, klopcami in jezero, ki se nahaja 5 min hoje proč. Več: www.floyen.no/en.

Med vožnjo naključno odkrijemo prikupno počivališče z gostinsko ponudbo in WC-jem ob jezeru Vangsvatnet (kopanje), v katerem Marko edini zaplava, punce pa si privoščimo malo prigrizka na prosti kamniti mizi.

Nadaljujemo po cesti E16, ko se nam ob cesti razkrije pogled na čudovite slapove Tvindefossen (www.tvinde.no) in seveda sledi postanek. Prijetno presenečenje, ker nam prodajalka v bližnji trgovini priporoča, da vode ni potrebno kupiti, ampak si steklenice lahko napolnimo kar v bližnjem potoku. Super.

Navdušeni nadaljujemo pot, ki dosedaj ni bila niti malo dolgočasna. Pravzaprav je narava osupljiva na vsakem kilometru. Na cestah razmeroma malo gneče, kar nekaj kampov in .... vsakokrat me ganejo tradicionalne lesene hiške različnih barv. In ko dosežemo smučarsko središče Myrkdalen Mountain Resort, uzremo še večjo zanimivost hišk, ki imajo tu strehe porastle s travo in raznim rastlinjem. Vozimo po gorovju Vik (cca 1.000 m.n.v.) in res enkratni prizori: jezera, ovce, krave, barvite hiške tu-in-tam, ponekod še ostanki snega, vožnja po cestnih serpentinah z osupljivimi razgledi,...

Za danes sklenemo pot v trajektnem pristanišču Vangsnes, kjer se namestimo v motelu, kjer nam je tokrat na voljo celo manjši bazen. Namestitev zadošča za 1 noč, čeprav ležišča (pogradi) niso bili ravno preveč udobni. Pred sončnim zahodom se z Markotom sprehodiva (cca 15 min) do bližnje vzpetine, kjer kraljuje 22,5m visok kip (Fritjov statue) enega od kraljev, ki ga je nemški veljak podaril Norveški leta 1913. Na vrhu hriba so kar veliki rastlinjaki malin (žal skrbno zaščiteni z ograjo), na travniku pa ovce, ki odlično pašejo v moj fotoposnetek mogočnega fjorda Sognefjorden z vozečimi trajekti.

 

nedelja, 28. julij 2019: S prvim trajektom v objem fjorda Sognefjord, obisk dveh ledenikov in prvo spanje v tradicionalni "travnati" hiški

Po zajtrku na klopici z zavidljivim razgledom na Sognefjord se ob 9:45 vkrcamo na trajekt, linija Vangsnes-Hella in po izkrcanju zapeljemo po cesti 55, v smeri za Vornes, dokler ne prispemo do Fjarland, izhodišča do prvih ledenikov. To je idilična vasica, kjer fjord Sognefjord doseže ledenik Jostedalsbreen (tudi istoimenski NP). Najprej se naključno (brez rezervacije) ustavimo v Boyum Camping in na naše veselje imajo prosto ravno še eno hišico. Medtem ko nam jo pripravijo, si ogledamo dva ledenika, oba z enostavnim dostopom z avtom in hoje cca 15 - 30 min.

  • Prvi ledenik - Boyabreen Glacier

    se nahaja 8 km naprej od kampa Boyum Camping. Z avtom parkiramo na urejenem parkirišču z mobilnim WC-jem (zelo čist in celo z umivalnikom), samo 3min po potki pa se nahaja jezero, nad katerim se bohoti ledenik. Krasen pogled na poledenelo maso snega in slap, ki se izliva iz njega. 
  • Drugi ledenik - Supphellebreen se od prvega nahaja 11 km stran in leži na višini 400m. Je malce težje dostopen, saj pot do njega poteka po kamenjah in vodi, ki se nabira v dolini potem, ko priteče izpod izvira. Zelo primerno je, da imaš obute sandale (Teva) in tudi kak kos toplejšega oblačila. Mi smo sicer bili pod ledenikom v vročemu sončnem vremenu (27st), vendar nas je ob njegovi bližini kar pošteno shladilo. Izpod ledenika se izliva mrzla voda in piha ledeno mrzel veter. Na skalah so tudi vidni večji ledeni kosi, kar kaže na to, da se ledenik zaradi toplih klimatskih razmer topi. Na informativni tabli preberem, da predno se led prelomi od ledenika, se ta premika navzdol s hitrostjo 2m/dan in vsako leto tako cca 2 milijona ton ledu pade v Supphellebreen. Previdnost je vseeno potrebna.

Po ogledu ledenikov se vrnemo v kamp Boyum Camping, kjer so nam že pripravili hiško, ki deluje zelo domače, na nek način pa tudi nenavadno smešno, saj mi še kar ne gre v glavo, da nam na strehi raste trava in cvetje. Sledi še sprehod do bližnjega muzeja (Norwegian Glacier Museum & Ulltveit-Moe climate centre), ki je tematsko posvečen ledenikom in gorništvu in je idilično umeščen v prostrano dolino vasice Fjarland.

Pred muzejem me kipi mamutov vabijo k še nekaj fotoposnetkom, saj k zgodbi ledenikov vendarle sodijo tudi te mogočne živali. In posnetek mi je odlično uspel.

 

ponedeljek, 29. julij 2019: S trajektom v objem mogočnega Geirangerfjord in prvi gosti v novo odprtem kampu Solvang Camping

Boyum Camping zapuščamo v smeri za Hellesylt po cesti E39: Skei-Utvik. Pokrajina ima podeželski pridih, kjer nam pot prekriža tudi čreda ovac in koz. Sicer vozimo na višini cca 600 m.n.v. , v kraju Hellesylt pa se postavimo v vrsto za trajekt - vožnjo po enem lepših fjordov Geirangerfjord.

Doleti nas res prava smola, saj nam pri kar dveh prispelih trajektih zapornico spustijo tik pred našim avtom. Razlog: prednost dajo avtobusom in tovornjakom (ki so se seveda morali znajti ravno pred nami :-)  tako, da je ravno zmanjkalo prostora za eno vozilo - nas.

Po 3h urah čakanja se le vkrcamo in zapeljemo po znamenitem in enem najlepših fjordov GEIRANGERFJORD, ki je dolg 16km, širok 5km, z globino morja več kot 250m in obkrožen s strmimi hribi višine do 1700m. Ugledamo tudi, v turističnih opisih opevane, slapove "Seven Sisters", ki sicer niso tako vodnati kot menda v maju in juniju, ko se topi sneg. Po 1h vožnji se izkrcamo ob 16:30 in krenemo v hrib po serpentinasti cesti do razgledne točke Ornesvingen, od koder je čudovit razgled na fjord Geiraingerfjord.

Za danes se odločimo, da namestitev poiščemo na slepo, brez vnaprejšnje rezervacije. In res v nadaljevanju poti naletimo na lepo urejen kamp Solvang Camping, ki ga vodi mlajši zakonski par. Pravzaprav ugotovimo, da so ga ravnokar odprli in smo drugi gostje. Sicer v koči za 4 osebe vode ni, sanitarije in kuhinja so skupne, ampak povsem zadošča za 1 nočitev. Kosilo si pripravimo sami in res pravi užitek je imeti kosilo na klopici pred hiško s pogledom na mogočno hribovje pred nami.

torek, 30. julij 2019: Dan za trajekte (3x), mesto Alesund, prva vožnja po dveh tunelih, zgrajenih pod morjem in obisk otočkov (Godoya, Giske)

Ta dan je v znamenju voženj s 3 trajekti (Eidsdal - Linge Ferjekai, Liabygda – Stranka ter Magerholm – Orsneset), dokler ne prispemo do mesta Alesund, kjer se najprej povzpnemo na hrib Aksla (189m), od koder je lep razgled na mestece, fjord in okoliško gorovje.

Nadaljujemo začrtano pot s ciljem, da obiščemo manjša otoka Godoya in Giske. Na poti so tja zapeljemo na naše presenečenje skozi dva tunela (Valderoy, Godoy). Ta sta dolga od 3.8 do 4.2 km in speljana od 137 do 153m pod morsko gladino. Prav zanimiv občutek, ko v tunelu voziš najprej navzdol, malo po ravnem (pod morjem) in spet navzgor, dokler ne pripelješ na plano. Prava tunelska infrastruktura z odcepi tudi na levo in desno. Takoj po prihodu na otok Giske izkoristiva z Markotom za hitro kopanje v morju.

Sledi še dnevni sprehod po mestu Alesund, katerega stavbe se, podobno kot Bryggen, ponašajo v pastelnih barvah različnih odtenkov. Pričakovala pa sem vseeno večji utrip mesta, lahko pa da pride do pravega izraza v poznih večernih urah (23h), ko se prižgejo mestne luči.

Na ta dan najdemo BB namestitev v kraju Systra – manj zanimiv Orskog Motell, vendar povsem zadovoljiv ob dejstvu, da nam tokrat pripada tudi jutranji zajtrk, ki pa je bil kar obilen.

sreda, 31. julij 2019: Prihod v čudovito gorovje Trollstigen, vožnja po veličastni gorski cesti, slovo od našega drona (R.I.P.) ter vzpon na Ramperstreken

Ponoči zapade prvi dež odkar smo na poti, ki pa poneha ravno po našem zajtrku z občasnim rosenjem, ko smo že na poti. Med potjo naključno naletimo na slap Gudbransguvet, do katerega vodi lepo speljana pot po železnih mostičkih. In spet nobenih stroškov za parkiranje in ogled naravne znamenitosti, kot že vso pot dosedaj. Zato pa pri fantiču (10let) kupimo košarico okusnih jagod - kot pravi "danes nabranih".

Pot nas vodi v višje ležeče pokrajine (750 m.n.v.), dokler ne dosežemo gorovja Trollstigen, kjer se ustavimo na večih mestih, saj je preprosto toliko lepih razgledov, da bi bilo greh se zapeljati mimo.

Predvsem je na tem področju znamenita serpentinasta gorska cesta z 11 ovinki, kjer je potrebna tudi velika previdost – predvsem pri srečanju vozil »veliki-mali«.

Lepo so uredili tudi pot, ki vodi do razgledne terase in pogledom na cesto.

Na tej točki pa se žal poslovimo od našega drona, ki se je raztreščil ob skalovje enega od slapa. Ga sicer najdemo in presenetljivo ni bil tako hudo poškodovan, glavni del (kamera) pa je končala svojo življenjsko pot.

Trollstigen zapuščamo v smeri kraja Andalsnes po cesti E36, do izhodišča za vzpon na Ramperstreken (537m). Za pot do vrha sva potrebovala 1h 10 min, za nazaj pa 50 min. Ti kar jemlje sapo, saj je strm vzpon, ampak poplačan s čudovitim razgledom.

Na ta dan se namestimo ponovno »na vprašanje« in brez predhodne rezervacije v Mjelva Camping (Andalsnes), kjer dobimo res lepo hiško z lastno kopalnico v prvi vrsti, s pogledom na hribe.

četrtek, 1. avgust 2019: Vožnja preko slavne ceste Atlantic Ocean Road

 

Vkrcanje na 5. trajekt (Dagligvarer – Solnes), mimo kraja Molde in 8km dolgega tunela pod morjem Skalavegen. Vozimo po cesti 663 (Malmefjorden – Sylte – Farstad – Vevang) in sledimo rdečim tablam z napisom »Atlanterhavsvein", potem pa po cesti 64 zapeljemo na znamenito Atlantic Ocean Road.

Gre za norveški gradbeni podvig stoletja - Atlantic Ocean Road. Cesta je dolga 8km in kot kača speljana skozi arhipelag v Norveškem morju, gradili pa so jo menda 6 let. V slabem vremenu velja za eno najnevarnejših cest na svetu, saj orkanski veter povzroči, da visoki valovi pljuskajo čez njo (primer: https://youtu.be/gJOh_N38fW4). Ob cesti je na voljo tudi urejena sprehajalna pot, kjer med skalami opazimo skulpturo velikega raka, ki so ga izdelali študenti iz odpadle plastike, najdeno na bližnjih obalah.

Nadaljujemo pot do kraja Kristiansunfm mimo kraja Stolvatnet , vse do Sunndalsora, kjer fotografiram živo rdeče čolnarske hiške. Res delujejo prikupno, žal pa so umeščene v bolj neurejenem predelu mesta in precej skrite.

Sonce nas še vedno prijetno greje (23-26st). Sledi smer proti kraju Oppdal in prespimo v Halland Camping (Rennebu). Do sedaj nas lesene hiške še niso razočarale in so tudi sicer cenovno dostopnejše od motelov in hotelov.

petek, 2. avgust 2019: Trondheim (naša najsevernejša destinacija) in obračamo nazaj proti jugu

Potovanje je vedno tudi matematika. Porabljen čas in prevoženi kilometri (trenutno 1.200 km) kažejo, da smo približno na polovici našega potovanja in moramo počasi obrniti proti jugu. Danes dosegli Trondheim, destinacijo, ki smo si jo izbrali za našo najbolj severno.

Mesto velja za 3. največje v državi in ponosno nosi tudi titulo "Norway's Food Capital". Ima dokaj kratke razdalje za ogled znamenitosti in v ponudbi je tudi sistem izposoje mestnih koles, vendar se odločimo, da se po mestu kar sprehodimo. Nekako smo si izbrali kar dobro izhodišče s tem, da smo parkirali v bližini glavne železniške postaje in se preko mostu sprehodili v smeri proti mestni gotski katedrali Nidaros Domen. Gastronomski utrip mesta je zaznati takoj, sploh ker je v času našega obiska potekal lokalni festival domače obrti in ponudbe lokalnih pridelovalcev/predelovalcev hrane, mesa, pijače in drugih dobrot.

Ob povratku na parkirišče se z avtom zapeljemo še do Rockheim muzeja, ki je bil nominiran za enega najboljših evropskih muzejev s svojo arhitekturno obliko. Ga ne obiščemo, ujamem pa ga v foto objektiv.

Ob 18h se namestimo v gorskem kampu v kraju Dalholen na cca 700 m.n.v. , kjer se že čuti hladnejši gorski zrak. Dobimo hiško s svojo kopalnico, vendar tokrat prvič brez Wifi-ja. Cena najema 800 NOK je med ugodnejšimi, za hiško brez kopalnice pa bi plačali le 450 NOK.

V bližini kampa odkrijeva z možem dokaj dobro skrito, vendar eno lepših lesenih cerkvic v živo rdeči barvi in pokopališčem na lepo urejeno trati. Zelo všeč mi je tak tip pokopališč. Ena prostrana zelena površina (brez talnih nagrobnih plošč in sveč), samo manjši nagrobni spomeniki z nekaj cvetlicami. Enotno, preprosto, zeleno.

sobota, 3. avgust 2019: Po nacionalnih parkih Dovre in Rondane s 4 postanki ob poti ter namestitev v kraju Lom

Tokrat krenemo dokaj pozno iz kampa (11h) v kraju Dalholen, saj nam je bil (glede na prevožene kilometre) jutranji spanec kar potreben. Na recepciji vzamem brošuro za nacionalna parka Dovre in Rondane, ki se uvrščata med 18 scensko-panoramskih poti - t.i. "NSR- Norwegian Scenic Routes" (https://www.nasjonaleturistveger.no/en/routes ), ki se jih kar držimo, saj nas vodijo mimo čudovitih pokrajin in gorovja. Na sliki desni -  izsek označenih NSR za južno Norveško, ki naj se jih popotniki kar držijo na svoji poti(moj predlog).

Dovre in Rondane veljata za področje pohodništva z 10 gorskimi vrhovi nad 2.000m. Snega menda tu zapade bolj malo, zato so ugodne razmere za rastlinstvo. Opazimo tudi, da imajo gozdovi prav posebno podrast (mah raste kot trava), kar pomeni, da mora tu biti kar nekaj deževja. Ob poti so urejena postajališča s kar nekaj znamenitosti:

  • Strombu rasteplass; Zgrajena terasa z razgledom na čisto reko v neokrnjenem okolju, čez katero se lahko srehodiš po mostičku.  
  • Sohlbergplassen: Betonska ploščad, ki so jo zgradili med drevesi nad gozdnimi tlemi. 
  • Atnbrufossen Vannbruksmuseum: Manjši muzej, zgrajen seveda v lesu z veliko stekleno steno in pogledom na reko. V njem pa razstava na temo lesa in gozdarstva nekoč, ...Vstopnine ne plačamo.  
  • Solia Kirke: Lesena baroška cerkev z zanimivo poslikavo sten in grobovi, ki so nanizani na vzpetini ob cerkvi.

Nadaljujemo pot v smeri Atna-Ringebu, kjer vozimo po cesti med golimi planotami z nekaj osamljeni jezerci, čredo ovac in koz, planšarskimi kočami. V smeri za kraj Otta, se v nadaljevanju ustavimo v kraju Lom, kjer na vprašanje dobimo hišico v kampu Nordal Turistsenter AS (www.nordalturistsenter.no ). Kamp nudi 65 lesenih hišk, 49 od teh je opremljenih s kopalnico in WC-jem, v turistični ponudbi pa predvsem rafting, canyoning in pohodništvo.V kraju Lom je več kot 90% površin višje od 900 m.n.v.

Z Markotom se odločiva za sprehod po turistični poti "Bergomsrunda", ki vodi mimo različnih lokalnih znamenitosti kraja (kot sta "Lom Stave Church" in planinski muzej "Moral fjellsenter Mountain Museum), vse do muzeja na prostem (Open Air Museum), ki se nahaja na manjši vzpetini v gozdu z 20 lesenimi hiškami iz 17., 18. in 19.stoletja. Včasih je na tem mestu bila stara kmečka vas, danes pa področje uporabljajo za izvedbo tradicionalnih plesov, glasbenih večerov z lokalno glasbo in hrano, uprizoritev starih tehnik obrti ipd.

nedelja, 4. avgust 2019: Lepote nacionalnih parkov Breheimen in , Sognefjorden ter pristanek ob Lustrafjorden, kjer zaveslamo s kanuji

Ob 10:20 krenemo za smer Lom - Gaupner, preko nacionalnega parka Breheimen. Pripeljemo vse do višine 1.000 m.n.v. z vidnimi zasneženimi vrhovi, na višini 1.400 m.n.v. pa se ob prijetni klimi (18 stopinj, sonce) ustavimo v Sognesfjell, kjer nas preseneti arhitekturno urejen objekt v lesu in urejena brv / pot po bližnjih vzpetinah do razgledne točke, kjer je preprosto čudovito.

Na nadaljni poti v smeri za Sogndal se vozimo spet mimo večih slapov, ki nas pravzaprav že ne fascinirajo več tako kot na začetku, saj smo se že navadili, da je okoli nas ves čas veliko vode.

Ob 13h prispemo v Skojrden in s tem v regijo Sogn ob fjordu Sognefjorden, ki velja za najdaljšega in najglobljega v Norveški.

Prenočimo v Viki Fjord Camping (www.vikicamping.no ), kjer na našo srečo dobimo prosto hiško ob fjordu Lustrafjorden.

Sicer brez oskrbnika (nedelja) in le s sporočilom za prvega mimoidočega (torej nas), da je odklenjena in prosta hiška št.6, plačilo pa uredimo zvečer. Ali kaj takega doživimo pri nas ali na Hrvaškem? Hiška ob vodi je bila za nas pravi balzam, odločimo se za kopanje in vožnjo s kanujem, ki nam je bil (skupaj z jopiči) na voljo kar brezplačno.

ponedeljek, 5. avgust 2019: Aurland / Aurlandsvangen , spet idila gorovja na višini do 1.300 m.n.v ter vožnja po 2 .najdaljšem tunelu na Norveškem (11,4 km)

Začrtana pot tokrat v smeri Gaupner - Sogndal in v nadaljevanju vkrcanje na trajekt Fodnes za linijo Laerdal - Erdalsvigen. Tudi na ta dan nam je namenjen gorati predel, saj se vozimo mimo Vedahaugen, vse do višine 1.300 m.n.v. - Aurland.

Čudovita pokrajina in fjord, ki ga lahko občudujemo iz razgledne ploščadi Aurlandsvangen, še enega arhitekturno zanimivega projekta.

Sonce nas tudi na tej višini prijetno greje (24 st), zavidljivi razgledi pa se nam ponujajo tudi po cesti ob fjordu Naerofjorden, v smeri za kraj Flam.

Zapeljemo v Gudvangatunnelen, ki se s svojo dolžino 11.428m uvršča na 2.mesto najdaljših tunelov v Norveški in niti ne dosega polovico najdaljšega tunela Laerdalstunnelen, ki meri kar 24.509m.

Spanje danes pa prvič v manj urejenem kampu Kvanndal Camping (Voss) ob trajektnem pristanišču fjorda Hardangerfjorden. Recepcija "all in one" (sprejemna pisarna, trgovina in gostinska ponudba). Si pa operemo in posušimo perilo.

torek, 6. avgust 2019:Regija Hardanger, sprehod pod slapom in vzpon do smučarskega (poletnega) središča Fonna

Na ta dan si začrtamo Hardanger, še eno od scensko-panoramskih poti, ki se jih je glede na videno, dobro držati (Norwegian Scenic Routes), saj ponujajo veliko lepih razgledov in urejenih postajališč.

Vozimo v smeri Kanndal in naredimo prvi postanek za ogled 50-metrskega slapa Steinsdalsfossen, pod katerim se lahko tudi sprehodimo. Nadaljujemo ob fjordu Hardangerfjorden, kjer se ustavimo za trajekt Tidefjord - Jondal. Kot kaže se trajektnim linijam ne bomo mogli kaj dosti izogniti, saj je polno otočkov in zalivov.

Ob 13h prispemo v mesto Jondal, ki predstavlja izhodišče za nacionalni park Folgefonna, znan tudi po poletnem ledeniškem smučišču Fonna.

Ker našemu vozniku ni težko voziti (hvala možek Laughing) in ima rad hribovje, se že nahajamo na 19-kilometrski cesti, ki vodi do vrha smučišča - do višine 1.205m, kjer pa nas že malce zazebe (12st.). Snega je še kar nekaj, premalo za smučanje, dovolj za kepanje.

V smeri za kraj Utne nas prvič preseneti pogled na obširne sadovnjake (jablane, češnje), sledi spet trajekt "Utne-Kinsarvik" in prihod v mesto Odda, ki mi deluje precej poseljeno, očitno pa tudi turistov dovolj, saj smo v dveh kampih tokrat neuspešni(vse hiške zasedene), opcija za namestitev se nam ponudi v kraju Roldal, kjer dobimo zadnjo hiško v Skystasjonen Kro og Camping, malce drazjo, ampak zelo komfortno, tako da si z veseljem skuhamo okusno kosilo.

sreda, 7. avgust 2019: Nabiranje kilometrov, brezmejne lepote narave na poti, neuspešno iskanje namestitve in zaključek dneva v surferskem obalnem delu Boretunet

Danes smer za mesto Stravanger, pred tem pa ob 11h postanek za še en lep slap Flesano Waterfall in preko trajektne linije Nesvik- Hjelmeland proti kraju Tau.

Popoldan ponovno smola z dvournim iskanjem namestitve. Po še enem trajektu Oanes-Lauvvik, pripeljemo do mesteca Kleppe, kjer smo si med vožnjo rezervirali 1 nočitev v moderno opremljenem hostlu Boretunet, ki je bolj za mlade, predvsem pa za ljubitelje surfanja, saj je nedaleč stran tudi obala.

Kopalnica in kuhinja sta skupni, v pritličju pa poleg jedilnice še en velik prostor za druženje (po celotni hiši se hodi bos).

Ena od edinih slabosti je neprijeten vonj po kravicah, kozah, saj se pašniki nahajajo nedaleč stran – kar ob obali Undecided

četrtek, 8. avgust 2019: Elitno in barvito mesto Stavanger, zaznamovano z naftno industrijo, ulično umetnostjo (Street Art) ter soseskama »Gamle Stavanger« in »Ovre Holmegate«

Ob 10:10 zapustimo "surferski" hostel Boretunet. Da se ne vozimo ta dan veliko, kaj hitro najdemo novo hiško v Sandnes Hytte Camping (www.volstadskogen.no ). Gre za cenovno ugodno in zato preprosto opremljeno hiško brez vode, skupni WC in umivalnica posode le 10m stran, do  tušev pa se je bilo treba kar sprehoditi cca 200m. Se pa nam pred vrati ponuja grmiček malin :-)

Privoščimo si naš prvi BBQ, ob 15:30 pa se odpravimo v 15min oddaljeno mesto Stravanger, ki si je ustvarilo bogastvo z naftno industrijo, sicer pa je tudi odlično izhodišče za pohodniške poti, med katerimi izstopajo: Preikestolen, Kjerag in Trolltunga. 

Med sprehodom po mestu Stravanger, ki velja med dražjimi, si ogledamo tisto, kar sem uspela v 15min izluščiti iz lokalne brošure:

  • Nekaj "street art" umetnin oz. uličnih poslikav, ki so jih naredili znani mednarodni umetniki.
  • Gamle Stavanger - soseska 173 lesenih hiš iz konca 17. in 18.stoletja, ki so vse v beli barvi in odete v cvetje
  • Norwegian Cannon Museum - muzej, ki prikazuje proizvodnjo konzerviranih rib (nahaja se na mestu nekdanje proizvodnje, notranjost muzeja pa je iz obdobja 1880-1930.
  • Ovre Holmegate - lahko bi zapisala, da je to norveški Notting Hill, saj gre za najbolj slikovito ulico v mestu

Pred povratkom nazaj v kamp, se odločimo še za obisk botaničnega vrta (Botanical Garden), ki se nahaja ob fakulteti in študentskim naseljem. 


Več o mestu Stavanger: https://www.globeguide.ca/photography-stavanger-norway/

petek, 9. avgust 2019: Pohodniški dan z vzponom na znameniti Preikestolen in obisk otočja severno od mesta Stavanger

Za najlepše razglede se je včasih potrebno malce potruditi in sončna vremenska napoved je bila kot nalašč za pohodniški dan in vzpon na znameniti Preikestolen, čeprav nas je do njega ločilo malce več kot 1h vožnje po cesti in eno vožnjo s trajektom (Lauvin-Oanes). Je pa bil to eden vrhuncev našega potovanja :-)

Preikeistolen zaradi svoje nenavadne drugačnosti predstavlja eno najbolj TOP pohodniških destinacij na zahodni obali Norveške. Gre za zravnan gorski vrh oz. ploščad, ki sega cca 30m od osnovne gorske masive in se veličastno nagiba nad 40km dolgim fjordom Lysefjorden. Preprosto čudovito in tudi malce adrenalinsko. Vsak mora poskrbeti za "varen korak", saj zadeva ni tako nedolžna, če se preveč približaš robu, preko katerega seveda ni povratka, če ...(raje ne pomislim).

Ker smo štartali primerno zgodaj, smo sestopili iz Preikeistolen- a po 4 urah in 20 min (9 km) in bili ob 15h že na trajektu Tau-Stavanger. Da, nazaj proti že obiskanemu mestu, vendar se po izkrcanju odpeljemo severno od mesta Stavanger, proti otokom Bru, Sokn, Amoy, Mosteroy in Rennesoy, ki so med sabo povezani s cesto oz. tunelom (Byfjord tunnelen), ki pelje do otoka Bru pod morjem vse do globine 206m).

Namestimo se tokrat v lepo opremljeni hiši Amoy Fjordferie, ki je sicer namenjena za več gostov s skupno kuhinjo. Ampak na srečo smo bili edini gostje in imeli za ceno družinske sobe kar celo hišo zase. Carsko.

sobota, 10. avgust 2019: Vikinška vasica in 2-dnevna namestitev na podeželju pred zaključkom potovanja

Bolj ko se nagiba konec našemu potovanju, slabše je vreme – dež. Morda ima to tudi svoj namen oz. za nas priložnost, da se »ustavimo« in malce spočijemo.

Vkrcamo se na (za nas že 13.) trajekt Mortavika – Arsvagen in potem po cesti E39 preko otočkov: Vestre Bokn, AustreBokn in Ognoya.

Ker smo sedaj že brez plana postankov, med potjo preko Google zemljevida izberem in predlagam postanek v vikinški vasi ob kraju Avaldsnes (Viking Garden). Nenazadnje smo izbrali deželo fjordov in vikingov, na temo slednjih pa še nismo nič videli, razen spominkov, ki jih prodajajo v lokalnih trgovinah. Do vasice je cca 20 min hoje skozi gozd, v njem pa nekaj tipičnih lesenih hišk, kot so jih imeli za čas vikingov.

Danes ne kuhamo in za »pizza time« izberemo nakupovalni center Oasen Storsenter, preko Booking-a pa rezerviramo hiško, tokrat za 2 nočitvi – saj nam ob dežju en preostane drugega, kot da se nekje malce ustavimo in preprosto izležavamo, kartamo, gledamo TV in kaj dobrega skuhamo.

In za vse to nam je več kot odlično služila hiška na podeželju »Etne Hytter« (imeli pa smo točno tole: https://www.etnehytter.no/unit-2.html).

Imela je prav vse: bogato opremljeno kuhinjo, gospodinjske aparate (tudi pralni in pomivalni stroj), 2 zakonski spalnici in 1 ločeno sobi, enega od najbolje delujočih Wifi-jev dosedaj.... in počutili smo se kot doma, le da smo to imeli prostrano teraso in razgled na zaliv ter pašnik ovac in koz.

nedelja, 11. avgust 2019: Zaključujemo potovanje v znamenju dežja, lenarjenja in spoznavanja norveškega podeželja

Dež in dan za lenarjenje, vendar ne za dolgo, vsaj ne za naju z možem, ki se po kosilu odločiva, da se kljub rahlemu rosenju dežja odpraviva na bližnji vrh (453 m.n.v.), ki nama ga je omenjal prejšni dan tudi lastnik hiške »Etne Hytter«.

Pravzaprav je hoje po hribu navzgor točno 1h, nazaj pa 45 min, naklona poti pa je cca 20%, oz. prvi del poti 18%, drugi del 22%) - izziv za ljubitelje gorskega kolesarjenja :-) Po sliki zgoraj sodeč, eden nesrečnik ni imel preveč srečeSmile 

Med potjo je nekaj humornih oznak (nevarnost hoje v visokih petkah, rdeče kolo, in z trave štrleče noge moške lutke, ilustrirane table z liki risanih junakov za otroke, ženska lutka sedeča na klopici ob potki, moška lutka pred vrati koče na vrhu ipd.). Bolj kot sam vrh je zanimiva sama pot, iz katere je lep razgled na dolino.

ponedeljek, 12. avgust 2019: Zaključek potovanja z »letalskim« zapletom in SKLEPNA MISEL

Konec našega potovanja, do letališča nas loči cca 170 km, zato se odpravimo iz Etne že ob 9h – potem ko smo pozajtrkovali in pospravili hišo. Vozimo v smeri Forde – Valevag, kjer zapeljemo v še en tunel pod morjem (do 245m globoko), nato za Heiane – Leirvik-Mehammar, ob 10:30 pa že v vrsti za trajekt Sandvikkvag – Halhjem.

Pred letališčem se ustavimo v nakupovalnem centru Lagunen Storsenter, kjer nekaj pojemo, na letališče pa prispemo več kot dovolj zgodaj (3 ure pred uro poleta). Po 2 urah se začne »drama« s čakanjem, dvakratno prestavitvijo ure leta, tako da smo na koncu poleteli namesto ob 18:55, šele ob 22:20 s pristankom ob 01:40. Novo presenečenje pa je sledilo, ko smo pristali. Stevardesa nam zaželi dobrodošlico v mestu Dunaj, po minuti ali dve pa pisk in glas pilota, ki nam sporoči, da pravzaprav nismo pristali na Dunaju, ampak v Bratislavi. Zaradi hude nevihte in slabih vremenskih obetov, so letališče na Dunaju zaprli, zaradi česar pilot ni mogel pristati. Na voljo nam bi bil bus, vendar bi verjetno vse skupaj trajalo preveč dolgo za nas, saj smo imeli svoj avto parkiran v bolj oddaljenem parkirišču od letališča. Zato vzamemo v Bratislavi taxi do Dunaja (80 EUR) in v slabi uri že v svojem vozilu. Nočna vožnja in prihod domov ob 6:55 (utrujeni do konca). 

Kljub zapletu s pristankom letala, je pretehtalo doživeto na naši poti in lahko sklenem sledeče:

Norveška je en sam biser.

Ta je seveda drag, vendar kot pravijo – kar plačaš, to dobiš. V primeru te destinacije še mnogo več, saj je edinstvena po svoje in jo toplo priporočam za potovanje.

Ne bo vam žal, saj vam ponuja veliko: naselja in vasice s prav posebno dušo, kampiranje v lesenih hiškah z več kot primernim udobjem, vodni motivi »na vsakem koraku« pa naj bo to mogočni morski fjord, reka, potoček, jezero ali slap.

Prometna infrastruktura dovršena in kopico tunelov (tudi pod morjem), preko katerih vozniki lahko uberejo krajšo pot, razvejane pohodniške poti, kvalitetna pitna voda... Kompromis je potrebno sprejeti pri cenah in vremenu, ki je lahko tudi zelo muhasto.

 

 


 

Poljska

Potep po Poljski v smeri proti Litvi, Latviji in Estoniji (julij 2016)

Julija 2016 smo se z avtodomom odpravili  proti Litvi, Latviji in Estoniji in kaj drugega kot - prečkali tudi Poljsko, ki smo ji z nekaj postanki namenili čas od drugega do osmega dne našega 20-dnevnega potepa):

  • 2.dan: Sobota, 17.07.2016 - Ogled muzeja Auschwitz Birkenau Museum 
  • 3.dan: Ponedeljek, 18.07.2016 - Spust 135m globoko v rudnik soli Wieliczka in mesto Krakow "by bike"
  • 4.dan: Torek, 19.07.2016 - Po poti orlovskih gradov " Eagle´s Nests Trail in prihod v Varšavo
  • 5.dan: Sreda, 20.07.2016 - Ogled poljske prestolnice Varšava z uporabo mestnega busa
  • 6.dan: Četrtek, 21.07.2016 - ogled mesteca Grudziadz "by bike" in kopanje v jezeru
  • 7.dan: Petek, 22.07.2016 - Ogled čudovitega gradu Malbork Castle in obisk mesta Gdansk
  • 8.dan: Sobota, 23.07.2016 - Ponovno priložnost za kopanje in ogled mesta Gizycko "by bike"

Več v ločenem potopisu: 20-dnevno nabiranje kilometrov (6.100km) po Poljski s ciljem baltskih držav (Litva, Latvija,Estonija); julij 2016

Portugalska

Prva priložnost za obisk Portugalske je bila leta 1998, ko je v Lizboni potekala svetovna razstava EXPO 1998. Takrat smo Portugalsko "prečesali" od juga do severa). 10 let kasneje smo se odločili za počitnikovanje na jugu države - v mestu Taviri. Obe popotniški izkušnji, ki sta nas vodili tudi skozi druga zanimiva španska, francoska in Italijanska mesta, sta predstavljeni na ločeni spletni strani spodaj. 

Madeira - otok večne pomladi (oktober 2021)

O potovanju na kratko

Pred iztekom oktobra, ko nas je na domačih tleh že pošteno oplazila jesen (dež, nizke temperature), sva si za izbrala otok Madeira po agencijskem programu agencije Palma. V koronskih časih, ko vsaka država sprejema svoje preventivne ukrepe in pravila, je praktično potovati brezskrbno in pod organizacijo drugih.

Program agencije Palma je bil odlično zastavljen (ravno prav vsega, zelo raznoliko, in tudi kar nekaj časa za prosto pohajkovanje naokrogi), izbran Hotel Four Views Monumental Lido 4* v kraju Funchal pa prav tako. Hotel je precej velik, tik ob obali (vendar ne z direktim dostopom do morja), sobe so sicer manjše, s svojim balkonom, zajtrki samopostrežni in s precej široko ponudbo, zunaj bazen ... skratka več kot solidno.

V isti zgradbi in tudi preko ceste se nahaja kar nekaj restavracij, zato je bila odločitev za nočitev z zajtrkom odlična, saj se splača ob večerih okušati lokalno hrano v restavracijah. Posebej naj pohvalim MadMarket Restaurante, ki se po ocenah uvršča visoko na Trip Advisor (Traveler´s Choice 2021).

O otoku Madeira

Za Madeiro pravijo, da je otok večne pomladi. Otok, kjer se je rodil, odrašča in kalil svoje nogometne veščine Christiano Ronaldo. Portugalci so Madeiro odkrili šele pred 600 leti. 70% tega kar imajo sedaj na otoku (ceste, tuneli, objekti…) je bilo zgrajeno šele po letu 1976. Velja za avtonomno regijo, oz. je avtonomna postala leta 1974, ko je bila portugalska revolucija. Ime Madeira izhaja iz besede “les”, saj je bilo to prvo in edino, kar so lahko videli ob odkritju otoka. Geografsko je zelo raznolika in predvsem hribovita, zato zavidam vsem domačinom, ki se vozijo po vseh teh strmih, ozkih in vijugastih cestah.

Otok je ena sama narava, 48% otoka je poraslega z gozdom, za premagovanje hribovitih področij pa so zgradili 88 km cest, ki vodijo preko tunelov. Poleti se soočajo s kar nekaj požari sonce, veter), zato se zelo trudijo ohranjati naravo (namakanje, pogozdovanje). Na otoku sicer govorijo portugalsko, vendar jih na celini pravzaprav ne razumejo prav dobro, saj imajo na otoku posebno narečje oz. različico jezika. Nad glavnim mestom Funchal se dviga hrib Monte (1000m), kjer menda živijo premožnejši, nekaj vil pa so seveda pokupili tudi slavne osebe, ki se sem zatečejo na oddih.

Vremenska napoved (AccuWeather) je sicer za naš čas potovanja napovedovala dež za prve tri dni, vendar ni bilo nič iz tega. Tamkaj kupljen dežnik je ostal zaprt do zadnjega dneva. Dež na otoku je lahko bodisi nežno pršenje bodisi pošteni dežni nalivi. Sicer velja, da je vreme tu prava loterija, deževja med letom kar nekaj. Povprečna letna količina padavin na otoku Madeira je večja na severni obali kot na južni obali in narašča z nadmorsko višino, letno pa pade tudi do 3000 mm dežja. Vode je na otoku obilno, dokaz temu pa je bogata vegetacija. Narava nori v rasti in cvetenju in najde prostor prav povsod, tudi med betonskimi razpokami in na kablih. Oktobra sem pričakovala večinoma zeleno, pa vendar je na pragu novembra povsod še veliko cvetočega rastlinja in grmovnic, čeprav so nekatere že opazno prešle obdodbje bujnega cvetenja.

Večna pomlad torej. Madeira je narava. Je turizem. So prijazni ljudje. In tu je zares občutiti pravo skrb za naravo in trajnostno naravnanost. Sicer me malo žalosti, da je otok kar precej pozidan. Nepremičninski posli očitno kar dobro cvetijo, saj se še kar gradi in prodaja.

O hrani in pijači ne bi izgubljala preveč besed. Skoraj povsod, kjer sva jedla, je bilo okusno. Omembe vredna je seveda otoška pijača “poncho”. Vodička nam je zaupala recept, ki ga objavljam na ločeni spletni strani: https://nastja.com/node/3023 . Ker je pijača stvar kreativnosti in različnih preferenc (koliko sadja, koliko alkoholnega deleža), si jo lahko vsak zameša po svoje.

Spodaj Gooogle zemljevid z označenimi točkami naših ogledov, ki jih v sliki in besedi podrobneje predstavljam v nadaljevanju (po dnevih).

 

** Moj zapis tudi na: https://www.palma.si/blog/madeira-popotniski-zapis-nase-gostje-mojce/ 

 

 

1. DAN : ned. 24.10; Pristanek na letališču Funchal (letališka steza na 180 stebrih)

Ena od prednosti potovanja na Madeiro je čarterski let, in to kar iz Ljubljane, kar se pri 1-tedenskih počitnicah že opazno pozna. Je pa let kar dolg (4h) - vzleteli smo ob 13:50, pristali ob 18:00. Posebnost letališča v mestu Funchal je v tem, da vzletno-pristajalna steza leži na ploščadi, ki so jo zgradili na več kot 180 stebrih, zasidranih nad oceanom.

Kot takšna je letališka steza izpostavljena močnim turbulencem in spremembam vetra, zaradi česar naj bi bila med najbolj nevarnimi za vzletanje in pristajanja letal. No, mi tega nismo občutili, res pa je, da smo imeli pristanek in vzlet v idealnem, brezvetrnem in sončnem vremenu. Za foro sem si šla na Google pogledat posnetke, na katere nas je opozorila tudi vodička in …. ja, OK, smo imeli srečo z vremenom :-): https://www.youtube.com/watch?v=tMJlaJBKYLU ; https://rootstravler.com/madeira-airport-dangerous/ .

2. DAN: pon. 25.10., Ogled glavnega mesta Funchal ob pomladnih temperaturah pozne jeseni

Zbudimo se v topel sončen dan z 21 st.C, začnemo pa s poldnevnim ogledom glavnega mesta Funchal, ki je slikovito ugnezdeno na južni obali.

Če potujete sami, si je vredno vzeti čas:

  • za sprehod po slikovitih ulicah, mnoge od njih tlakovane s prikupnimi mozaiki; med vsemi hoteli (270 v glavnem mestu Funchal) mi je pozornost pritegnil Savoy Palace Hotel z ozelenelimi balkoni
  • za postanek pred hotelom Pestava Casino Park Hotel, kjer v parku stoji kip habsburške princese Sissi iz Dunaja, ki se je poročila že pri 16 letih (zaradi bolezni na dihalih je prepoznala otok Madeiro kot svoje najboj priljubljeno zatočišče, umrla je nesrečno l. 1898); 
  • za hiter postanek in ogled, sicer malce zgrešenega kipa slavnegs Christiana Ronalda, ki stoji pred njegovim muzejem “CR Museu” (ali) 
  • za sprehod do pomola, kje je zasidrana kopija Kolumbove ladje Santa Maria del Colombo
  • za postanek pred Palácio de São Lourenço - trdnjavo iz 16.stoletja z lepim pročeljem in katedrala romanskega sloga Horario se Abertura;
  • za prečkanje enega glavnih mestnih mostov, kjer se ponuja zanimiv pogled na zaključni del levade (o tem v nadaljevanju), kjer se odvečna voda iz hribovitih področij preko kanala zliva v morje. V tej vodi se zadržujejo ptice "angry birds" iz družine rac in gosi, ki se menda zelo čudno oglašajo. No v času našega obiska so bile sramežljivo tiho, morda imajo svoj spev ponoči;
  • za obisk mestne tržnice Mercado Dos Lavradores ,ki še zdaleč ne spominja na tiste tipične mestne tržnice s stojnicami. Gre za res lepo urejen prostor (v stavbi), kjer se na prodajnih pultih bohoti pisano in nam nepoznano sadje vseh vrst, rib, lokalnih specialitet, začimb, izdelkov domače obrti ipd.

    Na tem mestu še nekaj zapiskov z nasveti vodičke, če bomo naročali karkoli za piti ali jesti - ne vem če je pravilno zapisano, pa vendar: kava po njihovo / ekpresso garao, espresso giroto, chino (kava z mlekom), chinesa ali capuccino (oboje podobno, kapučino le z malo več pene), coctail Nikita (z ali brez alkota), Poncho, HRANA / Espetada, črna riba z banano, sladica “pastel de nata”; 
  • obvezen sprehod po uličici Rua de Santa Maria, polni kulinaričnih vonjav (restavracije, lokali) in brez dvoma z umetniškim pridihom, saj je kar nekaj vrat poslikanih z ilustracijami umetnikov. Odličen primerek, kako so se gostinci in umetniki kreativno povezali in dali ulici svojo dušo; 
  • za obisk mestnega griča Monte, na katerega predlagam, da se povzpnete z gondolo, vendar samo navzgor. Med vožnjo se ti ponudi čudovit pogled na mesto in tako šele vidiš, kako na gosto so zgrajene hiše vseh vrst. Do nekaterih dostop z avtomobilom pravzaprav sploh ni mogoč, cesta poteka nad ali pod hišami, med njimi pa stopnice. Na tem hribovitem področju so zgradili tudi viadukt, ceste pa so vrtoglavo strme in vijugaste. Verjetno se tu ne vozijo s kolesi :-). Za sestop iz vrha griča Monte je na voljo bus, taxi, gondola, še najbolje pa je, da si privoščite glavno atrakcijo mesta - spust s sanmi po 2km strmi uličici navzdol, od tam pa peš ali če imaš srečo, da uloviš taxi.

    Midva sva prepešačila kar peš do hotela in na ta dan sklenila cca 17km prehojene poti. Pa seveda, da ne pozabim. Na vrhu Monte-ja je obvezno obiskati čudovit tropski park - The Monte Palace Tropical Garden; za katerega pa sva šele kasneje izvedela, da se lahko vstopnico kupi kombinirano z vstopnico za gondolo.

3. DAN: tor. 26.10. ; Po V in Z delu otoka - od ribiških vasic, najvišjega klifa v EU, slapa ki se zliva v morje, do rajskega Porto Moniz in tradicionalnih pisanih hišic

Danes po vzhodnem in zahodnem delu otoka, ko se nam pridruži lokalna vodička. Smešna, a hkrati po svoje prikupna ženska, ki vmes še malce zapoje, oponaša zvoke živali, stisnjenega sadja za poncho in nasploh malce poetično razlaga o svoji Madeiri, ki jo ljudem razkazuje že 30 let.

Ustavimo se najprej v ribiškem mestece Camara de Lobos (poimenovana kot "soba volkov"- kjer so se v zalivu nekoč zbirali / nasedli tjulnji). Tu je svoj oddih našel tudi Churchill. Po mestecu na večih mestih opaziš umetniško oblikovane motive iz odpadne embalaže, ribiških mrež ipd. Vasica velja za najbolj trajnostno naravnano vas.

Nadaljujemo vožnjo po vijugasti hribovski cesti do klifa Cabo Girao, ki je najvišji v Evropi (589m). Tu lahko stopiš na stekleno ploščad, od koder se ponuja čudovit razgled na Atlantik in visoke obalne pečine. To je tudi izhodiščna točka za paragliding in "base-jumping". Mimogrede, Madeira ponuja tudi izredno lepe, označene pohodniške poti, z najvišjim vrhom nekaj preko 1800mnv.

Med vožnjo s busom slišim še nekaj informacij vodičke. Kot na primer to, da je na Madeiri zatočišče tudi za vse, ki se radi prepuščajo nekim meditacijskim zadevam, pa opojnim substancam, ki so na otoku Madeira sicer prepovedane, vendar dekriminizirane. Zanimivo je tudi to, da na Madeiri ni strupenih živali, živi pa na otoku tudi najmanjša ptica na svetu z le 4g (poimenovana "biš-biš" po portugalsko oz. sem kasneje preverila da gre verjetno za t.i. "firescrest" , če sem se zmotla, naj me nekdo popravi).

Ob 12:20 se ustavimo v Sao Vicente za kratek foto-postanek na obali, kjer nas pozdravijo mogočni valovi Atlantika, ki se na tem mestu že kar pošteno zarežejo v otok. In 15 minut vožnje naprej se nam ponudi še Seixal - čudovita panoramska točka s pogledom na slap, ki se izliva v morje. Če bi sami vozili z avtom, bi sigurno to turistično atrakcijo prezrli, saj ni takoj vidna s ceste.

Vožnja je tu spet dinamična, sem in tja, gor in dol. Pred vsakim tunelom opazimo cesto, ki se vije desno ob tunelu. Gre za stransko obalno cesto, ki so jo uporabljali, ko še ni bilo tunelov, za pot pa so porabili tudi po 2-3x več časa kot sedaj, ko so na voljo tuneli. Za kolesarje ceste na Madeiri žal niso prilagojene, saj so ozke in se pravzaprav nimaš kam umakniti. Torej kar nevarno biciklirat.

In potem se ustavimo v pravem obalnem paradižu - Porto Moniz. To je nekako skrajno zahodna točka severne obale Madeire. Znamenitost so naravni bazeni, v katerih se kopajo, saj morje sodeč po valovih in skalah sploh ni primerno za plavanje. Pa seveda čudovit pogled na obalo in pečine. Prebivalci tu na Madeiri se pravzaprav v morju sploh ne kopajo, preferirajo bazene, zato zaidejo tudi v marsikateri hotel, nekateri pa si privoščijo doma kar svojega.

Ob 15:30 prispemo v vasico Santano, znano po značilnih raznobarvnih trikotnih hišicah, kritih s slamo. V njih ne živijo več, danes jih je le še nekaj. Večinoma so spremenjene v prodajalne spominkov, grajene pa so (bile) iz kamna, lesa in slame.

Zapeljejo nas še do kraja Ribeiro Frio (Mrzli Potok), kjer se nahaja ribogojnica postrv, v pozno popoldanskih urah pa zapeljemo vse do višine 1200 mnv, kjer med vožnjo po bujno zelenem gozdu doživimo zanimivo igro sončnih žarkov, ki mi jih uspe ujeti ravno v tistih nekaj redkih sekundah, ko sonce pokuka med drevesi. Na hitro pa bi lahko ujeli tudi pogled na najvišji vrh Madeire, vendar me je svetloba sonca očarala.

4. ,DAN: sre 27.10. ; Do rojstne vasi Christiana Ronalda, vse do doline nun, vožnje s sanmi iz griča Monte in degustacija lokalnih vin

Danes se po zajtrku najprej odpeljemo do razgledne točke Pico dos Barcelos (335 m). Peljemo se mimo vasice Sao Martinho, ene najbolj poseljenih področij, vse do razgledne točke, od koder je lep razgled na stadion, kjer je Christiano Ronaldo kot mlad fant začel igrati nogomet (njegova rojstna vas). Na sredini zgornje fotografije je viden stadion v sredini ob belem objektu.

Hiše po hribih v tem predelu so bile zgrajene do 1980, ko ni bilo finančnih možnosti za gradnjo (banke niso dajala posojil). Zato so večinoma grajene v večih nadstropjih, tudi za mlajše generacije. V 90-ih letih in kasneje so banke začele ponujati posojila, po načelu "buy now-pay later" in zgodil se je nepremičninski boom z obnovo in gradnjo novih hiš.

Peljemo se v notranjost otoka (SZ od Funchal). Cesta je tu res prav dramatična - ozka, vijugasta, ob strmih pečinah. Tu se nahaja skrita vasica Curral das Freiras. Dolina je dobila ime po nunah, ki so se v 16. stoletju sem zatekle pred pirati.

Sledi povratek za smer Casas -Funchal-Monte, ki je bilo nekoč zatočišče plemičev. Danes je to romarsko središče.

Na griču Monte je obvezno za preizkusit vožnjo s sanmi. Sani so za dve osebi, prav tako pa te pri spustu spremljata dva moža, ki te odrineta, potem pa doskočita in avantura se začne. Vožnja traja cca 10-15min in je dolga 2km. S tem kar dobro služijo (15€/osebi za vožnjo s sanmi, torej 30€ za dva, pa še fotografija za 10€, ki to jo na cilju že stiskano v ovitku porinejo v roke in jo seveda vzameš).

Sledi degustacija vin v vinski kleti D'Oliveiras (Funchal), ena od 8 vinskih kleti na otoku.

5. DAN: čet 28.10.; Pohod ob levadi Rabacal

Na Madeiri je vode v izobilju, saj je dežja polna mera skozi celo leto. Če narava že stoletja skrbi na svoj način, pa je človek na tem otoku poskrbel za svojevrstno posebnost in sicer z izgradnjo kanalnega vodnega sistema, ki se mu reče “levada”. Levada izvira iz besede levar in pomeni nositi oz. »na grobo« prevedeno vozišče ali mini kanal. Gre pravzaprav za zidana vodna korita, ki so široka 30-80cm in globoka do 60cm, po njih pa se s primernim (rahlim) padcem voda pretaka po kanalih iz hribovitih področij v dolino.

Zanimivo, da se voda menda na Madeiri ne plačuje, gospodinjstva plačujejo le simbolični prispevek za priključek in upravljanje levad. Začetki pa so v daljni preteklosti. V 15.stoletju so najprej zasadili sladkorni trs. Ker so ugotovili da je na severu otoka ogromno vode in ker so želeli, da vsak predel otoka dobi vodo (vsak nasad, plantaža, hiša,...), so v 15.-16.st. začeli graditi vodni sistem - levade. V tem obdobju je bilo na otoku 19.000 ljudi, od tega 3000 sužnjev, ki so levade gradili… Nastalo je za cca 2500 km levad po otoku, po katerih se še danes steka voda po kanalih - levadah. Levade so ključne za življenje na otoku in jih na otoku zelo skrbno vzdržujejo. Če v Egiptu hodijo ljudje gledat piramide, se tu skoraj moraš sprehoditi ob levadah. Sicer levade vidiš tudi v mestih, ampak svoj čar dobijo, če si jih ogledaš v bujno zelenem gozdu. Tudi domačini večkrat zaidejo na pot ob njih, saj menda ne hodijo po hribih, tako kot mi Slovenci.

Domačini ne osvajajo vrhov, ampak levade.

Ob koncu tedna si vzamejo hrano in gredo v gozd, na pot ob levadi.

In odpravili smo se tudi mi …. ob poti levade

Podamo se po hriboviti cesti na cca 1500 mnv, nekako v osrčju otoka, ko se ustavimo v Miradouro Lombo do Mouro, s še enim lepim z razgledom.

Naše izhodišče za pot ob levadi je  Casa de Rabacal

Prehodili smo cca 11km po gozdu z bujnim zelenjem in bogatimi drevesnimi vrstami, med katerimi izstopajo evkaliptusova drevesa, ki jih na novo zasajajo. Pot, ki je speljana ob levadi je večinoma zelo ozka, ponekod celo toliko, da se pri srečanju z pohodnikom iz nasprotne smeri moraš kar pošteno umakniti ob stran. Ob levadi nismo zasledili nobene klopce, urejenih postajališč in košev za smeti, saj domačini želijo področje levad ohraniti "naravno”. Napisi so zgovorni (smeti odnesi s seboj).

Zaključek dneva s soncem in 22st, kar ob 16;15 izkoristiva za kopanje v Atlantskem morju na plaži Praia Formosa. Ocean je presenetljivo topel in sigurno vsaj 20st.

6. DAN: pet 29.10., Poldnevni “Jeep safari” - pustolovščina z novimi razgledi na najvišje vrhove in strašljive klife Atlantika

 

Zadnji dan nam je spet postregel s soncem in prijetnimi 23-26 stopinjg Celzija. Lepšega vremena za trip z jeep-i si ne bi mogli zaželeti, ob dejstvu da je na isti dan na zahodu otoka deževalo, na vzhodu, kamor smo bili namenjeni, pa sijalo sonce.

** foto: Špela Težak

Natovorili so nas v 4 jeep-e in zapeljali smo se v srce Madeire s čudovitimi razgledi na najvišje vrhove. Pot nas je peljala po stranskih poteh skozi Unescov lovorjev gozd vse do Portele. Ustavili smo se v tovarni ruma v vasici Porto de la Cruz, kjer proizvajajo glavno sestavino za značilno pijačo Poncha. Tudi sama si tu kupim rum in nekaj bonbonov s okusom evkaliptusa.

Nazaj grede proti Funchalu pa presežek dneva - rt Sao Lourenco, kjer so res “uau” lepi razgledi. Pravi raj.

 

Preostanek dneva prosto. Za nakup priporočam ali vsaj malo namignem:

  • izdelki iz trpežne plute (denarnice, etuii za očala, torbice, celo čepice, nakit), 
  • servieti, prti za mame in babice :-)  s prikupnimi motivi lokalnega okolja (vezenje), 
  • nekateri so na zadnji dan odšli še 1x na tržnico in kupili nekaj primerkov nam nepoznanega sadja, 
  • drugim so vrečke ropotale od stekla (rum, poncho), 
  • pa tu so še keramični izdelki (npr. podstavek za lonec, mozaiki), 
  • sadike / semena rož (sem jih kupila v Santani, kjer smo si ogledali barvite trikotne hišice), 
  • volnene kape in druge pletenine, itd.

Portugalska (1998)

S poti po Portugalski (EXPO 98'), Španiji, Franciji in Italiji (04.07.-24.07.1998)

Poletje 98' mi bo v spominu ostalo po nepozabnem potovanju po Španiji in Portugalski, s ciljem: obisk EXPO 98'. Skoraj 8.000 km dolga pot, ki smo jo z avtom prevozili po Italiji, Franciji, Španiji in Portugalski nas je vodila skozi zanimiva evropska mesta in pokrajine, polnih kulturne in zgodovinske dediščine, prelepih zelenih in z raznovrstnimi nasadi posejanih in urejenih površin ter mimo obalnih letovišč Francije, južne Španije (Costa del Sol) ter celotne zahodne Portugalske - s poudarkom na južnem obalnem predelu (Algarve).

Popeljali smo se tudi v bolj gornate portugalske predele (Serra de Estrela, kjer smo malo pod vrhom tudi prenočili) ter v hribovje ob francoskem jezeru Lac de Ste Croix, v bližini katerega se nahaja Grand Canyon du Verdon), da ne govorim o skalnati in strmi obali zahodne Portugalske ter Cabo de Roca, najzahodnejši točki kontinentalne Evrope. Celotno potovanje sem si beležila v svojem dnevniku, ki me je spremljal povsod, kamor smo se odpravili.

V nadaljevanju torej opisujem poletni dopust 98', ki je bil tokrat bolj kulturno obarvan. Pri podajanju zgodovinskih, geografskih in drugih podatkov sem si pomagala s turističnimi prospekti, ki sem ji jih nabrala v samih mestih, na prireditvah, v muzejih, galerijah in drugod. Vabim vsakega bralca, da si moje spomine prebere in se morda naslednje poletje sam odpravi na Iberijski polotok. Ne bo mu žal.

CELOTEN OPIS S SLIKAMI - KLIKNI TUKAJ.

 

Portugalska (2008)

Z avtom do Portugalske / cilj Tavira (8.7.-23.7.2008)

Zanimivo, točno pred 10 leti in ponovno v mesecu juliju (4.7.1998) sva se z Markotom skupaj s še dvema prijateljema, odpravila na Portugalsko, s ciljem obiskati mednarodno razstavo Expo 98', na katerem je nastopila tudi Slovenija. Naključje je hotelo, da sva se letos, po 10-letih odločila za ponovni obisk najbolj zahodne evropske države, tokrat v družbi najinih dveh hčerk, ki sta dolgo pot prestali brez težav. Tokratni namen ni bil obisk Portugalskih mest in pokrajin, pač pa le nastanitev v mestu Tavira (cca 35 km od špansko-portugalske meje) in zato bolj potepanje po Franciji in Španiji. Tako smo prevozili 6524 km, obiskali 4 države in se ustavili na več kot 15 lokacijah. Čudovito vreme, spanje v hotelih, apartmaju in kampiranje ter kopanje v enem največjih evropskih vodnih parkov Aqualand, je predstavljalo zanimivo popotniško izkušnjo. Tudi Nastja in Kaja sta potrpežljivo prenašali vse prevožene kilometre, morda že zaradi tega, ker dan ni bil enak dnevu in sta vsako jutro z radovednostjo začeli "kam pa danes?"

  • FRANCIJA: L'Alpe d'Huez (cestni predel Tour de France 08'), Le Pont Du Gard, Beziers  (Canal  du Midi), Oroloune Ste Marie
  • ŠPANIJA: Valencija (Cintat de les Arts i de les Cienses), Cullera (Playa de Olivos), Ossa de Montiel (Camping Los Batanes, Parque Natural de las Lagunas de Ruidera), San Sebastian, puščavska Navarra , Bilbao (Museo Guggenheim)
  • PORTUGALSKA: Tavira (Tavira Garden, Pedras da Rei, Ilha de Tavira) - nastanitev 1 teden, Aqualand v kraju Alcantariha, Salamanca

CELOTEN OPIS S SLIKAMI - KLIKNI TUKAJ.

 


Slovaška

Bratislava (2. in 3.11.2012)

Bratislava nam je prišla "na pot" ob našem jesenskem potepanju po Madžarski (oktober-november 2012). Za hiter ogled Bratislave sem nam izbrala kar vožnjo s turističnim busom, saj smo le tako lahko videli več, kot pa če bi se sami vozili naokoli.

Po mestu ponujajo 3 vrste ture. Izbrala sem “Castle Tour” (obvezna predhodna rezervacija) s turističnim busom, ki nas je v 1 uri popeljal mimo:

  • slovaškega narodnega gledališča, 
  • slovaške filharmonije, 
  • cerkva, 
  • piramide (sedež slovaške RA postaje), 
  • urada vlade, 
  • predsedniške palače in 
  • se na koncu povzpel še na mestni grad, kjer smo imeli 15 min postanek za fotografiranje in krajši sprehod po okolici.

Slovenija

Med prazniki, krajšimi počitnicami ali kar tako nas pot zapelje tudi po naši lepi Sloveniji. Ker se bo na tem mestu verjetno nakopičilo kar nekaj izletov, le-te razvrščam po statističnih regijah:

 

 

GORENJSKA regija

09.09.2012: Družinska kolesariada po Pokljuki

Čudovit sončen dan nas je spet spravil na kolo - tokrat na Pokljuko. Začrtala sem nam pot "Pokljuškega kroga, saj gre menda za nezahtevno, cca 25km dolgo pot brez posebnih vzponov.

Vendar sem (smo) malce falili in na koncu naredili le 17km. Zadnji del je namreč predstavljal kolesarjenje navkreber, čemur sta se punci malce uprli in smo torej prepustili "cestni posladek" M., ki je z veseljem prekolesaril še tistih 40 min v hrib in se vrnil do nas na 4 kolesih :-))

Če bi šli po prvotno začrtani poti, bi kolesarili  mimo planin Jelje, Konjska dolina, Zajamniki, v smeri Praprotnice. Na Rudnem polju bi  morali zaviti levo proti smučišču in se spustiti proti planini Javornik, od koder bi dosegli spet Kranjsko dolino in prispeli v Mrzli Studenec. To pišem zato, da vem za naslednjič, vkolikor bi nas želja po kolesarjenju spet zanesla v te kraje, ki so res čudoviti.

No, naša "kiks" turca pa je potekala tako, da smo štartali na vrhu klanca na Mrzlem Studencu, cca 15 km od Bleda. Do sem je kar dober naklon ceste, tako da ni šans, da bi tu mučili otroke s pritiskanjem na pedala. Na asfaltni cesti, ki se vije po lepo zaraščenem smrekastemu gozdu smo kmalu zavili levo - za smer Šport hotel. Tako smo prišli do naselja Goreljek, ki me je očaral s potjo, ki se vije med pašniki. Prikupne so tudi majhne hiške, ki mi delujejo prej vikendi kot pa bivališča. Prav idilično res, sploh ko te na enem odcepu pozdravijo krave, malo naprej konjčki, čez cesto pa ti steče veverica.

No in tu nekje bi morali skreniti s poti (za smer Zajamnik)...če bi le bila kakšna tabla, seveda..... mi pa smo se predali cesti, ki se je lepo in kar dolgo časa spuščala navzdol. In tako prispemo v Koprivnik, kjer nam fant (domačin) pove, da bi morali odkolesariti nazaj v hrib, če bi hoteli iti po začrtani poti. Ja seveda, punci bi bili navdušeni :-))  No, zato smo krenili naprej v Gorjuše, od koder nas je vzpenjajoča se cesta kmalu opozorila na dejstvo, da se naš cilj (izhodišče, kjer je parkiran avto) nahaja na višini 1300 m.n.v. Nekaj časa je še šlo s K. (8) in N. (12), potem pa smo punce sestople s kolesa, M. pa urno naprej.

Sledilo je še jedenje v pizzeriji Ema (Srednja vas v Bohinju), kjer imajo XXL porcije. Priporočam, da naročite malo pico, s katero se lahko pošteno najesta 2 odrasla človeka. Izlet smo zaključili še s plavanjem v Bohinjskem jezeru.

10.06.2018 - Po kolesarski poti Radovne, doline Krma in okoli Blejskega jezera

  • Izhodišče: Športni park Bled (508 m.n.v)
  • Cilj: Radovna in dolina Krma (do 950 m.n.v.)
  • Čas aktivnega kolesarjenja: 4h 10min
  • Višinska razlika: 442 m
  • Prevoženih: 55 km
  • Dron posnetek Bleda - tukaj

Tole kolesarsko turco pa lahko označim za eno lepših. Štartala sva v izhodišču pri športnem parku Bled, nato pa krenila po idiličnih podeželskih in gozdnih poteh ob reki Radovne. Skoraj brez prometa in v hladu reke Radovne se pot postopoma in enakomerno vzpenja, vendar brez hudih naporov.  Lahko rečem, da je nezahtevna,  varna in ravno prav razgibana (spusti, vzponi). Skrajno točko te poti ob reki Radovni sva dosegla pri gostilni "Psnak", ki se odlikuje po izjemni legi.

Skoraj da ne moreš mimo, da ne posedeš na klopici v prijetni senci, s pogledom na vrtiček sredi zelenega gaja in objema gora. Idealno, da razpreva "krila"našemu dronu, ki se nama vrne s še lepšimi panoramskimi posnetki okolice, kot sem jo uspela ujeti s fotografijami.

Tu obrneva nazaj in kreneva desno, po dolini Krma. V to smer  vozijo avtomobili - verjetno do izhodišča za pohodniško turco na Debelo peč (2.014m) ali Macesnovec (1.926m).

Smerokazi kažejo za Dom Valentina Staniča (5h 30min) in Triglavski dom (5h 30min), nekaj 200 m naprej pa se na levi strani ob cesti nahaja Kovinarska koča.  Kolesariva na 870 m.n.v., vendar naju cesta "vabi" še kar naprej, na makadam gozdno cesto ....vse dokler nama jo ne zmanjka (rampa in parkirana vozila pohodnikov) in pristaneva na višini cca 950 m.n.v.

Vrneva se po isti poti (Zgornja Radovna - Radovna - Krnica - Zgornje Gorje - Spodnje Gorje) in narediva še krog okoli Blejskega jezera. Kolo tu ni dobra izbira, razen če se ti dopade slalomiranje med množico sprehajalcev (turistov malo morje).

Vrneva se do športnega parka Bled in po 6-ih sončnih urah na kolesu (08:20 - 14:15)  se - glej ga zlomka - ulije ravno v trenutku, ko Marko namesti na avto še moje kolo.

Idealen timing, idealen kolesarski izlet z okusnim kosilcem  ob jezeru :-)

18.julij 2016: Do Doma na Zelenici (1536 m) in naprej do Doma pri izviru Završnice

Dne 18.06.2016 smo imeli "prijetno nalogo" :-), da taščo dostavimo do Čadovelj pri Tržiču, kjer je imela s svojo skupino že tretji vikend usposabljanje za varuha gorske narave. Zadnjič so se "urili" v hribovju Velike planine, tokrat pa s ciljem Dovžanova soteska. Seveda bi bilo greh, da opravimo samo "taxi nalogo", zato je padla M. odločitev, da gremo mi po svoje s ciljem Doma na Zelenici (1.536m).

Tako se odpeljemo do mejnega prehoda Ljubelj, malo pred njim (za restavracijo Kozorog) pa zavijemo levo do parkirišča pod smučarskim centrom Zelenica, kjer točno ob 9h začnemo svojo pot.

Ta se najprej vije po široki gozdni poti, kmalu pa že "na odprtem" s počasnim vzpenjanjem do prvih stebrov sedežnice. Sledi vedno bolj kamnita in vzpenjajoča pot, ki se kmalu zooža na širino, da je potrebno hoditi en za drugim. Pohodniki imajo možnost da do prvega vrha pri koči VRTAČA (1.288m) pridejo po "cik-cak" ozki poti, ki zahteva hojo v koloni ali obstransko gozdno pot. Slednja je dobra izbira predvsem pri spustu nazaj (izbrali moji trije), jaz pa sem morala po tej kamniti poti navzdol kar precej paziti pri premagovanju manjših in večjih kamnov (nevarnost zdrsa).

Na današnji dan (18.junij) nas je prijetno ogrevalo sonce, naleteli pa smo tudi na ostanke snega - v veselje naše psičke. Po 1h in 15min normalno hitre hoje prispemo do sedežnice RTC Zelenica(1.544m), kmalu zatem pa po rahlem spustu do Planinskega doma na Zelenici (1.536m). Tu nas je gneča pohodnikov spodbudila, da se ne ustavljamo in krenemo naprej še 20 min hoje do Doma pri izviru Završnice.

Sicer pa je na tem mestu tudi možnost ubrati pot do Roblekovega doma (2h), Begunjščice (2,5h), Vrtače (2h) in Stola (3,5h). Vsekakor se splača iti vsaj do Doma pri izviru Završnice, saj se pri koči ponuja prekrasen pogled na Blejsko jezero, razprostrana planota pa kar vabi v svoj objem narave.

Prijetno presenečenje je bilo tudi srečanje z mlado irsko seterko (kar ni pogostokrat), ki nosi skoraj podobno ime (Hila) kot naša (Sheila). Veselje neizmerno :-)

26.-27.08.2011: Bohinj po "indijansko" in kolesarjenje po novi bohinjski kolesarski stezi

 

Rezervacijo na Bohinjskem koncu smo si tokrat uredili v vasi Ravne nad Bohinjsko Bistrico. Da preživimo vikend oddih aktivno, s kolesarjenjem in kopanjem v primerno toplem (bolje: hladnem) Bohinjskem jezeru.

Predvsem pa, seveda, da preiskusimo spanje v indijanskem šotoru, ki ga imajo v svoji ponudbi Apartmaji Tubej - izvedeli preko ponudbe BigDeal.

"Indijanski šotor" je postavljen na travniku in z direktnim pogledom na Triglav. Zvečer smo uživali ležati na klopci in na jasnem večernem nebu opazovati zvezde, ki so se to noč še posebej dobro videle. Šotor je prostoren (za 6 oseb), zanimivo (ročno) poslikano, ob njem pa ne manjka tudi miza in klopca, gugalnica ter indijansko kurišče. Slednji nam žal ni bil usojen, da bi si naslednji dan pripravili večerjo. Že prižgani ogenj nam je pogasil dež. Tako da smo "žar večerjo" izvedli v družbi g. Brankota (lastnika in upravitelja apartmajev), njegove žene ter simpatičnega starejšega para iz Anglije, ki sta prehvalila Slovenijo oz. obisk Ljubljane in Bohinja. 

Kopanje v Bohinju je res pravi užitek, sploh če ves prepoten do njega prispeš aktivno, s kolesom. Po nasvetu g. Brankota smo se s kolesom zapeljali po novi bohinjski kolesarski stezi, ki je menda nedavna nova turistična pridobitev in zanjo še nismo vedeli. Menda so jo ravno pred 14 dni odprli.

Potek urejene kolesarske poti je na manjši sliki desno (klikni za povečavo), naša prekolesarjena pot pa je izrisana na zemljevidu spodaj. 

Na kolesarsko stezo smo vstopili pri mostu čez Savo Bohinjko pred Bohinjsko Bistrico in se po njej pripeljali do Ribčevega Laza. Torej kolesarska steza ne vodi do jezera.Nazaj smo se vrnili v smeri Stara Fužina - Studor - Srednja vas v Bohinju - Češnjica - Bitnje.

Opomba: Marko je Bohinj "naskočil" s kolesom, na petek - kar po službi. Več o njegovi kolesarski turi na: http://imedi.si/blog/jeanmark/2011/08/28/v-bohinj-z-biciklom

 

img: 

29.05.2011: Družinska kolesariada in Kajinih prvih 30 km, Mojstrana-Kranjska gora/D-2

 

Sončna nedelja 29.5. je bila po "kisli" soboti brez večjega razmišljanja splanirana in določena za družinski skok na kolo. Za Kajo (7) torej prvi izziv daljšega kolesarjenja, za Nastjo (10) priložnost, da "uteče" svoje novo kolo.

  • Start: malo pred Mojstrano
  • Pot: kolesarska pot D-2 (nekdanja trasa železnice)
  • Dolžina: 30km (15km v eno smer)
  • Cilj: Kranjska gora (Marko naprej do Vršiča)

Pot smo že preiskusili pred leti, ravno zato smo jo ponovno izbrali, saj je povsem varna za otroke. Asfaltirana, ustrezno označena, stran od prometa in tudi z urejenimi počivališči ter lovsko opazovalnico na poti. Kaji je šlo odlično, popestritev pa je bila seveda tudi čudovita narava, svež zrak, živali, ki so se leno pasle na bližnjih travnikih in dobra volja.  Po 15 km pa v Kranjski gori ob pripekajočem se soncu še skakanje po trampolinu. Tu smo punce pojedle, Marko pa je prišel še na svoj račun (vzpon na Vršič). Nazaj grede je bilo še bolj veselo za Kajo in Nastjo, saj so zaradi rahlega spusta (cca 150m višinske razlike) kilometri bistveno hitreje ostajali za nami.

Priporočamo vsem družinam z majhnimi otroci.

 

30.06.2016 - V hladu soteske VIntgar in sankanje na Straži

Tokrat pa punce malo po svoje. Vroč četrtkov dan je vabil nekam na hladno. In izbrala sem Blejski Vintgar, ki se ga je še posebej razveselila naša Sheila (čofotanje v plitvi vodi je nekaj odličnega za pasjega štirinožca). Prav prijetno je obiskati to turistično znamenitost med tednom, ko ni občutiti gneče (kot tudi ne na cestah).

Naj pohvalim okusno pripravljene jedi v Gostilni Vintgar,od koder je sledil povratek k jezeru, kjer te parkiranje za 8 eur (ne glede na to za koliko časa parkiraš) prepriča, da se zadržiš na Bledu še nekaj časa. Če pozabiš kopalke, ti pa zato ostane sankanje na poletnem sankališču Straža. Na Kajino veselje sem kupila vstopnici za 2 spusta za 2 osebi in ji prepustila možnost, da se sama spusti 3x.

Blejski Vintgar in poletno sankališče Straža na Bledu

Blejski Vintag je dobro poznana izletniška točka v Triglavskem narodnem parku. Prijeten sprehod po urejenih poteh reke Radovne je prava poživitev, sploh če si ponekod, predvsem pri velikem, 13-metrskem slapu, še rahlo poškropljen. Na septembersko soboto je bilo še posebno veliko tujcev (angleško govorečih).  

Nadaljevali smo še s sankanjem na poletnem sankališči Straža na Bledu. Preiskušeno že na Rogli pred 5 leti, no pa tudi tokrat je bilo zabavno.

Do Doma na Kofcah (1.488m) in Zavetišča na Šiji (1.528m) - 13. avgust 2017

 

Do Doma na Kofcah (1488m), v izhodišču iz Tržiča skozi Jelendol tik pod pl. Dolžanko vodi prijetna in korakom "prijazna" pot, večinoma po gozdu, mimo kapelice pri Mrzlem studencu, kjer je v času našega mimohoda ravno potekala nedeljska maša (menda vsako nedeljo v juliju in avgusta). Od doma je na voljo še kar nekaj poti (se splača, saj je vzpon od prej omenjenega izhodišča nezahteven in kar hitro mine): Šija (30min), Pungrat (1h 30min), Tegošče (2h) in Dolga njiva (3h 30min). 

Odločimo se za Zavetišče na planini Šija (1.528m), do katerega vodi planšarska pot z lepimi razgledi,vendar brez naravne sence.

Je pa res lepo. Priporočam - predvsem za družine z manjšimi otroci, da ne omenjam pasjih štirinožcev, ki se jim tu ponujajo širine in dolžine tekanja, le na področju doma in okolice jih je potrebno imeti privezane.

 

**Google Fit: hoje 3h 25 (obe smeri), 9,26km

Do Koče na Golici (1582m) in še naprej po grebenu Golice do razgledov na narcise, 18.6.2021

Še nikoli nisem bila na Golici in ker je znana po cvetočih narcisah, sem se odločila, da jo doživim s prijateljico. Pa saj veste, rožice, ženske, nežnost, blaženost ... pa tisto, ko se je treba ustaviti, zaživeti in vdihniti trenutek, pobožati te nežne, bele cvetke. Le kdo bi naju čakal med potjo, če ne midve ena drugo :-) Pa sva šli.

Za izhodišče sva izbrali Planino pod Golico (980m), kjer mi je prav prišel nasvet, da je pametno se zapeljati do konca asfaltne poti. In če si dovolj zgoden, dobiš parkirno mesto na manjšem makadamu. In sva ga. Natančen opis do Koče na Golici je na tej povezavi - tukaj

Ko enkrat dosežeš Kočo na Golici,  se tu ne smete ustaviti, ampak nadaljevati pot od koče naprej do vrha in nato nazaj ter po grebenu Golice, kjer se ponudijo lepo razgledi na narcise. Glede na najin čas obiska Golice (3. teden v juniju) sva verjetno ujeli že kar enega od zadnjih vikendov, ko narcise še lepo cvetijo, na nekaterih pobočjih pa so že malce osiromašene in brez cvetkov.

Lep pohodniški izlet.

Ena lahka pohodniška po obrobju Pokljuke - na planino Zajamniki 1280m, 19.9.2020

Verjetno v tem času ob zaključku poletja štejemo zadnje toplejše vikende, zato je skok v planine ali visokogorje kot nalašč. Ta vikend se sicer navdušujemo nad našima fantoma na Tour de France (Tadej Pogačar, Primož Roglič), ampak še predno pripeljeta na cilj, sva midva dopoldan izkoristila za skok na Pokljuko, kjer sva izbrala pot na planino Zajamniki (1.280m).

Do nje je pot zelo enostavna in kot taka primerna za družine z manjšimi otroci ali ko želiš narediti krajši pohodniški izlet. Za izhodišče sva izbrala Rudno polje, kjer sva parkirala na velikem parkirišču, nedaleč stran od biatlonskega centra. Mimo strelišča pot vodi v gozd, kjer v smeri Koče na Uskovnici kreneva proti planini Praprotnica. .... Na začetku nekaj časa še ni table za planino Zajamniki, zato je pametno prebrati opis poti na Hribi.net za Vsaj prva dva gozdna razcepa.

Planina Zajamniki je res kot "iz slike". Skoraj vsak se povzpne do zadnje hišice na vzpetini, od koder je čudovit razgled na pot, ki se vije mimo pastirskih stanov. Takoj se mi je zastavilo vprašanje, če je možen najem teh hišic ali so vse hiške le zasebni vikendi. Dostop na planino je v poletnem času in sodeč po parkiranih vozilih možen tudi z avtom, v zimskem času verjetno precej oteženo ali celo nemogoče. Sedaj, ko sva tole pot prehodila (cca 1h,20 min do vrha) in sem si ogledala cesto, bi bilo tole tudi zanimiv kolesarski izziv :-)

Glamping nočitev v Podljubelju in naskok na Begunjščico - 2060m; 10.-12.9.2021

Ob izteku poletja, je bil drugi vikend v septembru še vedno precej "poletni". Zato je bilo več kot prikladno, da ga preživim s prijateljico Niko. Izbrala sem nama kamp Podljubelj z nočitvijo v glamping alpski hišici za dve osebi.

Kamp upravljata zakonca, na posesti so na voljo (kot sem opazila) 3 lesene glamping hišice, sanitarije, vrtna kuhinja, igrala in sprejemnica, kjer lahko naročiš tudi pijačo. Seveda je dovolj prostora za  še kar nekaj šotorov in avtodome. Žal gostinske ponudbe ni bilo, kar se da rešiti drugače - da si pripraviš/skuhaš hrano sam ali se odpraviš jesti drugam. Prav s slednjim (gostinske kapacitete) pa se v tem okolišu ravno ne morejo pohvaliti. Na koncu sva 3x jedli v objektu Gorenjska plaža, kjer so nama prijazno postregli še pred uradnim jutranjem odprtjem restavracije in tudi zvečer, čeprav je bil napis, da je zaprto zaradi privat zabave.

Za sobotni hribovski podvig je padla odločitev za Begunjščico (2060m). Nasveti "kako do vrha" so padli iz večih strani, na koncu sva se odločili za krožno pot, ki naju je predvsem v zadnji tretjini malce utrudila, pot preko Luknje pa je bila za naju malce presenečenje, saj zahteva malce zbranosti, sploh preko grape, ki jo je treba premagati preko zajle in klinov, kar je bilo po 8h hoje še toliko težje. 

  • Začetek hoje: 10:15 (bi morali prej, ampak to najbolj sami veva zakaj sva štartali ob tej uri)
  • Izhodišče: Dom v Dragi (689m) 
  • Prehojena pot: Dom v Dragi (689m) - Planina Planinca (1136m) - Polška planina (1225m)- Roblekov dom (1657m) - Begunjščica (2060m) - pa strm spust do Koče na planini Preval-a (1311m) - preko globoke grape Luknja ob potoku Begunjščica (7x prečkali) - Dom v Dragi (689m). 
  • Zaključek hoje: 19:30 
  • Prehojenih: 20 km 
  • Čas hoje: aktivno 7-8h (bruto 9h) 
  • Višinskih metrov: 1400m

Nedeljsko dopoldne sva namenili za hiter ogled mesta Tržič, ki nama je s svojo podobo, še posebej na nedeljo deloval malce otožno, zapuščeno (veliko stavb bi potrebovalo obnovo), precej lokalov pa je več kot očitno dokončno zaprlo svoja vrata. Morda se motim, ampak res me je presenetilo, da ni nekega posebnega življenja v njem. Naju je pa nadvse presenetil napis na avtobusni postaji "Pomembnejše avtobusno postajališče Tržič", za katerega me resnično zanima, od kje in zakaj tak naziv.

Sledi še hiter obisk Dovžanove soteske, ki pa je žal nisva prehodili v celoti. Razgledna učna pot, ki jo morda obiščeva takrat, ko bo na vrsti Kriška gora, vsaj tako mi je Nika obljubila, da me popelje se malo pogugat :-). Jo držim za besedo.

Gori - doli - naokoli, od Planine Ravne na Planino Polšak (1695 m); 08.02.2020

  • Dosežen cilj: Planina Polšak (1695 m)
  • Izhodišče: gozdna pot ob prvem smerokazu (naravnost za planino Ravne, levo planina Podvežak); v bistvu se lahko zapelje še naprej, razen če želite dodatnih 40min hoje (ker je pač višinske razlike od planine Ravne na Polšak le dobrih 195m).
  • Vzpon: preko Planine Ravne, smer Molička planina in nato Polšak)
  • Čas skupne hoje: 6,5h bruto (ob upoštevanju, da sva parkirali 40 min nižje in zašli v napačno smer predno sva se podali v pravo smer)
  • Dolžina poti: 9 km 

V teh februarskih dneh, ko nas vreme ugodno preseneča in spominja na prihajajočo pomlad, ni lepšega, kot da zaideš globoko v gozd in čim višje, kot je možno. No, po zdravi pameti, seveda. Po tokratnem pohodniškem izletu bova s kolegico Niko resno vzeli pojem "višje v hrib".

Midve že veva Smile.

foto:NikaH.

Na lepo sončno soboto, na sam kulturni praznik, sva se odpravili v bližnje Kamniško-Savinjske Alpe. Zjutraj sva židane volje sedli v avto in krenile v smeri Kamnik - Stahovica - prelaz Črnivec - Volovjek - Velika planina - proti Lučem. Natančen opis poti - tukaj, vendar se nama je zdel zapis "kje parkirati" malce dvoumen. Za nama je zapis "začetek planine Ravne" pomenil "ob gozdni cesti", kjer sva prvič opazili smerokaz za to planino (naravnost za planino Ravne, levo planina Podvežak). Sklepali sva, da se tu začne pohodna pot in sva pač parkirali na primernem mestu ob cesti, kot piše v zapisu. No, to je pomenilo točno 41 min dodatne hoje do pravega začetka Planine Ravne, ki se nahaja na 1500 m.n.v. Vzemimo to za najino dodatno ogrevanje, vsem ostalim ki to berete pa na znanje, da se od tu pelje še naprej, vendar se cesta tudi ustrezno slabša.

Zastavljenega cilja (Kapelica na Molički planini, 1780 m) žal nisva dosegli. Delno zato, ker sva malce "zalutali" po svoji krivdi, delno pa zato, in na kar sta naju ob sestopu opozorila tudi lokalna gozdna delavca, da bi tja gor težko prišli brez cepina, saj je še precej snega in poledenelo. Pač zgodilo se nama je tisto, ko se med potjo zaklepetaš, smeješ in ne ugotoviš, da so planinske oznake čudežno izginile. In se preleviš v vztrajnega pohodnika, ki ubira korake navkreber po brezpotju. No najina pot nama je kmalu pokazala pravo "znamenje" z močno zaraščenim grmičevjem, zaradi česar sva morali kreniti nazaj, izgubili pa sva tako kar nekaj časa. In ni bilo enostavno, priznam.

Tako sva se ponovno vrnile na planino Ravne do pastirske koče. Tokrat se je najin klepet umiril in sva pozorno spremljali markacije v smeri Moličke planine. Po cca 30 min hoje sva prišli do razpotje, kjer bi se (če bi bil drugi letni čas in primernejša ura) odpravili do Moličke planine (2h 30min) ali Velikega vrha (2h 15min), midve pa sva krenili desno za Planino Polšak (45min).

 

Celotna pot od planine Ravne do Planine Polšak je sicer enostavna in ustrezno označena, ni pa ravno obogatena z razgledi. Ti se ponudijo šele na pl.Polšak, kjer pa ni drugega kot pastirska koča. Gostinske ponudbe ni, torej hrana iz nahrbtnika je več kot dobrodošla. Na najinem hribolazenju sva poleg gozdnih delavcev (3) srečaki le 2 pohodnika. In tudi drugi zapisi na internetu pravijo, da tod hodi dokaj malo ljudi. Če si želite samote, bo pl.Polšak kar ustrezna, sicer morda raje prej zaidite na našo dobro poznano in klasično Veliko planino :-)

Sicer pa, vrh takšen ali drugačen...vedno si vesel, ko dosežeš nek cilj.

 

Idilični zimski sprehod po dolini Ravenske Kočne /Zg.Jezersko - 9.1.2021

Neverjetno koliko snega v tej zimi 2020/21, smučišča pa zaprta in s tem kar nekaj prikrajšanih smučarjev. Zato pa verjetno toliko več pohodnikov in tekačev na smučeh, ki jih v teh zimskih dneh (še vedno koronskega leta) srečujemo povsod.

Druga sobota v novem letu in ugodna vremenska napoved je bila namenjena obisku Zgornjega Jezerskega. Zaradi obilice snega in napovedi nevarnosti snežnih plazov, ni najbolj pametno riniti preveč v sredogorje. Prijetno se lahko utrudiš tudi s hojo po globokem snegu in Dolina Ravenske Kočne je kot nalašča za lahek in osvežujoč zimski sprehod.

Parkirala sva nedaleč stran od gostišča pri Planšarskem jezeru, ki žal v tem času (kot celotna gostinska panoga) ostaja zaprta zaradi koronavirusa. Ob takšnem obisku ljudi, ki so prispeli (vključno z nama) uživati sneg tako ali drugače, bi bil zaslužek odličen. Tudi parkiranje ni bilo potrebno plačati, kar je prijetno presenečenje. Z veseljem pa sem kupila njihove domače štruklje, ki jih prodajajo lepo pakirane v škatlah in sprašujem se, če to ni nova trženjska poteza zaradi zaprtja gostišč. In prav je tako.

Sprehajalnih poti je na voljo dovolj, midva sva jo ubrala po cesti mimo turistične kmetije Ancel, dokler nisva dosegla Planšarskega jezera, ki sva ga obhodila po desni, malo po gozdnih poteh (kjer so tekačem na smučeh lepo uredili progo) in nazaj. Prehojenih 8 km in 2h30min na svežem zraku (pri -7st.C) sicer ni bila kakšna težka fizična aktivnosti, zato pa prava osvežitev v teh dneh, ko večinoma ostajamo doma (korona leto).

Jarški dom na Mali planini (1520 m); Kamniško-Savinjske Alpe, 31.03.2012

Prijeten družinski pohodniški dan na Malo planino. Vožnja do tja iz Trzina se mi je sicer kar malce vlekla, pa malce me je upehal strm začetni vzpon. Ko pa prideš na vrh vzpetine, je sprehod do Jarškega doma na Mali planini prav čudovit. Narava in lega te pastirske vasice na vzpetini me je prevzela, še bolj pa kolegico Jano, ki nam je s svojim "šklocanjem" skoraj skurila fotoaparat :-)  Ampak se je splačalo, ker smo dobili nekaj dobrih foto posnetkov.

Nedaleč stran je tudi Črnuški dom in Domžalski dom (vsi domovi menda cca 1/2 h hoje narazen). Priporočamo vsem.

Kamniško sedlo na prvo julijsko nedeljo - 5.julij 2020



  • Izhodišče: Dom v Kamniški Bistrici (601m) 
  • Cilj: Kamniška koča na Kamniškem sedlu (1864m)
  • Višinskih metrov: 1303 viš.m 
  • Prehojeno: 12,3km 
  • Čas hoje: 6h

Vzpon na Kamniško sedlo je bilo tokrat zame prvič. Kljub temu, da sva letos že kar dosegla nekaj vrhov, priznam, da me je kar malce zdelal. Pot do vrha je kar dobro strma, navzdol pa trpijo tudi malce kolena, saj je potrebno premagovati kombinacijo skal in drevesnih korenin, ponekod pa tudi drobnega kamenja.

Kljub temu, da sva vstala dovolj zgodaj (ob 6h), se odpravila od doma brez zajtrka (ki naju je čakal v nahrbtniku), sva ob prispetju na izhodišče pri Domu v Kamniški Bistrici presenečeno ugotovila, da naju je že kar precej pohodnikov prehitelo, saj sva komaj dobila prosto parkirno mesto.

Začetek poti na Kamniško sedlo je v prvih dveh tretjinah dokaj strma, pa vendar poteka po senčni gozdni poti. To je več kot dobrodošlo, ko že ob 8h zjutraj ugotoviš, da bo nedeljski dan v znamenju sončne pripeke. Ko dosežeš počivališče Pri Pastirjih, kjer stoji zasilni bivak, pa se gozdna pot zaključi in stopiš na odprt travnik, kjer te preseneti osupljiv pogled na gorovje Kamniškega sedla (1876m) in Brane (2.253m).

Koča na Kamniškem sedlu je locirana na idiličnem mestu s čudovitimi razgledi. Četudi ne dobiš mize, je prav prijetno, če se preprosto uležeš v travo in uživaš dosežen vrh. Obisk koče na prvo julijsko nedeljo je bil kar pester in toliko bolj me je razočarala samo ponudba koče, da se vendarle ne morejo potruditi za malce boljšo ponudbo hrane. Vse kar sva uspela dobiti je jota z mesom (brez okusa) in prekuhan ričet z dokaj vodenim priokusom. Glede na to, da se koča vendarle oskrbuje s tovorno žičnico, sklepam da dostava živil in pijače ne bi smela biti težava.

Sicer pa zmaga narava in čudoviti razgledi. Priporočam.










Konj (1803m) - vrh med Veliko planino in Presedljajem, 10. oktober 2020

Razmere v teh dneh niso nič kaj obetavne. Veliko deževnih dni, jesenska utrujenost in nič kaj obetavna statistika Covid-19, ki v drugem valu pravzaprav kaže trenutno najslabšo epidemiološko sliko doslej. Pred nami je padec temperatur, kar lahko vpliva na še večje število okuženih s koronavirusom. Upam, da se ne ponovi spomladanska zgodba, ko se je javno življenje ustavilo in smo imeli celo prepoved prestopa občinskih meja.

Današnja sončna sobota je bila eden tistih redkih dnevov, zaznamovan s soncem, ki te je dobesedno zvabil na svež zrak, stran od virusov. Mož je tokrat rekel, da greva na "konja". Ne pravega Smile, ampak na vrh, ki je z višino 1803m umeščen med Veliko planino in Presedljajem

Čudovit dan in narava v paleti jesenskih barv.

Pot sva izbrala v izhodišču za Planino Dol, do katere je sicer nekaj vožnje po gozdni makadam cesti. Pohodniška pot poteka večinoma po gozdu, do vrha traja skromnih 1h 20min, prvi razgledi se ponudijo cca 20min pred vrhom, na vrhu (ki sicer ni ravno prostoren za več ljudi) pa se seveda ponudijo še lepši razgledi.

Prijetna, lahka turca (brez koče na vrhu !!), ki pa si jo lahko ob sestopu podaljšate še do vrha Rzenik.

 

Koča na Dobrči z izhodiščem v Brezju pri Tržiču - 17. junij 2018

Na dan, ko ne veš kako se bo prevesilo popoldansko vreme, je praktično izbrati kak hrib v Kamniško Savinjskih Alpah. Ravno prav daleč , v izhodišču Brezje pri Tržiču (pri cerkvi), sem tokrat izbrala družinski pohod do Koče na Dobrči (1478 m).

Pot je sicer enostavna in označena, poteka večinoma po gozdu, kar je dobrodošlo v vročem sončnem vremenu, pa vendar je vzpon kar nezanemarljiv (več kot 800 m višinske razlike na razdalji 4,5km). Malo pod vrhom je potrebna samo pazljivost, saj je razpotje, ki desno vodi na Bistriško planino, na levo pa je prava smer za Kočo na Dobrči (tabla se nahaja malo naprej, ko že stopaš po tej poti, zato jo sprva ne opaziš takoj.

Posebnost? Na poti vzletišče jadralnih padalcev z opozorilno tablo glede medved(k)ov  :-) , na vrhu v koči pa predvsem nepozabno velike (XXL) porcije jedi. Zato pazljivo pri naročanju jedi, kot so štruklji ali klobase s kislim zeljem in ajdovimi žganci. 1 porcija zadostuje za 2 osebi. Ob pogledu na sosednje mize kaj hitro opaziš šumenje alu folije, kar kaže, da ljudje (radi) odnesejo v dolino tisto, kar niso zmogli pojesti :-)

Dron posnetek - TUKAJ.

Koča na Kriški gori (1471 m); Kamniško Savinjske Alpe -13.10.2018

  • Izhodišče: Zavetišče v Gozdu (891 m)
  • Čas hoje: 2h 45min (od tega 1h 30 min vzpon)
  • Dolžina: 6,2 km

Današnji dan (13.10.2018) je bil eden tistih, ko lahko rečeš, da si narava nadene najlepšo in najbolj barvito "preobleko". Sonce in čudovit preliv jesenskih barv, ki jih vedno rada fotografiram. Verjamem, da za marsikoga idealna priložnost danes za "pot pod noge".

Tokrat sem nam izbrala Kriško goro (z avtom se krene za smer Kranj, nato pa v smeri Golnik in Križe). Ime je gora dobila po vasi Križe, ki leži tik ob njenem vznožju Do izhodišča Gozd me je  presenetila strma asfaltna cesta, ki jo avto sicer lepo zmore, vaščani pa (predvidevam) niso ravno naklonjeni temu, da bi  v sosednjo vas na obisk krenili s kolesom :-)

Ob asfaltni cesti, ki krene do razpotja z označeno pohodniško pot, se voznikom ponuja dovolj prostora za parkiranje. Mi smo se odločili, da pustimo vozilo malo nižje oz.  pred Zavetiščem v Gozdu.

Mimo cerkvice kmalu prideš na makadam gozdno pot, kjer slediš markacijam. Vzpon se do vrha (točno 1h 30min) kar lepo vzpenja, med potjo pa je temu primerno na voljo tudi nekaj klopic, vsaka poimenovana očitno po neki osebi - morda nekomu, ki ima zasluge za to pohodniško pot, kočo ipd.

Koča na Kriški gori se nahaja na odprti vzpetini , od koder je sicer širok razgled na dolino, vendar žal nismo imeli sreče, saj kljub soncu ni bilo kaj dosti videti (meglica). 

Prijeten dan, turco pa toplo priporočam. Podrobnejši opis tudi ne Hribi.net - tukaj.

Kranjska gora (jan 2010) in Kaja v prvi šoli smučanja

Kaja je uspešno prebila "led" in se naučila prvih osnovnih smučarskih zavojev. Seveda, je potrebnih še nemalo spustov, da bodo njene besede "Mamica, sedaj pa znam smučati" postale upravičene. V Kranjski gori smo jo predkratkim prvič dali za 2 uri v šolo smučanja (Smučarska šola Intersport Bernik), potem ko se je v prvih minutah na vse pretege upirala in jokala, da ne more vstati in se spustiti po hribu navzdol. Učitelj je sicer rekel, da bosta sprva poskusila le 1 uro, ko je ta minila, pa nam je rekel: "Bomo še 1 uro skupaj. Dobro ji gre". Ko sem videla, da jo je dal v tretje že samostojno na vlečnico (krogce), sem bila ugodno presenečena in vesela, ko sem ugotovila, da je prebila led. In res je šla dol kot skirca (brez padcev), morda malce prepogumno. Njene besede: "Moram met' zalet, mami" sem vzela kar resno, saj se je šla bolj smuk kot zavijanje, vendar je nekako spretno vijugala med ljudmi in srečno prišla na cilj. Sledi še 1-tedenski tečaj (2h/dan) na smuki med zimskimi počitnicami, ki jih že težko čakamo.

Na slikah spodaj: Kaja in prijateljica Tara

Krvavec - marčevska smuka 2010

Kljub kar močnemu soncu v teh dneh (marec 2010) z občasnimi padavinami, priložnosti za smuko še zdaleč ni konec. Sončno sobotno dopoldne sva se s Kajo odzvali povabilu prijateljice Tare in njene mamice, da izkoristimo dan za smučanje. Ko smo prispele do pizzerije Pod Jenkovo Lipo, smo že morale parkirati, saj je bilo vse polno avtobusov.Z rahlim pomislekom, da bo na ta dan gneča na smučišču, smo se skobacale v ski-bus, ki nas je pripeljal do kabinske žičnice, ta pa na sam vrh, kjer smo presenečeno ugotovile, da sploh ni gneče.

Smuka: pretežno na smučišču Tiha dolina (4-sed.), Njivice (2-sed.) in otroška vlečnica Luža, kar je bilo pač še najbolj primerno za obe dekleti (6-7 let).

Očka je Kajo opremil z GPS napravico in tule imamo eno slikco, ki kaže na pot, ki jo je Kaja spretno naredila z vijuganjem po smučišču Njivice (Krvavec) :-))

Več: 

Krvavec in vzpon na Veliki Zvoh (1971m); 27. junij 2020

  • Prehojena  krožna pot: Kriška planina - Veliki Zvoh
  • Dolžina prehojene poti: 10km
  • Min nadmorska višina: 1480m (izhodišče: parkirišča ob robu Kriške planine)
  • Max nadmorska višina: 1971m
  • Prehojenih višinskih metrov na poti: 557m 
  • Opis poti: hribi.net - tukaj


Včasih se ti zahoče, da se ne voziš predolgo do izhodišča za izbrano pohodniško turo. In Krvavec se ponuja kot idealna odločitev. Pravzaprav ugotavljam, da mi je bil dosedaj samo za smučarsko destinacijo (pa še to manjkrat), malo manj pa za pohodniško. In šele letos sem se (malce z zadrego) prvič povzpela na najvišji vrh Krvavca - Veliki Zvoh (1971m), kjer se nahaja umetno akumulacijsko jezero, ki ga izkoriščajo za umetno zasneževanje.

Pot poteka večinoma na prostem, zato je morda pametno izbrati kakšen zgodnejši poletni termin. Pohodnikov je bilo na današnji dan bolj malo, precej je bilo opaziti predvsem gorske kolesarje, ki vztrajno gonijo gor in se adrenalinsko spuščajo dol, pa nabiralce zelišč, saj na tem področju raste kar nekaj znanih zdravilnih zelišč: islandski lišaj, kumina, navadna plahtica... 

Sicer pa je za mlade zanimiv spust s trikolesniki za najmlajše pa tisti kotiček z glasbili (Gora zvokov), kjer z udarjanjem po raznih instrumentih otroci lahko ustvarijo zvoke, ki spominjajo na pisk pastirsje piščali, kravji zvonec, veter, ...

Prijetna turca, zaradi krav pa morda malo manj, saj je potrebno štirinožne spremljevalce zaradi pašnikov in krav večkrat privezati za vrv.

Na Goli vrh (1787m) - Zgornje Jezersko; 1. februar 2020

Ko ugotoviš, da že skoraj 3 tedne nisi "zaplezal" nekam, kjer bi navdušeno zadihal svež gorski zrak in bi te iz vseh strani spogledljivo gledali vršaci, je čas da ponovno obuješ planinske čevlje. Slednje imam letos nove (model Salewa Crow GTX se odlično obnese) in kar kličejo, da jih čimprej uhodim predeno v letu 2020 uberemo resnejše pohodniške poti.

Pa sva izbrala danes Goli vrh (1787m), ki leži ob boku čudovitim dvatisočakom, kot so Koroška Rinka, Kranjska Rinka, Skuta, Štruca, Dolgi hrbet in Grintovec (za povečavo klikni na sliko spodaj). 
** Opis poti na Hribi.net. 

Zapeljala sva se proti Zgornjemu Jezersku, mimo Planšarskega jezera, ki sva ga nazadnje obiskala z motorjem junija 2019. Pravzaprav je bil prvotni namen, da se povzpneva do Češke koče na Spodnjih Ravneh, vendar so bili vrhovi v tisti smeri zaviti v oblake, v smeri Velika Baba in Goli vrh pa naju je vabilo sonce.

Vremenske razmere danes so bile solidne, brez mraza, malce sonca, malce oblakov, veter na vrhu in nekaj snežne podlage, ki pri sestopu terja veliko previdnosti (poledenelo). Pot je vesčas označena, poteka več ali manj vesčas po gozdu in razgledov zato med potjo ni kaj dosti, se pa ponudijo pod vrhom Golega vrha, na grebenu, kjer ena opozorilna tabla v nemškem jeziku že dokazuje, da se nahajaš zelo blizu meje s severnimi sosedi.

Zaključek s kosilom v Gostilni ob Planšarskem jezeru:
 

Bo pa treba poleti še na tiste nad 2.000m (Koroška Rinka, Kranjska Rinka, Skuta, Štruca, Dolgi hrbet, Grintovec..).

Na Veliko planino po malce neklasični poti: preko planine Dol in Konjščice do Gostišča Zeleni rob (1.612m) in povratek z nihajko Skodla - 15.02.2020

  • Izhodišče: parkirišče spodnje postaje žičnice na Veliko planino (540m) 
  • Vzpon: preko Planine Dol (1.308m) in Planine Konjščica (1438m) 
  • Cilj: Gostišće Zeleni Rob (1.612m) 
  • Višinskih metrov: 1.072m 
  • Sestop: z uporabo nihajke Skodla 
  • Začetek hoje: 9:20 / Prihod k avtu: 15:15 
  • Dolžina poti: 8 km  
  • Čas hoje: Bruto 5h 17min, 4h 10min aktivne hoje

 

Tole je pa ena od tistih turc, ko si na cilju lahko zasluženo rečeš, da si si pošteno pretegnil noge, naužil svežega zraka in razgledov ter si povratek popestril z nihalko, ki te v 5 min popelje v dolino. Pohodniška tura, kot jo opisujem v nadaljevanju, je zanimiva popestritev od naših dosedanjih klasičnih obiskov Male in Velike planine, pri katerih smo si vzeli za start bodisi gostišče Kranjski Rak ali na makadam cesti ob kamnolomu.

Najin start je bil na parkirišču spodnje postaje žičnice na Veliko planino. Pot v gozd se začenja kar hitro vzpenjati, na prvi tretjini je potrebno biti kar dobro pozoren in iskati markacije, ki so že malce zbledele. Prva ura poti je pretežno po gozdu s strmim vzponom. Gola drevesa se ob skalovju mogočno dvigujejo v višine, na gozdnih tleh pa nepričakovano velika količina odpadlega listja, ki mi je segel tudi do kolen. Enim ovira, drugim pa zabava (pasja radost, ko se zakoplje v listje in povalja po njem :-).

Teren se s prihodom iz gozda na Planino Dol (polovica najine ture) malce položi za nekaj časa (10 min), potem pa ... ni drugega kot spet v hrib, v smeri proti Planini Konjščica, dokler ne doseževa gostilne Zeleni Rob, ki se nahaja bližini vmesne postaje sedežnice, kar je priročno za družine z majhnimi otroci, ki se lahko povzpnejo do sem peš, nazaj pa se odpeljejo z dvosedežnico.

Gostišće Zeleni Rob ima v notranjosti sicer dokaj malo prostora, kar zna biti nerodno v mrzlem in vetrovnem vremenu, ko večina pohodnikov išče zatočišče. No, tokrat sva dobila mizo, ki sva si jo delila z eno družino.

 

 

Sestopila sva v smeri, kot poteka dvosedežnica do nihalke Skodla. Na poti sem opazila kar nekaj hišic in napis za rezervacijo namestitve (www.koca.si). Takšen pohod je priročen, da si lokacije hišic ogledaš za morebitni najem med ali konec leta (silvestrovo). Mene je pritegnila koča Bistra, samo se v nadaljevanju nahaja še nekaj koč, ki so bližje dvosedežnici.

Med čakanjem na nihalko (Skodla -Velika planina) se ponujajo čudoviti razgledi na okoliške hribe, obiskovalcem pa so na voljo tudi informativne table.

Vsekakor zanimiva pot in dokaj blizu doma. Priporočam - pozno spomladi, ko pobere sneg in poleti... Opis poti na Hribi.net

Na gologlavi Blegoš (1.562m) med Poljansko in Selško dolino, kjer je Janez lovil Meto (Cvetje v jeseni / 1971) - 11.januar 2020

Tudi v teh dneh (drugi vikend v januarju) ubiramo pohodniške poti po Škofjeloškem in Cerkljanskem hribovju. Če me je pred dnevi prijetno razvedril in razmigal Ratitovec), me je dodatno ogrel in očaral tudi Blegoš (1.562m), ki je za Ratitovcem drugi najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. Ne pozabimo, da ga je opeval že naš Ivan Tavčar v svojem delu Cvetje v jeseni.

Nekaj osnovnih informacij:

  • Cilj: razgleden greben Blegoša (1.562m), ki se nahaja še dodatnih 30 min od Koče na Blegošu (1.391m)
  • Izhodišče: vas Leskovica (parkirišče pri Župnijski cerkvi sv. Urha) 
  • Vzpon: preko zavetišča na Jelencih  
  • Sestop: po isti poti nazaj 
  • Start/zaključek: 10:15 /14:50 (čas aktivne hoje: 3h)
  • Dolžina poti: 7km 
  • Razmere na poti: v času našega obiska povsem suh teren, brez snega, na vrhu pa vendarle ponekod malce poledenela tla, ki ga prekriva listje

Za izhodišče smo si izbrali vas Leskovica (smer Škofja Loka - Gorenja vas- Hotavlje), kjer smo parkirali pred cerkvijo. V poletnem času bi se morda splačalo parkirati še cca 2km naprej, v samem gozdu, kjer je prva smerna tabla za Blegoš (tako je avto lepo v senci). No, mi smo v zimskem času krenili od cerkve.

Od nje se pot vije po sprva asfaltirani cesti navzgor, ki nam že ponudi prve razglede na okoliške griče in višje hribovje.

Kmalu pridemo do gozdne poti in prve smerne table, ki nas usmeri do Zavetišča na Jelencih (35min) in Blegoša (1h 15min).

Pri Jelencih se po 35min vzpona prileže narediti prvi postanek in spiti kak požirek čaja iz nahrbtnika, sicer je verjetno ponudba tudi v koči (kot imajo navedeno so odprti od 1.11. do 1.5., ob sobotah od 11h in nedeljah do 16h). Po krajšem počitku krenemo v smeri markacij do table za Laze, kjer krenemo desno, dokler ne pridemo iz gozda do razpotja, kjer se spet držimo desno po poti navzgor.

Kmalu se prispe do Koče na Blegošu, vendar se, ob že segretih nogah in telesu, splača kar nadaljevati do samega grebena (vrha Blegoša). Od koče to terja še 30 min, na vrhu pa je čudovit 360st razgled na okoliške vršace. Opazili smo celo cerkvico, ki smo jo pred dnevi imeli za izhodišče vzpona na Ratitovec.

Greben Blegoša je širok in prostran, tako da prav vsak lahko najde svoje mesto za počitek... tako nog kot oči, saj so razgledi čudoviti. Človek bi kar obsedel in užival v spokojnem miru in lepoti gora.

V sami koči na Blegošu se pred sestopom seveda splača še malo posedeti in kaj dobrega pojesti. Mene je na poti na WC prijetno presenetila prostornost koče in pa lepo urejen otroški kotiček, ki je tudi zelo poučen, saj je razstavljenih kar nekaj poučnih informacij o gorah (plakati o planinskih poteh, vremenu v gorah, prehrani, ipd....ki so jih verjetno pripravili mladi planinci, člani lokalnega planinskega društva Škofja Loka). V koči imajo tudi razstavljene kristale fluorita iz edinega slovenskega nahajališča, ki je na območju Blegoša. 

Nastjin prvi dvatisočak (Storžič, 2132m) - 12.september 2010

Nastjin prvi dvatisočak, ki ga je dosegla skupaj z očkom. Kdo je koga (moral) spodbujati, pa več na Markotovem blogu :-))

Naša prva 3-dnevna pohodniška tura; 23.-25.8.2012 (Dolič 2151m - Kanjavec 2569m - Prehodavci 2071m

Tole pa je bil naš pohodniški "vrhunec", ko smo si 3. dan  našega "hribolazenja" po Julijskih Alpah in po skupaj skoraj 16 urah hoje zasluženo segli vsi štirje v roke in si tretji dan privoščili še sprostitev s plavanjem. 

Vreme nam je bilo več kot naklonjeno. Med vožnjo proti Kranjski gori in čez prelaz Vršič (v smeri proti Bovcu) smo sicer malce zaskrbljeno gledali proti nebu, potem ko je dež kar lepo začel "škljopucati" po vetrobranskem steklu avtomobila, ampak so bili dvomi kaj kmalu odveč. Zapeljali smo se do 50. serpentine vršiške ceste, kjer smo zavili na stransko cesto do parkirišča v dolini Zadnjice. In kot da bi bilo vreme "na stikalo" je dež ob našem prihodu v Zadnjico ponehal. Ura je bila 9h, ko smo obuti in opremljeni ubrali prve korake do naših dvatisočakov.

Od parkirišča smo imeli kar lepo uro hoje, da smo prišli do prve table - smerokaza za Dolič. Pot je bila enostavna in prijetna, ozračje pa po jutranjem dežju prijetno sveže. Sonca pa smo seveda imeli v nadaljnji poti še dovolj, čeprav je 1. tura (beri spodaj) potekala po večinoma senčnem predelu gorovja, ki smo ga naskakovali. Sonce nam je začelo pripekati zares šele v zadnji tretjini poti - v smeri proti Doliču. 


 

Video na ogled: http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=FeE0K2jDdqY

Izbrali smo si krožno turo: ZADNJICA (690m) - KOČA NA DOLIČU (2151m) - KANJAVEC (2569m) - ZASAVSKA KOČA NA PREHODAVCIH (2071m) - ZADNJICA (690m).

1. tura: 23.8.2012 (Zadnjica -Koča na Doliču)
** odhod iz parkirišča Zadnjice ob 9:10
** prihod na Kočo na Doliču ob 15:25
Tura se iz Zadnjice proti Doliču kar malce vleče, vendar je lahka in označena. 

Slika spodaj: Na poti proti Koči na Doliču.


2. tura: 24.8.2012 (Dolič - Kanjavec - Prehodavci)
** odhod iz Koče na Doliču ob 8:00
** prihod na Kanjavec ob 10:10
** prihod na Zasavsko kočo na Prehodavcih ob 13:10
Iz Doliča proti Kanjavcu smo imeli kar malce zahtevnejši vzpon po skalovju, kjer je bilo treba tudi malce plezati s pomočjo zajle. Na vrhu se ponuja čudovit pogled na Triglav. Ko bi bil ptica, bi ga dosegel v nekaj zamahih :-). Pri sestopu iz Kanjavca (slika spodaj) je potrebno spet malce več pozornosti predvsem zaradi drobnega kamenja, ki te občasno lahko kar odnese naprej in na zadnjico. Brez pohodniških palic si ne predstavljam hoje po tej poti.

Slika spodaj: na vrhu Kanjavca.

3. tura: 25.8.2012 (Prehodavci - Zadnjica / v smeri proti Trenti)
** odhod iz Zasavske koče na Prehodavcih ob 8:25
** prihod na parkirišče Zadnjica ob 13:15

Iz Prehodvcev v smeri proti Trenti je pot zelo lepo urejena in enostavna. Od odcepa, kjer smerokaz kaže levo proti Trenti, se pot nadaljuje navzdol po ozki gozdni potki, dokler ne dospeš do večjega, melišču podobnega, terena, kjer je spet polno manjših in velikih kamenjov (nevarnost zdrsov). Na tej poti smo srečali celo dva pogumneža, ki sta na ramih nosila svoje kolo, da se z njim (kot sta dejala) spustita po dolini Trente. Uau !! Vprašanje kaj je bolj naporno, nositi kolo navzgor ali spust z njim navzdol.

*** Sliki spodaj: Sestop iz Prehodavcev (smer Trenta proti Zadnjici)

Več slik v nadaljevanju.

img: 

Ob dnevu žena na Krničarjevo kočo na planini Javornik (1390m); 8.3.2020

  • Izhodišče: vas Povlje (710 m) 
  • Vzpon: po Dolenčevi poti za smer Velika Poljana
  • Cilj: Krničarjeva koča na planini Javornik (1390m)
  • Višinskih metrov: 680 m 
  • Sestop: bolj ali manj po isti poti (nazaj grede od koče sva krenila po levi, bolj položni poti)
  • Začetek hoje: ob 11h / Prihod k avtu: 15:30
  • Dolžina poti: 5,5 km  
  • Čas hoje: bruto 4h 30min, 3h 15min aktivne hoje

Dan žena, obdarjen s soncem in več kot 10 stopinj. Kaj drugega, kot ponovno v hrib. Krenila sva tokrat proti Kranju, v smeri Golnik- Tenetiše do vasi Povlje, kjer se zapeljeva po cesti navzgor, vse do informativne table "Sprehajalna-učna pot Trstenik - pot pod Storžičem".

Pot v gozd se začne takoj preko ceste ob tabli, ki kaže za smer Velika Poljana (2h), Mala Poljana (1h 50 min) in Storžič (4h 50 min). Slednji bo še malo počakal, saj je snega v tem letnem času še kar nekaj, zato je tale Velika Poljana bila tokrat ravno pravi zalogaj. Gre sicer za enostavno označeno pot, pa vendar se izhodiščna vas Povlje nahaja na 710m, cilj (Krničarjeva koča na planini Javornik) pa na 1.390m, tako da narediš 680 višinske razlike. Pot je bila na ta dan (8.3.) suha vse do višine cca 1.100m, ko se je začela snežna odeja (tudi do 20 cm). Nisem opazila, da bi bila pot kje res nevarna zaradi zdrsa (ker sneg se kar hitro topi), sva pa se nazajgrede od koče vseeno izognila strmejši poti in izbrala drugo, malce bolj položno.

Krničarjeva koča je prej zavetišče kot prava planinska koča, zato ni za pričakovati kakšne posebne postrežbe. Na voljo nama je bila telečja obara in presenetljivo dobra rožičeva torta, ki jo res nisem pričakovala v hribih. Kočo vzdržuje prijazen možakar, je pa povedal, da je odprta samo med vikendi.

Kakorkoli že, zadovoljna, sita in ravno prav sprehojena na današnji dan (5,5km in 3h 15min).

Obisk doline Lepene (nekaj vožnje, malo hoje, veliko lepih razgledov na smaragdno Sočo in kulinarični zaključek s soško postrvjo in bovškimi krapi) - 30.maj 2020

Tokrat v naš čudoviti Triglavski narodni park, natančneje v dolino Lepene, kjer svoje smaragdne tokove razkazuje naša čudovita reka Soča. Če sprejmete kompromis z malce daljšo vožnjo v smeri Kranjska gora - Trenta - Bovec in vsemi tistimi serpentinastimi ovinki, potem je tole odlična ideja za lahek poldnevni ali celodnevni izlet proti naši smaragdni Soči, kjer se ponuja ogromno možnosti za bolj ali manj aktivno preživet dan.

Jaz sem nama danes začrtala bolj "turistično" turco, kot kakšen resen hiking podvig. Gore naju bodo že še počakale, sicer pa sva letos že kar pridno nabirala hribovske korake: Ratitovec z Gladkim vrhom (1.667m), Blegoš (1.562m), Goli vrh (1787m), od Planine Ravne na Planino Polšak (1695m), preko planine Dol in Konjščice do Gostišča Zeleni rob (1.612m), na Krničarjevo kočo na planini Javornik (1390m), Porezen (1.630m), Soriška planina do vrhov Možic (1602m), Baško sedlo, Lajnar (1549m).

Če se malce pohecam, sva v bistvu danes peljala novi avto na prvo testno vožnjo, da mu naloživa prve kilometre in preveriva, kako se obnese vožnja na hibridni pogon po hribovskih cestah Laughing

Ciljna destinacija na današnji dan so bila torej Velika Korita. Do izhodišča sva se pripeljela po cesti Trenta - Bovec vse do vasi Soča z oznako za vas Lepeno. Kmalu je tudi vidna tabla za Velika korita. Parkira se lahko na parkirišču preko mostu. 

Pot ob koritih je enostavna in terja slabo uro sprehoda. Tudi malce več za vse tiste, ki si vzamejo čas za postanke, občudovanje narave in iskanje pravih priložnosti za fotoposnetek. Tu se je reka Soča s svojim vrtinčastim tokom vrezala v 750m dolgo ter 10-15m globoko tesen in ustvarja res lepe prizore. Na določenih delih (ko se približaš robu korit) so kar nevarne prepadne stene, zato je potrebna velika pazljivost. Sicer je najbolj varno, če se držiš gozdne poti. Ponekod se približa robu soteske in previdnost je kar potrebna, ko si želiš ogledati korita bolj ob robu. Kakorkoli že, vsekakor se ponuja kar nekaj lepih razglednih točk - pravi raj za fotoposnetke. 

Proti domu sva šla preko Bovca, kjer sva se ustavila v Gostišču Martinov hram (http://www.martinov-hram.si/). Z razliko od druščine iz Štajerske, ki so se pripeljali v Bovec na morsko hrano :-), sva se odločila za lokalne jedi: jagenjček s polento, soška postrv in sladico bovški krapi (polnjeni s tepko / hruško). Zelo okusno.

Spodaj še nekaj video posnetkov:

 

Obisk slapa Peričnik in Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani - 12.03.2011

V soboto 12.03.2011 smo se odzvali povabilu PD Onger Trzin, ki nas je tokrat popeljalo proti Gorenjski, v Zgornjesavinsko dolino. Cilj je bil ogled slapa Peričnik ter obisk Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani.

Iz Trzina smo odrinili ob 8:10 in se z avtobusom odpravili v smeri proti Mojstrani, ki za pohodnike velja idealno izhodišče v Julijske Alpe in Karavanke oz. vodi v doline: Krma (lahek dostop do Triglava), Kot in Vrata (na sliki desno prikaz naše hoje). Sredi doline Vrat kraljuje mogočen 52 m visok slap Peričnik, do katerega smo se sprehodili ob vodotoku Triglavske Bistrice, ki se v Mojstrani izlije v Savo Dolinko.
  

Pot je tu enostavna in vodi do slapa po cesti, vendar smo si ga ogledali tudi pobliže, tako da smo se od mostička, kjer je slap od daleš na ogled, povzpeli više po gozdni poti, ki je bila na ta dan še posebno fino poledenela. Smo imeli tudi nekaj pristankov na zadnjo plat, ampak se ni nihče poškodoval. Do slapa vodi urejena pot, vendar je bila potrebna posebna previdnost zaradi poledenele poti.
Navzdol je bila še posebna radost.  V bistvu je bilo na tem izletu predvideno sankanje, pa smo se pohecali, da smo na poti od slapa navzdol kar dobro "nasankali". Sama sem pošteno padla, Marko pa se je celo fino zapeljal po riti in hrbtu, saj mu je spodrsnilo na gozdnem listju, pod katerim se je verjetno skrival led.
Po ogledu slapa je bil čas za skromno kosilo (jed na žlico) v Gostilni Psnak v Mojstrani (Zgornja Radovna). Otroci so bili še najhitrejši pri jedi, saj jih je sobotno sonce (ki je ob tej uri še lepo grelo) privabilo k igram na prostem, nekateri pa so se malce sprehodili po zaledenelih površinah v neposredni okolici.
Po kosilu smo se polnih želodcev posedli na bus, da obiščemo še muzej, vendar smo se na poti ustavili, da so nam predstavniki našega PD Onger (Miha, Emil) naredili predstavitev opreme in  pripomočkov za zimsko pohodništvo ter opremo za turno smučanje (dereze, vponke, cepin, lavinska lopata, lavinska sonda za iskanje zasutega pod snegom, pancarji in dilce za turno smučanje, srenač kot dodatek pri turnih smučeh, ki ti pomaga pri hoji navzgor, samolepilna koža "psi", ki se jih namesti na turne smuči pred hojo, ....). 
Pred odhodom domov smo obiskali še Slovenski planinski muzej (http://www.planinskimuzej.si/), ki pritegne navzven z zanimivo arhitekturo, ki pa tudi navznoter ni običajna. V notranjosti je na ogled  razstava o slovenskem planinstvu, ki na nek način daje občutek, kot da si se zares povzpel na planino. Visoke stene muzeja že same po sebi delujejo kot plezalne stene, na njih pa so upodabljene fotografije znanih oseb, zgodovinski prizori, zanimive misli in raznorazni planinski motivi. Povsod je pridih zgodovine. 
Zahvala našemu PD-u za prijeten izlet, na katerem spet ni manjkalo kopico koristnih in poučnih informacij, zgodb in lekcij o planinarjenju.
Prispevek PD Onger o izletu na njihovi strani - tukaj.   

Ogled Živih jaslic - soteska Mlačca (Mojstrana), 28.12.2012

Na poti iz celodnevne smuke v avstrijskem Gerlitzu, smo se ustavili še v Mojstrani za ogled "ledene dežele" in predstave "Živih jaslic".

 

Gre za ledene skulpture, ki so jih postavili v soteski Mlačca. In glede na temperature (v času našega obiska 7 st. C), morajo led kar dobro vzdrževati vsak dan, da ohranijo podobe. Lepo so se potrudili.

Tudi predstava je bila kar zanimiva, samo nekako se mi zdi, da niso ravno spretno združili in prepletli zgodbo o rojstvu Jezusa z zgodbo sodobne družine (odnosi, čas za družino in skupno druženje). Še najbolje bi bilo, da bi bila zgodba ena sama (pobožna, ker pač sovpada s tem časom), nastopajoči pa morda starejši igralci brez scene z računalniki in mobiteli.

To je seveda samo moje mnenje. So pa verjetno želeli s predstavo sporočiti, da je čas Božiča in po njem vse bolj izgubil svoj pomen, da še premalo gojimo in vzdržujemo družinske vezi in tonemo v svet, v katerem smo zaslepeni od dela, potrošništva oz. vsega tistega, kar "hladi" meddružinske odnose.

Kakorkoli že, na nek način mi je bila predstava všeč, še posebej pa sem bila prijetno presenečena nad "ledeno sceno" in malim ognjemetom, ki so ga uprizorili ob koncu predstave med ledenimi skulpturami.

Panoramski polet za 4 osebe na relaciji Brnik - Bled - Bohinj, 29.09.2011

Tole je bilo darilo našemu dediju za 80. rojstni dan (julij 2011). Takrat polno presenečen, vesel in vzhičen, tokrat pa z občutki vznemirjanja, treme in tudi malce strahu. Kar je razumljivo po eni strani, saj verjetno taka odločitev ni lahka za nekoga, ki še nikoli v svojem življenju ni letel, na svojih plečih pa nosi že polnih 8 desetletij. Vsekakor so bili za našega dedija na današnji dan občutki prav edinstveni. In tudi dan je bil čudovit - sončno in toplo za skoraj zadnji del septembra. Po pristanku ni takoj prišel k sebi. Bil je presenečen nad lepotami Slovenije in hribi, ki jih je do sedaj občudoval le na slikah, a hkrati je priznal da ga je na trenutke tudi stisnilo in si je rekel: "Zdej je pa zares po meni!" No, kmalu je bil spet z nami. Gor ga pa verjetno ne spravimo več, kot pravi sam :-

Na sliki zgoraj manjše letalo, s katerim so poleteli: babi, dedi in N., v nadaljevanju pa video:

 

 

 

Po Bornovi poti (Ljubelj - do Koče na planini Preval, 1311m) - 25.06.2013

  • Izhodišče: mejni prehod Ljubelj (smuč.center Zelenica)
  • Čas hoje: skupaj 2h 40min
  • Opis poti - tukaj 

Na državni praznik oz. na prvi poletni počitniški dan, smo jo mahnili v planine, da se preiskusimo malo v naši pohodniški kondiciji, vkolikor se poleti 2013 morda ponovno odločimo za kakšno večdnevno turo v gore.

Naše izhodišče je bilo na parkirišču smučarskega centra Zelenica pri mejnem prehodu Ljubelj. Pot vodi v gozd, ki se začne z meliščem, vendar je kmalu lepo urejena. Ponekod je tudi nekaj ograje z zajlami, vendar so povsem nepotrebne v tem času leta (verjetno pa pride prav v jesensko-zimskem času, ko so tla spolzka in poledenela in ni odveč poprijeti se ograje). Menda se tisti z več adrenalina podajo po tej poti tudi s kolesom. Do koče na planini Preval (1311m) vodi zanimiva, lahka pot (primerna tudi za manjše otroke), čeprav pazljivost ni odveč na nekaterih "prepadnih delih".

Pot se imenuje Bornova pot, po predvojnem lastniku, ki si je to pot uredil zase. Na prvem delu poti naletimo na skalnati prehod skozi tunel (cca 200 m dolg), zato je zelo priporočljivo imeti s sabo svetilko, saj se zares ne vidi prav ničesar.

In to je tudi tisti najbolj zanimiv del, predvsem za otroke, ki dobijo poseben uvodni "zalet" za hojo do vrha Prevali. Slednja terja skromno uro in pol navzgor in cca 1h navzdol.

 

Na vrhu je koča, od koder se lahko pohodniki podajo naprej v smeri: Begunjščica - Veliki Vrh; čez Kalvarijo (2h), Koča na Dobrči (2h) in v smeri Sv.Ana - Podljubelj (1h).

Vreme nam je bilo naklonjeno, sicer brez sonca (po včerajšnem dežju) z malo vetra in svežine. Ravno pravšnje za hojo v hrib :-)

Pohod na sv. Jakoba (Preddvor); 12. julij 2011

Bolj kot resni pohod, je bil tole poskusni sprehod sredi tedna. Zgolj, da Kaja "uhodi" nove planinske čevlje, preden se z Nastjo odpravita v Logarsko dolino na poletni tabor PD Onger. 

Čudovita narava, lahka turca... Kaja je v svojo planinsko knjižico narisala tisto, kar ji je najbolj ostalo v spominu: hrib, cerkvica in en velik križ :-)

Ponovoletni Ratitovec z Gladkim vrhom (1.667m) in okoliškimi planinami - 02.01.2020

Ključne informacije:

 (klikni na sliko za povečavo)

  • Cilj: Krekova koča na Ratitovcu (1642 m) in Gladki vrh (1667m) z razgledno ploščo 
  • Izhodišče: cerkev v vasi Prtovč 
  • Vzpon: čez Razor  
  • Sestop: iz Krekove koče na Ratitovcu in Gladkega vrha preko Planine Pečana in Planine Klom 
  • Start/zaključek: 9:40 /15:35 (čas aktivne hoje: 6h)
  • Dolžina poti: 11,5 km 
  • Priporočeno: dereze, gamaše (oboje sva koristno uporabila) glede na trenutne snežne razmere 

Začetek novega leta je obdarjen s sončnimi dnevi, zato seveda ponovno pohodniška destinacija. Tokrat sem nama izbrala Ratitovec. Iz Domžal sva krenila za smer Škofja Loka, kjer sva v krožišču zavila za Železnike. Sledi vožnja mimo vasi Bukovica, Dolenja vas in Selca, kjer po 3km zavijeva desno pri tabli Podlonk/ Prtovč. Po cca 10min (5km) po vzpenjajoči cesti se pripeljeva do cerkvice, kjer je urejeno parkirišče.

Za vzpon se pohodnikom ponujata dve smeridesno čez Razor, levo čez Poden. Izbereva smer Razor, ki terja že kar na začetku strm vzpon po gozdni poti. Ta je bila na ta dan do višine 1.200m suha, potem pa se je nenadoma pojavila poledenela in zasnežena pot, tako da sva si nadela dereze. Po 1h hoje se že ponudi lep razgled na škofjeloško in cerkljansko hribovje.

Od Krekove koče kreneva še malce naprej (5 min) do Gladkega vrha (1.667m), kjer se nahaja razgledna plošča in čudovita 360st panorama po večjem delu zahodne in osrednje Slovenije, vključno z našim očakom (Triglav).

Sledi spust do Krekove koče (1.642m), kjer si privoščiva le čaj in flancat. Ob tako lepem vremenu, seveda kar na prostem (v samem puloverju) in čudovitimi razgledi.

Ker bi bil sestop nazaj v vseh teh idealnih razmerah skoraj greh, nadaljujeva pot še naprej, mimo novega bivaka preko Planine Pečana.

Pot je (bila) sicer dobro uhojena po snegu, v smeri proti Planini Klom pa že bistveno manj, zato sva si nadela gamaše. Edine sledi so bile tiste, ki sta jih pustila dva pohodnika, s katerima smo se srečali.

Prispeva do pastirske koče Klom, ki v tem času sameva idilično zasnežena in v objemu sonca, ter nadaljujeva po skromno uhojeni poti vse do table, ki že kaže pravo smer do najinega izhodišča. Tako prispeva do gozdne ceste, ki postaja dokaj monotona in dolga, vseeno pa se nama med potjo tu in tam ponudi še kak lep razgled na hribovje in dolinami pod nama.

Po 6h aktivne hoje uzreva že cerkvico in tablo za Prtovč. Fotografiram še spomenik NOB in prijetno utrujena zaključiva najin odlično izkoriščen pohodniški dan. Pot je res krasna in jo toplo priporočam.

Ponovoletni pohod do Koče na Ljubelju, 2.1.2022

Na drugi dan novega leta sva se odpravila na en tak lahkoten pohod do Koče na Ljubelju.

Že res, da smo globoko v zimskem času, a na današnji dan so bile temperature prav spomladanske, bunda in kapa pa prav odveč.

Posledično sneg že pošteno pobira, in če ne bo kmalu nove snežne pošiljke, sankači lahko idejo za sankanje od koče navzdol kar opustijo. Že danes so se morali na ovinkih kar malce odrivati. Kakorkoli že, s sankanjem ali brez sankanja, pravi užitek se je na ta dan odpraviti v naravo in se naužiti zimskega sonca.

Predstavitev Severne Primorske na Plaži v Tihi dolini - avgust 2008

Nekaj slik in krajši video je na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/krvavec.htm

Predvalentinov naskok na Zelenico in še malo višje (Vrh Ljubeljščice, 1704m ali t.i. Triangel); 13.02.2022

Tile zimski dnevi (feb 2022) so v dolinah vse prej kot zimski, saj že nekaj časa nimamo snega in še tistih nekaj ostankov, ki so obležali na ravnicah, so povsem izginili. Zato je pač primerno, da se takole izkoristi odlično vremensko napoved in se jo mahne v zasnežene hribe. Pa seveda, da tudi naš pasji član družine pride na svoj račun, saj je to zanjo pravi raj, kjer lahko igra "srečo brez vrvice".

  • Izhodišče: parkirišče Zelenica 
  • Prehojena pot: 7,5km 
  • Čas aktivne hoje: 3h 15min 
  • Višinskih metrov: 667m

Tako sva jo na predvalentinov vikend mahnila ponovno proti Ljubelju, do izhodišča (parkirišče Zelenica), od koder sva se povzpela najprej do Doma na Zelenici (1536 m), nato pa še naprej, do Vrha na Ljubeljščici (1704m), kjer se nahaja višinska vremenska postaja Zgornji Plot, sam vrh pa nosi še eno ime, in sicer Triangel - po bližnji vlečnici Triangel.

Z vrha se ponuja čudovit razgled na sosednje gorske vrhove (Košuta, Begunjščica, Stol...) vse do Avstrije. Na belih poljanah danes kot da bi imeli "predvalentinov zmenek" pohodniki, turni smučarji in štirinožci z vseh vetrov (tudi italijani). Ampak si je vsak našel svoje mesto po uhojenih snežnih stezicah.

Moram pa pohvaliti drznost in pogum turnih smučarjev, da rinejo od Zelenice do Vrha Ljubeljščice na smučeh po poledenelem pobočju in se nato spustijo po strmini navzdol, ki ima kar nekaj "kucljev" in neravnih pobočjih (trpijo kolena).

Predvalentinov naskok na Zelenico in še malo višje (Vrh Ljubeljščice, 1704m ali t.o. Triangel); 13.02.2022

Tile zimski dnevi (feb 2022) so v dolinah vse prej kot zimski, saj že nekaj časa nimamo snega in še tistih nekaj ostankov, ki so obležali na ravnicah, so povsem izginili. Zato je pač primerno, da se takole izkoristi odlično vremensko napoved in se jo mahne v zasnežene hribe. Pa seveda, da tudi naš pasji član družine pride na svoj račun, saj je to zanjo pravi raj, kjer lahko igra "srečo brez vrvice".

Izhodišče: parkirišče Zelenica
Prehojena pot: 7,5km
Čas aktivne hoje: 3h 15min
Višinskih metrov: 667m

Tako sva jo na predvalentinov vikend mahnila ponovno proti Ljubelju, do izhodišča (parkirišče Zelenica), od koder sva se povzpela najprej do Doma na Zelenici (1536 m), nato pa še naprej, do Vrha na Ljubeljščici (1704m), kjer se nahaja višinska vremenska postaja Zgornji Plot, sam vrh pa nosi še eno ime, in sicer Triangel - po bližnji vlečnici Triangel.
Z vrha se ponuja čudovit razgled na sosednje gorske vrhove (Košuta, Begunjščica, Stol...) vse do Avstrije.

Na belih poljanah danes kot da bi imeli "predvalentinov zmenek" pohodniki, turni smučarji in štirinožci z vseh vetrov (tudi italijani). Ampak si je vsak našel svoje mesto po uhojenih snežnih stezicah. Moram pa pohvaliti drznost in pogum turnih smučarjev, da rinejo od Zelenice do Vrha Ljubeljščice na smučeh po poledenelem pobočju in se nato spustijo po strmini navzdol, ki ima kar nekaj "kucljev" in neravnih pobočjih (trpijo kolena).

Prešernova koča na Stolu (2174 m), 3.9.2011

Začetek šolskega leta je kot nalašč da razmigamo otroške "riti in noge", si je verjetno mislil M., ko je Nastjo in sošolko Tjašo gnal gor do Stola. Vreme jim je bilo naklonjeno, na voljo so bili XXL sendviči, ni pa manjkalo tudi kakšnega "uf" in "joj". 

Več o pohodu na Stol na njegovem blogu - tukaj

 

Sankanje s starega Ljubelja (feb 2010, organizator DPM Trzin in PD Onger)


Zbrani vsi skupaj pred spustom  navzdol....(slika: Lado K.)

 

Na lepo sončno soboto (27.2.2010) se nas je zbralo skoraj 30 ljubiteljev sankanja, ki ga je organiziralo Društvo prijateljev mladine Trzin in planinsko društvo Onger. Ob 8:30 smo se z avtobusom odpeljali iz Trzina proti staremu mejnemu prehodu Ljubelj, kjer smo si izposodili sanke, poskrbeli za primerno obutev, obleko in varnost (čelade) ter odvlekli sanke po nezahtevni poti do Koče na Ljubelju, ki stoji 1370 m visoko. Preden so l. 1945 odprli predor je ta cestni prelaz z 28% vzpona veljal za najbolj strm cestni prelaz v Alpah. Priznam, da me je po prvih korakih po rahlo drsečih tleh malce stisnilo pri srcu ob misli, kako bo to šele letelo s sankami navzdol. Sankanje po zmrznjeni progi bi znala biti dokaj nevarna. Pa nas je vodnik - "naš trzinčev Miha" nekako potolažil, da bo sonce poskrbelo za vse, češ preden pridemo do vrha in se spustimo, se bo sneg že zmehčal in se bomo sankali po ravno pravšnji progi. Njegova trditev se je izkazala za pravilno že v prvi tretjini prehojene poti in skrbi so se razpuhtele. Dobra volja in občasno potrebna motivacija mlajšim otrokom, ki so na trenutke nestrpno spraševali "koliko še do vrha" sta bili potrebni, da smo brez kakršnihkoli problemov prišli do koče.

Že pred odhodom smo bili opozorjeni na taljenje snega in nevarnost plazu. In res se je sneg, ki je na veliko obtežil smreke, na nekaterih točkah kar lepo usipal na cesto, kar smo med vlečenjem sanmi navzgor tudi dobro občutili. Na poti pa smo naleteli tudi na posledice že sproženega plazu, ki se je dobesedno utrgal od tal in zdrsnil na cesto. Zanimiv prizor in lahko rečem da tudi nazorno opozorilo in poduk za vse nas, kaj se lahko dogodi v gorah.

Ko smo zagledali kočo, so otroci kar pospešili korake in v trenutku niso bili več utrujeni. Vzeli smo si več kot 1/2 urni oddih za počitek in malico, otroci pa so se naskakali v sveže zapadel sneg, pri čemer je bilo za nas mame najbolje, da kar prekinemo z opozarjanjem, da ne bodo preveč mokri. Veselje in razposajenost sta pretehtala in tudi kakšen očka je popustil zavore in prebudil otroka v sebi :-)

Vodnik Miha, ki nam je že med vožnjo v avtobusu ponudil odlično predavanje o naših čudovitih gorah, proti katerim smo bili namenjeni ter podal nekaj zanimivih zgodovinskih in drugih podatkov, je na vrhu (pred spustom s sanmi) poskrbel še za nekaj dodatnih poučnih minutk.  Na manjši površini vzpetine nam je prikazal simulacijo snežnega plazu.  Demonstriral nam je izdelavo prereza in testiranje snežne odeje glede nevarnosti oz. možnosti za proženje plazov. Najprej je izmeril količino vsega zapadlega snega, potem pa s posebno lopato oz. t.i. LAVINSKO LOPATO izkopal v sneg luknjo, pravokotno s tlemi. Pokazal nam je kako s pestjo in prsti preverimo trdnost plasti snega (kar kaže na to, koliko mehkega snega je zapadlo na bolj trdne plasti snega), potem pa s pomočjo lavinske lopate izvedel ukrep, ki je povročil zdrs zgornje plasti snega - podobno torej kot sprožitev naravnih snežnih plazov, ki so tudi to zimo terjali že preveliko število smrtnih primerov. Del njegove "snežne demonstracije" je na ogled - TUKAJ.

Sledil je še najslastnejši del, za katerega smo se "trudili" s hojo navzgor - SPUST S SANMI. Ker nam je vreme bilo zelo naklonjeno, vse skupaj niti ni bilo preveč adrenalinsko. Hitrost in zaviranje na serpentinasti progi je vsak zase enostavno lahko kontroliral, le na kakšnem ovinku nas je nekatere malo vrglo iz sani ali smeri, vendar brez večjih posledic. Po spustu smo se starši z otroci  še nekajkrat sprehodili nazaj po poti navkreber in otrokom "podarili" še zadnje snežne radosti tega dne. Video posnetek prvih, ki so prisankali na cilj, klikni TUKAJ.

Pika na i, pa je bil na poti nazaj še postanek v Tržiču v gostilni "The Old English House", kjer smo si privoščili kavo, vročo čokolado, nekateri tudi kakšen pirček.  

Smučanje, Vogel - sreda 23.1.2013

Vseslovenski stavkajoči dan osnovnih šol smo izkoristili za družinsko smuko na Voglu.

In ko je bilo treba vstati že ob 6:30 zjutraj, Nastja in Kaja nista niti malo stavkali :-). Skoraj 6- urno smučanje je bilo odlično, sploh po prvih dveh urah, ko se je razkadila megla na visini 1700-1900 m.n.v., zaradi katere je bila sprva res slaba vidljivost in sem skoraj že izgubila voljo po nadaljnjem smučanju. Po 11h uri pa se je megla razkadila, oblake je pregnalo sonce in res s pravim užitkom se je bilo spustiti po belih strminah. Eno od Kajinih turc smo posneli tudi z GoPro kamerco. In seveda je Kaja hitro doma zmontirala skupaj - na ogled na YouTube.

Smuko smo zaključili še z nakupom bohinjskega sira, ki ga je prodajal mladenič ob gondoli. 

Ob tem naj omenim, da je del informacijske (planinske) poti po Voglu vključen tudi v t.i. "Turistično sirarsko pot", ki vodi do planine Zadnji Vogel. Krožna pot po smučišču je dolga 1'4 km, menda terja le 45 min hoje (s postanki ob informacijskih tablah).

Kakorkoli že, Vogel (1922 m) z okoliškimi planinami je idealno tudi za poletne pohodniške ture: Rodica (1966 m), Komna, Črna prst (1844 m). 

"Pa hvala za stavko", bi rekla Kaja svoji uciteljici :-)

Več v slikah spodaj.

Soriška planina z razgledi "brez meja" - 23.maj 2020

Slovenija je polna čudovitih gora. Ko vsakokrat klikaš po spletu in planiraš novo pohodniško turco, se res težko odločiš, saj je možnosti na pretek. Je pa še kako dobrodošlo, da samo poslušaš nasvet ljubiteljev gora in kreneš po priporočeni poti. Na predzadnji vikend v maju sva izbrala Soriško planino v izhodišču pri Koči na Soriški planini (ob vznožju smučišča Soriška planina oz. nedaleč stran od restavracije Lajnar).

Pot je vesčas označena, zanimiva tudi po bunkerjih na poti in čudovitimi razgledi "brez meja" na okoliške gore v okolici, vse do bohinjske kotline (z vrha Možica).

Pot je povsem nezahtevna in primerna tudi za družine z manjšimi otroci, ki lahko kak vrh vmes tudi izpustijo, ostali pa prehodijo več poti po t.i. RAPALSKI MEJI do različnih vrhov: Črna prst (4h 30min), Možic (1h 30min), Kor (30 min).   

Midva sva krenila mimo Litostrojske koče, po poti navzgor, ki poteka pod sedežnico, potem pa do vrhov: Možic (1602m), Baško sedlo, Lajnar (1549m)

...in nekako le nabrala 4 h pohajkovanja Laughing.


Priporočam

- v maju oz. še pred nastopom prave poletne pripeke, saj pot v celoti poteka po odprtem in ne po gozdu.

Stol (2.236m), 20.avgust 2016

Tokrat pa dan za pohodniški izlet "v dvoje" v družbi naše Sheil-e, ki je takole dosegla svoj prvi dvatisočak. Sobota je obetala odlično vremensko napoved in odločitev je padla, da se povzpeva na enega od naših dvatisočakov - na Stol, ki s svojo višino 2.236 m domininira Karavankam.


Za dostop do njega sva izbrala izhodišče pri Valvasorjevem domu pod Stolom. Pot od tu se kar dobro vzpenja. Prva četrtina poti se vije precej tudi po odprtem (brez sence), vendar te razgledi očarajo in koraki so mi bili na tej točki hoje povsem nenaporni.

Kdor je vešč prepoznave vrhov, morda sam ugotovi, da so bližnje gore: Celovška koča / Klagenfurter Hutte (1664m), Lovska koča nad Doslovško planino (1325m), Potoški Stol (2014m), Prešernova koča na Stolu (2174m), Svačica (1953m), Zabreška planina (1225m), Žirovniška planina (1200m). No, jaz take informacije vedno najdem kar na spletu in si jih rada zabeležim za naslednje pohodniške načrte.


Do Prešernove koče (2193m) sva potrebovala 2h 45min, in še 10-15 min do samega vrha. Za sestop (3h) sva izbrala daljšo in manj strmo pot v smeri proti Zabreški planini.

Skupaj 6 ur hoje nam je naslednji dan vlilo tisto "prijetno" utrujenost, ki te opomni, da bo treba kaj kmalu spet kam kreniti, da bo vsakokrat lažje :-)

Triglav ekipno in pet nas "krščencev" - 2. in 3.september 2016

Tokrat moj gorniški podvig, na katerega sem še posebej ponosna in vesela.

Na prvo soboto v septembru 2016 nam je bilo vreme več kot naklonjeno za vzpon na Triglav, na katerega se nas je odpravilo 7 parov.

  • Izhodišče: ob 16:30 na Pokljuki, na višini cca 1.340m (mimo biatlonskega centra. Natančnejši opis poti, ki smo jo izbrali - tukaj.
  • Pot: Pokljuka - Vodnikov dom(1.817m) - Dom Planika pod Triglavom (2401 m) - Triglav (2864m)
  • Prehojena višinska razlika: 1.524m
  • Čas hoje (skupaj s postanki): prvi dan 2h 50min (od 16:30 do 19:20), drugi dan 12h (od 06:00 do 18:00 (prvi na cilju že vsaj 30-45 min prej)

Petek, 2.9.2016

  • 16:30: start na parkirišču ob koncu ceste na Poljuko (smer Uskovnica), kjer je tudi izhodišče za planino Konjščica (1.438m)
  • 17:00; koča (sirarna) na planini Konjščica
  • 19:20; prihod v Vodnikov dom 1.817m (http://www.pzs.si/koce.php?pid=196), kjer prespimo

Sobota, 3.9.2016

  • 05:20: budnica :-)
  • 06:00: odhod izpred Vodnikovega doma
  • 07:40: prihod v Dom Planika pod Triglavom in priprava za ključni del poti do vrha
  • 8:30: vzpon izpred Planike
  • 10:00: dosežen vrh Triglava

 V ekipi 14-ih nas je bilo tudi pet krščencev -  posameznikov, ki smo se na Triglav povzpeli prvič... in verjetno še malce dodatno popestrili vzdušje s krstnim obredom na vrhu :-)

Organizirana pot po zgornjem timingu je bila odlična, ob dejstvu da smo kot skupina delovali homogeno ter disciplinirano upoštevali planiran timing. Glede na nove skupine prihajajočih ljudi proti samemu vrhu, bi se vsak 15,30,45 minutni zamik izkazal kot izziv pri umikanju povratnikom z vrha Triglava kot tudi tistim, ki so se nanj šele povzpenjali.

Na nekaterih delih poti, predvsem na samem grebenu proti vrhu Triglava je pot kar malce adrenalinska in široka pravzaprav samo za eno osebo. Varovalni komplet ne bi bil odveč (prej spalna vreča), sicer pa je vse v glavi in predvsem premišljeno je treba ubirati korake (tudi roke!!) na tistem grebenu pod vrhom. V sebi sem imela samo dve misli: "3-točkovni prijem" in "ne glej dol".

In vse je prav lepo steklo, občutek na vrhu pa enkraten in nepozaben.... Res vesela, da mi je uspelo.

Prisrčna hvala za pobudo in organizacijo (Matjaž & Mateja Kobal), dobro voljo, družbo ter vseh, takih in drugačnih "prisrčnic", ki smo jih bili deležni na naši poti.

Velikonočni "tris izlet" - Naravni rezervat Zelenci, Planica in Belopeška jezera; 21. april 2019

Praznični velikončni vikend nas je obdaril s soncem, zato smo skočili proti Kranjski gori. Avtocesta je bila blaženo razbremenjena prometa, zato je bil užitek še toliko večji. 

Odločili smo se za postanek v Naravnem rezervatu Zelenci (za vasjo Podkoren), kjer te presenti turkizno zeleno jezerce (zato tudi takšno ime), spokojni mir in čudovit pogled na okoliške gore. Ob jezeru je urejena lesena brv in postavljena manjša opazovalnica, na katero se lahko povzpneš in na informativni tabli prebereš malo več o tem, kako so nastali Zelenci. Več - TUKAJ.

 

Sledi postanek v Planici - naši "zibelki poletov", ki v teh dneh (po SP v smučarskih skokih) spokojno sameva in se ponuja za 1,5h postanek. 

Pogumnežem je v Planici na voljo ZIPLINE, s katerim lahko preletiš "velikanko" in doživiš pravi adrenalin. Nekaj podatkov ZIPLINE-a:

  • 1151m, Nadm.višine, na kateri se prične vaš spust
  • 202m Višinske razlike med spustom
  • 566m Dolžina spektakularnega poleta
  • 85km/hHitrost spektakularnega poleta

Za rezervacijo - klik TUKAJ

Midva sva se lotila stopnic, ki jih kar ni konec. Na poti nazaj sem si zadala, da jih preštejem in številka se mi je ustavila pri 1.354 . Recimo, da se nisem "zaštela"(med tem ko sem odzdravljala mimoidočim) ... vsekakor pa jih je več kot 1.200, bi rekla, pa naj me kdo popravi. Bom zelo hvaležna. Srčni utrip ti kar poskoči, vendar se vzpon do odletišča naših orlov splača, saj se ti ponudi čuvodit pogled na okolico v objemu zasneženih gora.

Dan sklenemo še s kratkim obiskom do prvega Belopeškega jezera....kamor sva z Markotom pred 6-imi leti prikolesarila iz Kranjske gore . In tudi danes je bilo čutiti tisti prvi val kolesarjev in sprehajalcev, ki jih bo odsedaj verjetno vedno več.

Vikend oddih v glamping hišici Gozdne vile (Camping Bled), 4.8.- 6.8.2018

 

Ko takole razmišljam o preteklih počitnikovanjih, izletih in potovanjih, ugotavljam da smo preizkusili že kar nekaj različnih vrst prenočevanja: spanje pod milim nebom, apartmaji, hoteli in hostli različnih kategorij, kmečki turizem, planinske koče, kampiranje s šotorom, mobilna hiška, jadrnica, avtodom, hiška na drevesu (Turčija), indijanski šotor... Vsaka namestitev po svoje bolj ali manj udobna.

Tokrat dodajam še "glamping", ki sem ga izbrala, da izkoristim darilni bon Sava Hotels & Resorts. Lesene hišice, ki so jih poimenovali Gozdne vile, so res prikupne in idealno umeščene na parceli Camping Bled. Sodeč po tem, koliko zadetkov ponudi Google ob iskanju besede "glamping", mi da slutiti, da je tovrstno butično kampiranje kar v porastu. Upam le, da bo sčasoma dostopen čim širšemu krogu ljudi, saj gre res za pristen in edinstveni stik z naravnim okoljem, s pravo mero zasebnosti in brez tistega občutka, da si del mase ljudi, ki si deli tistih nekaj m2 prostora v kampu in na plaži.

Skratka prijetno udobje v objemu narave, sicer malo bolj "nobel", ampak je res vredno. Prava doživljajska izkušnja. Več : https://www.sava-camping.com/si/camping-bled/glamping-gozdne-vile

Viševnik (2050m) in še malo "viška poti" ...vse do Debelega vrha in Blejske koče; 26. september 2021

Ob izteku poletja je treba izkoristiti lepe sončne vikende za naskok enega od naših vršacev. Za zadnji vikend v septembu sva izbrala Viševnik - dvatisočaka, ki se bohoti severozahodno od Rudnega polja na Pokljuki .....

No, bilo je še malce "viška" poti.

  • Izhodišče: Rudno polje (veliko parkirišče pred vojašnico in streliščem)
  • Krožna pot:  Rudno polje - Viševnik (2050m) - Debeli vrh nad Lipanco (1962m) - Blejska koča na Lipanci (1630m) - Rudno polje (1347m)
  • Dolžina prehojene poti: 14km
  • Čas hoje: cca 7h
  • Višinskih metrov: 911m

 

 

Vzpon na Blejsko kočo na Lipanci in še malo naprej (cca 30 min) - 29.12.2019

  • Izhodišče: planina Zajavornik (smerokaz ob glavni cesti za Planinsko kočo Lipanca, nato po gozdni poti do parkirišča malo naprej od oznake na desni 'Planina Kranjska dolina"). 
  • Cilj: Blejska koča na Lipanci (1.630m)
  • Čas aktivne hoje: 3h 21min (7 km)

Narava v teh dneh preprosto kliče v svoj objem. Iz smučarskih v planinske čevlje in po prihodu iz San Pellegrino sva že na cesti v smeri Pokljuke s ciljem Blejska koča na Lipanci (1.630m).

Gre za enostavno označeno pot, ki vodi skozi smrekov gozd vse do koče, ki jo dosežeš po 1h 50min. Pri koči se pohodniške poti (lahko) nadaljujejo na Medvedovo konto (30 min), do spomenika Pri Rupah (45 min), Viševnik (2h 30min), na Rudno polje (1h 30min), Vodnikove koče (4h 30min), Debele peči ...ali kot piše na Hribi.net: Izlet lahko podaljšamo do naslednjih ciljev: Vrh Razora, Debeli vrh nad Lipanco, Mrežce, Okroglež, Mrežce, Okroglež, Lipanski vrh, Brda, Debela peč, Viševnik.

Midva sva poskusila hojo nadaljevati od koče v smeri table za Vodnikovo kočo / Viševnik / Mrežce... vendar daleč nisva prišla (cca 30 min dodatne hoje od koče naprej), saj se nam je ugrezalo vse do kolen (vsaj meni).  Gamaše in snežne derez bi nama prav prišle. Hvaležna za tudi tako kratko pot, sva se vrnila v Blejsko kočo, kjer so imeli na voljo le ričet. Ostaneva pri čaju in koščku domače potice in kreneva nazaj do planine Zajavornik.

Nazaj grede je v teh razmerah (zasnežena in delno poledenela gozdna pot) potrebna previdnost. Vsekakor pa lahko rečem, da je pot zelo fina, tudi za družine z otroci. Skupaj sva aktivne hoje imela le za 3h in 20min (7km).

Vzpon na Hudičev Boršt (1.328 m) - 24. junij 2017

Tale vrh leži v Kamniško Savinjskih Alpah, za dosego katerega smo si izbrali izhodišče Mače. Pot poteka po gozdu, na vrhu(1.328 m) pa je novejša planinska koča, ki jo upravlja PD Preddvor.

Vzpon na Storžič (2132 m) z nočitvijo v Domu na Kališču ((1534 m), 5.avg 2017

Tokrat pa skok v gore kar direktno po službi (petek), kar pomeni da je nekako bila smiselna in potrebna odločitev, da prespiva na zbranem vrhu in potem poljubno hribolaziva lahko cel dan.

Za destinacijo sva si izbrala Dom na Kališču (1534 m), z enakim izhodiščem v Mačah (600m) kot pred dnevi, ko smo šli na Hudičev Boršt (1.328 m). Poleg dveh deklet sva bila pravzaprav edina gosta. 

Do Doma na Kališču vodi lahka gozdna pot, ki je res prijetna, predvsem pa je poleti več kot primerna, saj poteka po senci, ki jo nudi bogato zaraščen gozd. Dom je vzdrževan primerno, z lepim razgledom na Krvavec in letališče ...predvsem pa na Bašeljski vrh, Mali Grintovec, greben Laneža, Krvavec ter dvatisočak - STORŽIČ. Slednji se zdi tako blizu, da v jutro (po spanju na Kališču) ne moreš reči "ne" in iti nazaj dol. 

 

Pa vendar je od Kališča do njegovega vrha 2h hoje. Od Doma na Kališču vodi dokaj ravninska pot (cca 15min), potem že začutiš rahlo vzpenjanjanje, dokler se ti skalnati vrh Storžiča dobesedeno postavi pokonci Smile

Ja, med vzpenjanjem na Storžič se mi je na predelu z jeklenicami spomin povrnil na lanski Triglav - na tiste trenutke, ko vklopiš razum in koncentracijo in misel na "tritočkovni oprijem". Pa gor še gre,.....pač plezaš s "pametnim" oprijemanjem. Navzdol pa mi je vedno najtežje. Ampak kot pravijo, vsak pride dol.

 

In še bilanca:

  • vzpon 5h, sestop 4h,
  • 1.532 višinskih metrov

Vzpon na Viševnik (2050m) in "višek" planinskih čevljev (18. avgust 2013)

Tokrat smo za pohodniško turo izbrali Viševnik, 2050m visok hrib v Julijskih Alpah, z izhodiščem v Rudnem polju (lahka označena pot).

Tu smo ob 9:15 parkirali na velikem parkirišču (ob vojašnici), kjer smo pri prvi informativni tabli krenili desno (kot je kazala tudi smerna tabla za Viševnik).

Nekaj časa smo hodili v hrib po desni strani smučišča, ker pa je pot postajala vedno bolj neuhojena, z vedno več dreves in grmovja, smo prečkali smučišče na levo stran, kjer smo ob poti kmalu opazili tudi prve markacije. Šele ob sestopu, ko sva se s Kajo (9) vračali po tej strani smučišča, sem ugotovila, da bi bilo bolje parkirati še malo bolj naprej, tik ob vznožju smučišča in se v hrib podati po njegovi levi strani - ob vlečnici.

Kakorkoli že, pot na vrh Viševnika se sprva enakomerno vzpenja, potem (po zaključku vlečnice) pa malo bolj strmo. Bolj kot naklon je bila (vsaj zame) bolj moteča sončna pripeka. Lahko rečem, da je kar 90% poti do samega vrha Viševnika "na odprtem" in se torej sončni pripeki ravno ne moreš izogniti. Nekaj sence je v prvem delu ob smučišču in še malo naprej, kjer se hodi po gozdu, potem pa je pot več ali manj med grmičevjem.

Na visini 1720 m.n.v. je razpotje, kjer lahko desno kreneš do Blejske koče na Lipanci (2h) ali levo na Viševnik - naš cilj. Med hojo proti njegovemu vrhu se ti kaj kmalu ponudi razgled na Bohinjske gore, na vrhu pa je čudovit pogled na Triglav.

Tudi tokrat ga ponovno občudujem dokaj blizu, kot da bi mi bil na dosegu roke. Enkrat se bom vendarle povzpela tudi nanj.

Za vzpon na Viševnik (izhodišče Rudno polje) smo potrebovali 2h10 min, za sestop pa 1h30min, z vključenimi manjšimi postanki.

En fajn dnevni izlet, ki se je sicer pri sestopu iz Viševnika za Nastjo končal malo nesrečno, saj so se ji izposojeni planinski čevlji želeli "prevetriti" v polni meri. Verjetno je bila kakšna razpoka v gumi že prej, hoja pa je povzročila popolni odstop gume na spodnjem delu stopala. Pri vsakem mimoidočem se je ustavila, ga pozdravila in počakala, da je šel mimo, da le ne bi opazili njenih planinskih čevljev "odprtih ust" :-)

Vse se je pozabilo ob prijetni osvežitvi v blejskem jezeru (Grajska plaza) in ob slastni blejski kremšniti. Spomin na ta pripetljal pa bo vsekakor ostal :-)

Zimska idila sredi pomladi - Po stopinjah pastirjev na najvišji vrh Velike planine (Gradišče 1666m), 10.4.2022

Nedavne padavine sredi aprila (dež) je sredogorje odel v snežno odejo. Čeprav sem bila prepričana, da je (vsaj zame) snežnih radosti za letos konec, pa sem vseeno imela priložnost, da še malo zabredem v snežne stopinje in vdihnem vonj po zimi. Mož nama je nedeljo izbral za vzpon na Gradišče, najvišji vrh Velike planine, kjer nisva stopala samo po zasneženih poteh, pač pa tudi Po stopinjah pastirjev. Gre za krožno pot dolžine slabih 7km (2h 15min), ki se vije mimo 11 točk od najvišjega vrha Gradišče Male planina, preko Velike planine, do Male planine, mimo Gojške planie in nazaj protu vrhu (Gradišče-Zeleni rob). To je planšarsko področje, ki ohranja bogato naravno, kulturno in duhovno dediščino Velike planine.

  • Izhodišče: veliko parkirišč pri kamnolomu na Rakovih ravneh (cca. 1200 m) 
  • Cilj: Gradišče (tudi Njivica, 1666m), najvišji vrh Velike planine 
  • Prehojena pot: parkirišče pri kamnolomu - smer Marjanine njive - Gojška planina - Domžalski dom na Mali planini - Gradišče na Veliki planini - smer Bukovec - Gojška planina - kamnolom (smer Kranjski Rak) 
  • Krožna pot: da (v delu poti "Po stopinjah pastirjev")
  • Dolžina prehojene poti: 9,7 km 
  • Čas hoje (bruto / neto): 2h 37min (neto), 3h 44min (bruto) Višinskih metrov: 507m.

Z izhodiščem na velikem parkirišču pri kamnolomu (naprej od Kranjskega raka) vse do vrha Gradišče sva rabila slabih 10km hoje in 2h 37min aktivne hoje.

Ko to sredogorsko kraško planoto odene snežna odeja in pogreje sonce, v dolini pa se še "utapljajo" v meglici, celotna gorska kulisa kar vabi, da jo ujameš iz vseh zornih kotov.

In ob dejstvu da imamo tokrat po novem letno karto za parkiranje (35€, sicer 10€ za vsakokratno parkiranje), verjamem, da nas Velika planina še večkrat "ujame v svoj čar".

Šmarjetna gora nad Kranjem - 6.oktober 2019

 

Ko nedeljski dan nekako ni namenjen za celodnevno pohodniško turco, je vzpon na Šmarjetno goro nad Kranjem ravno pravšnja izbira za krajši izlet s kosilom. Za izhodišče sem upoštevala nasvet na spletu, kjer sem zasledila zapis, da raje kot asfaltno pot izberemo gozdno pot.

Avto sva tako parkirala pred trgovino Mercator na ulici Delavska cesta 10 v Stražišču pri Kranju, nato po ubrala smer po Šempeterski ulici v naselju hiš, dokler nisva prišla na malce bolj odprto pobočje. Tu se na levi strani nahaja t.i. »Detelova graščina, pri kateri se pot desno usmeri po klancu navzgor v gozd. Na gozdni poti so tudi oznake, vendar po prvem strmem klancu se 1x pride na ožjo asfaltirano pot, ki se jo mora prečkati naprej v gozd. Levo se očitno pride na privat posestvo. Malo pred vrhom se gozdna pot končna in del poti je potrebno prehoditi tudi po asfaltu.

Na Šmarjetni gori je hotel Bellevue, s ponudbo kongresnega turizma, izvedbo porok in očitno tudi za pogostitev večjih družb. Odlikuje ga razkošno parkirišče in razgledna terasa, za katero bi ljubitelji narave verjetno rekli, da bi bilo bolje, da vsega tega ne bi bilo in bi bila preprosto samo naravna zelenica. V vsakem primeru pa bi ostal čudovit razgled, kakršen je in sega na Kranj in širšo okolico. Pravzaprav pravijo, da je to Gorenjska razgledna točka, ki ponuja 20% pogled na celotno Slovenijo, saj je mogoče videti Karavanke, Kamniško-savinjske Alpe, Šmarne gore in Škofjeloškega hribovja.

Ženski pohodniški vikend: do Doma na Komni (1520m) in razvajanje v Hiši Erlah (Ukanc), 29.-30.januar 2022

Zadnji vikend v januarju je kar vabil v hribe. Pravzaprav je bil ta termin že nekaj časa vnaprej določen in rezerviran, da si ga 3 prijateljice posvetimo same sebi in ena drugi. 

Iskala sem primerno lokacijo z ustreznim izhodiščem za obisk enega od gorskih vrhov nad Bohinjem, pa da bi se tudi malce razvajale. In našla sem Hišo Erlah, ki se je izkazala za odlično izbiro, na Booking.com pa se lahko pohvalijo z oceno kar 9,6. Že moj prvi telefonski klic, ko se je na drugi strani oglasila ga. Vanja, ki z možem upravlja hišo, me je nekako prepričal, da sem se odločila pravilno. V pogovoru z njo takoj začutiš tisto pristno, iskreno dobrodošlico in interes, da postreže z dodatnimi informacijami.

Hiša ima prav poseben čar, čutiti je domačnost, toplino in srčnost, zakonca pa sta do gostov res zelo prijazna. V velikem prostoru, ki zaobjema jedilnico in predprostor si lahko postrežeš čaj in kavo, posedeš ob kaminu, ostalo pijačo (vino, sok...) pa naj si tudi kar postrežemo, sta rekla. "Počutite se kot doma", smo bile deležne prijaznih besed.

Hiša je res prijetna, osebno pa me je očarala predvsem lokacija s pogledom na okoliške gore in njihova terasa, preko katere se sprehodiš mimo jacuzzi-ja in savne. Slednjo smo po sestopu iz Komne s pravim užitkom izkoristile v večernih urah. Kako prijetno ko se po celodnevnem predajanju na zasneženi Komni predaš toploti savne.

Hiša Erlah sicer ponuja tudi možnost masaže (potrebna predhodna najava) in kulinarični "experience" (šolo kuhanja) ki jo sicer nismo naročile, saj smo si večer organizirale po svoje. Verjamem, da je v poletnem času tu še mnogo več aktivnosti na voljo, zato je hiša odlična rešitev tudi za praznovanje oz. druženje v zaključeni skupini.

Nedaleč stran (300m od Hiše Erlah) se nahaja Restavracija Ukanc (tudi s prenočitvenimi zmogljivostmi, naslov Ukanc 20), kamor smo se odpravile brez velikih pričakovanj. Jaz sem pomislila "no kakšna pizza bo čisto ok", v bistvu pa smo lahko naročile res okusne jedi (perutničke na žaru s hrustljavo ocvrtim krompirčkom, rebrca in hišno rižoto z gamberi), h katerim se je kozarček vinčka odlično podal :-).

V Domu na Komni (1520m), ki v zadnjem času velja za dokaj obiskano pohodniško destinacijo, pa danes presenetljivo ni bilo veliko pohodnikov, ki bi jih sicer ob takem sončnem vremenu pričakoval. Pot s kar nekaj serpentinami (48, kot omenjajo na Hribi.net), je bila na ta dan lepo shojena in po poti navzgor nismo potrebovale derez (nadele smo si jih pri sestopu).

  • Izhodišče: Koča pri Savici (parkirninga 10€) 
  • Čas aktivne hoje: 2,5h do vrha in 1,5h nazaj 
  • Dolžina poti: 14km Višinska razlika: 867m
  • Opis poti: Hribi.net

Da pa vremenske razmere dodobra izkoristimo, dodamo 14 prehojenim kilometrom na/iz Komne še nekaj dodatnih KM-jev, s sprehodom okoli Bleda, ki se je prav čarobno zrcalil po zaslugi idealne sončne svetlobe, s skoraj brez oblačka.

Naše druženje zaključimo "sladko", z obiskom "Emazing Cake Shop-a" na Bledu. To je neke vrste cukrarnica izbranih sladic, ki jih ustvarja Ema Koselj.

Sladice so res okusne, dekorativni del sladic pa pravi presežek. Cene so sicer malce višje, ampak če ste na Bledu priporočam, da jo obiščete (delovnik prilagojen) in razveselite svoje najdražje z izbranimi sladkimi dobrotami. Najdete jo na spletu in na IG;

sv. Primož nad Kamnikom (3.5.2009)

 

Nedelja, 3.maj 2009:

Prijeten nedeljski izlet, ki sta ga z malo dodatne motivacije enostavno "prestali" tudi Nastja (8) in Kaja (5). Sicer nas je malce presenetilo rosenje dežja, vendar se je med hojo do vrha razjasnilo in smo imeli sonca na pretek. Tale pohodniški izlet mi bo ostal v spominu predvsem po dokončnem razpadu mojih pohodniških čevljev, ki pa so tudi že prestali starost skoraj 15 let. Odstopanje podplata sem opazila, ko smo prišli na vrh - nazaj pa sem šla brez njih, saj hoja z opletajočimi podplati ni kaj preveč prijetna - verjemite. Pa tudi več kot idealno bi bilo, da se v takšnih čevljih pošteno prekucnem in padem.

 

Spodaj je izris poti do vrha sv. Primoža, ki smo jo opravili (ponovno) junija 2010. Klikni na sliko za povečavo.

53. Pohod okoli Ljubljane (9.5.2009)

 

Sobota, 09.05.2009:

To je bil moj 2. pohod okoli Ljubljane, ki pa ga tokrat tudi še nisem uspela s svojimi koraki "skleniti v krog", vseeno pa sem popravila lanskoletni rezultat, s čimer sem lahko zelo zadovoljna. Zdi se mi, da je letošnji pohod okoli žice privabil na prosto še večjo maso ljudi, ki so ubrali svojo pot bodisi peš bodisi na kolesih, med udeleženci pa je bilo nemalo tudi mladih parov z otroškimi vozički, nekaj invalidov in pasjih štirinožcev. Seveda tudi letos ni manjkalo tistih nekaj "ekstremistov", ki so se oblekli v vojaška oblačila, s partizansko čepico na rami in zastavo v roki. Vse lepo in prav, vendar "hej brigade" in podobne pesmi iz vojnih in povojnih časov bi bistveno bolj pristno zvenela iz kakšnega starega tovornjaka, kot pa iz modernega športnega avtomobila brez strehe, ki ga je njegov lastnik parkiral pred stojnico, na kateri je bil verjetno zadolžen za delitev promocijskega gradiva ali žigosanje lističev udeležencev pohoda. Kakorkoli že, vse skupaj je delovalo po svoje zabavno, pa naj bo to pogled na par mladih, ki so si flajštrali svoje noge bodisi gospo v poznih 50-ih letih, ki se je odločila, da bo mestno kolo (s tanjšimi gumami) rinila po gozdni poti, čez drevesne korenine - v hrib Golovca :-)

IN BILANCA PREHOJENE POTI ?
START: ob 8:50 KT6 (pod Golovcem, gostilna Babnik, Fužine)
NADALJEVANJE: KT7 - KT8 - KT1 -  KT2 - KT3
ZAKLJUČEK: ob 16:32 KT4 (Žito-recepcija, Šmartinska cesta), nato skrenitev s poti do BTC-tržnice (težko pričakovan topel obrok hrane :-))

Sodeč po GPS-u sva s sestro prehodili 29,8 km (od 34 km).

Cilj za Pohod okoli Ljubljane 2010 ? Vsekakor prepešačiti cel krog oz. še tistih nekaj KM (4) do cilja, ki so nama tokrat ostali žal nedosegljivi. In kaj sva se naučili za naslednjič ?

  • boljša prehrana med potjo (ker nisva bili pretirano lačni, sva se "šparali" za kosilo na koncu in pojedli med potjo le jabolko, pili veliko vode in pogrickali malo čokolode - NAPAKA !!)
  • vsaj 1 uro prej štartati (ob 8h ali celo prej in ne ob 9h)
  • biti pozoren na označevalne table na področju večjega prometa (sami sva proti koncu 1x zašli in se znašli pred Žitom (silosi) na Kajuhovi namesto pred Žitom na Šmartinki. To je vplivalo na najino psiho in sva bili - ob vsej utrujenosti - seveda še bolj nemotivirani, da bi hodili.
  • se prej pozanimati KDAJ zares kontrolne točke zaprejo (sicer ni glavni cilj dobiti tisti

Golica (10.5.2009)

Na Golico so se tokrat moji odpravili kar sami. Menda se je Kaja spet kar dobro odrezala. Je pa Golica po slikah sodeč atraktivna pohodniška destinacija, ki jo bom upam tudi sama kmalu dosegla. Več v slikah spodaj.

GORIŠKA regija

4-dnevni (aktivni) oddih v Goriški regiji z nastanitvijo v Logu pod Mangrtom in potepom po okoliških poteh doline Soče, 17.7. - 21.7.2020

Naše turistične bone, ki so nam v letu 2020 podarjeni od države (Covid-19), smo investirali v odkrivanje biserov, ki jih ponuja dolina Soča. Za štiridnevno nastanitev sem nam rezervirala apartmajsko hišo Encijan v Logu pod Mangrtom, ki je odlično izhodišče za pohodniške in kolesarske ture, nenazadnje pa z avtom hitro dosežeš Bovec, Kal-Koritnica (ob reki Koritnica trdnjava Kluže), Lepena (vzpon do Krna in istoimenskega jezera), vas Soča (kampiranje), Trenta vse do izvira Soče.

Apartma Ecijan se odlikuje tudi po tem, da imajo pred hišo bazen s čudovitim razgledom na gore, vendar je bilo vreme  žal premalo toplo za namakanje v bazenu, itak pa so ga imeli pokritega.

Nekaj zanimivosti Loga pod Mangrtom in vse, kar mu daje turistični pečat objavljam preko spodnje slike iz prospekta lokalnega turističnega društva:

V 4-ih dneh smo izkoristili vsega po malem (podstrani spodaj), nekaj pa bomo pustili še za naslednje priložnosti ob odkrivanju naše lepe Slovenije.

18.7.2020 - Kolesarski dan z vzponom na Mangartsko sedlo (2062m - Marko) oz. Koče na Mangrtu (1906 m - Mojca)


 

Prevožena kolesarska pot (vzpon 17km/sum 34km, 4h in 1274 višinskih metrov): Log pod Mangrtom (632m.n.v.) - Strmec na Predelu - Koča na Mangrtskem sedlu (1906 m).

Zaradi idealne lokacije apartmajske hiše Encijan, sva na kolo skočila kar izpred hiše in že po prvih metrih takoj občutila rahlo vzpenjajočo cesto vse do vasi Strmec, kjer se cesta začne vzpenjati do razcepa za Magrtsko sedlo in seveda do samega vrha.

Vreme je bilo idealno (oblačno z nekaj sramežljivmi sončnimi žarki), med potjo pa tudi malce rosenje dežja (2x), kar ni bilo moteče. Je pa potrebno imeti v takih razmerah pri sebi, sploh če rineš na dvatisočak, zložljivo vetrovko oz. nekaj toplega (dolg rokav). Sama sem se primerno oblekla (kratek rokav + kolesarski rokavniki + vetrovka + visoke nogavice, da sem si jih lahko zavihala preko kolen, ker pač dolgih kolesarskih hlač nisem imela). Pri spustu pa me je precej mrazilo v roke, zato bi mi prav prišle prave rokavice (ne kolesarske), saj je bilo na vrhu 6st, v dolini pa 17st. Pa pogrešala sem svetilko, saj na poti prevoziš tudi cca 4 tunele, med katerimi je en kar daljši in voziš nekaj časa pravzaprav po čisti temi.

Na cesti je bilo srečati kar nekaj kolesarjev (tudi italijanskih) vseh starosti, moteči so morda le motoristi in tistih nekaj avtomobilov, na katere je potrebno biti pazljiv predvsem na serpentinastih ovinkih. Je pa prav, da na tej cesti pobirajo za motorna vozila ekološko takso (5€).

Moj prvi kolesarski vzpon po Mangartski cesti sem dosegla z e-bikeom, ki mi je vsekakor pomagal na poti, zato toliko več občudovanja in pohvale vsem ostalim, ki se tja gor odpravijo z navadnim kolesom. Prav do vrha nisem prišla, saj je cca 200m pod vrhom cesta bila zaprta z rampo (zaradi nevarnosti kamnitih plazov, kot mi je povedal en kolesar), sem pa dosegla zato Kočo na Mangrtskem sedlu (1906 m).

Zanimivost na poti je viadukt Predel, ki ga je leta 2000 popolnoma uničil kamniti plaz in sedaj lepo kraljuje nad Mangartskim potokom.

Za kosilo smo se odpravili v Bovec, na poti pa izkoristili za kratek postanek in ogled Trdnjave Kluže.

19.7.2020 - Pohodniški dan in vzpon do Krnskega jezera (1.391 m)

Spominjam se vzpona na Krn v letu 2013), ko smo Krnsko jezero občudovali iz višine 2.244m. Danes pa smo ga dosegli iz smeri Lepene (odcep pri vasi Soča) in imeli možnost, da ga doživimo "na dotik". Voda je primerno hladna, kopanje pa seveda prepovedano.

  • Izhodišče: Dom dr. Klementa Juga (700m) 
  • Cilj: Dom pri Krnskih jezerih (1385 m) in Krnsko jezero (1391 m)
  • Višinskih (prehojenih) metrov: 834m 
  • Prehojeno: 12km, 
  • Čas hoje: SUM 4h 26min (vzpon 2h 10min + 30 min do jezera in nazaj)

Druge planinske poti v Krnskem pogorju (klikni na sliko za povečavo):

Hoja je zmerno naporna in označena (primerno tudi za mlajše otroke). Na današnji dan (nedelja) je bilo na tej poti in tudi na vrhu kar precej pohodnikov. Težko pa je seveda vedeti, ali je razlog temu pripisati dnevu v tednu ali morda temu, da je bilo med pohodniki tudi precej takih, ki so se enako kot mi, odloćili vnovčiti "Covid-19" turističe bone v tem delu Slovenije. 

Za kosilo smo se odločili, da kar sestopimo iz vrha. Zapeljali smo se vse do Trente, kjer smo si privoščili okusno kosilo v Gostilni Metoja, od katere te loči le 20m do manjšega zalivčka ob reki Soče.

20.7.2020 - Dan za rafting po Soči in kolesarjenje (Log pod Mangartom - Bovec - Čezsoča)

Na lep sončen dan smo šli malce "vsak po svoje". Mož se je s hčerko odpravil na rafting pustolovščino po Soči, jaz pa sem se odločila, da skočim raje na kolo in raziščem okolico (25km).

Iz Loga pod Mangrtom v smeri Bovca se mi je kar vriskalo, saj je šla cesta ves čas navzdol. Skrbelo me ni, saj sem vedela, da grem nazaj z avtom :-). No, pa kljub temu se klancem navzgor nisem mogla izognit.

Zapeljala sem se do Kal-Koritnice, od koder je lep razgled z mostu na reko Koritnico, pa malce mračen pogled na množično vojaško pokopališče padlih v I. svetovni vojni. Pot me je vodila mimo Bovca, kjer sem brez uspeha iskala kolesarsko pot, opisano v zloženki, ki sem jo dan poprej vzela v TIC Bovec.

Zato sem se zapeljala do kraja Čezsoča, kjer sem se ustavila na Mostu čez Sočo s čudovitom razgledom na reko. 

Še en prijetno aktiven dan, ki ga v Bovcu in okolici res ni težko splanirati.

21.7.2020 - Z gondolo na Kanin in krožna tura do Prestreljeniškega okna (2391m) in Doma Petra Skalarja (2260 m)

Na zadnji dan našega 4-dnevnega oddiha v Logu pod Mangartom sva se z možem odločila še za vzpon na Kanin. Seveda z gondolo (20€/osebo - povratna), na vrhu pa sva naredila krožno, zmerno zahtevno pohodniško turo od Prestreljeniškega okna (2391m) do Doma Petra Skalarja (2260 m).

Okno je res vredno vzpon. Skozi okno prijetno pihlja, pogled pa ti seže na italijansko stran in na našo lepo SLO hribovje. Na vrhu je bila v tem času Ferata Prestreljenik zaprta, je pa vsekakor dovolj plezanja po tem visokogorskem Krasu, če ob sestopu kreneš desno še do Doma Petra Skalarja.

Na tej poti je potrebno kar malce previdnosti, saj je na poti presenetljivo veliko manj ali bolj globokih brezen in zanimivih kraških pojavov, ki se kažejo globoko v jamah, kjer še vedno leži nekaj snega.

Kdo bi si mislil, da tale krožna pot terja le 5km dolžine, zato pa 3h40min hoje s tistim 20min postankom pri Oknu.

Koča na Sabotinu (609 m) - 20.julij 2019

Izlet na Goriško vsekakor ne razočara. Pokrajina, kjer se že čuti tisti pravi primorski pridih, kjer te omamijo okusi lokalnih jedi in domačega vina, s pogledi na griče, posejanimi z vinograde in sadovnjake.... v smeri Solkana pa spet pozdrav našega biser rek - Soče. Nemalo znamenitosti je v teh koncih, za splanirat še kakšen izlet v prihodnje, pa se mi zdi praktična tale spletna stran: https://www.brda.si/sestavite_si_izlet/.

Mi se na ta dan (21.7.) odločimo, da se v izhodišču pred Solkanskim mostom (smerokaz za Goriška Brda) povzpnemo do Koče na Sabotinu 609m (cca 1h, 45min / vzpon), ki je sicer dostopna tudi z avtom (30 min). Pot te po svoje kar pošteno "ogreje", tudi nekaj jeklenic in točk, ki jih moraš premagati na vseh štirih. Ko si pod vrhom že zaželiš cilja in ohladitve, se ti kot nalašč ponudijo hladni skalnati rovi in kaverne (spomin na borbo na Soški fronti), s koče pa razgled na Goriška Brda, Sveto goro, Alpe in Gorico....

Turco priporočam, vendar svetujem raje spomladanski ali jesenski čas pohoda, ker je julijski čas absolutno prevroč ... in smo zaradi pripekajočega sonca naredili morda malce kiksa.

Zaključek s kosilom v Hiši Marica v kraju Šmartno (https://marica.si). 

 

 

 

 

 

Na Nanos po manj znanih stezicah - 8.1.2022

V prvih dneh novega leta smo se druščina odpravili na Nanos, tokrat po manj znanih, sicer markiranih stezicah, do turistične kmetije Abram. Pot je enostavna in prijetna, na trenutke pa se ponujajo tudi čudoviti razgledi. Presenetljivo, da je bilo toliko snega, da so gamaše bile kar dobrodošle, saj je ponekod še zelo neshojeno (sneg do kolen).

Vsekakor prava zimska idila, na turistični kmetiji Abram pa srečanje s čisto pravim medvedom, ki ga imajo še od malega, ko je bil star komaj nekaj mesecev. Iskreno mi pogled na kletko z medvedom sprva ni takoj prineslo radosti in navdušenja, saj mi je bila prva misel "ujetništvo".

Glede na to, da imajo dovoljenje, da skrbijo za medveda in se je medo v vseh teh 25 letih kolikor je star (ne vem točno) že navadil, mora že biti tako. Ne vem. V vsakem primeru je živ, saj mu je ob odstrelu matere grozilo enako.

Skratka priporočam tole pohodniško turco, če le poznate pot (sicer so tudi oznake):

Izhodišče vas Podnanos (cesta Podgrič) :

Prehojena pot:
Kapelica Na konju - Turistična kmetija Abram Nanos (920m) - Eko koča Nanos - Podgrič (cca 11km in 4h aktivne hoje


Po poti miru (Zgornje Posočje): Kolovrat/Kuk (1243m), 20.10.2012 (PD Onger in DPM Trzin)

Predzadnjo soboto v oktobru smo se udeležili družinskega izleta v Zgornje Posočje, ki sta ga organizirala Planinsko društvo in Društvo prijateljev mladine Trzin. Naša ekipa (skoraj 50 oseb, med njimi tudi kar nekaj otrok) smo prehodili nezahtevno pot (cca 3-4 ure), ki so nam jo razdelili na 2 dela:  (Tolmin - Kolovrat - Kuk) + (Kobarid - italijanska kostnica - Tonocov grad).

OPIS:

Ob 7h smo se odpeljali iz Trzina, v smeri  Logatec - Idrija do Tolmina, kjer je padla prva kavica. Še malo vožnje, potem pa smo prišli do predvidenega izhodišča za manjši vzpon do vrha Na gradu (1114), kjer smo slišali nekaj besed o vojni in dogodkih na tem ozemlju.

In seveda o tem, da ubiramo korake po Poti miru, ki je razdeljena na 5 odsekov in vodi mimo vojaških pokopališč in kapel, trdnjave Kluže, muzejev na prostem, soteske Koritnice, korit Soče, idiličnih hribovskih planin, slapa Kozjaka, kostnic v Kobaridu in Tolminu, spomiske cerkve Sv. Duha v Javorci in Tolminskih kart. 

Na zemljevidu spodaj (klikni) je z rdečo črtkano linijo označena Pot miru, ki se prične v Logu pod Mangartom in konča na Mengorah.

Naš izlet je bil namenjen ogledu muzeja na prostem Kolovrat, od katerega smo smo se nekateri sprehodili  še na Kuk (1243m), kjer stoji več oddajnikov, točka pa je tudi vzletišče za jadralne padalce.

Od tu se ponuja lep razgled na Kanin in Krnsko pogorje. Sledil je še spust do avtobusa, s katerim smo se nato odpeljali mimo zanimivih turističnih hišk Nebes (idealno razvajanje za 2 osebi....hm :-), do vasi Livek, nato pa proti Kobaridu. Sledil je še postanek za sprehod po Križevem potu do italijanske kostnice, ki je arhitekturno res lep spomenik.

Tu je pokopanih več kot 7.000 italijanskih vojakov, ki so padli na tem ozemlju v I.svetovni vojni. Res vredno postanka in ogleda (več - tukaj). Od kostnice smo nadaljevali pot naprej - po gozdu do Tonocovega gradu, ki predstavlja tudi del Kobariške zgodovinske poti.

In kmalu so na vrsto prišli tudi naši prazni želodci (gostilna Jazbec, Idrsko). 

Prihod v Trzin ob 9h zvečer.

Pobeg pred poletno vročino - obisk Posočja (slapa Kozjak in Virje) - 30 junij 2019

 

 

Vroči dnevi ustvarjajo željo po ohladitvi, zato sem nam na zadnjo nedeljo v juniju splanirala izlet do enega skritih kotičkov naše Slovenije - v sotesko potoka Kozjak, po postanku v Bovcu pa še do 4km oddaljenega Slapa Virje. Vrhunci so pa itak razgledi na našo lepo smaragdno Sočo.

Pot od doma (Domžale) smo izbrali v smeri za Postojno, Vipavo, Nova Gorica, Deskle, Tolmin in Kobarid, nazaj pa smo ubrali še malo "po italijanski" s prihodom v Kranjsko goro, tako da smo sklenili kar lep krog po Goriški in delu Gorenjske:

KAKO DO SLAPA KOZJAK?

Po cesti od Kobarida se držimo v smeri Drežnice, dokler ne zapeljemo preko Napoleonovega mostu in za njim zavijemo levo. Kaj kmalu je na levi strani ceste tabla za zgodovinsko pot Kobarid in Slap Kozjak, kjer se zavije levo na prostorno makadam parkirišče (2 EUR zadošča za potreben čas parkiranja).

Od parkirišča vodi lahka senčna gozdna pot (1,67 km in 36 min) po soteski do 15m visokega Slapa Kozjak. Dostop do slapa zaračunajo (4€/odrasli, 2€/otroci 7-14, 3€/ za dijake, študente in upokojence ter 10€/družinska). Pot so uredili tudi z leseno brvjo in nekaj stopnicami (ni torej primerno za vozičkarje) in v bistvu do slapa tudi ni dovoljeno za kolesarje, na kar opozarja posebna tabla. Je pa vsekakor vreden obiska.

KAKO DO SLAPA VIRJE?

Po obisku slapa Kozjak se zapeljemo v Bovec, kjer si v pizzeriji Letni vrt privoščimo kosilo, nato pa se po mojem začrtanem planu zapeljemo še proti vasi Plužna, vse do zadnjih hiš, dokler ne opazimo smernih tabel za slap Virje. Cesta vodi do manjšega parkirišča, od koder nas do slapa Virje loči le 1km hoje navzdol po gozdu (5min).

Slap se zliva v večji tolmun, zato pa je voda pasje mrzla (8-10 stopinj). Kljub temu ne pride na svoj račun samo naša psička, ampak se opogumita tudi Marko in Kaja, ki ju je po nekaj zamahih v vodi kaj hitro pognalo ven na kopno.

Za povratek izberemo pot čez vasi pod Mangrtom in postanek ob cesti v alpski vasici Strmec, ki je najvišje ležeče naselje v Zgornjem Posočju. Obvezen panoramski posnetek Loške stene. 

Sledi vožnja čez tunel Predel ob jezeru Lago del Predil (Rabeljsko jezero) na italijanski strani, na slovenski strani pa v smeri Kranjske Gore, kjer se ustavimo še za zadnji "osvežilni požirek" in proti domu.


 

Podalpski svet Nadiže - avgust 2009

Podalpski svet Nadiže (vikend kampiranje v Podbeli, 9.-10. avgust 2009)
 
Drugi vikend v avgustu 2009 smo se odločili, da okusimo skrajno zahodni podalpski biser pokrajin - zahodno od Kobarida ob reki Nadiži, ki izvira v Breginjskem kotu in nadaljuje svojo pot na italijansko stran. Ta predel Beneške Slovenije je leta 1976 močno uničil potres.
 
Kampirali smo v kraju Podbela, kjer je v tem času mrgolelo turistov, domačih in tujih. Dokaz, da se ljudje tudi poleti radi odpravijo proti goram in namočijo svoja telesa v slovenskih rekah, čeprav malce hladnejših od morja. Zaradi polnega kampa, so nas usmerili 700m naprej, kjer se nahaja drugi del kampa - novejši, malce manjši, vendar v času našega obiska manj zaseden, kar je še dodaten plus. Vidi se, da so ga postavili preudarno in načrtno. Skrb za sanitarije in čisto okolje je poudarjeno na vsakem koraku. Trenutno edina slabost, ki sem jo opazila je, da je področje kampa povsem na prostem. Vendar bo verjetno kamp doživel preobrazbo tudi v tej smeri (drevesa so sicer že posejana, vendar gre za mladike, ki seveda še ne morejo nuditi sence).
 
Reka Nadiža s svojim izvirom v Breginjskem kotu pa nas je povsem očarala. Raziskali smo jo kar s kolesom, ki so za tovrstni oddih na tem podalpskem področju, izvrstna odločitev. Z Nastjo (9 let) smo prekolesarili od Podbele preko Robiča in Starega sela do Kobarida, cca 13 km bi rekla. Pot je od Podbele do Robiča gozdna (ob sami reki) in ponekod tudi malce "groba", saj se je treba previdno izogibati kamenjem, proti koncu pa je tudi 150 m strmega spusta preko drevesnih korenin, tako da je najbolje da tam kar sestopiš s kolesa.
Reka se mi je zdela najlepša na lokaciji cca 1 km naprej od kampa v Podbeli, kjer je na ogled Napoleonov most (takih in podobnih je menda še nekaj), pa predel ob kolesarski poti v smeri Podbela-Robič. Na tej poti kar avtomatsko stisneš na kolesu bremzo, saj se ti ponujajo čudovite priložnosti za postanek na kolesarski gozdni potki: sprehod čez mostiček, ki vodi čez reko, pa kopanje v skritem tolmunu, kjer je narava 100% neokrnjena, voda pa čista kot biser. Čudovito, res !! 
Marko se je 2. dan celo podal s kolesom na višino cca 1200m oz. na Kobariški ali Breginjski Stol (1673 m), ki se nahaja med rekami Učja, Soča in Nadiža. Z vrha je lep pogled na Kanin, del osrednjih Julijcev in Krnsko skupino Julijskih Alp, pod njim pa na Breginjski kot, kjer smo se v tistem času punce namakale v Nadiži (Podbela).
 
Naredili smo tudi krožno avto-furo: Kobarid-Staro Selo-Borjana-Breginj-Logje-Robidišče (najzahodnejša slovenska vas) ter na italijansko stran in nazaj v Slovenijo s prihodom v kraj Podbela.

Na tej poti smo se ustavili v Breginju, kjer smo si na zunaj ogledali Breginjski muzej, kompleks dvonadstropnega starega kmečkega poslopja, ki je hkrati arhitekturni in etnološki spomenik. Po svoji zunanjosti hiša kaže na izgled nekdanje vasi, porušene v potresu leta 1976.

 

 

 

 

Porezen (1.630m) v času prvomajskih praznikov - 3.5.2020

Porezen je gora z zavidljivimi razgledi na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje in ni mi žal, da sem nama ga izbrala za prvo pohodniško turo, potem ko je vlada sprostila preventivni ukrep v času epidemije s Covid-19, s katerim je bilo prepovedano gibanje med občinami.

  • Izhodišče: parkirišče Planiskega doma Petrovo Brdo
  • Cilj: Porezen (1.630m) 
  • Višinskih metrov: 827m  
  • Sestop: po isti poti 
  • Začetek hoje: 9:30 
  • Zaključek hoje: 14:50 
  • Dolžina poti: 5,8 km 
  • Čas hoje: Bruto 5h 25min, od tega 4h 50min aktivne hoje

Do izhodišča je sicer nekaj vožnje (smer Železniki-Tolmin), vendar te prevožena in prehojena pot poplača s čudovitimi razgledi na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje.

Svojo pot sva začela v kraju Petrovo Brdo, kjer sva parkirala ob istoimenskem planinskem domu (seveda še vedno zaprt v času korona epidemije). Parkirnih mest je omejeno, zato se splača iti od doma primerno zgodaj. V neposredni bližini preko ceste je oznaka za Porezen in v nadaljevanju je pot več kot dobro označena. Pravzaprav lahko zapišem, da že dolgo nisem videla na pohodniški poti toliko planinskih oznak, kot na tej poti. Večinoma pot poteka po gozdu in ker je bil to dan po dežju, so bila gozdna tla razumljivo malce razmočena in malce blatna.

Na glavnem grebenu Porezna pa se začnejo tisti prvi razgledi, ki te preprosto očarajo in osvojijo na samem vrhu, kjer z vsakim dodatnim korakom vidiš še več in še dlje. Čudovito.

 

Pot devetih kalov / voda - veter - kamen (PD in DPM); 16. november 2013

Na "ta pozno Martinovo soboto" smo se pod organizacijo PD Onger in DPM Trzin odpravili proti Krasu. In tokrat se nas je zbralo kar lepo število - za poln avtobus, cca 50, če ne morda celo več. Na pot smo krenili ob 7:30 iz Trzina - proti Postojni, v smeri Vipavske doline. To je v času naše vožnje sonce že pošteno obsijalo. In tudi sicer nam je bil sonce ves dan naklonjen, čeprav smo se vmes tudi pošteno prevetrili.  Pa nam je lokalni vodič v Kobjeglavi rekel, da je to za njih le vetrič :-), da ta prava burja je čisto nekaj drugega. No, kape in nekaterim tudi rokavice, so kar prav prišle.

Naš prvotni cilj je bila tematska učna Pot devetih kalov blizu kraja Kobjeglava in Tupelč, ki so jo menda odprli komaj mesec dni pred našim prihodom. Ampak pred prihodom do tja smo se ustavili še marsikje drugje.

Prva naša postojanka je bila Vipava. Prikupno je mestno središče s kipci dečkov, ki upodabljajo delo in življenje nekoč, predvsem pa deltast izliv reke Vipave, ob kateri se bohotijo mogočna drevesa, prijeten park, arhitekturo stavb pa lepo zaokrožuje lepo urejena pešpot in mostički, ki jih je na tem področju menda kar 25. In kot pravijo so to naše "mini slovenske benetke".

Potem ko smo si v Vipavi ogledali še kratki 15 minutni predstavitveni film samega kraja, smo ob 10:15 nadaljevali vožnjo v smeri Kobdilja (blizu Štanjela - na sliki desno zemljevid).

Tu smo se najprej sprehodili do domačije znanega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija. Pred domačijo stoji mogočno drevo in otroci so se kaj hitro postavili skupaj, da sklenejo krog :-) Dvorišče in vrt domačije je lepo urejen in očitno živijo tu ljudje, ki z občutkom in resnostjo skrbijo za ta kulturno-zgodovinski košček zemlje.

Naš Miha pa nas je gnal še naprej, saj smo imeli po planu še marsikaj videti. Sledila je pot do Štanjela, da se sprehodimo po Fabijanovi poti. To je v bistvu krožna pešpot med Štanjelom in Kobdiljem, vendar smo se do Štanjela kar popeljali z busom, saj je bilo po programu še kar nekaj hoje. Fabijanovo pot smo začeli po stopnicah ob cerkvi sv. Danijela.

Prav očarljiva je podoba kamnitih hiš Štanjela, med katerimi so speljane ozke potke. Vse nekako miniaturno, urejeno s pridihom krasa in domačnosti, kar opaziš na še tako majhni kvadraturi (terase, dvorišča). In nisem se mogla upreti nakupu domače figove marmelade in kasneje prijaznemu domačinu, ki je pred svojo hišo razstavljal svoje, lastnoročne izdelane, spominke (žganje na les). Podoba konja ne leseni plošči me je prepričala, da jo izberem za Nastjo. In bila je navdušena.

Sledil je nekaj minutni sprehod do Ferrarijevega vrta. Pravi biser našega izleta in odlično delo prej omenjenega Fabijanija. Prvi pogled na vrt, ki se razteza pod obzidjem gradu Štanjel me je na polno presenetil. Upam le, da spomladi - v času prebujanja narave - ta kompleks tudi zacveti in da je še lepše tu. Zato je to lahko ideja za prijeten spomladanski izlet. Si upam trditi, da se tu skriva še veliko "tokrat nevidenega".

Ob 13h ponovno na bus, vendar le za kratek čas, saj se Kobjeglava in kraj Tupelče nahaj le nekaj minut stran od Štanjela. V Kobjeglavi smo imeli na voljo lokalnega vodiča, ki nam je malce več povedal o zgodovini kraja, preden smo se podali po Poti devetih kalov. Slednja je večinoma makadamska.

Na njeni dolžini (6,7km) se nahaja devet kotanj, v katerih se zaradi neprepustnosti dna nabira deževnica. Se pa ne spomnim (ali pa sem preslišala) ali so vse te kotanje naravne ali je nekatere ustvaril tudi človek. Namembnost pa je bila seveda za napajanje živine, za zalivanje in pranje perila. In pri slednjem se je kar hitro oglasil moški del ekipe, ki so modro pojasnili svojo teorijo o tem, zakaj so ženske tako globoko v gozd prihajale prat perilo :-)

Naši nahrbtniki s hrano so postali že pošteno lahki, zato smo se (kljub manjšim zapletom pri naročanju in plačevanju hrane) nahranili v eni od bližnjih turističnih kmetij. Važn', da smo "za svojo ceno" dobili tudi nekaj tekočega za na pot (teranov liker in vino) in se nasmejani vrnili domov (prihod ob 19:45).

Ponovno hvala PD Onger in DPM Trzin za še eno prijetno druženje. Dan smo res na polno izkoristili. Objava tudi na spletni strani PD Onger, kjer je tudi nekaj drugih slik.


Moja zabeležka na tem mestu: kolegica mi je omenila, da se v teh koncih splača iti tudi na lahko pohodno turco na Pliskovico. Morda je mišljeno tole: http://www.hribi.net/izlet/pliskovica_volnik_/26/1744/3175 Za preverit….

Skorajšnji zaključek zimske sezone 2012/2013 - Cerkno, 2.3.2013

Glavnino nase smučarske sezone 2012/13 smo načeloma opravili. Tokrat na smučišču Cerkno, kamor so me pred dnevi 

zvabila "Fisherman's Friend dekleta, promotorke v City parku. Končno ena zanimiva promocijska akcija. Ob nakupu 3 zavitkov bonbonov si pridobil 2 uri brezplačnega tečaja smučanja ali deskanja na snegu (smučarsko društvo Novinar).

Nastja (12) je tako ponovno stopila na board...letos komaj šestič (najem), potem ko je za njo le 5 celodnevnih dni tečaja na Krvavcu v času zimskih počitnic (25.2.-1.3.). Kar nekajkrat sem brez zavidanja videla na smučišču deskarje-začetnike kako krilijo z rokami, lovijo ravnotežje in na vsakih nekaj metrov pristanejo na zadnji plati. Ne da bi pretiravala, Nastja me je presenetila in sem jo morala posneti.

Mislim, da bo naslednjo sezono zamenjala smuči za board. Vprašanje je le, če bodo njene dosedanje smučke še okusile bele strmine, ker Kaja (ki naj bi jih dobila naslednja) se zadnje dni kar pogosto oglaša, da bi tudi deskala. Tokrat smo ji dali priložnost in je kaj hitro spoznala, da ni lahko. Bomo videli...

 


Vzpon na Korado nad Srednjo Soško dolino in drugi zanimivi postanki - z DPM in PD Onger, Trzin - 24.10.2015

Tole je bil res čudovit pohodniški izlet nad Srednjo Soško dolino, na katerem smo obiskali vodarno Mrzlek, se vzpeli do zavetišča na Koradi (802m), občudovali razgled iz stolpa Gonjače in (po 8-urah hoje s postanki) sestradani napadli joto, mineštro, golaž, jabolčni-češnjev zavitek ter degustirali vino v Hiši Štekar. Športna sobota torej.... v objemu sonca (19st.) in v prijetni družbi, ki sta jo vkup spravila naše planinsko društvo Onger in Društvo prijateljev mladine Trzin. Hvala, tole bi bilo res škoda zamuditi.

Opis izleta pa povzemam kar s strani našega organizatorja (DPM in PD Onger Trzin) v nadaljevanju.


Foto  PD Onger (M.Pavšek).

 

Že lani se je potrdilo, da je Primorska odličen »izhod v sili«, zato gremo tokrat na skrajni JZ del Slovenije, natančneje na Korado (811 m), razgledni vrh zahodno nad  Sočo in na severnem robu Goriških brd.

Z vrha, ki ima vpisno skrinjico je lep pogled na večino gora nad reko Sočo, od njenega izvira do izliva v Jadransko morje. Z vrha se tako vidi skoraj vse od Triglava, Jalovca, Kanina, Krna in Matajurja do sosednje Svete gore in Sabotina. Ob lepem vremenu lahko vidimo tudi Dolomite, Karnijske Alpe, že omenjene Julijce, Kamniško Savinjske Alpe, Golake in Snežnik!

POT:  Po primorski AC in skozi Vipavsko dolino ter mimo Nove Gorice po Soški dolini do Plavi. Nato cca 3‑urni vzpon (dobrih 700 višinskih metrov) na Korado, skozi zaselek Vrtače in mimo cerkvice sv. Genderce; tik pod vrhom je planinska koča. Sestop proti jugu po vršnem slemenu, ki vodi v smeri Sabotina, a samo do Vrhovelj (cca. 2 uri, nekaj manj kot 400 višinskih metrov).

Že pred vzponom, natančneje tik pred koncem vožnje, nas čaka zanimiv ogled enega od primorskih vodnih črpališč (Vodarna Mrzlek), po izletu pa obisk panoramskega stolpa v Gonjačah in – kot vedno na koncu – ogled vinske kleti z obvezno enolončnico & sladico ter  pokušnjo vin v eni od slikovitih briški vasi.

Peljati se skozi Brda in ne poskusiti tamkajšnjih vrhunskih vin (letošnja letina je bila odlična) je seveda pravi greh.

Vodja izleta: Miha Pavšek (vodnik PZS)

Vzpon na Krn (2244m) z nočitvijo v Koči na planini Kuhinja (1012m); 30.-31.08.2013

  • Izhodišče: Koča na planini Kuhinja (1012m) 
  • Cilj: vrh Krna (2244m); 
  • Čas hoje: 6h (od tega 3h za dostop do koče na Krnu, od koder je še 10 min do samega vrha in 3h za sestop po malce daljši poti - preko sedla med Krnom in Batognico). Natančnejši opis poti do koče in dostop do vrha Krna si lahko preberete tukaj

(Foto: Boštjan Kralj, PD Onger)

(Foto: Boštjan Kralj, PD Onger)

Preko PD Onger Trzin se nas je zbrala druščina 14 oseb (od otrok samo naši dve), s ciljem, da se odpravimo v Krnsko pogorje oz. na njegov najvišji vrh Krn (2244m). Ker je vožnje do tja kar nekaj, smo se na pot odpravili že v petek popoldan ob 17h. 

Ustavili smo se najprej v Logatcu, kjer se nam je pridružila še ena ekipa, potem pa smo ubrali pot preko Idrije, do Slapa ob Idrijci, Mosta na Soči in Tolmina. Šele ob 20:30 (torej po 3 urah in pol vožnje) smo dospeli v Kočo na planini Kuhinja (1012m). Razlog je bil prometni zastoj in pa seveda Idrijski ovinki :-)

Koča stoji ob vznožju strmega pobočja Krna in je zelo lepo urejena. Nudi 24 ležišč v dveh sobah (nočitev za člane PZS 9 eur, za nečlane pa 17 eur). Iz koče smo se na vrh Krna (višinska razlika 1232m) povzpeli naslednji dan s startom ob 8:15.  Pot do koče oz. zavetišča na Krnu je lepo uhojena, nenevarna in označena.

Poteka po travnatem pobočju, kjer so tudi ograjeni pašniki, v zadnji tretjini poti pa že naletimo na kamnita tla, vendar ni nevarnih predelov za kakšen zdrs. Pot poteka "po odprtem" in žal ni kakšne sence. 

Dobra družba naredi svoje, saj je pot malce monotona, vendar pod vrhom Krna nudi čudovit razgled na Matajur, Kobariški stol in celo vse do samega morja (do katerega je od Krna le 50 km zračne črte). Kočo oz. zavetišče na Krnu smo dosegli po točno 3 h hoje (8:15 - 11:15), slastno ugriznili v hrano iz nahrbtnika, potem pa se povzpeli še do samega vrha Krna, ki terja skromnih dodatnih 10 min hoje.

Nastjo in Kajo so vodniki PD Onger razvedrili z namigom kje se skriva "geocaching zaklad" in podučili o sporočilih, ki jih najditelj napiše novemu najditelju.

Smo pa na ta dan (na naše presenečenje) naleteli na duhovnika, ki je maševal na samem vrhu Krnu večji skupini ljudi. Res zanimivo.

Ti so zasedli kar cel prostor samega vrha, tako da smo Krn po skupinskem fotografiranju (v ozadju Krnsko jezero) hitro zapustili.

Spustili smo se preko sedla med Krnom in Batognico. Do koče smo prišli ob 15:40, prijetno utrujeni in odločeni, da se še kdaj srečamo.

Začetni tečaj feratanja v slikoviti Vipavski dolini - Gradiška tura (8.3.2022)

Leto, v katerega letos vstopam, prav kliče k novim spremembam, novostim in izzivom. Ker že sicer zelo rada hodim v gore in naravo, nisem kaj dosti razmišljala, ko sem na spletu zasledila objavo, da se organizira začetni tečaj ferratanja - izključno za ženske in posebej za Dan žena.

Pa sem se odpeljala - v slikovito Vipavsko dolino, kjer sem se pridružila še 10 prijavljenim dekletom, v dokaj mešani starostni zasedbi (27 - 49 let).

Starost torej vsekakor ni ovira za tovrstno dogodivščino. Le dobra volja, malo kondicije, pa morda, da vendarle ni strahu pred višino, da ne odpoveš nekje sredi stene.

Predstavnik Društva Stratus (g. Sivo Babič) nam je najprej pojasnil nekaj dejstev, navodil in opozoril v zadevi feratanja, predno smo se odpravile po Gradiški Turi (slika spodaj - klikni za povečavo). 

  • Izhodišče: Kamp Tura, Gradišče pri Vipavi 14a, Vipava 
  • Cilj: Furlanova pot (višina 145m, dolžina 200m) in novejša Otmarjeva pot iz leta 2019 (višina 235m, dolžina 450m in cca 60min). Na obeh feratah se premaga cca 380 viš.metrov (145 viš.m na Furlanovi in 235m na Otmarjevi poti).
  • Lep video izsek obeh tur je na ogled na YT kanalu avtorice Tadeje.

Kaj pravzaprav je ferata?

Beseda izhaja iz italijanščine "via ferata" in pomeni železno pot. To je preprosto tiste vrste aktivnost, kjer zaradi strmih skalnatih pobočij ne moreš drugače, kot da jih premagaš s plezanjem po poti, ki je varovana s klini in jeklenicami. Seveda imaš na poti tudi zajle, nekakšne železne stopničke ali pa so celo v steno že vklesane manjše luknje, kamor lahko stopiš z nogo in ti služi kot oporna točka. Ne vem (še) kako izgledajo druge ferate, ampak menda so nekatere speljane tudi tako, da v kolikor ti plezanje in premagovanje "železnih ovir" ne znese, potem lahko sestopiš in se vrneš po pešpoti nazaj.

Ferate imajo težavnosti od A do F (odvisno od dolžine, strmine in naklona):

  • Težavnost A, B je zelo lahka. 
  • Težavnost C, D je povprečna zahtevnost ferate, kjer se že soočiš s čari plezanja, pa kakšnimi previsi 
  • Težavnost E, F je zahtevna (ključno, da že imaš moč v rokah in tehnično znanje).

Po moji prvi izkušnji feratanja bi vsekakor rekla, da smo imele C oz. D težavnost, na informativni tabli za Gradiško turo je celo omenjena oznaka "ZZP", kar pomeni zelo zahtevna pot.

Kakšna oprema je potrebna za feratanje?

 

Nujno:

 

  • samovarovalni komplet (SK): pomembno da si ga nadeneš nad kolčnimi kosti, ob nakupu preveri predvsem velikost in če ima samozatezovalne pasove na stegnih, saj je praktično, da lahko s pasom reguliraš na stegnih glede na oblačila, ki jih imaš na sebi poleti ali pozimi;
  • plezalni pas (PP): tega s kavbojskim vozlom (se mi zdi) pritrdiš na SK. PP je več vrst, predvsem naj bo "harmonik" različica in elastičen, saj se moraš pri vpenjanju na jeklenico dostikrat stegniti in pripeti vponko, kar ti elastičnost PP zelo olajša zadevo. Pri PP bodi pozoren kakšna je vponka, saj se različno odpirajo. Ne pozabi, da je odpiranje vponk pogost manevr, kar ti roko lahko utrudi. Jaz sem bila zelo zadovoljna z mojim PP, ki je imel vponko tako, da sem preprosto stisnila s palcem in ostalimi prsti hkrati, da se je zatič odprl, zapira pa se seveda avtomatsko.
  • Čelada: Čelad je sicer več vrst, lahko so težje in lažje (odvisno od materiala, s katero so čelade oblazinjene v notranjosti). Čelada ščiti glavo pred padajočim kamenjem, četudi te nevarnosti v danem trenutku ni, sem ugotovila, da se kaj hitro z glavo zadaneš v štrlečo skalo nad tabo, sploh če gledaš preveč samo  pod noge, namesto tudi pred sabo :-). Vsak trenutek je lahko usoden za kak "bum"; 
  • Udoben nahrbtnik s pripenjanjem na prsnem in pasnem delu (da ti ne opleta levo, desno); sama sem izbrala manjšega, primernega sicer tudi za manjše pohodniške turce v sredogorju.
  • Plezalne rokavice, ki imajo na dlani poseben grob material, ki olajša oprijemanje. Če teh nimate, zadostujejo tudi kolesarske ali kar delavske rokavice. Rokavice so lahko polprstne (praktično za rokovanje s kakšnim telefonom ali aparatom) ali s celimi prsti (praktično če je mraz). Moj dodatni nasvet: odstranite si ves nakit (predvsem prstane), tudi zapestno uro, če vas ovira, pa seveda stran z dolgimi nohti. Rokavice za pohodništvo so pozimi lahko tudi malo večje (da zrak kroži), medtem ko je pri feratanju pomembno, da imaš tesnejše za boljši oprijem.
  • Plezalni čevlji / lahko tudi kar nizek pohodni čevlji: pozornost na gumasti podplat, pa da sprednji del čevlja tudi ni preveč trd, da je upogljiv. Za težke ferate bolj izkušeni s sabo ločeno vzamejo še čevlje "plezalnike" (plezalne copate). 
  • Prva pomoč (predvsem za poškodbe, kot so udrgnine, udarci).
  • sončna športna očala (ki ne padajo z obraza);
  • steklenica s pijačo, 
  • opcijsko: najlonski trak (60-120cm dolžine), če se želiš kje dodatno pripeti in obviseti v pasu, da se malo spočiješ

Nevarnosti, nevšečnosti:

  • pazi na padajoče kamenje; 
  • nevarnost zdrsa (sploh če so vlažne skale, zato je preverba vremena pred odhodom nujna);
  • vse, kar ovira oprijem (prstani, dolgi nohti, zapestna ura);

Nekaj napotkov:

  • ne odpravite se prvič na ferato sami (raje v spremstvu vodnika);
  • pri plezanju upoštevaj pravilo "treh opornih točk" (ena roka na jeklenici + obe nogi vpeti v skalo ali obe roki na jeklenici, ena noga vpeta v skalo);
  • ko se vzpenjaš, moraš pravilno prepeti in vpeti vponke preko klina: roka, ki je na jeklenici naj bo pod obema vponkama, da lahko obe drsiš po jeklenici, ko prideš do klina, prepneš obe vponki preko klina;
  • tam kjer je previs in ne moreš drseti z roko pod obema vponkama, položiš plezalni pas z vponkami preko komolca, saj sicer posegati po vponkah na jeklenicah navzdol  ni varno niti praktično. Tehnika pravilnega pomikanja in vpenjanja vponk je pomembna, saj se sicer po nepotrebnem utrudiš in ogrožaš lastno varnost. 
  • pri prepenjanju vponk na jeklenico sta se mi oba kraka samovarovalnega kompleta večkrat prepletla, zato je fajn paziti na to, vponke pa je dobro da so obrnjene stran od skale, saj jih pri ponovnem odpenjanju in prepenjanju na jeklenico lažje zagrabiš z roko (šele kasneje sem ugotovila, da sem naredila vrsto nepotrebnih manevrov z obračanjem vponk, ko sem iskala kje je zatič);  
  • med plezanjem, ko je čas za počitek, ne počivaš na samovarovalnem kompletu, v ta namen se priporoča posebna vrv (najlonski trak, popkovina), 
  • sama sem med iskanjem primerne oporne točke nevede zlezla preveč stran od jeklenice (ok, nekje lahko prestopiš preko jeklenice, če je to smiselno, sicer raje ne); 
  • pomoč soplezalca: med plezanjem ti je lahko večkrat v pomoč plezalec pod tabo, ki lahko bolje kot ti vidi kam lahko stopiš z nogo, vendar je pomembno, da plezalec pod tabo počaka, da se ti prepneš na naslednji sidrni klin, torej da nista oba na istem delu jeklenice med obema klinoma, saj če enemu zdrsne, lahko udari v plezalca pod sabo, tako pa se ustavi na spodnjem klinu;
  • za fotografiranje med plezanjem predlagam, da si omislite posebno držalo za mobilni aparat, da ti ne uide iz rok, saj bo sicer za večno najdel svoj mir v globini. Sama zelo rada fotografiram, pa sem pri tem tudi zelo pazljiva. Meni se je zelo dobro obnesla elastična vrvica za GSM za okoli vratu, ki ima 4 zanke za vsak vogal mobilnega aparata, dodatno sem GSM imela shranjenega v notranjem žepu vetrovke.

Splošen vtis?

To je bila res zanimiva, zabavnam praktična in poučna izkušnja, čeprav je bilo nekaj posledic (razbolele mišice ramenskega dela). Veliko novega smo se naučile, vreme nam je bilo naklonjeno in deležne smo bile edinstvenih razgledov iz skalnih pozicij.

Tečaj feratanja za začetnike toplo priporočam, sama se bom sedaj bolj sproščeno podala na naslednjo.

Kam naprej... ?

Na tem mestu naj si zabeležim še nekaj (na spletu omenjenih) lažjih in srednje težkih ferat, kakšno od njih pa bom sigurno preiskusila:

  • Via Ferrata Prestreljenik (Kanin), težavnost A;
  • Grančišče (884m) nad Mojstrano, težavnost B;
  • Prestreljenik na Kaninu, težavnost A;
  • Češka koča, Jezersko, težavnost C/D, detajl E
  • Lisca, težavnost B/C, zadnji raztežaj D/E

Podrobnejši opis - tukaj.

JUGOVZHODNA Slovenija

Občina Črnomelj, Občina Dolenjske Toplice, Občina Kočevje, Občina Kostel, Občina Loški Potok, Občina Metlika, Občina Mirna, Občina Mirna Peč, Občina Mokronog - Trebelno, Mestna občina Novo mesto, Občina Osilnica, Občina Ribnica, Občina Semič, Občina Sodražica, Občina Straža, Občina Šentjernej, Občina Šentrupert, Občina Škocjan, Občina Šmarješke Toplice, Občina Trebnje, Občina Žužemberk.

21.06.2008 - Prvič s kolesom proti Dolenjski (Trzin-Šmarješke toplice)

Datum: 21.06.2008
Destinacija: Trzin - Šmarješke toplice (prvič)
Prevožena pot: 100 km (90 + dodatno prevoženih še po Šmarjeških t.)
Čas vožnje (vključno s pavzami): 06:51
Ekipa: Nuša, Metod, Marta, Boštjan in moja malenkost (Mojca)

Komentar: Prva moja večja kolesarska tura, ki je bila prijetno naporna, vendar premagljiva - zahvaljujoč dobri volji v ekipi, vztrajnosti in želji po dosegi cilja. Največji izziv je bil vsekakor vzpon na Gabrovico. Nekaj postankov na poti je bilo za prvo tako turo seveda potrebnih, vztrajnost do Šmarjeških toplic pa se je seveda izplačala, saj nam je potem dobro delo tudi kopanje na bazenih in vodna masaža naših utrujenih teles :-)

 

 

24.08.2008: Moja prva kolesarska tura do Črnomlja I. (112,8 km)

  • Datum: 24.08.2008
  • Destinacija: Trzin - Škofljica - Velike Lašče - Ribnica - Kočevje - Koprivnik - Črnomelj 
  • Prevožena pot: 112,8 km
  • Čas vožnje (vključno s pavzami):  8:21:32
  • Ekipa: Marko, Mojca

Komentar

Druga moja največja tura. Najhujše je bilo v 80. kilometru, ko se je začel prvi resnejši vzpon na relaciji Kočevje - Koprivnik. Vzpon se mi je zdel neskončno dolg in neminljiv. Začele so me napadati bolečine v kolenu in na moji zadnji plati. Marko je bil čudovit motivator, ki tudi pri najhujšem vzponu zame ni izgubil smisla za humor. Še danes ne vem kaj me je gnalo naprej in predvsem v hrib čez Kočevski rog (vse do višine 824 m). Morda misel na medvede, na katere so me med potjo opozarjale table z medvedjo taco. Po brskanju na net-u naj bi to bila Roška pot, ena od naravoslovnih poti tega območja. Srečanje s temi kosmatinci je zares malo verjetno, izogibati pa se je treba le samici z mladički. Kakorkoli že, misel na to mi je dala nekakšno čudežno moč v moje noge, ki so vztrajno pritiskale na pedala mojega kolesa in se spočile ob adrenalinskem spustu navzdol. Juhej - to je pa dober občutek !!! Cilj ČRNOMELJ je bil dosežen. Bravo mi !

06.06.2009: Trzin - Šmarješke toplice

 


  • Datum: 06.06.2009
  • Destinacija: Trzin - Domžale - smer Litija - Bogenšperk - Temenica - smer Trebnje - Šentjurij na Dolenjskem - ob Krki do cilja: Šmarješke toplice
  • Prevožena pot: 95,88 km
  • Čas vožnje (vključno s pavzami):
  • Ekipa: Jani Lampič (naš kolovodja in motivator) s sinom Janezom in hčerko, Nuša, Metod, Boštjan, Jože s punco ter moja malenkost (Mojca).

Drugo leto zapored smo ponovno izvedli kolesarsko turo do Šmarjeških toplic. Tokrat s presenetljivim naskokom v času in povprečni hitrosti.  Po zaslugi Janija, seveda - ki se je ves čas prizadevno trudil, da nas na ravnici obdrži v bolj ali manj strnjeni koloni, razcepili smo se pri premagovanju klancev navzgor, kar je razumljivo, saj vzpone lahko vsak premaguje le s svojim tempom in načinom vožnje. Glavni vzpon bil do Bogenšperka, ki smo ga tokrat izbrali kot altarnativno varianto lanskoletni vožnji mimo Gabrovke, ki nas je dodobra izmučila. Zaključek s piknikom v Šmarjeških, slovo in zaobljuba, da drugo leto ponovimo.

12.06.2010: Trzin - Šmarješke toplice III.

  • Datum: 12.06.2010 
  • Odhod: prva ekipa ob cca 7h iz Kamnika, jaz pridružena ob 7:20 na Viru (smer Ihan)
  • Prihod: 14:20 (3 postanke po cca 15-30 min smo si pa kar privoščili) 
  • Destinacija: Trzin - Šmarješke toplice 
  • Ekipa: Nuša, Marta, Daša, Mojca in....blažen med ženami Boštjan :-) 

 

Spet smo se podali na naše tradicionalno, vsakoletno kolesarjenje proti Šmarješkim toplicam. Posebej naj pohvalim svojo sestrico (4 mesece po porodu), ki je vztrajno in potrpežljivo pritiskala na pedala in se ni "predala" tudi na večjih vzponih, ki smo jih morali na naši poti premagati (Bogenšperk, Mokronog). Vročina nas je zares zdelovala bolj kot pa sami vzponi, menda se je ta dan povzpela vse do 30 stopinj in malo čez.

03.07.2010: Trzin-Črnomelj II. (102km, vendar tokrat ne preko Kočevskih gozdov :-))

Sobota, 4.7., odhod ob 7h iz Trzina, vendar bi se splačalo iti že ob 6h, saj je kmalu (že pred 8h) bilo čutiti toplo ozračje. V vseh nadaljnjih urah je pasje pripekalo. Ne vem, če sem že kdaj popila toliko vode in med potjo pojedla energetskih tablic in bonbonov (hvala Mika !!). Vendar so mi očitno pomagale do cca 4/5 poti.

Dobro me je zdelal skoraj 6 km vzpon do vrha Brezovica pri Črmošnjicah (543 m.n.v.), kjer me je malo pred vrhom dobro zvilo. Vas je v peklenski vročini že kdaj zeblo in se vam je po telesu naježila koža ? Nujen je bil postanek v senci in malce okrepčila....potem pa še tistih cca 20 km do cilja, ki ga tudi ni bilo konec. Posledice niso bile zanemarljive (boleča kolena in stegna), vendar začuda zelo kratkotrajne. Naslednji dan je bilo vse OK. Morda pa je pomagala tista Markotova "žavbica" za razbolele mišice po telesni aktivnosti :-))

Ta dan sva z Markotom srečala ogromno kolesarjev, ki so gonili v skupinah. Eni iz Škofje loke v Podzemelj, drugi iz Kamnika v Vinico, tretji pa ne vem...individualno ali pa tudi nekaj podobnega....

07.06.2014: Trzin - Šmarješke toplice IV.

  • Datum: 07.06.2014
  • Start: ob 7:30 izpred Hotela Krona Domžale (se pridruživa z Markotom ekipi, ki prikolesari iz Kamnika)   
  • Pot: Domžale - Litija - Bogenšperk - Temenica - Trebnje - Mirna - Puščava - Mokronog - Velike Poljane - Male Poljane - Šmarjeta - Šmarješke toplice
  • Cilj: prihod ob 13:45 (moja malenkost s sestro) ...ostali pa vsaj 30min prej :-)
  • Ekipa: 9 kom (4x moški, 5x žensk)

 

Dolenjske toplice

Stran s slikami z Dolenjskih toplic je na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/dolenjske_toplice.htm

Mirna gora (1048m) in Maverlen - 04.julij 2013


  • Izhodišče: makadam parkirišče pri cerkvici v vasici Vrčice
  • Pot do vrha: po makadamski cesti v smeri Kleča, Planine in Mirna gora (1048m)
  • Čas hoje: 1h 45min do vrha 

Več na spletni strani: http://www.belakrajina.si/sl/naravna-dediscina/mirna-gora.

Mirna gora se nahaja na JV robu Kočevskega roga. Gre za prijetno, nezahtevno pot, pa vendar v zadnji tretjini "preseneti" pot navkreber, ki manj izkušenim pohodnikom tudi vzame nekaj sape. Kljub temu je pot brez težav "premagljiva", poteka pa tudi povečini po senčni gozdni poti, kar je v poletnem času še kako dobrodošlo. 

Na vrhu me je presenetila komfortna koča (ki jo upravlja PD Črnomelj), s prostrano teraso in lepim razgledom. Okolica je zelo lepo urejena, na voljo tudi nekaj otroških igral, poseben čar pa daje mogočno drevo, ki nudi prijetno senco.

V neposredni bližini se je možno tudi povzpeti na kamniti stolp.

Dan smo zaključili z "napadom" na maline v domačem vinogradu na Maverlen.

 

 

Po poteh Kočevskih gozdov do RTV oddajnika Kozice (741m); 20.oktober 2019

 

Danes (na jesensko nedeljo v oktobru) pa v objem Kočevskih gozdov, do RTV oddajnika na vrh Kozice (741m). Gozdni poti do vrha oddajnika sta dve (krajša in daljša, vsaka pa je označena s svojim simbolom (hrastov les in želod). Proti vrhu smo opazili na drevesih tudi rdeče oznake z medvedovo taco in kot običajno sem bila tudi tokrat tarča za zbijanje šal. Ob klepetu na naši poti so mi misli na te kosmatince nekako odtavali proč in prepustila sem se vonju, barvam in danosti narave, kot običajno.

Za izhodišče smo izbrali krajšo gozdno pot iz vasi Laze pri Predgradu (217m), ki se v prvi tretjini kar pošteno vzpenja navkreber in je potrebna previdnost. V jesenskem času (suho vreme) niti ni nevarnosti, razen malce pogrezanja v veliko količino odpadlega listja, pod katerim se lahko skriva tudi kakšna korenina ali kamenje.

Cca 50m pod vrhom, kjer se nahaja oddajnik, je na voljo klopca, od koder je lep razgled na kanjon Kolpe in kočevski gozd, odet v jesenske barve. Na vrhu se nahaja RTV oddajnik in manjša koča (ni gostinske ponudbe!!),od koder se lahko krene naprej v smeri proti Predgrad-u in Dolu, od koder bi lahko po tej krožni poti prišli nazaj v Laze. Mi smo se odločili za povratek po isti poti, kar nam je vzelo 3h in 12min aktivne hoje (5,5 km).

Pohodniška po Beli Krajini (Črnomelj -Sv.Križ/593m-Črnomelj); 10.april 2021


Sobotni pohodniški dan tokrat malo drugače. Namesto gorskih vrhov, ki so se v teh dneh ponovno odeli v snežno odejo (presenečenje tudi v nižinah), smo se tokrat odločili za bolj nižinsko pohodniško turco, pa zato daljšo (16km / 5,5h).

Pot z izhodiščem v Črnomlju, nas je popeljala čez naselja, polja, travnike, preko barvite Dobličice, habitata črne človeške ribice pri izviru Jelševnik, mimo vinogradov vse do vrha Sv. Križ (593m) in seveda nazaj v Črnomelj preko vinorodnega Maverlen.

Meni zelo zanimiva in raznolika pot, tako da marsikaj nisem pustila neopaženo ???

Hvala "vodnikoma" Justini in Jože Pavlišič

S kanuji po Kolpi - 21. avgust 2010

Pred-zadnjo avgustovsko soboto smo se odzvali vabilu prijateljev na izlet s kanuji po mejni reki Kolpi.  5 družin (9 odraslih + 8 otrok v starosti od 4 do 10 let) smo se sestali na izhodiščni lokaciji - v kraju Dol pri Starem trgu ob Kolpi, kjer zakonca Majerle nudita turistom izposojo športne opreme, prenočitev in še mnogo več.

Prijazna gospa je otrokom priskrbela rešilne jopiče in čelade (za odrasle niso potrebni), gospod pa nas je naložil v svoj kombi skupaj s 5-imi kanuji do startne pozicij (cca 8 km od Dola). Tam smo se preoblekli (kopalke in mikica je ravno prav) in obuli. Zelo dobrodošli so vodni copati zaradi drsečih kamnov, na katere si primoran stopiti, če je treba kje kanu poriniti čez jez. In potem štart.....

Veslanje po mirni vodi je povsem enostavno in nenevarno. Malo spretnosti, predvidevanja in moči v rokah potrebuješ le takrat, ko moraš "premagati" brzico oz. ko veslaš s tokom, da te ne odnese drugam. Na naši poti smo morali kanuje 2x spraviti peš čez kamenje oz. jez, cca 3x pa smo imeli brzico, kjer moraš kanu najprej pravilno usmeriti in potem močno veslati v smeri deroče vode, sicer "podrajsaš" po tleh ali te zanese kam drugam.

Za otroke je bilo pravo veselje, sploh ko smo se med potjo 3x ustavili za kopanje in malico. Med potjo smo se naužili lepot Kolpe in se pozdravili z drugimi veslači, ki jih ni bilo malo na ta dan. Najbolje pa si bomo verjetno zapomnili skupino dobro razpoloženih fantov, ki so bili verjetno kar dobro nadelani. Se ne bi čudila, če so bili oni tisti, ki so izgubili polno pločevinko piva.Izlet smo zaključili s pečenimi postrvi na turistični kmetiji Madronič. Nedaleč je na voljo tudi avtokamp Konda.

Prihod domov ob 21:30, zadovoljni in kar dobro utrujeni. Poskusite veslati 8,5 kilometrov tudi vi :-)

 

S kanuji po Kolpi II (10. julij 2011)

Ista tura kot avgusta lani, le da smo tokrat kanuje spustili v vodo višje in s tem naredili malce daljšo turo. Osebno sem to razliko dobro občutila, kot tudi posledice sonca, ki nas je nekatere dobro opeklo, kljub mazanju s sončno kremo. Zaključek seveda ponovno s pečenimi postrvi. Smo pa tokrat naredili tudi nekaj podvodnih posnetkov.

 

Šmarješke toplice

Stran z nekaj slikami je na ogled še na stari spletni strani:
http://www.nastja.com/old/travel/smarjesket.htm

KOROŠKA regija

Pod oblake nad Slovenj Gradcem z jadralnim letalom (Justina, Jože, 28.09.2011)

To je bilo darilo, na katerega sta J. in J. čakala 2 leti, vendar "kdor čaka, dočaka" - dodali pa bi lahko, "pa še malo (po)čaka", saj tovrstno letalstvo še zdaleč ni po principu "prideš-se vkrcaš-odletiš". Gre za dejavnost, kjer si je očitno treba vzeti čas. 

Priprava jadralnega letala za polet 2 oseb je terjala najprej menjavo zaključkov kril. Potem je sledilo tankanje vode v rep letala, s čimer menda dosežejo pravo ravnotežje med (večjo) težo letala na sprednjem delu z lažjim zadnjim delom letala. Zatem so morali letalo ustrezno premakniti na pisto. Pri tem manevru je motorno letalo nuja.

Pred tem smo imeli dovolj časa si ogledati notranjost letala - sedala in armaturo z instrumenti, ki so pri jadralnem letenju na voljo "kopilotu": višinometer, merilnik hitrosti,variometer, kompas (verjetno sem na kaj še pozabila). Kakšni so občutki v zraku potem, ko se jadralno letalo odklopi od motornega, pa ne morem pisati, saj nisem še doživela tega. Bi pa rekla, da je to posebna "zračna romantika"...da dobiš posebne mehurčke v želodcu, ko začutiš da letiš svobodno kot ptica.

No tudi na tleh je bilo po svoje zanimivo. Aerodrom Slovenj Gradec leži na lepi lokaciji, v Mislinjski dolini (20 km iz Velenja). Pred hotelom imajo postavljen zemljevid Slovenj Gradca s predlaganimi turističnimi tematskimi potmi (zelo pohvalno):

  • Meškova pot (14 km)
  • Po poti domačih obrti (7 km)
  • Bernekerjeva pot (7,5 km - tudi za kolesarje)
  • Pot na Rahtelov vrh (4 km)
  • Pohodniška pot na Plešivec (10 km)
  • Pot Rimljanov (11 km)
  • Pot v deželo škratov (6 km)
  • Puščavnikova pot (7 km)

Meškova pot Po poti domačih obrti Bernekerjeva pot

Pot na Rahtelov vrh Pohodniška pot Plešivec Pot Rimljanov

Pot v deželo škratov Puščavnikova pot

IDEJE ZA DRUŽINSKE IZLETE, torej !!!

Tu so lepi gozdovi in travniki, letališke steze pa se nahajajo neposredno ob hotelu Aerodrom Hotel 4*, v katerem so nam podarili tudi 2 kosila gratis. Hrana je bila izvrstna, še lepše pa je vse skupaj, ker iz restavracije lahko opazuješ vzlete in pristanke avionov.

V času našega obiska so vse "gledalce" nekako kratkočasili tudi skupine padalcev, ki so se zvrsti v 4 "loade" (polete) po cca 10 padalcev. 

Ogled videa - klikni spodaj.

Video je dolg 10 min. Zanimivo: 

  • 01:40  - 02:30 / vzlet
  • 04:15  - 05:00 / ovinek, pilotira J.
  • 09:30  - 09:00 / pristanek

 

NOTRANJSKO-KRAŠKA regija

03.06.2012: Družinsko kolesarjenje okoli presihajočega Cerkniškega jezera (23 km)

Cerknica je primerna tako za pohodnike (vzpon na Slivnico), kot za sprehajalce (Rakov Škocjan) in kolesarje. Mi smo izbrali slednje in se podali s kolesom na pot okoli Cerkniškega jezera. Okolica je lepa, jezero samo pa v sončnem vremenu pride še posebej do izraza. Pravi biser in velika učilnica narave. Idealna lokacija za šolski izlet, na katerem se otroci lahko poučijo o tem, katere redke živali živijo tu (npr. ptice kot so "rumena pastirica" in "kosec"), kakšno je rastlinje,  ipd.
  • Dostop (z avtom): primorska AC/izvoz Unec, vožnja skozi Rakek do Cerknice.
  • Izhodišče kolesarjenja: parkirišče pred Mercatorjem (pred izhodom iz Cerknice) v smeri proti Dolenje vasi
  • Krožna kolesarska tura (23km): Dolenja vas - Dolenje jezero - (vožnja po gozdni poti z manjšimi vzponi in spusti) - Gorenje Jezero - Lipsenj - Žerovnica - Grahovo - Martinjak - in nazaj do izhodiščne točke (Mercator)
  • Ekipa: Marko, Mojca, Nastja (11) in Kaja (8)

Pot je srednje zahtevna (za najmlajše), majčkeno spodbude je bilo potrebno za Kajo (8) na relaciji Dolenje Jezero - Gorenje jezero, saj se pot ponekod tudi malce dvigne. Ampak tudi spusti na makadam gozdni poti niso tako "nedolžni", saj ti ob zaviranju lahko kolo tudi spodnese. Najlepši del poti je bil spust iz gozdne poti proti Gorenje jezeru in naprej, kjer Cerkniško jezero zablesti v prav posebni lepoti.

Druge znamenitosti na poti oz. v bližini (ideja za naslednjič - dostop z avtom):

  1. Krajinski park Rakov Škocjan
  2. Muzej Jezerski hram (možen ogled žive makete delovanja Cerkniškega jezera).
  3. Križna jama: možen dostop z avtom, obisk od aprila do septembra: V jamo (menda) vodi nezahteven spust, od koder ponujajo tudi rafting po podzemni reki.

Druženje na posestvu Društva Lovrenc, Cerknica - 18. maj 2014

Tokrat družabno popoldne s spomladanskim “evropiknikom” v Dolenji vasi, na posestvu Društva Lovrenc v Cerknici. Društvo v svojem delovanju in ponudbi želi ohranjati spomin na generala Rudolfa Maistra, ki je deloval in umrl v neposredni bližini in tudi spomin na slovensko konjeniško zgodovino. 

V spominskem kotičku hiše je takole zapisano:

…"Ob sodelovanju pokojnega prof.dr. Sergeja Vrišerja, zgodovinarja in kustosa iz Maribora, smo avtentično oborožili in opremili 24 konjenikov Štajersko-koroško-kranjskega dragonskega polka št. 5, edinega slovenskega konjeniškega polka v zgodovini ter polka, ki je pod poveljstvom generala Maistra pomembno prispeval k razvoju usodnih dogodkov na Koroškem in v Mariboru leta 1918…."

Res prijeten ambient.

Za odrasle priložnost za druženje, za otroke pa vsekakor jahanje konj in vožnja z lojtrnikom do Cerkniškega jezera.

Postojnska jama in Predjamski grad (Erazmov viteški turnir - avgust 2003)

Za nedeljski enodnevni izlet smo si dne 24.08.2003 izbrali ogled Postojnske jame in obisk Erazmovega viteškega turnirja v Predjami, ki se na tem mestu odvija že devetič (9.) zapored. Dogodek privabi v Predjamo obiskovalce iz večih dežel, ki se ob tej priložnosti ob pomoči organizatorjev prireditve spoznajo s tradicijo, običaji in načinom življenja ljudi iz 16.stoletja. Le-tega danes predstavljajo na osnovi znanja, zapiskov in ilustracij iz 16.stol. ali tistih, ki o tem stoletju pričajo.

Ker smo dopoldan namenili za ogled Postojnske jame (v kateri smo se ob 10,56 stopinj celzija tudi ohladili v pravem pomenu besede), smo v Predjamo prišli ob 13:30 popoldan, ko so se začele odvijati glavne točke programa - ogled slik v nadaljevanju.

Prvo zanimivo presenečenje je bilo srečanje s pravim pitonom, ogromno kačo, ki jo je okoli ramen imel ovito gospodič, oblečen v garderobo takratnega časa. Vsi smo jo lepo pobožali in moram reči, da nismo občutili prav nobenega strahu, dotik sam pa je bil prav prijeten.

Po prigrizku hrane smo si ogledali Predjamski grad s sobanami in drugimi prostori (mučilnice, takratne toalete, kleti,...). Ob nastopu glumačev (mislim da so bili to Teater Cizamo) na enem od prostorov je bilo še posebej zabavno (žongliranje z meči, baklami, bruhanje ognja in pokanje šal).

Turnirski prostor in finalni boji Erazmovega viteškega turnirja je bil špica dogajanja. Fanfare, bobni in metalci zastav so naznanili prihod grajske gospode - z Erazmom na čelu. Po prihodu tekmovalcev in izpeljani viteški prisegi se je začelo finalno tekmovanje lokostrelcev, v katerem se je pomeril tudi "črni vitez" in zmagal. Sledil je finalni boj mečevalcev ter skupinski spopad vseh mečevalcev. Kri pa nam je pognalo po telesu spretnostno tekmovanje vitezov na konjih. Le-ti so bili malce nemirni, tako da je eden konj kar pobegnil svojemu lastniku.

Ker se je program nagibal h koncu in ker smo se hoteli izogniti hkratnemu odhodu zares ogromne množice ljudi, smo se počasi odpravili domov.

Slike iz Postojnske jame, obiska Predjamskega gradu in viteškega turnirja so na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/postojnska-predjama.htm

 

 

OBALNO-KRAŠKA regija

01.05.2011: Kolesarjenje po Krajinskem parku doline Glinščice in vzpon na Slavnik (1028m), južno od Kozine

Nedeljo 1.5. smo si s prijatelji izbrali za izlet proti Primorski. Sama sem se namesto pohoda odločila za kolesarjenje po trasi opuščene železnice v Krajinskem parku doline Glinščice, vsi ostali pa za vzpon na Slavnik (1108m), katerega izhodišče je v vasi Podgorje, nekaj kilometrov južno od Kozine.

Mojo kolesarsko turo sem začela na parkirišču v Podgorju, kjer pohodniki štartajo svoj vzpon na Slavnik, na pot Krajinskega parka pa sem vstopila na odcepu glavne ceste Kozina–Koper za Klanec.  Celotna pot krajinskega parka poteka na območju Občine Hrpelje - Kozina in sosednje občine Dolina v Italiji.  Sama sem prevozila le del poti, od občine Kozina - Hrpelje do Doline (San Dorligo della Valle), torej: začetek v vasi Podgorje - Prešnica - Klanec pri Kozini - nato smer za Ocizla in Beka - prečkanje meje v zaselku Botač (Botazzio) - Sant Antonio in Bosco - Bagnoli - San Dorligo della Valle (IT).

Kolesarsko-sprehajalna pot je makadam cesta, ki je na določenih predelih tudi precej kamnita, zato je gorsko kolo z debelejšimi gumami več kot potreben. Cesta je dovolj široka, tako da ni ovir niti za sprehajalce niti za kolesarje, ki se en drugemu umikajo. Še posebej se mi je zdel zanimiv tisti del poti (pred prečkanjem meje), ki sem ga prevozila skozi "tunelčke", vdelane v mogočno skalovje. Od tam se ponuja čudovit razgled na slovensko obalo z dobro vidnim morjem. Zares moj cilj ni bila Italija. Ker se je pot vila stran od glavne asfaltne ceste, niti nimaš občutka, kje se zares nahajaš. Le 2x je bila prekinitev kolesarsko-sprehajalne poti, ki seka lokalno cesto, tako da si lahko odčitaš ime kraja.  Da sem "prestopila" k sosedom, sem posumila, ko so me nekateri prijazni sprehajalci in kolesarji začeli pozdravljati z "Buon-giorno " :-)

Pot na slovenski strani (predvidevam, da bi z nadaljevanjem kolesarjenja prišla nazaj v Slovenijo) ponuja menda še veliko lepega za videti. Takole piše na spletni strani občine Hrpelje-Kozina:

" Lepo urejena sprehajalno-kolesarska pot in druge pešpoti, ki so speljane skozi pestro krajino z ilirskim, sredozemskim in alpskim rastlinstvom, vodijo do jam s starodavnimi napisi ter do izvirov in razglednih točk z edinstvenim pogledom na Tržaški zaliv. Izredno slikovit je tudi 36-metrski slap Supet, ki včasih pozimi poledeni. Ostanki rimskega vodovoda, razvaline gradu Lorencon in Muhovega gradu ter starih mlinov in cerkev svete Marije pričajo o bogati zgodovini teh krajev."

Vsekakor dobra ideja, da se vrnemo semkaj še 1x. Kolesarska pot je primerna tudi za otroke, dolžino poti pa si itak lahko vsak odmeri sam.

Več o vzponu na Slavnik na Markotovem blogu: 

 http://imedi.si/blog/jeanmark/2011/05/01/slavnik-1028/.

 

 

 

08.05.2021 - Obalni odklop s prijateljico

Tole pa je bil eden tistih dnevov, ki si ga vzameš za prijateljico in počneš vse tiste stvari, ki jih imaš rad in odklopiš od vsega.

Preprosto - pravi užitek.

Nočitev sem nama uredila v Villi Andor v Ankaranu, kje so naju presenetili predvsem z okusno hrano, prijetno teraso in prijaznostjo.

Doživeli sva res krasen sončni zahod v Kopru, naslednje jutro pa sva skočili na kolo, ki sva si jih lahko izposodili kar v Vili Andor, potem pa sva malce raziskali obalne stezice.

Cca 60km se nama je nabralo na poti: Ankaran-Piran-Ankaran, pa vmes še malo gori doli po izven koprskih stezicah (Triban - Vanganel - Kampel). Presenetljivo, koliko lepih stezic, mimo katerih se pogosto samo peljemo, ko se odpravljamo na slovensko obalo.

12.06.2011: Družinska kolesariada po Poti zdravja prijateljstva (Porečanka1) in obisk Čarobnega dne v Kopru

Nedelja 12.junija je bila rezervirana za "čarobne otroške trenutke" v Kopru (prireditev Čarobni dan pod organizacijo NETVIZIJE). Vendar smo ga izkoristili tudi in predvsem za družinsko kolesarjenje ob slovenski obali.

Izbrali smo si urejeno in označeno kolesarsko pot po nekdanji ozkotirni železniški progi med Trstom in Porečem. Le-ta je menda obratovala med letoma 1902 in 1935. Pot je lahka, večinoma asfaltirana, makadam pa lepo urejen in bistveno manj "odbijajoč" kot tista pot, ki sem jo prevozila po Krajinskem parku doline Glinščice. Idealno torej za otroke. Vsega skupaj smo naredili cca 23km. To je nekaj km manj kot npr. Mojstrana-Kranjska gora in nazaj, zato pa z dvema manjšima vzponoma, ki za 7 letnega otroka lahko pomeni seveda svojstven napor (bravo Kaja!!).

  • Start: ob 12:10/parkirišče  pri mejne prehodu Sečovlje
  • Pot: kolesarska trasa D-8,
  • Razdalja: 23 km
  • Cilj: 14:30,Koper

Kako smo torej kolesarili ? Najprej smo se vozili mimo Sečoveljskih solin in nato ob obali mimo kampa Lucije pri Portorožu, kjer smo zavili desno v smeri proti Strunjanu. Tu sta se morali Nastja in Kaja soočiti s prvim vzponom. Ob vseh "AH-ih" in "JOJ-ih", Kaja vendarle ni hotela sestopiti s kolesa in je trmasto brcala v hrib. Pred tunelom Valeta (550m) smo se okrepčali z jabolkom in bili seveda največji heroji po Kajinih besedah. Vožna skozi prijetno hladen tunel Valeta nas je "osvežil" za nadaljno kolesarjenje. Ko smo se že ravno dodobra segreli na soncu, nam je prav prišel še en tunelček, preden smo prispeli do Izolske obale. Nekako smo se znašli na križišču, kjer vodijo glavne ceste proti Kopru, zato smo bili primorani se odločite za krajši nevarnejši odsek po glavni cesti (cca 100m), kjer smo s prečkanjem  ceste vendarle prišli na kolesarsko pot, ki ob obali vodi v smeri proti Kopru. Zanimiva preiskušnja discipline in upoštevanja pravil kolesarske vožnje za Nastjo, ki čez nekaj dni v šoli opravlja kolesarski izpit :-)

V Kopru smo se najprej dobro najedli, potem pa se poveselili v Deželi Pika Nogavičke, Deželi Čebelice Maje, Deželi Janka in Metke, Deželi Petra Pana. 

Seveda ni bilo mogoče prezreti Jumping-trampolina in slastnega sladoleda. Najbolj zabavna pa se nam je zdela otroška ustvarjalnica, kjer smo punce izdelale otroške torbice. Časa je bilo še tudi dovolj za skok v vodo (samo Marko in Kaja). Pri tem ju ni oviralo dejstvo, da smo doma pozabili kopalke in brisače. Kopalke so nadomestile spodnje hlače, brisače pa jopica z dolgimi rokavi in toplo sonce :-).

Lep dan za nami....pred nami pa nova misel "kam naslednjič?"....

17km krožna pot od Sočerge do Kraškega robu (Veli Badin) in vzponim na Kuk ((498m) - 27.marec 2022



Sončna nedelja (in tik pred napovedjo deževnega aprilskega vremena) me je v družbi dveh kolegic zvabila v smer proti Krasu. Vsaj sedaj, v spomladanskem času in pred vročim poletjem, je tam prijetno pohajkovati.

Cilj nam je bil Kraški rob, t.i. "ušesa Istre"; kjer smo prisluhnile in si razgledale čudovito naravo na meji med Istro in Krasom.

Ušesa istre so pravzaprav simbolični vzdevek za Veli Badin oz. Kraški rob, katerega glavna posebnost so "spodmoli", ki veljajo menda za največje v Sloveniji. Res lepa formacija apnenčastega ostenja, ki doseže globino do 13m in višine 12m (ali celo več), nastanek teh čudovitih skalnatih oblik pa pripisujejo različnim dejavnikom: tektonskim, temperaturnim, korozivnim in verjetno tudi biološkim.

Pot smo začele ob gostilni Sočerga, ob cesti cca 300m pod hribom, ki po asfaltirani gozdni poti vodi do cerkvice Sv. Kvirik. In ko takole pregledam fotografije različnih motivov narave, lahko rečem, da smo izbrale res lepo in slikovito pot, na kateri se ti ponudi veliko zanimivih točk postankov.

Na poti do Velikega Badina kreneš 50m s poti, kjer si lahko ogledaš zanimiv skalnati bunker, v nadaljevanju naravni kamniti most, na koncu pa seveda presežek narave - to je Veli Badin z znamenitimi "spodmoli". Tule smo si vzele kar nekaj časa, saj enostavno ne moreš naprej, ker te neka sila narave dobesedno ustavi, da občuduješ lepoto oblikovanih skal.

Ko smo se naužile "spodmolov", smo nadaljevale pot do naselja Movraž, tam pa povprašale domačinko, katera je najboljša pot za vzpon na Kuk. In takšen lokalni nasvet se res izkaže za več kot hvaležen. Za vzpon na Kuk je od tu na voljo daljša ali bolj strma in krajša pot. Izberemo slednjo, kar nam je predlagala tudi prijazna domačinka, češ...saj delujemo kot prave pohodnice. No, ta vzpon res ni bil strm in recimo da imajo tu na Krasu svojo kategorizacijo hribovskih vzponov :-).

Pot se do vrha Kuka vije po res lepi poti, na vrhu pa se ti ponudi čudovit razgled in možnost srečanja s konji, ki se pasejo izza ograje in so nam žal delovali malce shirani. In  tako sami.

V upanju, da imajo tukaj pod vrhom Kuka svojega skrbnika smo sestopile po isti poti do naselje Movraž.

Ker smo avto imele na drugi strani hriba, je bilo potrebno premagati še tega :-)

Podale smo se tako po KRIŽEVI POT iz Movraža k cerkvici sv. Kvirika in uspešno sklenile pot do avtomobila, ki smo ga parkirala ob cesti pri Gostilni " Sočerga " (naslov: Sočerga 1).

Ja, kar pošteno smo se nahodile na ta dan in zaključile z bilanco prehojene poti v dolžini cca 17km: Sočerga - cerkev Sv. Kvirka - Veli Badin - preko Movraške vale do naselja Movraž - vzpon na Kuk - spust do Movraža in po "križevi poti" ponovno v hrib do cerkvice sv. Kvirika.

Po obalnih stezicah - po Seški poti (7km); 23.1.2022

Slovenska obala nas običajno privabi v toplejših mesecih leta, ko je čas za kopanje in morda tudi kakšno kolesarjenje. Temperature v letošjem januarju kar pestro skačejo iz minusa v plus, vremenske razmere pa kot "mešano na žaru": dež, sneg, megla, sonce, ....

Za današnjo, predzadnjo nedeljo v januarju sem nama tako izbrala SLO obalo. Če nas pot semkaj res redkokdaj zanese med letom, je zato primerno in prav, da včasih uberemo korake tudi po obalnih stezicah.

Tokrat sem nama izbrala krožno Seško pot (7km). To začneš kar v Portorožu po Strmi pot in Senčni ulici, nato pa nadaljuješ po gozdni poti mimo oljčnih nasadov do polotoka Seča, kjer se ti odpre pogled na Sečoveljske soline in Jernejev kanal. Pa mimo Forme Vive in kampa Lucija.

Za zaključek se zapeljeva še v Strunjan, kjer parkirava na manjšem parkirišču pred župnijsko cerkvijo Marijinega prikazanja, od koder se peš odpraviš proti Mesečevemu zalivu.

Pot je lepo urejena in na določenih delih tudi varovana. Kljub zimskemu času, je bilo povsem enostavno hoditi navzdol, je pa previdnost potrebna, saj če so tla vlažna, hitro lahko spodrsne. Do zaliva so stopnice oz. se spustiš navzdol, nazaj pa seveda v hrib, kar te v tem času leta samo prijetno ogreje. Priporočam izlet, Seška pot je zelo dobro označena, s skoraj več usmerjevalnimi znaki, kot jih premore kakšen gorski vrh.

Poprvomajsko pohajkovanje po Obali (Akvarij Piran, Aquapark Žusterna, Marezige)

 

Želja, da gremo punce lovit "sonce" na Obalo se je na današnji dan (2.5.2014) izjalovila, saj smo v Piranu doživeli tak naliv, da ga težko opišem, priložnosti za foto dokaz pa ni bilo. V eni roki dežnik, z nogami pa v globokih lužah. Mokre smo bile do zadnje plati, medtem ko smo korakale navkreber po ozkih piranskih uličicah, po katerih je drla voda. Dvomim, da imajo v Piranu za odvodjavanje uličic res dobro poskrbljeno za take primere.

Kakorkoli že, vremensko neugodne pogoje smo zato izkoristile za obisk Akvarija v Piranu, kopanje v Aquapark Žusterni in za obisk vinorodnega kraja Marezige, na domačiji družine Bržan. 

Marezige se nahajajo cca 10 km nad Koprom in vas se mi je takoj prikupila, mož pa bi bil nad njenimi cestami verjetno še posebej navdušen, saj ponuja dinamičen teren tudi za bolj zahtevnega kolesarja. Vsekakor je to vinorodno področje - dom refoška in malvazije. Pri Bržanovih je čudovit razgled na Slavnik in na obalo.

Hvala ga. Nadi (eni od obiskovalk moje spletne strani :-) za prijazen sprejem, da me še naprej spremlja na tem spletnem mestu in da mi morda tudi sama zaupa družinske popotniške izkušnje.

 

Škocjanske jame (učna pot Škocjan) - oktober 2008

18.10.2008 - Izlet z Društvom prijateljev mladine Trzin, obisk Škocjanskih jam in sprehod po učni poti Škocjan

To je bil izlet, ki je v lepem sončnem dnevu bil ne samo prijeten in zabaven, pač pa tudi poučen za otroke in odrasle. Naj pohvalim našega vodiča Ladota, ki je izbral res super destinacijo in nam postregel tudi z nekaj zanimivimi informacijami.

Za vse, ki smo se izleta udeležili (cca 50, če se ne motim) pa upam, da se bomo še kdaj oz. večkrat odločili za takšna prijetna druženja. Otroci so uživali, naši dve punci sta bili navdušeni predvsem nad vožnjo z vlakom (Lj.-Divača); pa seveda nad jamo in zanimivostmi ki smo jih srečali na učni poti.

Več slik na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/skocjan-jame.htm

OSREDNJE SLOVENSKA regija

Občina Borovnica,Občina Brezovica, Občina Dobrepolje, Občina Dobrova - Polhov Gradec, Občina Dol pri Ljubljani, Občina Domžale, Občina Grosuplje, Občina Horjul, Občina Ig, Občina Ivančna Gorica, Občina Kamnik, Občina Komenda, Mestna občina Ljubljana, Občina Litija, Občina Logatec, Občina Log - Dragomer, Občina Lukovica, Občina Medvode, Občina Mengeš, Občina Moravče, Občina Škofljica, Občina Šmartno pri Litiji, Občina Trzin, Občina Velike Lašče, Občina Vodice, Občina Vrhnika.

27.4.2018: S kolesom do Kamniške Bistrice (55 km) in prvo testiranje drona

Prijetna kolesarska turca,....ponovno z mojim Ebike-om, ki me prijetno utrudi in hvaležno pomaga tam kjer mu to "dovolim".

  • Prevožena pot (55 km): Domžale-Rodica-Zgornje Jarše-Šmarca-Perovo-Kamnik-Mekinje-Godič-Zagorica nad Kamnikom-Stahovica-Kamniška Bistrica ... in nazaj preko Volčjega Potoka-Radomlje-Vir-Podrečje-Zaborš-Prelog

 

Posnetek z dronom (MarkoP) - TUKAJ.

3.6.2018: S kolesom do doline Besnice (Lj-okolica)

Kolesarjenje po okoliških krajih Ljubljanske okolice, vse do Besnice je ravno pravšnja, da se malce razmigaš in pravočasno prideš domov in še skuhaš kosilo (43 km, 2h 25min). Pot je večinoma ravninska z malenkostnimi vzponi, predvsem pa poteka po poteh dokaj umirjenega prometa. Tu mislim na del poti , ki vodi od Dola pri Ljubljani, preko naselja Kleče in reke Save, vse do Podgrada in Besnice, kjer te pot vodi v hladu gozda in istoimenskega potoka Besnice.

Prevožena pot:
Prelog - Ihan - Videm  - Dol pri Ljubljani - Kleče pri Dolu- prečkanje Save - Laze pri Dolskem  - Podgrad - Besnica - (povratek na Podgrad) - Lj. Zalog - Agrokombinatska cesta - Sneberska cesta  -Zadobrovška cesta - Cesa v Prod (slepa cesta z veliko češnjo, ki se v tem času polna češenj ponuja vsakemu mimoidočemu) - Podgorica - Pšata - Bišče - Mala Loka - Prelog

V tem delu se nahaja tudi Borovničeva pohodniška  pot z izhodiščem v kraju Podgrad, nato pa mimo naselja Vnajnarje to Janč. Tokrat šibava mimo na kolesih, enkrat pa morda tudi peš: http://sadnacesta.si/borovniceva-pohodna-pot/... Po zloženki sodeč, ki sem si jo snela iz te spletne strani je v tem okraju množica turističnih kmetij , kjer bi se splačalo ustaviti na kakšnih domačih dobrotah. Predvsem pa si je za zapomniti, da je 2. in 3. nedeljo v juniju mesec jagod, v juniju borovničev pohod, prve nedelje v oktobru pa v znamenju kostanja (kostanjeve nedelje).

20.5.2010: Vrh Sv. Treh Kraljev (Vrhnika)

  • Datum: 22.05.2010
  • Destinacija: krožna pot Vrhnika - Vrh Sv. Treh Kraljev (884 m) - Vrhnika
  • Prevožena pot: 43 km
  • Ekipa: Matej, Klementina, Lucija, Mojca

Tole pa je bila moja prva kolesarska otvoritev letos. Super turca skozi dinamično razgiban teren s startom na Vrhniki, zastavljenim ciljem na 884 metrov visokem vrhu Sv.Trije Kralji in povratkom nazaj na Vrhniko.
Vreme nam je bilo naklonjeno, le vmes nas je 1x ujela kratka ploha, pred katero smo se zatekli k lepo urejeni hiši. Tu sta nas prijazno sprejela starejša zakonca in postregla celo s pijačo. Pa smo potem pristali tudi zadaj za hišo, v garaži katere nam je gospod s ponosom pokazal svojega old-timerja. Je menda eden od treh oseb v Sloveniji, ki se ponaša s tem modelom.

Do vrha sv.Treh Kraljev, ki leži 884 metrov n.v., je pot na nekaterih predelih slabša, tako da smo bili primorani kolesa riniti pred sabo. Je pa bil zato spust toliko slajši, vse dokler se ni začel nov.... :-)
Več v slikah spodaj.

14.08.2011: S kolesom do mlinčkov (od Trzina do kraja Suhadole pri Mostah - Komenda)

Tura je primerna za družinsko kolesarjenje, seveda pa je potrebna pazljivost - predvsem na prometni cesti od križišča "Mengeš-Brnik" dalje. Mlinčki se nahajajo v gozdu in se je treba kar malce potruditi, da se jih najde prvič, ko si tam. Mislim, da bi občina lahko poskrbela za kak dodatni smerokaz na makadam poti, ki vodi do tja.

Punci sta prešteli mlinčke in se ustavile pri številki med 65-70, se mi zdi. Kraj je prijetno urejen, idealen za kakšno družabno druženje, saj so na samem mestu postavili tudi majhno hiško z mizo in klopjo.

21.4.2018: S kolesom do jezera Trboje

Za jezero Trboje, natačneje Čolnarno Trboje so mi povedali sodelavci. Prva misel mi je bila seveda "kolo" in tako sva z M. sklenila en prijeten kolesarski obroč.

  • Prevožena razdalja: 56,53 km 
  • Čas kolesarjenja: 2h 39 min 
  • Povprečna hitrost: 21,2 km/h 
  • Pot: Prelog - Zaboršt - Rodica - Mengeš - Vodice - Valburga - Trboje - Moše - Smlednik - Vikrče - Tacen - Gameljne - Ježa (Črnuče) - Podgorica- Pšata - Mala loka - Ihan - Prelog

**App Map MyRIDE

Pot je brez posebnih vzponov, tipična za nabirat kilometre v lepem sončnem vremenu. Naslednjič pa le ne smem pozabiti ključavnice za kolo, ker ob čolnarni Trboje se kolesa lahko pusti kvečjemu na mestu ob cesti, dostop do čolnarne pa je po stopnicah navzdol.

60. pohod - Pot ob žici (Ljubljana, 7.maj 2016)

Pot ob žici 2016 je bil zame na nek način "krstni"; saj sem jo tokrat prvič prehodila v celoti (32,6 km). Vsekakor lahko zasluge pripišem predsvem prijetni družbi, lepemu sončnemu vremenu in dejstvu, da smo pot začeli primerno zgodaj (ob 6:07 pri Agrotehniki Gruda). Nadaljevali smo potem v smeri Koseški bajer - AMZS - Žito - ....in naprej.

 

GPS route tudi na povezavi: https://www.google.com/maps/d/viewer?mid=1x5IsXKAyjYOqxbdxOMDu__cXg3Q

 

Kaj je bila PAMETNA odločitev ?

  • pohodniške palice (da se med hojo "zaposlijo tudi roke")
  • magnetni pas za hrbet, ki te vsak trenutek opominja na pravilno držo
  • kava "coffe to go" v plastenki (za vse, ki dneva ne morejo začeti brez nje) ;jutranja ura 6:07 ni ravno moja redna praksa in po 1h hoje me je kavica prav posebej predramila
  • rezervna majica (prijeten občutek, da se preoblečeš v svežo majico na drugi polovici poti ali ob zaključku)

PRIPOROČILO za naslednjič:

  • superge za vsaj 1/2 številke večje, ker noge ti po 20km kar malce otečejo, prsti zabolijo in občutek je, kot da ti je obutev naenkrat premajhna
  • magnezijeve tablete (šumeče za v vodo)
  • pa kakšen gel ali krema pred ali po obremenitvi mišic (meni so se pojavili krči v stegnih že po 15-ih km): na eni od točk ob poti so ponujali testerje krem iz Arnike, menda pa pomaga tudi Konjski gel ali gel Vražji krempelj.

 

8.4.2018 - S kolesom do Gradiškega jezera (36 km)

Prijetna nedeljska tura (36km, cca 2h 50min). Pot poteka večinoma po asfaltu, vendar pretežno po naseljih in vaseh, na poti tudi nekaj razgledov, sploh ko dosežeš najvišjo točko (425m) in obkolesariš še Gradiško jezero.

Prevožena pot: Prelog-Ihan-Gorjuša-Studenec pri Krtini-Moravče-Podstran- Dole pri Kraščah-mimo Gradiškega jezera - Spodnje Prapreče - Lukovica pri Domžalah - Želodnik - Dob - Podrečje - Domžale - Prelog

Arboretum Volčji potok - Razstava pošastno velikih žuželk in izumrlih morskih velikanov (april 2012)

Čudovita razstava žuželk in morskih velikanov je vredna obiska, tako za odrasle kot za otroke. Pogrešala sem le več informativnih tabel ob razstavljenih žuželkah in ostalih živali, na katerih bi si lahko prebrali kaj več o življenju in lastnostih živali.

 

Arboretum Volčji potok - junij 2009

Kljub muhastemu vremenu, ki ga imamo v teh dneh, smo izbrali pravi termin na sobotno popoldne v juniju in odšli na obisk Arboretuma Volčji potok. Očitno nas že nekaj časa ni bilo, pa še takrat očitno nismo prehodili vse poti. Lepo urejena okolica, "francoski" vrt, zanimiva otroška igrala, ogled metuljev v zaprtem prostoru, razstavljene slike na prostem .....več v slikah spodaj.

Arboretum Volčji potok in razstava kitajskih miniatur - avgust 2005

KITAJSKA ARHITEKTURA IN VRTOVI (jin - jang):
Njihova arhitektura dosledno upošteva stroga pravila, vrt pa daje vtis spontanosti. Stavbe so geometrijske, zgrajene po principu simetrije in ravnovesja, vrtovi pa svobodni in organski, skupaj predstavljajo bivalno celoto.

Simbolni pomen kitajskih rastlin:

  • sliva - simbol prenove, novega življenja in moči volje
  • breskev - simbol pomladi in nesmrtnosti
  • lotos - simbol čistosti, prispodoba človekove duhovne rasti
  • bambus - simbol trdnosti

Nekaj slik je na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/volcji_potok.htm

  • bor - simbol dolgega življenja, vztrajnosti in dostojanstva
  • krizantema - simbol sijaja, blišča, hrepenenja

Bloško jezero - 30. avgust 2015

Ideja za družinski izlet - recimoza 3-5 dni. Malce kopanja, pa morda hoje po Krpanovi poti (še nismo preiskusili). Vsekakor pa mora biti  Idilično za prespat v lesenih hiškah, pri čemer so hišni ljubljenčki dovoljeni.

Kako je z večernim obiskom bloških medvedov, pa ne vem Smile.

Park Idila in tudi okolica jezera je zelo lepo urejena. Vse v sožitju z naravo, če odmislim plastični pribor, ki ga dajejo v baru ob jezeru in gostilnci v parku :-)

 

  

Limbarska gora (773 m) z izhodiščem v Krašnji - 11.02.2018

Limbarska gora je znana kot romarska pot. Nanjo se lahko povzpnemo iz večih smeri. Midva sva izbrala izhodišče v Krašnji. Iz Domžal se pelješ proti Lukovici, do vasi Krašnja, za vasjo pa zaviješ s ceste desno čez nadvoz nad avtocesto. Pot se nadaljuje po asfaltni poti rahlo navzgor, dokler ne prispeš do odcepa na makadam levo. Na prvem možnem mestu ob gozdni cesti parkiramo (pozimi malce težje). In kreneš po makadamski poti naprej v gozd (obvezno slediš oznakam).

Do vrha je cca 50 min, navzdol za morda 5-10 min manj, saj v zimskih razmerah previdnost ni odveč. Na vrhu se nahaja romarska cerkev, pod njo pa gostišče, kjer se prileže topel čaj (na pustno nedeljo pa še kak flancat za povrhu :-)

Pot do vrha zna biti zanimiva tudi za kolesarje, ...vsaj del poti proti vrhu sva hodila po lepo asfaltirani poti in verjetno je takšna tudi nižje dol.

Pustolovski park Geoss (praznovanje Nastjinega 12.rojstnega dne) - junij 2012

GEOSS je geometrično središče Slovenije (več - tukaj) in od lani (2011) znano tudi po pustolovskem parku, ki so ga zgradili v prijetnem ambientu gozda, v vasi Slivna. Mi smo ga izbrali kot darilo za Nastjin 12.rojstni dan in bila je navdušena, prav tako pa tudi ostali povabljeni otroci.

Menda bodo park še dopolnili (razširili), že sedaj pa ponuja polno izzivov adrenalina željnim. Plezanje po vrveh, mrežah, gumah, premagovanje posebnih lesenih "stopalk", hoja po žici...vse na višini od 1 do 11 metrov in tako primerno tudi za manjše otroke (recimo tja od 5 let dalje). Seveda je za varnost poskrbljeno, saj te ustrezno opremijo kot pri alpinističnem plezanju, polega tega pa so na voljo tudi inštruktorji, ki budno spremljajo osebe na višini in jim dajejo pravilne napotke. 

Na voljo so 4 plezalne poti različne težavnosti, vse skupaj pa terja kar cca 3 ure, da se vse prepleza. Otroci začnejo najprej s kratko lekcijo (vajami) kako se pravilno namešča plezalno vrv in sponke, nato pa se podajo adrenalinu naproti. Park ima urejen prostor s klopmi in posebno brunarico s hladilnikom in žarom. Idealno za zaključene skupine (rojstodnevne zabave in podobna druženja).

PRIPOROČAMO !!! 

Mi smo prišli ob 10h, pa smo odšli ob 16h, saj so punce želele še 1x preplezati želene proge. Terminsko nismo bili omejeni.

Sprehod okoli Gradiškega jezera pri Lukovici - 01.maj 2014

 

Tile prvomajski počitniški dnevi so letos vremensko dokaj muhasti in nekako "lovimo" nedeževne in skromno sončne dele dneva, da gremo na svež zrak. Tokrat smo izbrali Gradiško jezero pri Lukovici. Gre za umetno jezero, ki so ga naredili ob gradnji avtoceste. Okoli jezera je lepo urejena makadam pešpot in glede na dolžino (4,2 km) idealna za družine z majhnimi otroci, ki "trenirajo" prve kolesarske kilometre oz. za lahek sprehod.

Ob jezeru se vije tudi del Rokovnjaške poti, ki se vije po mejah občine Lukovica in v dolžino meri kar 60 km (s 13 kontrolnimi točkami). Večji del poti se ponuja lep razgled na jezero in na cerkev, ki stoji na planoti nad jezerom. Ob jezerski pešpoti je tudi odcep v gozd, ki vodi do Limbarske gore (1h 50 min). Očitno se tu tudi ribari (opazila tablo za drstišče rib), čeprav je na ta dan samotno postaval ob bregu le en ribič. Sem pa opazila, da je ob jezeru na voljo v najem tudi zanimiva lokacija za piknike z vso potrebno ponudbo (na sliki spodaj tabla s kontaktno gsm številko).

52. Pohod okoli Ljubljane (maj 2008)

 

Maj 2008:

Tole je bil moj prvi poskus, da uberem korake okoli nekoč okupirane Ljubljane. Marko me je opremil z Nokio Navigator, ki pa me je žal pustila na cedilu nekje v zadnji tretjini prehojene poti (iztrošene baterije). Slednjo sva si s sestro ukrojile malce po svoje, saj sva bili s prihodom na kontrolno točko na Tržaški prepričani, da bo dovolj in torej ne nadaljujeva naprej proti Koseškemu barju.

Tako sva pot prehodili sledeče:

  1. START: kontrolna točka pod Golovcem (gostilna Babnik, Fužine)
  2. preko Golovca do Dolenjske ceste
  3. križišče Dolenjska c. - Peruzzijeva ulica
  4. Daj Dam Livada
  5. Do južne strani Murgel in Ceste v Mestni log
  6. Dolgi most oz. do semaforja na Tržaški cestim,kjer je načeloma PRVA kontrolna točka
  7. tu nisva nadaljevali proti Kosezam, pač pa sva krenili po Tržaški v smeri proti Aškerčevi
  8. od Drame- po Slovenski cesti in čez Kongresni trg (diagonalno skozi park)
  9. po Wolfovi cesti do Prešernovega spomenika
  10. Po ulici Petkovškovo nabrežje in naprej do Vrazovega trga
  11. mimo Pediatrične klinike po Lipičevi ulici
  12. tako da sva prišli desno na Zaloško cesto, po kateri sva hodili vse do tiste parkirne hiše nedaleč stran od Kliničnega centra, kjer sva se izmučeni vsedli na mestni bus do najinega STARTA (1.).

Okvirni izračun, do katerega sva prišli: cca 17 km. Dovolj dobro za prvič !!

 

6.7.2018 - Petkova po službi, tko "malo" na kolo "po okoliških krajih (40km, 1.000 višinskih)

Ko se na petek po službi  (!!!) prostovoljno možu ponudiš za družbo na kolesarjenju po okoliših krajih, pomeni to bicikliranje po gričih, malo po ravnem, po gričih in še 1xpo gričih. In tako je bilo tudi tale prvi petek v juliju. Sprva prav prijetno, po 20 km pa kar 16 (manjših in večjih cestnih) vzponov do cilja. 

Moram pa priznati da so kraji od Moravč do Katarija prav prijetni, vzpon do cerkve Sv.Miklavža pa ti ponudi lep razgled in priložnost, da se malce oddahneš. 

Kot je iz grafikona višinskih metrov razvidno, je na celi poti kar zabavno z vožnjo navzgor in navzdol, teren pa tudi razgiban, zato sem bila posebno previdna predvsem pri spustih in z mislimi pri členkih svojih prstov, ki zaradi zaviranja občasno kar malce omrtvičijo. 

Bilanca:

  • Prevožena pot: Prelog (Domžale) - Sv.Trojica - Vrhpolje pri Moravčah - Spodnji Tuštanj - Krašce -Moravče - Katarija - Velika Vas - Zagorica pri Dolskem - Kamnica - Vinje - Ihan - Prelog 
  • Čas aktivnega kolesarjenja: 3h 20min 
  • Dolžina: 40,3km
  • Višinskih: cca 1.000m

Dom na Menini Planini - 12.oktober 2019

  • Izhodišče: vas Okrog pri Motniku
  • Dolžina poti:14,6 km
  • Čas hoje: 5h 20min (ob predpostavki, da sva malce zašla, saj je kar precej brezpotij in neoznačenih delov poti)

 

Krim (1.107m) - 23.marec 2019

Na dan, ko se je truma slovencev odpravilo v smeri proti dolini pod Poncami (Planica 2019), smo se mi odločili za pohod na enega od bližnjih vrhov.

Krim z višino 1.107m je gora na obrobju Ljubljanskega barja. Vožnja po tej poti me spominja na najin prvi polet z balonom  - julija 2010.

Za izhodišče smo si izbrali Iško vas, kjer smo štartali ob 8:30. Jutranja ura je bila sveža in prijetno hladna, tudi zaradi hladu, ki ga oddaja reka Iška. Ampak nam je hitro ogrelo srce in telo :-) Vzpon po gozdni poti, v smeri markacij za Krim, se kar hitro začne vzpenjati. Vmes je kar nekaj razcepov, zato je potrebna pozornost, da se ne zgreši prave poti. Od razcepa, kjer se priključi pot iz Strahomera; pa se zares pravi vzpon šele začne in se vleče kar dolgo.To občutiš še med hojo navzdol, ko prehojena pot že sicer hitreje steče.

Skupaj turca terja 4h 24 min aktivne hoje (gor in dol), cca 750m višinske razlike in slabih 10km prehojene dolžine.

Krožna pot na Kamniški vrh (1259m), razgibana, pestra, barvita in s polno razglednih presežkov - 4. april 2021

Na velikonočno nedeljo, ko ponovno velja protikoronski ukrep z dovoljenim gibanjem znotraj statistične regije), sva krenila na Kamniški vrh, ki ga dosedaj še nisva obiskala. In prav vesela sem, da sva ga dosegla, saj si nisem predstavljala, da je pot tako dinamična, razgibana, barvita in polna prečudovitih razgledov. Edina slabost je ta, da je pot zelo slabo označena, zato je potrebno biti kar previden, da ne zaideš. Nekakšno pravilo je, da se na vseh razpotjih držiš bolj levo, v zadnji tretjini poti pa se na srečo že najdejo znamenja, ki pa so tudi že dodobra pobledela.

Izhodišče: Stahovica parkirišče pri tovarni Calcit
Krožna pot: Stahovica - Županje Njive - Kamniški vrh - sestop v smeri Klemenčovo - Bistričica - Stahovica
Višinskih metrov: 816 viš.m
Prehojeno: 11,33 km (Google Fit)
Čas hoje: 4h 30m

Kot zapisano v naslovu, je pot terensko zelo razgibana, z lepimi razgledi predvsem v zgornji tretjini poti in vesčas sestopa. Sama vedno rada oprezam za podrobnostmi, ki jih najdem na hišah, ob poteh, na privatno urejenih vrtovih in na tej poti sem takole ujela v objektiv nekaj manjših utrinkov tudi velikih, kot je celo mamut v naravni velikosti, ki so si ga nekateri očitno zamislili za vrtni dekor.

Pri sestopu sva morda šla malo po svoje, ampak najboljši približek prehojene poti, v izhodišču Stahovica, je opisan na Hribi.net: https://www.hribi.net/izlet/stahovica_kamniski_vrh_krozna_pot/3/351/2464

Krožna pot na Kamniški vrh (1259m), razgibana, pestra, barvita in s polno razglednih presežkov - 4. april 2021

Na velikonočno nedeljo, ko ponovno velja protikoronski ukrep z dovoljenim gibanjem znotraj statistične regije), sva krenila na Kamniški vrh, ki ga dosedaj še nisva obiskala. In prav vesela sem, da sva ga dosegla, saj si nisem predstavljala, da je pot tako dinamična, razgibana, barvita in polna prečudovitih razgledov. Edina slabost je ta, da je pot zelo slabo označena, zato je potrebno biti kar previden, da ne zaideš. Nekakšno pravilo je, da se na vseh razpotjih držiš bolj levo, v zadnji tretjini poti pa se na srečo že najdejo znamenja, ki pa so tudi že dodobra pobledela.

  • Izhodišče: Stahovica parkirišče pri tovarni Calcit
  • Krožna pot: Stahovica - Županje Njive - Kamniški vrh - sestop v smeri Klemenčovo - Bistričica - Stahovica
  • Višinskih metrov: 816 viš.m 
  •  Prehojeno: 11,33 km (Google Fit) Čas hoje: 4h 30m

Kot zapisano v naslovu, je pot terensko zelo razgibana, z lepimi razgledi predvsem v zgornji tretjini poti in vesčas sestopa. Sama vedno rada oprezam za podrobnostmi, ki jih najdem na hišah, ob poteh, na privatno urejenih vrtovih in na tej poti sem takole ujela v objektiv nekaj manjših utrinkov tudi velikih, kot je celo mamut v naravni velikosti, ki so si ga nekateri očitno zamislili za vrtni dekor.

Pri sestopu sva morda šla malo po svoje, ampak najboljši približek prehojene poti, v izhodišču Stahovica, je opisan na Hribi.net.  

 

Na Planino nad Vrhniko - po 10 letih, žal šele drugič (27.2.2021)

En tak sproščen in enostaven "hike" v odlični družbi :-). Sem pa presenečeno ugotovila, da sem bila na tem vrhu prvič pred 10 leti in 4 meseci, ko smo se odpravili tja z lokalnim planinskim društvom, celotna pot pa je bila zelo tematsko zasnovana in kot taka zanimiva za otroke. Več tukaj: https://www.nastja.com/node/354

Planina nad Vrhniko - 09.10.2010 (organizator: DPM in PD Onger)

 

(foto: Emil)

Na soboto 9.10. so se nekateri zavili v predvolilni molk in izkoristili dan po svoje, mi pa smo se glasno in poskočno odpravili na prijeten družinski izlet, ki sta ga ponovno in odlično organizirala DPM (Društvo prijateljev mladine Trzin) in PD Onger Trzin. Udeležba je bila zares številčna, saj se nas je zbralo vsega skupaj kar 43, od tega 20 odraslih in 23 otrok ter kuža Tai, ki je bil zanimiva popestritev za vse nas.

 

"Naskočili" smo enega od (menda) najbližjih Vrhniških vrhov, to je Planino nad Vrhniko (733m). Na sliki desno je prikaz naše prehojene poti (Tankovska cesta - Zavetišče na Planini - Kuren - Stara Vrhnika).

 

Organizatorji so nam dodelili primerno jutranjo uro odhoda (ob 9h), tako da verjetno ni nihče imel kakšne posebne jutranje "borbe" z otroci, ko je bilo treba vstati. Če pa je že bila, je bilo na to kaj hitro pozabljeno, saj se nam je izlet kaj kmalu začel odvijati zanimivo in zabavno. In seveda poučno. Slednjemu gre zasluga vodniku Mihu, ki je ponovno poskrbel, da izlet ni bil samo pohodniški, pač pa tudi zelo poučen. Vreme je bilo več kot primerno. Dopoldan nas je sicer še malce hladilo, v drugi tretjini naše poti pa smo že okusili sončne žarke in se predajali jesenski barvitosti narave.

 

Z avtobusom smo se torej odpeljali iz Trzina v smeri proti Vrhniki, kjer smo najprej zavili do njenega južnega obrobja, to je do Močilnika, kjer se stekajo izviri Male Ljubljanice. Vodnik Miha nam je tu pokazal spomenik Vrhniškim krasoslovcem, potem pa smo se skupaj sprehodili do samega izvira. Na krožnem sprehodu smo lahko opazili sledove, ki so jih pustile nedavne poplave, ki jih Slovenci še dolgo ne bomo pozabili. Na lesenih hiškah se namreč še vedno lepo vidijo obrisi višine, ki jo je dosegla poplavljena voda. Sodeč po blatnih tleh je voda verjetno zajela tudi velik del travnate površine v bližini izvira.

 

Po ogledu Močilnika smo se zapeljali z busom do Tankovske ceste - naše izhodiščne točke, od koder smo ubrali prve korake v smeri proti Zavetišču na Planini. Postanek je bil tu nujno potreben, pa ne toliko zaradi počitka kot zaradi priložnosti, da se povzpnemo na 22 m visok razgledni stolp (zgrajen l. 2008) in se pri tem naužijemo čudovitega razgleda na Ljubljansko barje in Vrhniko ter še dalj - na Krim, Ljubljanski vrh, Snežnik. Otroci so seveda takoj odkrili priložnosti za igro, zanimiva za njih pa je bila tudi plošča z odtisom dinozavrove stopinje, najdene ob poti od Štirne do Bukve. Mamice smo seveda po svoji "dolžnosti" še razvezale svoje culice in ponudile lačnim ustom prigrizek in pijačo, nekateri pa smo si privoščili tudi "t'kratkega", ki je ob hladnem vetriču na tem mestu prav dobro del.

 

Sledil je še skupinski posnetek in spust preko Kurena do izletniške kmetije Kuren, kjer smo imeli daljši postanek. Postreženi smo bili z vnaprej naročenimi jedmi na žlico (treh vrst) in sladico. Omizje so prvi zapustili najprej otroci, seveda z razlogom. V bližini so jim namreč družbo delale domače živali (kozice, kokoši, pujski), v daljavi pa smo na jasi skupaj opazovali srnjad. Od nekod se je vzela še žoga, tako da je bilo res zabavno.

 

V Trzin smo prispeli ob 16:30 in se s prijetnimi vtisi na izlet poslovili. Ob tej priliki bi se zahvalila vsem, ki so bili idejni pobudniki, organizatorji in vodniki tega izleta, ker nam je bilo resnično lepo, poučno in zabavno. Upam, da se v taki in še večji zasedbi kmalu spet snidemo.

Predvelikonončni pohod po domžalski poti spominov - 11.04.2020

 

V času od razglasitve epidemije s korona virusom (v Sloveniji z dne 12.3.2020), smo se tako ali drugače vsi morali prilagoditi situaciji in ostati doma. Ravno danes se izteka že mesec dni, ko smo naše gibanje omejili le na bližnje sprehajalne poti in v zadnjih letih mi pot ob Kamniški Bistrici še nikoli ni predstavljala takšno naravno danost in balzam kot v teh dneh.

Sva pa se po 4 tednih vendarle odločila, da kreneva tokrat malce dlje. Še vedno v izhodišču izpred domačega praga in ob upoštevanju gibanja znotraj občinskih meja, kot je tudi eden od preventivnih ukrepov države. Del poti, ki sva jo prehodila nama je že nekaj časa poznan, del pa je povsem nov in občutek, ko odkrivaš nove gozdne poti nekaj km stran od doma je prav navdušujoč.

 Prehojeno pot (11km) najlažje ponazorim z MiFit rout-o, sicer pa gre za označeno gozdno pot nad vasmi in naselji Ihan (postanek ob spomeniku NOB na Oklem nad Ihanom), Brdo, v smeri proti Sv.Trojici vse do Murovice. Domžalska pot spominov ima danes status planinske poti. Nisem sploh vedela, da obstaja in da je v bistvu dolga 100 km ter da povezuje občino Domžale še z 9 drugimi občinami MOL, Vodice, Dol pri Ljubljani, Moravče, Zagorje ob Savi, Lukovica, Kamnik, Mengeš in Trzin.  

PODRAVSKA regija

Na Štajerski Triglav - Boč 979m

 

V letu epidemije s koronavirusom smo se soočali s takšnimi in drugačnimi ukrepi vlade, med katerimi so bili za pohodnike in ljubitelje narave verjetno najbolj omejujoči tisti ukrepi, ki so nam prepovedovali gibanje med statističnimi regijami. No, v mesecu februarju 2021, je to sedaj dovoljeno, saj se je statistika okuženih in hospitaliziranih izboljšala.

In tako sva jo tokrat mahnila proti Štajerski - natančneje v Posavsko hribovje, kjer se sredi nižin do višine 978m vzpenja vrh Boč, ki mu pravijo tudi Štajerski Triglav in velja za zadnjo goro v pogorju Karavank. Že med vožnjo se lepo vidi, da tale pohodniška tura ne bo dolga, pravzaprav je bolj kratka (sum slabih 10km) in zato toliko bolj strma, saj na razdalji cca 5 km narediš kar dobrih 618 višinskih metrov razlike.

Midva sva za izhodišče izbrala Zgornje Poljčane (360 m) in se na Boč (979m) povzpela preko Babe. Pot se kar lepo strmo vzpenja, je pa dobro uhojena, kar sklepam, da jo pogosto obiskujejo tudi domačini (kot Ljubljančani Šmarno goro). Do vrha je cca 1h50min, s spustom (v najinem primeru po Senčni poti) pa sva imela skupaj aktivne hoje 3,5h. Na vrhu Boča je 20m visok razgledni stolp, na katerega se je obvezno treba povzpeti (razgledi). Sestop iz Boča po Senčni poti naju je pripeljal do rastišča velikonočnic. Gre za zaščiteno rastlino, ki v vsej južni Evropi uspeva le v Sloveniji, in sicer na štirih rastiščih, eno je prav tu na Boču pri Poljčanah. Rastišče je ograjeno z leseno ograjo, aprila pa se verjetno splača ponovno priti, saj predvidevam da je teh rožic možno videti v večjem številu.

Lep pohodniški izlet, ki ga priporočam, čeprav je nekaj vožnje (Ljubljana - izvoz Slovenske Konjice - Poljčane).

POMURSKA regija

3-dnevni oddih: Terme Lendava in okolica, 6.-8.julij 2017

Pred odhodom na glavni dopust sem želela vsaj za kratek čas "pobegniti" nekam, kjer bi se lahko izognila množičemu obisku drugih počitnikarjev, naužila narave in se posvetila druženju "v dvoje". Pri odločitvi "kam" ti seveda padejo na misel naprej izletniške ideje, na katere najprej pomisliš: SLO obala, Bled, Bohinj, Terme Čatež, Kranjska gora,....Ko sem zagledala ponudbo za Terme Lendava, pa sem si rekla "to je TO". Mahneva jo na čisto drug konec Slovenije, kamor smo v 17-ih letih....moj bog, ampak res .... krenili samo 1x (avgusta 2009), ko smo obiskali Krajinski park Goričko in smo se imeli res zelo fajn (vabljeni k branju - ideja za oddih z otroci 5-10 let).

Tokrat sem na potep v Pomurje prednostno povabila hčerko (13) in izkazalo se je za odlično potezo, ki je znana samo nama Smile

Nastanitev v Terme Lendava lahko ocenim z 4 (od 5). Odlično jim ravno ne bi pripisala, saj imajo še potencial za izboljšave.

Prednosti:

  • hotel je sicer manjši, vendar deluje domače in ni čutiti množičnega turizma (kot npr. v Terme Čatež),
  • zunanji olimpijski bazen s primerno hladno vodo, kjer se lahko pošteno naplavaš, 2 tobogana za otroke,
  • obširna zelenica in predsvem veliko naravne sence (ključno),
  • hrana okusna s primesmi lokalne kulinarike,
  • dobro izhodišče do mesta in razglednega stolpa VInarium (obvezno avto ali kolo, ki ga je možno tudi najeti)

Od slabosti pa me je motila predvsem slabše delujoča klima v sobi, pa vendar ni bilo tako moteče, saj sva imeli sobo na zahodno stran in sonca dokaj malo). V neposredni bližini so tudi hiške (vendar je daljša pot do bazenskega kompleksa)

Ogledi, obiski:

Obisk pomurskega "Eifflov stolp-a" oz. razglednega stolpa Vinnarium v Lendavskih goricah - http://vinarium-lendava.si/sl/:
To je vsekakor "must seen" destinacija, od Term Lendava je oddaljen 2,2km (z avtom 7 min, peš pa verjetno malo več kot 30min). Odlična priložnost tudi za skok na kolo, če vam seveda ni odveč vožnja v strm klanec. Stolp je visok 53,5m, na vrh vodijo stopnice in dvigalo, z vrha pa je čudovit razgled na 4 države: Madžarsko, Slovenijo, Avstrijo in Hrvaško. Toplo priporočam, da v sončnem vremenu izberete obisk stolpa med 19:30 in 20:00 (v poletnem času odprto do 21h). V tem času sem uspela ujeti v foto objektiv lepoto sončnega zahoda. 


Obisk tropskega vrta orhidej in drugih rastlin "Ocean's Orchid" v Dobrovniku:
Pravzaprav je to bolj vrtni center, kot kaj drugega, kjer bi pričakoval vstopnino. Imajo pa menda v vrtu več kot 900 eksotičnih primekov približno 100-ih rastlinskih vrst.

Pustolovski park Bukovniško jezero in sprehod do Vidovega izvira - http://www.pustolovskipark.si/:

Kaji omogočim plezanje med drevesi na višini do 8m višine. Podobna zadeva kot jo je preizkusila že v Dzintaru Mežaparks - latvijskem Geoss parku, kjer pa je vendarle plezala na višini 15m in je "od spodaj" izgledalo še bolj strašljivo. Ampak za varnost je v takih parkih poskrbljeno, je pa treba plezalce spremljati, da res ne pozabijo na ustrezno prepenjanje klinov in "Flying Fox".

Sama se sprehodim še do jezera in Vidovega izvira.

 

img: 

Krajinski park Goričko, avgust 2009

15.-16. avgust 2009

Sončna vikend vremenska napoved nas je ponovno pritegnila k odkrivanju naše lepe Slovenije. Tokrat smo se odpravili na skrajni severo-vzhod "naše putke" oz. kot bi rekla naša Kaja (5 let), da gremo na glavo kokoške, ki simbolizira obliko naše države. Prenočili smo v penzionu Sever, nedaleč stran od Moravskih toplic.

Zemljevid -Krajinski park Goričko (klikni na sliko)

Krajinski park Goričko (http://www.park-goricko.org/), ki se razprostira na 462 km2 površine in zajema 11 občin oz. 90 vasi, predstavlja deželo "treh krajin" (Avstrije, Madžarske in Slovenije). Z našim pohajkovanjem naokoli smo ugotovili, da se Goričko ponaša z največjim baročnim gradom v Sloveniji (grad v kraju Grad), z veliko številom vider, ki jim namenjajo tudi posebne prometne table, veliko zdravilne energije v Dobrovniku (Bukovniško jezero), pa z veliko tradicionalne obrti, katerih korenine segajo daleč v preteklost (lončarstvo, tkalstvo, žganjekuha, kolarstvo, kovaštvo, zeliščarstvo,....). Tu so še znane prekmurske pisanice, da o njihovi kulinariki sploh ne govorim. Meni so se dopadli krompirjevi žganci "dödöli".

Dva dni, kolikor smo imeli na voljo, smo izkoristili za:

  • KOLESARJENJE (19 KM) PO OKOLIŠKIH VASEH MORAVSKIH TOPLIC - prevožena pot označena na zemljevidu; klikni na sliko:
    Za opis naše kolesarske avanture klikni - TUKAJ.  
  • KOPANJE V MORAVSKIH TOPLICAH:
    Terme 3000 me niti niso preveč očarala, razen samih toboganov in razprostranih površin, kjer se gnete polno obiskovalcev. Nekako se mi še vedno dopade naš bližnji Snovik (kjer ni čutiti takega množičnega turizma in je tudi večji pridih domačnosti).
    Važno pa je, da so uživale punce, predvsem noro je na toboganih. Še danes pa ne vem, zakaj je bil zaprt tobogan "raketa"; ki menda velja za enega največjih atrakcij v Sloveniji in tudi izven meja.
  • OBISK CERKVE V BOGOJINI:
    V Bogojini je vredna ogleda cerkev, ki ji pravijo tudi "bela golobica". Dokaj lep primerek Plečnikove umetnije. Cerkev smo si le ogledali od zunaj, saj so v času našega obiska imeli ravno mašo.
  • POSTANEK OB BUKOVNIŠKEM JEZERU (znano po energetskih točkah) - http://www.bukovniskojezero.si:
    Prekmurske Zbilje, bi morda lahko rekli, le da je jezero tu prav umazano rjavo in da imajo tu eno od vrhunskih turističnih zanimivosti, ki jo "tržijo" obiskovalcem.
    Okoliš jezera je menda nabit z zdravilno energijo, ob kapeli Sv.Vida pa je tudi izvir zdravilne vode. Torej vsi ki imate zdravstvene težave, pridite sem. Za tiste, ki imate težave z žolčnimi in ledvičnimi kamni: vsedite se za 25 minut na klopco št. 1 in počutili se boste prerojeno. Vaše blokade v telesu bodo sproščene, vi pa čudovito dobre volje :-))

     
    Energetske točke - klikni na sliko desno !

  • VERŽEJ - OGLED BABIČEVEGA MLINA NA MURI:
    V kraju Veržej (južno od Murske Sobote) je na ogled mlin, ki velja danes za edini panonski plavajoči mlin, ohranjen skozi rodbino Babič (tretja generacija). Kot zanimivost: na reki Muri je bilo konec 18. stoletja 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa naj bi bilo evidentiranih 93 lastnikov plavajočih mlinov. Med slednjimi je edini ohranjen ravno Babičev mlin.

15.-16.08.2009: S kolesom po krajinskem parku Goričko

 

KOLESARJENJE (19 KM) PO OKOLIŠKIH VASEH MORAVSKIH TOPLIC - prevožena pot označena na zemljevidu; klikni na sliko


Goričko ponuja kolesarjem veliko možnosti za kolesarje, morda malo manj tistim, ki so oboževalci kolesarskih vzponov, saj najvišji hrib ne doseže višine niti 500 m.n.v. (Sotinski breg ali Kugel 418 m.n.v.). Kolesarske poti so skrbno označene, na voljo pa je tudi zemljevid krajinskega parka z oznakami vseh kolesarskih in pohodniških poti, kot tudi vinskih kleti in vinotočev, kulturno-zgodovinskih spomenikov, muzejev, cerkva, ipd. 

Sami smo v avgustu 2009 (ob obisku Krajinskega parka Goričko - klikni TUKAJ) izbrali in prevozili slabih 20 km poti s startom v Rumčevem bregu (lokacija našega penziona, cca 2,5 km SV od Moravskih toplic) in nadaljevali proti Suhemu vrhu. Tam smo sprejeli "pametno" odločitev v stilu "udarimo bližnjico skozi gozd", ki se je na koncu izkazala za rahlo ponesrečeno, pa vendar razburljivo in malce drugačno. Vsekakor pa povratek skoraj ni bil možen. Iz gozda smo na urejeno kolesarsko pot tako prišli kot "zmagovalci bitke v blatu". Uboga kolesa so bila obložena z blatom tako močno, da mi je že zavora začela prepevati po svoje, še danes pa mi ni jasno kako smo z Nastjo (9 let) le uspeli preriti vso tisto gozdno pot, ki je bila začuda narisana tudi na GPS-u (Marko). Še najbolj čista jo je odnesla Kaja (5 let), ki je sedeč na stolčku samo nemo opazovala in podoživljala radost družinskega kolesarjenja po blatu :-)

SAVINJSKA REGIJA

Logarska dolina - obisk Pravljičnega gozda in slapa Rinka (25.6.2010)

 

Sončni praznični dan (25.6.) smo izkoristili za umik v naravo, proti Kamniško-Savinjskim Alpam, natančneje v Solčavsko regijo. Tu imamo pravo harmonijo treh dolin, od katerih smo si tokrat izbrali Logarsko dolino, ki leži v objemu med Robanovim in Matkovim kotom. Nad njimi se bohotijo gorski vrhovi Ojstrica, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora, Rinke in Mrzla gora.

 

Pot do Logarske doline smo ubrali v smeri proti Kamniku, nato pa Mekinje - Stahovica - Črnivc - Gornji Grad -  Radmirje - Ljubno ob Savinji - Luče - Robanov kot -  Solčava. Za povratek pa smo se malce popeljali na avstrijsko stran in nato na Jezersko.

 

Vstop v Krajinski park Logarska dolina je plačljiv za motorna vozila, kar se mi zdi povsem sprejemljivo. Vsak s svojim prihodom na nek način nosi odgovornost in skrb za čisto in neokrnjeno naravo, ki je tu resnično lepo negovana. V bistvu je odločitev za obisk Logarske doline s kolesom najboljša rešitev. ampak pri malih otrocih je to nekako težje izvedljivo, sploh pri tistih, ki so kolo komaj samostojno speljali in se ne vozijo več v kolesarskih sedežih. In sem sodi naša Kaja (6 let). 

 

Naš cilj je bil slap Rinka. Nekako sem skušala navigirati tako, da bi parkirali višje pri Domu planincev v Logarski dolini, pa smo se po prvem instinktu ustavili kar na parkirišču pred penzionom Na Razpotju, kar je bilo po svoje tudi zanimivo. Pogled mi je takoj pritegnil na urejeno trato z igrali ter napis "Pravlljični gozd". Splet čistega naključja in sreče, da smo z našima puncama prispeli sem. Ambient na penzion in okolico že od daleč deluje "družinam prijazno". Posest sta skrbno uredila zakonca, ki sta navdih za tak pravljični gozdiček dobila v Avstriji, kjer takšnih in podobnih parkov kar mrgoli, v Sloveniji pa je ta njun park menda prvi te vrste. Postavili so ga šele nedavno nazaj, kar je pomalem tudi občutiti, saj bi bilo potrebno (in verjetno imajo tudi v planu) še malce dodelati. Kljub temu bi pohvalila vse skupaj, predvsem sam namen in pripravljenost, da se nekdo trudi družinam ponuditi tudi nek poseben tematski kotiček, ki ni postavljen le za kratek čas, kot smo običajno deležni na otroških festivalih in dogodkih. Cena vstopnice je 2,5 eur po osebi. Po gozdičku (20.000 m2) za zaključene skupine oz. po dogovoru vodi animator, lahko pa se preprosto odpraviš na "pravljični" sprehod kar sam, saj te po poti vodijo smerokazi z napisi pravljičnih junakov oz. naslovom, otrokom dobro poznanih pravljic. Ni kej, prijetno razvedrilo za vse nas, preden smo se podali naprej - po pešpoti do slapa Rinke.

 

Izhodišče do slapa Rinka smo si izbrali malce bolj oddaljeno, kot je bilo prvotno planirano, tako da smo prehodili cca 4km, morda tudi malce več. Med potjo smo si ogledali tudi Oglarsko bajto in se ustavili na domači hrani v koči, kjer sta se punci razveselili predvsem osličkov.

 

 

Pri slapu Rinka je na ogled še zanimivo Orlovo gnezdo, ki je nekako nevarno vgrajeno v skalovje, ampak očitno varno in stabilno.

 

Priporočam za enodnevni družinski izlet. Ni odveč tudi vzeti s sabo kolo. Poti je ogromno, le pazljivo pri izbiri primernih poti za kolesarjenje z otroci (prometne ceste, vzponi).

 

Planinski dom na Čreti (870m) - 27.3.2021

 

Včasih je praktično prelistati lokalno glasilo, ki ga prejmemo v poštni predalnik. Tokrat sem med listanjem naletela na opis pohodniškega izleta z vzponom do Doma na Čreti.

Iz Domžal je to 25min vožnje. Izhodišče se nahaja v kraju Vransko, natančneje na parkirišču tamkajšnjega pokopališča, od koder kreneš proti cerkvi, mimo plezališča, potem pa se ti že ponudi prva markacija. Pot je pravzaprav do vrha več kot dobro označena. Markacij je res dovolj, nekatere krasi tudi lesena podoba ptiča, saj kraj Vransko nosi ime po pticah vranah. Gozdna pot je lep uhojena, do Planinskega doma na Čreti (870m) pa prispeš v 1h 50min. Od nje se splača sprehoditi še malo naprej (cca 10min) do cerkve, kjer me je presenetil travnik poln žafranov.

 

Zanimivost poti je tudi ta, da predstavlja del Evropske pešpoti od Baltika do Jadrana (Flensburg-Rijeka = 2000km, prelaz Radelj -Rijeka = 250km), je pa v prvem delu speljana kar blizu hiš, pri eni od njih pa poteka celo čez zasebno dvorišče. Skupaj je cca 12km poti in sum 3:45 ure hoje. Opis poti - Hribi.net.

Po hribovju okoli Raduhe - 2-dnevna pohodniška z nočitvijo v Koči na Grohotu (6.-7.junij 2020).

Priznam, da je bil tole kar pošten zalogaj fizičnega napora, predvsem prvi dan, ko sva nehote naredila še kar nekaj dodatnih neplaniranih korakov :-). Ko ob zadnjih atomih energije in po 8h 45min hoje že težko čakaš, da uzreš ciljno kočo, se ti zdi, da je pot pred tabo kot elastika in te lepo "nateguje" z metri in metri poti, ki je kar ni konec. Ampak cilj je poplačan... zadovoljstvo nad doseženim pa je neizmeren.

  • Prehojena  krožna pot: Robanov Kot (Pri Rogovilcu) - Snežna jama (1.556 m) - Koča na Loki pod Raduho (1.534 m) - Lanež (1.925 m) - Koča na Groharu (1.460 m) - Grobelnik/ Robanova planina - Robanov Kot (Pri Rogovilcu).
  • Dolžina prehojene poti (2 dni): 20,5km
  • Min nadmorska višina: 610m (izhodišče)
  • Max nadmorska višina: 1925m
  • Prehojenih višinskih metrov na poti: 1.411m

Na desni zemljevid Planine Grohot s spanjem v Koči na Groharu (točka 17 na zemljevidu - klikni na sliko za povečavo):

 

OPIS POTI:

Za izhodišče sva si izbrala Robanov Kot - ob cesti pred gostilno Pri Rogovilcu in krenila v smeri Koča na Loki. Prvi pravi postanek za malico sva naredila po 4 urah hoje pri Snežni jami, ki se nahaja med Lučami in Solčavo. Do nje se pravzaprav lahko pride tudi z avtom, saj sva nedaleč stran opazila parkirišče. Vhod v jamo so odkrili leta 1981, za oglede pa je odprta od leta 1990. Velja za najvišje ležečo turistično jamo v Sloveniji, v kateri svoj dom pozimi najde cca 10 vrst netopirjev. Vhod v jamo brez vodnika je prepovedan, ogledi pa so možni v mesecu juliju in avgusta. 

Nadaljevala sva do Koče na Loki:

kjer sva naredila krajši postanek in seveda brez okusnih borovničevih štrukljev ni šlo. Še dobro, da sva se malce okrepila, saj je bila pot pred nama še kar dolga, kar se v tistem trenutku sploh nisva zavedala.

Od Koče na Loki, ki stoji na planini Loka v pobočju Raduh, sva krenila v smeri za najvišji dosežen vrh na najini poti - Lanež (1.925 m), ki se nahaja na vzhodnem delu Raduhe. Na vrhu Laneža, kjer naju je že zajela meglica in rahlo rosenje, se nahaja vpisna knjigica in miniaturna izvedba Aljaževega stolpca. Pred nama je prikupno bežala čreda ovac:

midva (že pošteno utrujena) pa sva se trudila povečati tempo, saj vreme ni kazalo najboljše. Od vrha Laneža (16:20 pop.) sva imela do ciljne Koče na Groharu (spanje) še 1h 20 min hoje. Sestop iz Laneža je terjal spet svoje izzive, res pa je, da se noge začnejo že zapletati - morda tudi zaradi tistega psihološkega efekta, ko čakaš da prideš na cilj.

Na trenutke se ti odpre pogled na cvetoče travnike in pašnike, kar je pravi balzam in zagon za nadaljevanje poti:

Turo prvega dne sva po 8 urah in 45 min hoje (bruto) zaključila ob 17:40, ko sva se nastanila v Koči na Groharu. Ugodno presenečena sem bila nad urejenostjo koče od zunaj in znotraj, še bolj pa nad novico oskrbnikove žene, ki naju je seznanila, da se lahko stuširava. Aleluja. Tuš s toplo vodo in krepka večerja sta naredila svoje, da sva enostavno samo padla v posteljo.

Šele po prespani noči (ko me ne bi zbudil niti streljal s puško :-), sem dojela lepoto okolice in pogled na okoliške vrhove Raduha, Lanež, Olševa in Peca. 

Drugi dan - 7.6.2020:

Po zajtrku sva ob 9h krenila iz Koče na Groharu in krenila naprej. Na eni od domačij sva klepet s starim možakom izoristila, da se spočijejo ne samo noge, ampak tudi oči. Razgled na Solčavo je čudovit:

Od tu sva počasi začela zaključevati najino turi v smeri Grobelnik in Robanova planina. Sestop iz te točke, kjer se še prijazno smejim, je bil tudi kar precej strm, pot sama pa precej zaraščena. Do avta pred gostilno Pri Rogovilcu sva prispela ob 12:30 in tako sklenila svojo pot. Seveda pa brez zasluženega kosila ni šlo. Za to sva izbrala kar eno od prvih na najini poti domov - Gostišče Kegljišče v kraju Lubno ob Savinji (v smeri proti Lučam).

Sklepna misel:

Prav letošnja 2-dnevna tura po lepih SLO hribih je bila vsekakor zanimiva in ustrezno naporna. Vreme je zdržalo, noge pa tudi. Lahko pa zapišem, da je bil teren celotne prehojene poti kar zahteven. Prvi dan sva pravzaprav naletela na prav vse možne talne podlage, zaradi katerih je bilo potrebno ne samo  aktivirati noge, pač pa tudi možgane. Dan po dežju je bilo še toliko več nevarnosti za zdrs na spolzkih skalah in koreninah. Dodatno pa sva na poti imela še situacije kot so: deroči slap preko gozdne poti, nekaj predelov z nevarnostjo padajočega kamenja in skal, prečkanje skalovja s pomočjo jeklenih zajl, podrto drevje in smrečje skozi katerega se je bilo potrebno utreti pot, na poti nasuta in od dežja namočena zemlja.

DRON posnetka - okoli Raduhe (6.6. in 7.6.2020

Po pohodniških poteh Golte, začinjeno z ZIPLINE spustom - 15.9.2019

Sončna septembrska nedelja je bila "dogovorjena", da pospremim kolegico na zipline Golte, s katerim je bila obdarjena za svoj rojstni dan. Vožnja do tja je iz Domžal slabo urco in kar malce v zadregi se sprašujem, ali smo v vseh teh letih res prezrli ta čudoviti krajinski park, da ga še nismo obiskali. Ne toliko zaradi smučanja kot za poletne pohodniške poti.

Avto sva z Niko pustili na urejenem parkirišču v Žekovcu (nekaj ur kasneje poučeni o pravilni izgovorjavi), kjer je izhodišče za vstop na nihalko . Žal sva morali cca 40 min počakati, saj nisva vedeli, da vozi le na polno uro. Nauk za naslednjič, da se na spletu preveri urnik vožnje in kdaj je sprememba. Namreč ravno dan najinega obiska (15.9.) je tisti mejnik, ko nihajka obratuje vsak dan in sicer vozi vsako polno uro od 8:00 do 18:00 ure, od 15.9. pa obratuje samo med vikendi.

Turistična vozovnica za povratno vožnjo z nihajko je bila 11€, vendar je bil najin povratek na dveh nogah Embarassed, zato recimo, da sva malce podprli lokalni pohodniški turizem. Kabinska žičnica te pripelje do Hotela Golte, ki leži na nadmorski višini 1.410 m z razgledom na Savinjske Alpe. Presenetil me je arhitekturno dovršen objekt hotela in sodobno opremljena restavracija z bifejem, ki vodi na teraso.  Nisem se zmotila v domnevi, da vse tole ne more biti staro, saj je bil hotel zgrajen v letu 2010.

Po malce manj okusni kavici pa se je začela najina hribovska pustolovščina v objemu čudovitega krajinskega parka Golte. Najprej zipline. Kolegica uredi vse potrebno, da jo opremijo za spust, jaz zagrabim fotoaparat, se sredi travnika postavim na najboljšo pozicijo pod linijo zipline-a in se pripravim, da ujamem tisti pravi trenutek, ko mi Nika kot "cat-woman" prileti nad mano. In uspelo je, meni s fotoaparatom, Niki s prvim spustom (v darilnem paketu so ji pripadali 3 spusti). Ko sem po njenem prvem sestopu iz zipline-a videla njen nasmešek, sem potrebovala le nekaj sekund za tisti "jaz bi tudi". Menjava fotoaparata za čelado in ostalo opremo....in sem šla. Juuhhuuu!

Vsi pomisleki zaradi mojih težav s hrbtenico, so med spustom in ob pristanku zbledeli. Za varnost je odlično poskrbljeno, sediš stabilno kot dete v hribovskem nahrbtniku... hehe,... le da tu nimaš kej tarnat, ampak samo vriskaš. Hitrost pa povsem obvladljiva. Priporočam.

Po zipline-u pa sva adrenalin "iz lufta" zamenjali z realnimi tlemi. Na voljo sva imeli več poti, poimenovanih po živalih. Odločili sva se za Medvedovo pot, v upanju da res ne srečava nobenega "teddy-a". Pot vodi najprej do vrha dvosedežnice, se nadaljuje mimo jezerca do koče Tri poti, Alpskega vrta, od tu pa do Mozirske koče, kjer sva se ustavili za hrano.

Za nazaj sva se odločili, da kabinsko žičnico izpustiva in se v dolino raje odpraviva peš. Usmerjevalna tabla nama je sporočala 1h 40min, nama se je malce zavleklo, ampak naj ostane najina skrivnost. Da se bova spominjali naslednjič pa naj zapišem le 3 ključne momente: klopca pri drevesu, krave in jadralni padalec Milan

Pot med krošnjami Pohorje na Rogli - 9.november 2019

Tole je bil spet eden tistih prijetnih dnevov, ki ga mamice posvetimo za druženje z dekleti (9,14), ki so še pripravljene se potepati z nami Laughing.

Če se nabere gradiva za klepet, ni lepše da steče v ravno prav dolgi vožnji do Rogle in potem še na cca 1km dolgi poti med krošnjami na višini med 20 in 37m.

Tale nova turistična pridobitev na Rogli si zasluži svojo pohvalo in verjamem (upam), da bodo privabili še veliko obiskovalcev. Glede na to, da je plod dela naših severnih sosedov (nemcev) me ne čudi, saj smo podobno doživetje že izkusili v nemškem parku Waldwipfelweg, kjer je na ogled podobna lesena konstrukcija z narobe obrnjeno hišo. Na poti je nekaj zabavnih "premostitvenih točk" in poučnih postajališč, sama pot pa je prijazna tudi za invalide in vozičkarje. Kužki žal niso dovoljeni, zato pa so za njih ob vhodu zgradili prikupne lesene kletke z dostopom do vode.

Zaradi megle z vrha nismo žal imele najlepši razgled, pa vendar je bila zabavna popestritev. Vstopina 10€/odr.+ 8€ / otrok do 15let, družinska 25€.

Čas, ki ga namenite lahko tej poti med krošnjami je morda največ 45 min, zato se nikar še ne odpeljite navzdol proti Zrečam. Po cesti naprej (mimo hotela Natura in Hotela Rogla) se desno od športnega igrišča nahaja arhitekturno zanimiva cerkev (Podružnična cerkev Jezusove spremenitve na gori). Desno se potem pride na poletno sankališče Zlodejevo (Škratova pot), preko ceste pa na otroško smučišče. V tem času seveda še vse osamljeno - v duhu pričakovanega snega, seveda

Če se vračate v času kosila, priporočam postanek v Gostilni pod Roglo....gostilni z dušo, kjer poskrbijo za presenečenje tudi na samem WC-ju :-)

https://www.youtube.com/watch?v=rXB5I61c7iY

Rogla - poletno sankališče Zlodejevo (20.avgust 2005)

Na Rogli je Nastja preizkusila poletno sankališče "Zlodejevo". Po očkovih besedah vse skupaj niti ni bilo tako nedolžno, saj menda kar fino letiš na teh saneh na tirih. Nastja je po končani vožnji vsa presrečna skočila iz sani in mamicine skrbi "kako se bo vse skupaj končalo za Nastjo" ni bilo več. Dež nas je žal pregnal pred naslednjim poskusom, da bi se Nastja zapeljala dol še 1x tokrat v mojem spremstvu. In morda je še dobro tako...za mamico, seveda :-))

Nekaj slik na ogled: http://www.nastja.com/old/travel/rogla_2005.htm

Silvestrovanje - Terme Zreče, Rogla (dec 2011)

Samo nekaj dni pred iztekom starega leta 2011 smo rezervirali 3-dnevni paket v Hotelu Dobrava z doplačilom za ALL INCL silvestrski paket.

V hotelu so se lepo potrudili - tako s ponudbo hrane in pijače, gostoljubnostjo "na vsakem koraku" kot tudi s samim silvestrskim programom, kjer se je jedlo in pilo od 19h do polnoči.

Pred tem smo izkoristili sončne dele dnevov za sprehod okoli jezera (večerni pohod z baklami smo žal zamudili), smučanje in sankanje na Rogli ter seveda za kopanje v termalnem bazenu in savnanje. Slednje bi morali prakticirati pogosteje, saj je res prav blagodejno za telo.

Naj pohvalim tudi lokalni gostilni in sicer Gostišče Smogavc v Gorenju pri Zrečah in restavracijo v Hotelu pod Roglo, ki se nahaja na poti iz Zreč proti Rogli.

Thermana Laško (Wellnes Park Laško), 28.-31.oktober 2013

Za krompirjeve počitnice 2013 smo zašli malo v "deželo grofov Celjanskih", kjer smo 3-dnevni oddih preživeli v termah Laško. Tokratni prvi obisk hotela Wellness Park Laško je name vsekakor naredil pozitiven vtis. Preddverje hotela je zelo prostoren. Osrednji del zaseda stopnišče, ki pod bogatim stropnim lestencem vodi v prvo etažo (restavracija). 

Sobe, ki jih je sodeč po dolgem hodniku kar precej, so udobne, prostorne in prijetno opremljene.

Notranji bazenski del zaokroža očarljiva steklena "kupola", ki še posebej pride do izraza v soju večerne razsvetljave. 

 

Bazeni ponujajo radosti otrokom in tudi starejšim. Tobogan, deroča reka, jazzuci-ji ipd. Predel s savnami pa mi je bil še posebej všeč. Gre za sedem vrst savn, ki so zgrajene s pridihom zgodovine Laškega, kar žal nisem ugotovila na mestu sama. Verjetno sem bila preveč fokusirana na premagovanje vročine in iskanju "izhoda", ko sem že pošteno zakuhala. Je pa tako, da velika finska savna spominja na obliko Kozjanske hiše, parna savna na kotel za varjenje piva, infrardeča savna na vagon, ipd. Fino pa se mi zdi, da je v savni na voljo tudi manjši notranji bazen, iz katerega lahko odplavaš na zunanjega z vodno masažo. Torej priložnost za postopno ohladitev telesa - v primerjavi s tisto "nečloveško", da si telo zdrgneš s snegom ali potegneš za vrvico vedra, napolnjenega z ledeno vodo :-)

Kar se hrane tiče, pravzaprav nimam nobenih pripomb. Ponudba pestra, okusi odlični, vsekakor pa je bila pametna odločitev, da nismo predhodno doplačevali še za polni penzion (15 eur/osebo na dan), ker bi preplačali, saj je možnost malic in kosil v bazenski restavraciji več kot zadovoljiva (do 10 eur/osebo).  

Pri večerji ti ob naročilu vode postrežejo seveda s svojo lokalno, termalno vodo, ki jo tudi doplačaš (1 eur/l), čeprav jo postrežejo v odprti stekleni čaši z lastnim logotipom. Gre za vodo z zdravilnim učinkom. Ta menda izvira iz globine 160m, njeno dobrodejno ionsko sestavo pa je potrdila tudi temeljita kemijska analiza, opravljena v Kanadi (prebrano iz hotelskega gradiva za goste).

Kakorkoli že, nivo in pestrost storitev kaže na to, da se novi del term Laško verjetno kar uspešno približuje paradnim konjem podobnega "wellness & spa" turizma v svetu.

Okolica je prijetna tudi za sprehod. Mimo zdravilišča elegantno teče reka Savinja, preko katere se razteza zanimivo grajen most, od tu pa pot vodi ob, z gozdom poraščenem hribu do naslednjega mostu s pogledom na pivovarno Laško.

Ker mi je v preddverju hotela prišel v roke zanimiv prospekt (vedno hlastam za turističnimi informacijami kraja, kjer se nahajamo), naj na tem mestu zabeležim še nekaj destinacij kmečkega podeželja v okolici Celja in Laškega, kamor ob priliki lahko še odrinemo v spomladanskih oz. poletnih dneh:

  • Kmetija Župnek (Vojnik): stik z živalmi, naravoslovna-učna pot okoli Šmartinskega jezera ali vožnja po njem z ladjico Jezerska kraljica Zelen'Dol (4 km iz Celja): 
  • piknik vasica (www.eventkoca.si, www.smartinsko-jezero.com
  • Ranč Kaja & Grom (Vojnik): turistična kmetija (konji!!); cca 3km dolga Gozdna učna pot Modrijanov 
  • Kmetija Slapšak (Laško): ogled opuščenega rudniškega rova, gozdna učna pot Perkmandeljca, 5km stran gorska vasica Svetina 
  • Ekokmetija Tauses (Laško): pustolovščina s konji.
  • planinska pot na Stražnik in Kopitnik in/ali kopanje v letnem termalnem kopališču Aqua Roma.

Velenjski grad in jezero (29.marec2015)

Konec marca sem nam splanirala nedeljski izlet do Velenjskega jezera. Najprej smo se ustavili pri Vili Bianca, kjer je tudi sedež TIC Velenja in se povzpeli po cca 250 stopnicah do Velenjskega gradu. Nato smo se zapeljali proti jezeru. Predviden je bil krajši sprehod po delu "Pozojeve grajske poti" (stare Škale - Turn;cca 30min), vendar smo se tokrat (tudi zaradi neinteresa najmlajših) sprehodili le ob jezeru do plaže in avtokampa.

Sicer pa je celotna"Pozojeva grajska pot" krožna in bi peš kar terjala cca 4-5 ure hoje, skupaj z ogledi znamenitosti, ki se ponujajo na poti:  Vila Bianca, Velenjski grad, Grad Šalek, Grad Ekenštajn, Grad Turn in Stare Škale.

Morda drugič, idealno bi bilo s kolesom.

SPODNJEPOSAVSKA regija

Planinski družinski izlet na Lisco, 948 m.n.v.; Posavsko hribovje - 15.10.2011

** Tradicionalni jesenski izlet trzinskega PD in DPM

  • Cilj: vrh Lisca, ki leži severno od Sevnice. Na vrhu stoji meteorološka opazovalna in radarska postaja. Nedaleč stran, pod vrhom Lisce sta 2 koči - Jurčkova in Tončkov dom.
  • Izhodišče in dostop na Lisco: Lahov Graben - Ješivec - Lisca. 
  • Sestop: Razbor. GPS track prehojene poti - klikni tukajVzpon se je začel na 450 mnm, vrh na 930 nmn pa je bil dosežen po slabih dveh urah hoda.

Zanimivosti na poti: 

Terme Čatež - oktober 2008

31.10.-02.11.2008, Obisk Term Čatež - ogled in preizkus nekaterih novosti v Zimski Termalni rivieri

Stran s slikam je na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/termecatez.htm .

16. maj 2009; Obisk Term Čatež in preiskus novosti

V času moje "službene sobote" so se moji veselo kopali v Termah Čatež. Očitno imajo tam spet nekaj novosti, med katerimi predvsem v medijih odmeva sedaj indijanska vas. Tja se verjetno odpravimo v juniju. No več o izletu pa na Markotovem blogu, kjer sem tudi sama šele videla, kam je peljal mojo malo Kajo (5 let), ki je preživela adrenalinske spuste :-).

 

 

ZASAVSKA regija

Na pohodu do Spominskega parka Draga (Hrastnik) - 27.04.2014

Na dan upora proti okupatorju smo se odpravili v Zasavje oz. po poti do Spominskega parka Draga. Nova poznanstva in klepet z ljudmi iz teh krajev nam je prijetno zapolnil nedeljski dan, pa tudi vreme nam je bilo naklonjeno ravno do zaključka naše poti. Posebej presenečena nad pogostitvijo na kar dveh postojankah, pa čeprav pot ni bila tako dolga. Gostoljubnosti res ni manjkalo :-)

Pot smo ob 10h začeli pred gostilno Babilon v Hrastniku in se podali po gozdni poti, ki se v svojem prvem delu kar prijetno dvigne. Prvi postanek nam je bil namenjen pri cerkvi na Dragi, kjer je spominska plošča Ane Dimnik (ali pa je tu pokopana - ne vem). Ženska si je po svojih svobodomiselnih idejah in v boju za slovenski jezik prislužila naziv"slovenska mati". 

Naše druženje smo ob 13h zaključili v Prapretnu, eni od 10-ih krajevnih skupnosti Hrastnika, kjer so nas še malo pogostili predno smo se razšli in ubežali pred prvimi pravimi dežnimi kapljami tega dne.

Če nas pot še zanese v ta konec, pa bi si na tem mestu zapisala, da morda obiščemo še: Steklarski grad (VIla de Seppi) ki po svoji podobi spominja na grad Miramar pri Trstu, - Planinski dom Gore '762 n.m.v.), pohodniške poti (Kopitnik, Kal, Kovk, Krnice, Šavna Peč, Turje),Hrastniške konjeniške poti. Več - tukaj

Čemšeniška planina (1120 m) - 19.maj 2018

Sobotno dopoldne sredi maja je bil res že čas, da kreneva malo v hrib in da po preteklem deževju omogočiva naši Sheili malce gibanja na prostem.

S startom ob 9:30 izpred cerkve za Čemšeniško planino je vsega skupaj za 2h in 40 min hoje v obe smeri (GoogleFit) ter cca 8 km.

Vzpon je ravno toliko strm, da ti kar prijetno vzame malce sape, sicer pa je v 2.tretjini gozdna pot boljša. Mešan gozd z res lepimi drevesi in cvetočo gozdno podrastjo me je presenetil. Dom dr. Franca Goloba na Čemšeniški planini (1120 m) je lepo urejen s prostrano površino s klopcami in lepim razgledom. Zunanji WC "na štrbunk" pa je čisti presežek in še nikjer videno, da bi tudi takemu intimnemu kotičku namenili toliko skrbi pri ureditvi (zasluga verjetno sponzorju SVEA).

Srbija

Srbija je bila za nas do leta 2009 žal še neraziskana destinacija. Prvič smo jo le hitro prevozili na naši poti do Grčije (Peloponez 2009), drugič nam je bila kot izbrana smučarska destinacija v času zimskih počitnic 2011 (link spodaj - Kopaonik), tretjič pa smo jo izbrali poleti 2013 na poti iz Grčije.

Na poti po Balkanu (poletje 2013): Niš, Arandjelovac in Beograd

Preko Srbije smo poleti 2013 sklenili našo poletno "balkansko odisejado". Več o naših srbskih poletnih doživetjih na spodnjih povezavah:

Smučanje na Kopaoniku (Srbija); februar 2011

Srbija in smučanje na Kopaoniku v času zimskih počitnic. "Malo daleč, kajne ?" sem bila deležna komentarjev in vprašujočih pogledov nekaterih mojih znancev, prijateljev in domačih. Zakaj le ? Pa toliko smučišč imamo doma in pri naših sosedih.

No ja, splet različnih okoliščin nas je vodilo na skrajni jug Srbije, blizu neposredne srbsko-kosovske meje. Morda je k tej odločitivi delno botrovala "bojazen", da bi naleteli na neželjeno gnečo na domačih smučiščih, saj ima "vesoljna Slovenija" letos (2011) skupne zimske pocitnice, delno pa tudi radovednost, kakšna je smuka "po balkansko". Seveda pa nas je tudi letos (lani Italija in San Martino di Castrozza) prepričala agencija SkiFun s ponudbo BELI TEDEN ZA DRUŽINE. V paketu "Kopaonik" smo dobili: Hotel Angella 4* (All Inclusive light), 2+2 smučarske tedenske vozovnice, šolo smučanja za otroke od 9:30 do 12:30, popoldansko carving delavnico za odrasle, možnost kopanja v sosednjem hotelu Grand Hotel in animacijo za otroke (iskanje skritega zaklada, bowling, igre na snegu,...).

Če bi bilo v tem času še vreme bolj ugodno (večinoma megla in rahlo sneženje) in malo več zdravja (Kaja obležala z vročino čez 39 st.) bi bilo vse skupaj še bolje. O samem smučišču pa lahko rečem, da je kar fajn. Presenetilo me je le, da ni več težjih prog. Njihove "črne" so za nas, alpsko deželo, bolj srednje težke, bi rekla. Sama smučam povprečno dobro, pa mi je samo s Pančičeva vrha (ki je po njihovo označena kot črna proga) malce hitreje utripalo srce. Torej za kakšne izkušene smučarje, ki so vajeni ubirati strmine, bi bilo tu morda malce dolgčas. Meni je ustrezalo.

Prevožena pot (8-10h in 800 km):

  • Odhod od doma: ob 7h, prihod na Kopaonik ob 15:15 (vremenske razmere so bile ugodne, postankov pa smo vsega skupaj naredili za cca 1h).
  • Odhod iz Kopaonika: ob 15:10, prihod domov ob 01:00 (vremenske razmere so bile na poti do Beograda in še malo naprej precej neugodne z močnim sneženjem).

Prevožena pot res nanese skupaj cc 8-10 ur vožnje (odvisno od vremenskih razmer in števila postankov), pa nekako kar mine in tudi naši dve punci (7, 10) sta potrpežljivo prestali vso pot. Avtocest je skupaj skoraj 700km (Lj.-Zagreb-Slavonski Brod-Beograd-Nis), ko pa ubereš izvoz za Kruševac, se začenja malce bolj dinamična pot mimo manjših krajev, naselij in po lokalnih cestah, ki so ponekod tudi dokaj "luknjaste" in slabo asfaltirane. Zanimivo je opazovati med vožnjo tipične srbske vasice, preprosto grajene, nekatere povsem propadajoče ali siromašne hiše. Pa neverjetno veliko šare, ki jo ljudje skladiščijo v okolici hiše. Na trenutke pa te preseneti med vsemi temi hišami tudi kakšna nobel hiša, ki skoraj ne sodi v tak okoliš. O ekološki osveščenosti in skrbi za naravo pa bi tudi težko govorili. Tu in tam še četica umazanih kokošk, pa pogrebni sprevod ljudi, ki ti prekriža pot na cesti,  ....tako, da je lokalna idila popolna.

O hotelu:

Namestili smo se v Hotelu Angella 4*, ki se nahaja 50m od smucisca in na visini cca 1.500m.n.v., kjer je še nemalo drugih prenočitvenih kapacitet (na sliki desno ni hotel Angella, je pa pogled iz naše sobe na sosednji hotel , ki je na nek način podoben hotelu Angella). Fajn hotelčič, le osebno me je skoraj do konca našega bivanja begala orientacija za dostop do naše sobe, do ski servisa, kjer smo imeli shrambo smučarske opreme in do parkiranega avta. Ne vem, če mi je uspelo 2x priti pravilno do naše sobe, prej sta to skužili mali dve :-). Dostop do hotela je iz parkirišča prehoden skozi drugo stavbo, do naše sobe, ki je bila "ujeta" med 2. in 3. nadstropju pa se pride s kombinacijo dvigala, sprehoda po hodniku in spet stopnic. Torej, nadstropje 3A ni kul :-)))
Več na: TC Kopaonik.

O nacionalnem parku Kopanik:
Kopaonik nacionalni park velja za največje srbsko smučarsko središče in kot tak ponuja pester nabor aktivnosti skozi celo leto:

  • Pohodništvo in planinarjenje na vrhove, ki dosegajo med 1.500 in 2.000 m.n.v.. Najvišji je Pančičev vrh (2014 m), ki je smučarjem tudi priljubljen za spust, pohodnikom pa sta na voljo tudi dve markirani transvezali: 18-kilometrska vzhodna transvezala Josif Pančič, ki terja 8-10 ur hoje ter 28-kilometrska zahodna transvezala, ki terja 10-12 ur hoje. Sicer pa je na voljo 8 drugih markiranih poti, s katerimi se doseže vrhove: Hajdušica (1.570m), Gobelja-Oštri krš (1.934m), itd.
  • Gorsko kolesarjenje za bolj aktivne
  • Rafting po reki Ibar (25 km rečne poti).
  • Paragliding za tiste, ki naravo raje opazujejo s ptičje perspektive :-)

O smučišču Kopaonik (zemljevid - tukaj)
Na voljo je 25 smučarskih prog s skupno dolžino 55 km. Večinoma so srednje težavne in lahke, tako da so idealne za družine in  smučarje - začetnike, ki jih tu ne manjka :) . Tu srečaš veliko amaterjev in čistih začetnikov, ki ti popestrijo dan, ko jih opazuješ pri njihovih padcih, rokovanju z vlečnico, zapletanju s smučkami, ko čakajo v vrsti za sedežnico, slogu smučanja....Slovenci jih v tem zimskem športu vsekakor prekašamo po celi črti.

V času našega bivanja je zapadlo cca 20cm novega snega, kar je za tukajšne razmere verjetno idealno. Lani tak čas menda skoraj da niso imeli snega (tako sem slišala pripovedovati srbsko mladino, ko smo skupaj stali v vrsti za sedežnico).

Turčija

Turčija je dežela na "prepihu med Evropo in Azijo", z "ozračjem", v katerem se mešajo omamni vonji lokalne kulinarike, prijaznost, ustrežljivosti in naklonjenost domačinov. Pogled na raznoliko pokrajino, ki je posejana z mošejami, minareti ter slikovitimi ostanki zgodovine te vabi, da nadaljuješ s "premagovanjem" kilometrov po razmeroma dobro urejeni cestni infrastrukturi. In to kljub temu, da so razdalje med kraji res velike. Priložnosti za dobre foto-posnetke je res ogromno: kilometrske plaže, veličastna gorovja, nižine, doline, jezera, palače, betonska džunga večjih mest,...).

Takole lahko zapišem ob prvem obisku Turčije (avgust 2011) in s tem odpiranju nove strani na mojem popotniškem blogu. Turčija je "uganka", ki jo lahko razvezujemo še dolgo. Obiskati bi jo morali zato še najmanj 5x, da bi uspeli v grobem spoznati glavne čare te evrazijske dežele.

 

Istanbul v 3 dneh, 18.2. - 22.2.2022

Prvi vtis …

 

 

Istanbul na vsakega popotnika naredi svoj vtis. In kako sem ga doživljala sama? Mesto je po svoji arhitekturi res veličastno, mogočno in unikatno.

 

V njem se kulturno, arhitekturno in še kako drugače prepleta po eni strani staro in novo, po drugi strani evropsko in azijsko, ključni pečat pa mu brez dvoma daje vsakodnevna masa ljudi, ki tu živi, dela ali je le na krajšem obisku, kar ustvarja vtis, da bo mesto kmalu popokalo po šivih. Sprašujem se, kakšen je trend rasti prebivalcev Istanbula in koliko jih bo tu čez 10, 15 let.

Istanbul leži na dveh kontinentih in ima menda že več kot 15mio prebivalcev. Si predstavljate, da bi prebivalce več kot 6 Slovenij natrpali v eno mesto? Vključiti se v promet kot voznik, je nesmisel. Od javnih prevoznih sredstev je najbolje koristiti metro ali tramvaj, saj imajo le-ti vendarle svojo začrtano pot in se jim moraš previdno izogibati, voznikom mestnih busov pa en velik poklon in “kapo dol” za potrpežljivost, saj se lahko iz enega na drug konec mesta voziš res zelo dolgo. Tudi vodni promet je dodobra zgoščen in ko mesto opazuješ s kakšne višje točke, je vodnih plovil res veliko.

Kljub temu mesto ohranja svoj čar… z mogočnimi mošejami, palačami, parki, bazarji, uličnimi likovnimi mojstrovinami (za temi res rada oprezam), s ponudbo uličnih trgovinic, lokalnih gostilnic in restavracij s tradicionalno turško hrano in neskončno izbiro sladic, dnevnimi “klici” k molitvam, in še mnogo več. 

Ljudje so prijazni in všeč mi je bilo, da ulični prodajalci kot tudi tisti na Grand Bazaar-ju niso pretirano vsiljivi, kot smo do doživeli v Tuniziji ali Egiptu.

V foto-objektiv sem ujela tudi tole zanimivo informativno tablo (klikni na sliko), ki predstavlja na nek način muslimanski kodeks življenja, po katerem bi se morali ravnati večina ljudi - tudi mi.  

Pa seveda brez ulične umetnosti, ki je našla svoje mesto tudi v Istanbulu ne gre (klikni na sliko za povečavo)

 

Fotografija levo zgoraj: gre za zanimivo (na prvi pogled zahtevno) poslikavo strmih stopnic v eni od četrti na evropski strani mesta Istanbul, ki so jo študenti istanbulške univerze za likovno umetnost posvetili ustanovitelju njihove univerze.
Fotografija desno zgoraj: prikupni lokal v eni od starih židovskih uličic.
Fotografija levo spodaj: v soseski Balat (natačneje na lokaciji: Balat oz. na zares strmi ulici Sancaktar Ykş. 25-13, 34087 Fatih, kot mi kaže Google)
Fotogradija desno spodaj: prikupna in barvita poslikava stene in stopnišča, ki vodijo verjetno v enega od domov v soseski Balat.


Istanbul v 3 dneh …

Sliši se malo za to veliko mesto, pa vendar smo si z namestitvijo v starem delu mesta (soseska Suleymanah) precej olajšali raziskovanje mesta, saj smo se do prvih ključnih znamenitosti lahko kar sprehodili (Galata Bridge, Grand Bazaar, Blue Mosque, …). Če si omejen s časom in da ne hodiš po mestu “tja-v-en-dan”, si je vendarle potrebno malce začrtati pot po mestu.

Istanbul ima menda skupno 39 okrožij, od tega 25 na evropski in 14 na azijski strani. Če si lociran s hotelom v starem delu mesta, se enostavno lahko veliko obišče kar peš (mi smo uspeli narediti 16km), novi del in ostale dele mesta pa seveda z uporabo javnega prevoza (prednostno tramvaj, metro). Na zemljevidu desno označujem naše točke postankov z ogledom ključnih mestnih znamenitosti.

 

DAN 1 (sobota 19.2.2022):

Hotel smo si izbrali v soseski Sultanahmet, torej v starem delu mesta, kar je zelo praktično za ogled ključnih zgodovinsko-kulturnih znamenitosti. Hotel Nusret Bey je bil zadovoljiv, priznam pa, da sem ob razmeroma visoki oceni na Booking.com pričakovala majčkeno več (večja soba in večja izbira zajtrka), pa vendar - tako kot vedno - pretehta čistoča in dobra lokacija. Pa moram pohvaliti njihovo prijaznost, saj so nam pomagali pri aktivaciji kart za javni prevoz (vnos HES Travel Code, ki je obvezna ob koriščenju javnega prevoza po mestu, z namenom, da te spremljajo v zadevi morebitne koronavirus okužbe; več - tukaj) in uredili rezervacijo večerne plovbe z ladjico po Bosporski ožini. Prvi dan nam je bil s soncem obsijan, kar smo izkoristili maksimalno in tako videli oz. obiskali sledeče znamenitosti:

  • Misir Carsisi (Egyptian Bazaar) ali bazar začimb, ki velja za enega največjih v mestu; 
  • mošeja Suleymaniye Camil in okušanje turškega čaja na strehi sosednjega bara "MiHR-i-SAH Teras"; 
  • mimo Istanbul univerze, kjer se na veliko prenavlja bližnja mošeja; 
  • kratek postanek pred mošejo Beyazit Camii
  • Grand Bazaar
  • Hagia Sophia Mosque, kjer si vzamemo čas in sprehodimo po njeni notranjosti;
  • Sultan 3.Ahmed Cesmesi (vodnjak na velikem trgu pred vhodom v palačo Topkapi), 
  • Gulhane Park, ki je res čudovit - z mogočnimi drevesi, iz katerih nas na naše presenečenje pozdravijo tudi prosto živeče papige; 
  • ob obali mimo Galata Bridge in Ataturk Bridge;
  • podaljšek do grške soseske Fener in stare judovska četrt Balat
  • in povratek do hotela s taksijem, kar je svoja izkušnja, kot sem že omenila na začetku.

DAN 2 (nedelja 20.2.2022):

Malce oblačno in delno sončno nedeljo smo se ponovno sprehodili proti Gülhane parku, kjer smo kupili vstopnico “Museum Pass Istanbul” po ceni 360 TRY / osebo (cca 23€), z njo pa imeli vstop v Topkapı Palace, ki je v 15. in 16. stoletju služila kot glavna rezidenca in upravni sedež otomanskih sultanov. Precej velika zadeva in po svoje zanimiva. S kartico pa smo lahko obiskali še Istanbul Museum of the History of Science and Technology in kasneje Galata Tower, ki se nahaja v novem delu Istanbula, onkraj istoimenskega mostu.

Na večer tega dne pa smo se odločili za izlet z ladjico "Orient Bosphorus" po Bosporski ožini, ki so nam ga uredili oz. priporočili kar v hoteli.

Gre za program z večerjo in plesom trebušnih plesalk (Bosphorus Dinner Cruise & Belly Dance Show), kar priporočam, če obiščete Istanbul. Hrana sicer je bila solidna, vendar brez presežkov, bolj nas je prevzelo vzdušje na ladji, pa razgreti gostje, ki so na isti ladji nekako zbrali iz vseh vetrov: Francozi, Afganistanci, Italijani, Azerbajdžani, Nemci  in še vsaj 10 omizij različnih narodnosti.

 

DAN 3 (ponedeljek 21.2.2022);

Nadaljevali smo z obiskom mesta onkraj Galata Bridge, kjer smo se najprej povzpeli na Galata Tower s čudovitom razgledom na mesto (velja prej omenjena Museum Pass Istanbul kartica), nato pa smo se z busom zapeljali vse do Büyük Mecidiye Mosque (Ortaköy Mosque). Tu v foto objektiv ujamem čudovito mošejo, v ozadju most (15 July Martyrs Bridge), moj foto arhiv pa mi obogatita še mladoporočenca (ženin in nevesta), ki sta na tej lokaciji imela poročno fotografiranje.

 

Pogled na mesto z višjih točk…

Istanbul si zaradi svoje velikosti zasluži, da si ga ogledaš tudi s kakšne višje ležeče točke. Verjamem, da je takšnih točk kar nekaj.

Mi smo ga uspeli občudovati z višje točke na 2 lokacijah:

  • S strehe bara "MiHR-i-SAH Teras", nedaleč stran od otomanske mošeje Suleymaniye Mosque. V bistvu se kar malce skriva, zato navajam naslov: Süleymaniye Mahallesi, Fetva Yokuşu, Elmas İş Hanı, 34134 Fatih in ga res toplo priporočam. 
  • Z vrha Galata Tower: do vrha se povzpneš z dvigalom, pa malo še po stopnicah, kjer se ti odpre čudovit razgled na Istanbul. Nazaj grede se splača iti peš po stopnicah, saj so po nadstropjih na ogled razstave različnih predmetov, zgodovinski zapisi, fotografije iz pogreba Ataturka, seveda pa te ta spust navzdol vodi tudi mimo kakšne prodajalne.

Skratka kar nekaj videnega in obiskanega za 3 dni, za kaj več pa je seveda potrebno vzeti še kak dan več. Nam je bilo več kot zadosti - zaužiti utrip tega gigantskega mesta, ki očitno nikoli ne spi. 

Bi pa vseeno predlagala, da se v Turčiji odpravite še kam dlje kot do Istanbula. Na ločenih podstraneh objavljem še dva potopisa s potovanjem po Turčiji, iz leta 2011 in 2014:

 

Turčija - JUL-AVG 2011: počitnikovanje v regiji Antalye in krajši potep po notranjosti dežele (vse do Istanbula)

 

Turčija nam bo po našem prvem letošnjem obisku še dolgo ostala "uganka", saj bi se morali zaradi njene geografske razsežnosti, verige turističnih znamenitosti in izjemnih naravnih bogastev semkaj vrniti še najmanj 5x, da bi obiskali še druge destinacije v notranjosti, na severu (Istanbul in okolica), kot na vzhodu in zahodu. V Turčiji so razdalje med kraji resnično ogromne, čemur dodatno botrujejo tudi pestra gorovja (okusili na obalni cesti od Antalye proti zahodu v smeri Fethiye).

Glede na razpoložljiv čas, ki  smo ga imeli, smo z najetim avtom prevozili cca 1.400 kilometrov v 4-ih dneh oziroma cca 350km/dan. Potek naše poti sem izrisala na zemljevidu desno (klikni na sliko).

Naše počitnice smo si torej organizirali tako, da smo en teden uživali turški "all inclusive" na jugu Turčije, ostale dneve pa smo z najetim atom uspeli obiskati vsaj nekaj turističnih "cvetk". V bistvu - če takole pomislim - bi bila obratna izbira še boljša: 3-5 dni hotelske namestitve z  "all inclusive" (turki so mojstri tovrstnih uslug !!!), ter 1 teden ali več potepanja v lastni režiji z avtom. Smo pač bolj aktivni in poležavanja ob bazenu ali na plaži se kaj hitro naveličamo. Tudi punci sta že 4. dan spraševali kdaj gremo z avtom naokoli.

Vkolikor Turčijo še kdaj obiščemo (in upam, da res), potem si moram na tem mestu zabeležiti nekaj destinacij, ki bi jih lahko obiskali:

  • Goreme National Park (obisk mesta Avanos, Nevsehir)
  • Kapadokija in morda spanje v enem od podzemnih hotelov
  • Olympos Village
  • Ephesus (antično grško mesto; Izmir)
  • Manavgat (rečni slapovi med Antalyo in Alanyo - blizu mesta Side) ter slapovi Duden Selalesi (14km SV od Antalye)
  • mesto Konya in ogled samostana Mevlana
  • Nemrut Dagi (orjaške kamnite glave na vrhu gore, vzhodno od Ankare).
  • ogled podzemnega mesta Derinkuyu (Nigde Province)

Vseeno smo si ogledali razmeroma veliko v 4-ih dneh, po odhodu iz hotela. Več v podstraneh spodaj in videu, ki sledi tule:


1-tedenski oddih v Greenwood Resort Hotel 4* (stran od množičnega turizma)

Hotel se nahaja v manjšem kraju Göynük, nedaleč stran od znanega letovišča Kemer, južno od Antalye. Torej stran od množičnega turizma, pa še vedno na odlični lokaciji za dostop do ostalih ključnih destinacij.

Temperature so v času našega bivanja bile cca 30 st.C zvečer, čez dan do 36 st., 1x pa se je temperatura dvignila do "zavidljive" višine. Nekako sem se morala pridružiti skupini ljudi, ki so vneto pritiskali na sprožilce, da so ujeli spodnji posnetek:

 

Hotel v bistvu ni kak presežek. Je povsem običajen, kar se tiče arhitekture, opremljenosti sob in ponudbe za goste. Do plaže je sicer treba iti čez cesto in cca 300m, kar kar paše ob misli na način prehranjevanja in poležavanje ob hotelu. Najbolj bi lahko poudarila ponudbo hrane in pijače. Obojega je bilo več kot preveč. V bistvu je hrana na voljo ves dan. Turški "all inclusive" izgleda takole: od 7h do 11h (običajni in pozni zajtrk), 12:30 do 14h (kosilo) in hkrati "fast food" od 12h do 16h v restavraciji na prostem nedaleč stran, od 17h do 18h "cafe break", popoldan ocvrte sladice, od 19h do 21h večerja, od 23h do 24h "night snack" (nam je prav prišlo ob prihodu iz letališča). Pijača pa itak na voljo non-stop (voda, sokovi iz avtomata, coca cola, fanta, pivo, sprite, kava, turški čaj).

Moja osebna in edinstvena izkušnja prvega dne je brez dvoma turška kopel oz. t.i. "hamam", ki še zdaleč ne predstavlja nekega namakanja v vodi. Slednje je za turke nedoumljivo in povsem nerazumno. Zahodnjake ne razumejo, da se lahko namakajo v lastni umazaniji. Po njihovo se telo očisti umazanije zgolj s polivanjem vode po telesu oz. s tuširanjem.

Kot gostje hotela smo prvi dan prejeli gratis bon za brezplačno turško masažo (bon za 1 osebo), ki jo lahko izkoristiš le prvi dan bivanja. Seveda se je kasneje izkazalo, da gre le za 10-minutno masažo, pri čemer ti hitro ponudijo celoten lepotilni tretma "Turkish Bath". Sem takoj privolila, saj je bil to moj namen že pred odhodom. No in kako je izgledal moj 90-minutni "hamam" ? V za to namenjene prostore vstopiš v kopalkah.  Ob vsej vročini, ki sem jo bila deležna zunaj (35-40 st.C), sem upala, da me bodo najprej napotili pod kakšen hladen tuš ali v kakšen hladen bazenček, maser pa me je nežno potisnil v savno, kjer je "svrčalo" od vročine. Po 2 minutah me je preplavil občutek tesnobe in gledala sem samo v vrata savne, v upanju, da se čimprej odprejo. Res ni dolgo trajalo, da je maser prišel pome.

Nato sem se znašla v okroglem prostoru, obloženem po tleh in stenah s keramiko in marmorjem. Na sredini nekakšen, z marmorjem obloženo ovalno ležišče višine cca 70 cm, ob strani umivalniki (slika na desni je simbolična in najboljši "približek" prostora, kot ga imajo v hotelu Greenwood Resort) .

Vlegla sem se na trebuh, po meni pa je maser začel zlivati vedra tople vode. Sledil je piling telesa s posebno krpo (verjetno iz kakšne kamelje kože), potem pa miljenje, ki je povzročilo ogromno pen okoli celega telesa in nad mano, le glava je gledala ven. Verjetno sem izgledala kot ovčica na žrtvenem pultu. Pri tem naj omenim, da mi je maser šamponiral tudi lase, skozi pene pa izvedel 20 minutno milno masažo celega telesa. Resnično temeljito in natančno.

(slika spodaj je simbolična)

In nato ponovno polivanje telesa s toplo vodo, tokrat sede ob umivalniku. Zatem me je tesno zavil v brisačo (bolj podobno tanki bombažni odeji škotskega vzorca), napotil do udobnega ležalnik in postregel s turškim čajem. Potem sem vstopila v tretji prostor (masažna soba), kjer sem bila deležna oljne masaže celega telesa in obraza. Nebeško. Blagodejno. Vzdrami ti vse čute v telesu. Zaključek je bila blatna obrazna maska in seveda nekaj laskavih besed. Vse skupaj za skromnih 35 eur in 90 minutne sprostitve. Toplo priporočam. Obisk Turčije brez turške kopeli je kot iti na morje, ne da bi zaplaval v morju. 

Več o hotelo Greenwood Resort na spletni strani: http://www.greenwoodresort.com/eng/index.html

S taxijem v Kemer

Kemer je tipično obalno letovišče, zelo razvito in predvsem s ponudbo prenočitvenih zmogljivosti (hoteli, počitniška naselja), restavracijami in nešteto trgovinic. Idealno za vse turiste s polnimi žepi in rezervnim kovčkom, v katerega želijo nabasati cel kup spominkov in ostalih turških izdelkov. Torej kaj drugega ni za videti. Sami smo se podali v Kemer s taksijem (Goynuk - Kemer = 30 TL), nazaj pa z busom (12 TL).

8.8. - Zapuščamo udobje hotela (prevzem rent-a-car)

Zadnji dan v hotelu je prišlo do rahle zmede, ker je bil odhod letala prestavljen iz 22h na 01:00, s tem pa je "padla v vodo" tudi naša namera, da se pridružimo slovenskim gostom, ki naj bi se z busom ob 19h odpravili iz hotela na letališče. Ni minilo 15 minut, ko so nam na recepciji hotela uredili taxi prevoz (za 4 osebe) do letališča, kjer smo prevzeli predhodno rezerviran avto (Fiat Linea). 

Sledilo je dolgo in mučno vozakanje po vseh mogočih ulicah in uličicah Antalye, da bi našli naš prvi penzion, ki smo si ga tega dne rezervirali na Booking.com. Tudi GPS nas je zmotno navigiral in usmerjal v ulice, ki so bile bodisi enosmerne bodisi neprevozne. Da se ti zakadi od besa iz vseh por. Preostalo nam je le to, da smo ob pozni večerni uri (ob 23h:15) parkirali na "otopark-u" (parkirišču) cca 2km stran od našega penziona. Marko je vzel pot pod noge in si šel ogledat okoliš, potem pa smo le nakako prispeli do ene ulice, kjer nas je že čakal lastnik penziona in tekel pred nami, da nam je pokazal stransko ulico, kjer lahko parkiramo. Penzion je skromen, pa kljub temu so nam lepo postregli zajtrk na njihovi terasi. Ko le ne bi bila soba in že tako majhna in nezračna kopalnica polna zadušljivega vonja po kloru oz. kemikalijah, ki jih uporabljajo očitno za lažje izplakovanje vode v umivalniku. Zajtrk na "svežem" zraku je bil skoraj bolj zaželjen od zajtrka, bi lahko rekla. Tule smo imeli resnično rekordno hitro vstajanje iz postelj :-).

9.8.- Obisk antičnega mesta Myra (Demre)

V mestu Myra, ki leži na področju današnje Demre v Turčiji, naj bi se rodil Miklavž ali sv. Nikolaj. Bil je škof in dobrotnik in na tem mestu je danes tudi njegova grobnica. Mi smo si ogledali v skalo vklesane grobove in amfiteater, zaradi vročine niti nismo imeli pretirane želje, da bi se še kaj dosti potikali naokoli.

Je vsekakor vredno ogleda, sploh če vas pot vodi tu mimo. O sami lokaciji pa več na informativnih tablah, ki smo jih tukaj poslikali:

 

Sledila je pot proti soteski, ki smo jo našli na internetu in jo priporočajo za ogled v vročih poletnih dneh.

Več v nadaljevanju (Saklikent Gorge).

9.8. - V objemu prijetno hladne soteske Saklikent Gorge ter vznemirljivo prenočevanje v drevesni hiški

Gre za sotesko, ki na prvi pogled, ob vstopu v sotesko, deluje kot Blejski vintgar, vendar je vse skupaj edinstveno in res nekaj posebnega. Gre za drugo največjo sotesko v Evropi oz. najdaljšo (18 km ) in najglobljo sotesko v Turčiji, po njej pa je možno hoditi cca 1 km. Sama sem jo našla naključno z brskanjem po internetu. Turistom je dobro skrita in nisem zasledila, da bi jo naše agencije imele v svoji ponudbi fakultativnih izletov, kar me preseneča, pod drugi strani pa tudi ne. Na njihovi strani namreč piše, da so sotesko domačini odkrili pred komaj 20 leti, jo poimenovali "skrita dolina" (Saklikent Gorge = Hidden Valley), vse do danes pa jo več kot očitno dobro tržijo. Na to priča veliko parkirišče ob vhodu v sotesko in precejšna kapaciteta sedišč za koriščenje gostinske ponudbe. Kupljeno hrano in pijačo si sam prineseš na posebne lesene pode, postavljene v vodi ali nad njo. Tako lahko hkrati ješ in piješ ter namakaš noge v ledeno mrzli reki....seveda če uspeš dobiti mizo ob vodi.

Tu si lahko izposodiš vodno obutev za hojo po soteski (vendar je bolje, da za to poskrbiš kar sam s svojo obutvijo), izbereš rafting, trekking, kanjoning, najem avta / motorja / kolesa, ture z jeepi....

Hoja po soteski je v poletni vročini izredno dobrodošla, saj sonce v sotesko sploh ne doseže. Voda je na začetku precej mrzla (če je globoka), vendar se privadiš, sčasoma pa se temperatura vode bistveno spremeni. Na nekaterih predelih je potrebna previdnost pri plezanju po skalah, po katerih z nežnim tokom teče izvirska reka. Priporočajo rezervna oblačila in dobro obutev, saj se po soteski večinoma hodi po vodi, ki ti ponekod sega samo do gležnja, drugod pa do kolen ali celo do riti. Slednje predvsem bolj na začetku, kar domačini izkoriščajo za nudenje pomoči (prenašajo otroke po vodi ali ti ponudijo vsaj roko, da ti ne spodrsne). Seveda v pričakovanju kakšnega drobiža. So pa turki pri tem bistveno manj nadležni kot tunizijci, na primer. Praktično je, če si oblečen kar v kopalkah in mikici. Mi smo pač ostali v svojih oblačilih (kratke hlače + majica) in bili seveda mokri, tisti manjši celo do popka. Pri vročini kot smo jo bili deležni pri prihodu iz soteske se itak  na pol posušiš. 

Sledila je večerja na vodnih lesenih podih (ne vem kako naj jih poimenujem). Ob soju sveč, dobre hrane in šumenja hladne vode smo prijetno utrujeni popadali v postelje. In slednje je bilo še posebej zabavno.

Spanje v drevesni hiški je res bilo posebno doživetje. Zanimivo in domiselno. In še nikjer videno. 

Spanje v drevesni hiški toplo priporočam, če potujete z otroci. Sicer sem ugotovila, da jih imajo tudi v Čiraliju (blizu Olymposa), vendar bi znalo biti tam bolj množično, hrupno in primerno za mladino (backpacker-ji). Hiša je bila sicer malce nagnjena, vendar občutek da ležiš v postelji ob drevesu, nekaj metrov nad tlemi je res čudovit. Sploh za otroke. Nastja in Kaja sta bili navdušeni. 

Cena ? 1 nočitev za 2 odrasla in 2 otroka v hiški za 6 oseb nas je stala 140 TL oz. cca 50 EUR, vključno z zajtrkom in večerjo. Manjše hiške so še cenejše, od 18 eur NZ.

Glej: http://www.saklikentgorge.net/prices.htm ).

 

img: 

10.8. - Pamukkale - "turška pravljica v belem"

Da smo tole "pravljico" doživeli je bilo potrebno kar nekaj vožnje, vendar se je izplačalo. V nadaljevanju nekaj slik na poti Saklikent Gorge - Pamukkale, potem pa slike in opis iz samega Pamukkale.

Slikovita pokrajina na poti Saklikent Gorge - Denizli (Pamukkale)

Na poti iz soteske Saklikent Gorge smo krenili v smeri za Denizli, da si ogledamo še znameniti "bombažni grad". Pokrajina do tja je prav zanimiva in razgibana - od nižjih planot do visokega gorovja, in ponekod z nešteto rastlinjaki (pridelovalci zelenjave). Bel obris na spodnji sliki predstavlja prvi pogled na Pamukkale.

Obisk Pamukkale

Pamukkale obišče ogromno turistov iz vseh vetrov. Avtobusov tu kar mrgoli in njim je namenjeno tudi ločeno parkirišče. Že ko se pelješ po cesti proti temu "bombažnemu gradu", opaziš maso turistov, ki kot čredica tavajo po osrednji poti terasastih apnenčastih tvorb. V bistvu izgledajo kot mravlje, ki so napadle kilogram razstresenega sladkorja. Resnično je tole pravi pravcati turistični biser in pravi naravni čudež. 

Pamukkale velja za termalno zdravilišče z obilo vročih vodnih vrelcev. Voda, ki že stoletja teče čez rob te planote, odlaga soli, iz katerih je nastalo ogromno, bleščeče belih stalaktitov, kataraktov in kotanj.

(Slika zgoraj: ob vhodu v Pamukkale)

Ob vhodu je nekaj manjših trgovinic s spominki in bar, notranjost področja pa je zapuščina bogate zgodovine (antično grško mesto Hierapolis) in pravega naravnega čudesa.

V poletnem času si je zaradi vročine težko ogledati celotno področje. Mene je oviralo koleno, punce vročina, tako da je zasluga za "posnetke antičnega predela" pripisati Markotu, ki je vzel pot pod noge. Odšli smo rdeči kot kuhani raki, vendar zadovoljni, da smo si uspeli ogledati Pamukkale. Slednjega res ne smeš prezreti, če se odpravljaš v Turčijo.

Slika zgoraj: zemljevid celotnega področja. Ob nakupu vstopnice (otroci gratis, odrasli 20 TL) hkrati ogled apnenčastih tvorb in Hierapolis.

11.8. - Na poti Denizli - Isparta, do Egirdiskega jezera

Turčija ni samo morje, v vročih poletnih dneh se je idealno zateči v višje ležeče lege ali obiskati enega od jezer v osrčju turških gorovij.

Egirdirsko jezero menda velja za eno najlepših in leži med  Burduskim in Beysehirskim jezerom. Voda je idealna za kopanje v top poletni sezoni (na višini cca 900-1000 m.n.v). Sami smo v njem malce zaplavali (ob 18h) le ob prihodu v mestece Egirdir, kjer smo imeli rezerviran penzion (Lale Pension). Voda mi žal ni delovala preveč čista, temperatura pa je bila primerna. Morda je temu bodrovala pozno-popoldanska ura, ko veter prinese malce nesnage na to stran polotoka, kamor smo prišli....

Lale Pension smo preverili po sistemu "prvi Google zadetki"  in ga rezervirali spet na Booking.com. Penzion je primeren za eno nočitev, čist in urejen. Fant, ki nas je sprejel in oddal sobo, je dobro govoril angleško in pojasnil vse, kar nas je zanimalo. Pravi, da imajo "biznis" od konca aprila do septembra in celo oktobra. Izven poletne sezone je precej pohodnikov, med poletjem pa seveda turiste, ki ostanejo le 1 dan ali morda dva. 

 

12.8. - Na poti proti severu (Istanbul)

Iz Egirdirja smo krenili proti Istanbulu (12-milijonskemu mestu), od koder smo poleteli domov.

10-urna vožnja na relaciji Egirdir - Burdur - Afyonkarahisar - Kutahya - Eskisehir - Bilecik - Kocaeli (Izmit) - Istanbul nam je odkrila nove čare Turške pokrajine, natančneje Marmare regije.

Samo za mesto Istanbul bi verjetno potrebovali vsaj 1 teden. Mesto je zares ogromno, saj predstavlja dom več kot 12 mio ljudem, poseben pečat pa mu brez dvoma daje njegova geografska lega na obeh straneh bosporske ožine. Skoznjo namreč poteka veličasten Bosporski most, ki povezuje Evropo in Azijo, samo mesto pa se ponaša z vrsto mošej, minaretov in palačami, bazarjem in še in še. Utrip mesta je prav svojstven. Začutiš ga že na avtocesti, na "azijski" vpadnici v mesto, ki ti odstira pogled na "betonsko džunglo", kasneje pa se izkaže, da je to le predmestje Istanbula.

Razen mostu in glavne modre mošeje nismo uspeli videti vsega ostalega, saj je bil naš prihod v Istanbul vezan izključno na letališče Atatürk Airport, od koder smo naslednji dan poleteli domov. Letališče mi bo ostalo v spominu predvsem po svoji velikosti, po vtisu, da sem v nakupovalnem centru in ne na letališču ter predvsem po visokih cenah (kava tudi po 12 TL oz. 6 eur).

Turčija - JULIJ 2014: 12-dnevno počitnikovanje v Alanyi s 4-dnevnim najemom vozila (obisk Kapadokije, Ihlara Valley, kanjona Sapadere, Side in Alanye)

Poletje 2014 smo zaznamovali s ponovnim povratkom v Turčijo. Da nadaljujemo tam, kjer smo avgusta 2011 končali - z željo, da obiščemo mesečevo pokrajino Kapadokijo in še kaj na poti tja in nazaj.

Nastanjeni smo bili v Hoteu Grand Uysal3+* s paketom ALL, ki ima sicer bolj skromno opremljene sobe, zato pa dobro hrano, prijazno osebje, hiter dostop do plaže (senčniki zastonj na plaži in ob bazenu), trudili pa so se tudi s celodnevno animacijo, čeprav se mi zdi, da je že malce "izpeta" zgodba po vseh takšnih in podobnih hotelih.

Ker pa smo po naravi pač taki, da nam večdnevno poležavanje hitro "seže čez glavo", smo se tudi tokrat po nekaj dneh odločili, da se za nekaj dni "odrečemo ugodju" all inclusive aranžmaja in najamemo avto za 4 dni.

To je bila pametna odločitev, saj smo v tem času obiskali 5-6 ur oddaljeno Kapadokijo (Zelve, Goreme National Park), nazaj grede pa še dolino reke Ihlara, Manavgat, Side in Alanyo.

** Zelve National Park

** Ihlara Valley

** Manavgat Waterfalls

** Side

** Alanya

Prevoženih 1.620 km oz. cca 400km/dan je bilo vsekakor vrednih za vse oglede, razen morda za slapove Manavgat, ki so se izkazali bolj kot "vaba" trgovcev, da tam prodajo čim več izdelkov domače obrti in vsega drugega, ne pa zares edinstvenega stika z naravo.

V nadaljevanju predstavitev hotela in njegovega okoliša, nato pa izbrane lokacije naših obiskov v času najetega avtomobila. Naj pa še dodam, da je bila klima tokrat v vseh dneh našega letovanja v Turčiji presenetljivo blaga, sonca je bilo dovolj, ni pa bilo tiste prave vročine, kot pred leti, ko se je temperatura povzpela celo nad 45 stopinj. En dan je celo pomalem rosil dež, pomešan s soncem :-)

 

 

(17.7.-20.7) in (25.-28.7.) - Namestitev v Alanyi (Hotel Grand Uysal)

Hotel Grand Uysal 3+* se nahaja ob obali, cca 3 km iz Alanye in 125 km od letališča Antalya.

Malce smo res prišli utrujeni v hotel, saj smo bili na poti cca 14 ur (polet iz Munchna). Zaradi spleta okoliščin, je bila tole pač izbira 3 dni pred odhodom in kaj dosti časa za preverjanje ni bilo, sploh pa ob zasedenosti vseh ostalih ogledanih hotelov nismo smeli biti preveč izbirčni. 

Sobe so v hotelu bolj skromno opremljene (ob prihodu prosila za zamenjavo in so nam tudi ustregli in ponudili zadnjo možno). Plaža je nekako v redu, bi pa po moji presoji lahko malce bolj skrbeli za čistočo, saj je v prvih dneh zaradi visokih valov vrglo na obalo kar nekaj trave. Je pa zato dostop do plaže enostaven in hiter (cca 20m pod obalno cesto), ležalniki so zastonj, na voljo pa je na plaži tudi pijača iz programa ALL.

Hotelsko osebje je prijazno, hrana je dovolj pestra in raznolika (pogrešala sem le več sadja), večerna animacija pa malce že "izpeta" zgodba "all inclusive" ponudbe tovrstnih hotelov.

21.7.2014 - Najem avtomobila (via Kapadokija), Rose Valley Tour in zanimiva nočitev v enem od kamnitih hotelov Goreme nacionalnega parka

Za avto smo se hitro zmenili, le malce so naju zmedli, ker oglašujejo dnevno ceno najema brez zavarovanja, to pa potem prištejejo, ko že potrdiš najem. Še vedno pa je bila cena ugodna in z mislimi smo bili bolj na začrtani poti, ki smo jo imeli namen prevoziti, kot pa na kalkulaciji cene.

Ob 9:30 smo krenili za smer Alanya-Konakli-Avsallar-Kizilot-Akseki-Seydisehir-Konya-Aksaray-Nevsehir in ob cca 17h prispeli v Nirvana Cave Hotel (Booking.com).

Zelo prijeten ambient z zanimivimi sobami, vdelanimi v kamen z lastno kopalnico in WC-jem. Na rjuhi sem sicer zatipala nekaj drobnih delcev, ki se verjetno sčasoma odkrušijo iz kamnitega stropa. Pa ni moteče, kvečjemu daje še večji vtis pristnosti tovrstnega bivanja. Pohvala gre predvsem odlično delujočemu Wifi-ju (boljšemu kot v samem hotelu in deloval je tudi v sobi!!), pa seveda razpoložljivemu mini bazenu, ki je verjetno prej izjema kot pravilo v ponudbi "cave hotelov" na tem področju. Cena 50 eur za 1 nočitev z zajtrkom za vse štiri je vsekakor več kot sprejemljiva.

Na dan prihoda v Nirvana Cave Hotel smo poznopopoldanski čas želeli kar najbolje izkoristiti, najhujše sonce pa je tudi že počasi zahajalo. Tako smo odkrili zanimivo pot ROSE VALLEY TOUR in se sprehodili po njej. V bistvu se je izkazala, da ni samo sprehajalna, pač pa tudi plezalna. Na določenih predelih ni bila ravno preprosta, saj je bilo tudi nekaj razburljivega premagovanja skal, skalnatih ožin in plezanja.

Užitek za punci :-)

Pot zaključili razigrano razposajeni....z enim "auto-selfijem" :-)

img: 

22.7.2014: Ogled veličastnih stožcev v Zelve (fascinantno), obisk Göreme Open Museum in obisk Ihlara Valley

 

Po zajtrku v Nirvana Cave Hotelu smo dan začeli z malce težav z avtom, ki so nam ga pomagali vžgati s kablovjem in še kar nekaj časa tekom tega dneva so me obhajali dvomi in strah, da se zadeva ne ponovi. Ker res bi bilo nerodno, da po 6 urah vožnje naše začrtano popotovanje pade v vodo. Pa ni bilo nič od tega in Fiat Albela nam je lepo predla vse do konca naše poti. Tega dne obiščemo kar 3 znamenitosti:

  • Zelve,
  • Göreme Open Air Museum,
  • Ihlara Valley
V nadaljevanju fotografije in opis zgoraj omenjenih znamenitosti objavljam ločeno na spodnjih povezavah:

Ogled veličastnih stožcev v Zelve

Tega dne gremo najprej do kraja Zelve (cca 7km iz Göreme), ki me je (v primerjavi s kasneje obiskanim Göreme Open Museum) še posebej navdušil.

Krožna pot med kamnitimi gmotami in stožci z bazaltnimi kapami je veličastna. Zaradi raznolikih kamnitih oblik in odličnih panoramskih točk smo skoraj "na vsakem koraku" pritiskali na gumb fotoaparata ali mobilca in naredili veliko odličnih posnetkov.

Seveda na vsaki taki turistični znamenitosti turki poskrbijo za trgovino z izdelki domače obrti, gostinske ponudbe, najde pa se tu tudi prodajalec otroške ježe s kamelo in center zdravniške oskrbe. Vsaj upam si trditi, da tu niso bili zgolj slučajno. Hoja po razgibanem terenu z bolj ali manj uhojenimi potkami zna namreč biti na določenih predelih tudi nevarna (nevarnost zdrsa ali neprimernega zadrževanja na robu previsov).

obisk Göreme Open Museum

 

Po ogledu Zelve se odpravimo na ogled Göreme Open Air Museum (vstopnina 20 TL/osebi), ki se nahajajo cca 7-10 km stran.

Tu je možen ogled regije, ki so jo zgradili duhovniki v 3. stoletju kot center posvetnega življenja in misli.

Zato danes tu lahko vidiš predvsem ostanke takratnih cerkva, kapel, samostana nun in menihov, ipd. Pot je med vsakim objektom lepo urejena in zavarovana.

Osebno so me Zelve bolj navdušile.

Osvežujoč sprehod po dolini Ihlara (in kopanje v mrzli vodi za pogumneže)

Ob 12:15 zapuščamo Göreme v smeri Ürgüp-Mustafapasa-Ayvali-Mazi-Kaymakli-Derinkuyu, s ciljem da obiščemo Ihlara Valley, katere prospekt sem si priborila v pisarni ponudnika našega rent-a-car-ja.

V Ihlara smo prispeli ob 14:15 in si vzeli čas najprej za kosilo v prijetni restavraciji ob reki Ihlara. 

Do reke Melendiz, ki je v dolžini 14 km izoblikovala cca 100-120m globoko dolino Ihlara, vodijo zavarovane stopnice.

Zanimivo, da se vzdolž doline Ihlara nahaja kar 105 cerkva in blizu 10.00 (rockcaverns).  Ob reki smo po nasvetu domačina ubrali pot v smeri proti Belisirma, vendar smo prepešačili le slab kilometer do cca Caffe bara ob reki, kjer smo si na eni od "rečnih ut", zakoličenih v reko, privoščili turški čaj in sladico. 

Ob 17:10 se odpravimo v smeri Aksaray-Karaman, kjer se zvečer nastanimo v hotelu "Nas Otel", ki smo ga preko Booking.com rezervirali na sosednji ulici cca 15min pred samim prihodom :-) Hotel je bil pravzaprav zelo udoben in si zasluži 3* in ne samo 2*.

23.7.2014: Gorska vožnja proti obali po sistemu 1 km = 10 km in prihod nazaj v hotel (Alanya)

Za doseg obale se odločimo preko relacije Karaman-Ermenek-Anamur. Na poti do Ermeneka zanimiva vožnja po vijugasti cesti navzdol, ki nam jo na trenutke popestri tudi kakšna žival.

 

Prijetno klimo pa gre verjetno pripisati tudi nadmorski višini (cca 1.500 m.n.v., cca 30km pred Ermekom, tabla z višinsko navedbo 1925 m).

Kaj kmalu pa je bilo te gorske vožnje že kar malo preveč in smo se kar razveselili, ko smo v poznopopoldansem času (17h) iz smeri Anamurium-Gazipasa prispeli nazaj v naš hotel blizu Alanye.

24.7.2014: Enodnevni paket ogledov: Sapadere Kanjonu, Manavgat Waterfalls, Side, Alanya

Po zajtrku v našem hotelu Grand Uysal izkoristimo še zadnji dan rentanega avta za ogled:

Sapadere Kanyonu:

 

Kanjon se nahaja cca 45 km JV od Alanye (v kraju Demirtas se zavije za kraj Sapadere, kmalu pa so že modri smerokazi za 12 km oddaljeni kanjon. Ob vstopu na urejeno pot ob reki se nahaja restavracija s precejšno kapaciteto miz, sicer pa imajo lepo urejene sanitarije in v samem kanjonu ob rečni pešpoti tudi Cafe bar, ki so ga postavili na izbranem prostoru pod skalnim previsom.

Manavgat Waterfalls:

Ob 10:30 se vračamo nazaj v smeri proti Alanya, da obiščemo še Manavgat. Manavgat se nahaja med Antalyo in Alanyo. Znamenitost Manavgata so rečni slapovi, ki so bili zakulisje različnih filmov. Vendar ta obisk ocenjujem za čisti nateg, saj po mojem predstavljajo zgolj vabo trgovcev, da na tem mestu prodajajo turistom najprej vse drugo, šele potem pogled na slapove, mimo katerih se ne moreš niti sprehoditi, saj je na tem mestu na voljo le ograjena ploščad s pogledom na slapove in to je to. Ko se obrneš, pa se ti pred nos ponujajo samo še s kičom in ostalimi izdelki naloženi trgovci, gostinska ponudba..in….pravzaprav cel mini bazar, po katerem je v bistvu znano mesto Manavgat. V Manavgatu se namreč nahaja največji bazar na antalijski rivieri. V bližini bazarja je tudi edina mošeja s štirimi minareti na južni obali Turčije. Tega sicer nismo obiskali in morda je vsekakor več za videti kot pri teh slapovih, zaradi katerih res ni vredna vožnja iz smeri Anatlye ali Alanye.  

Side:

Še hiter skok do bližnjega kraja Side in ogled arheološkega področja, ki sva si ga z Markotom na hitro ogledala kar sama, punci pa sta počakali v prijetnem zavetju sence v bližini policajev :-) Po eni strani zanimivo, po drugi strani pa podobno že nekajkrat videno na naših potepanjih po Balkanu.

Alanya:

 

Nazaj grede proti hotelu se zapeljemo še skozi mesto Alanya, kjer smo se z avtom povzpeli do Alanya Castle za nekaj posnetkov z vrha navzdol, nato pa si privoščili okusno kosilo v Azade Banquet Restaurant v blizini Red Tower-ja. Od tu smo imeli lep razgled na pristanišče zasidranih turističnih ladjic, od katerih pozornost zbujajo.predvsem pisane "gusarske brkače", ki jih imajo za izletniske ture po morju. Na prvi pogled že malce "kičasto", po drugi strani pa tudi nenavadna in zanimiva popestritev tega zaliva. Ob,16:30 smo zaključili paleto naših izletov z avtom, ki smo ga v 4-ih dneh kar dobro "izkoristili" (prevoženih 1.620 km).

Črna gora

Obisk nacionalnega parka Lovčen (Njegošev vrh) - november 2011

 

Do nacionalnega parka Lovčen smo na hitro skočili novembra 2011, ko smo se potepali po Bosni in Hrvaški (čas jesenskih počitnic). Več na pod-strani tukaj

 

Ulcinj; Hotel Prego in Noki Beach (avgust 2013)

Kratek, enodnevni postanek v Ulcinju na našem popotovanju po Balkanu. Več - tukaj.

Črna gora (jun 2004)

 

 

Način potovanja: letalo-letalo (Brnik-Tivat-Brnik)

    * Nastanitev: Apart-hotel Bella Vista (*****), Bečići, POL
    * Kopanje na plažah: Bečići - plaža As, plaža sv.Štefan
    * Mesto BUDVA
    * Mesto KOTOR
    * Kraj NJEGUŠI
    * Mesto CETINJE
    * Slike - razno

Za poletni dopust 2004 (26.06.-03.07.3004) smo se odpravili na črnogorsko obalo z nastanitvijo v kraju Bečići, cca 2-3 km stran od mesta Budve. Splošni vtis našega počitnikovanja lahko strnem v naslednjih točkah:

  • ljudje izredno prijazni, ustrežljivi in pozorni
  • čistoča v našem "apart-hotelu" več kot zadovoljiva, hrana pa tudi dokaj v redu (zajtrk + večerja)
  • morje čisto, plaže dolge, urejene in brez smeti (očitno jih pogosto "prečešejo" in odstranjujejo smeti)
  • pokrajina čudovita (splet hribovja, morja in ponekod tudi ravnin oz. nižjega hribovja daje zares pravi čar)

Poleg Bečićev, kje smo bili nastanjeni, smo obiskali in si ogledali mesto Budva, Kotor, Njeguši (rojstni kraj največjega črnogorskega pesnika, pisatelja in filozofa Njegoša), Cetinje in se kopali 1x na eni od najlepših plaž sv.Štefan. Do Budve nas je popeljal turistični vlakec in/ali tamkajšni taksisti, ostale kraje pa smo si ogledali v okviru enodnevnega izleta s predstavnikoma Kompas Ljubljana in Kompas Montenegro.

Več na stari spletni strani - klikni TUKAJ.

Španija

Galicija s pridihom Portugalske (Porto) ; 16.-23.julij 2018

 

Ko poklepetaš s prijatelji ob 20 let starem Portovcu in obujaš spomine na skupno potovanje v letu 1998 (cilj Expo98, Lizbona), ni za nas prav nič nenavadno, da v naslednjih dneh že preverjamo ponudbo letalskih kart, najdemo primerni termin in se odločimo za ciljno destinacijo - GALICIJO na skrajno SZ delu Španije.

Mene je prepričala in bi se v prihodnje z veseljem in brez pretiranega razmišljanja ponovno vrnila. Ob razmeroma nizkem (sprejemljivem) budgetu smo videli veliko, nekako pa sem dobila občutek, da nas tu ravno ne "ožemajo" preveč za denar (parkiranje, vstopnine za ogled lokalnih znamenitosti, ponekod pravi kulinarični užitki za malo denarja in ob velikih porcijah...). Če bi čas dopuščal, bi skočila še na otoke (z ladjico iz pristanišča Vigo na Illas Cies), preiskusila kakšno pohodniško pot (kot jo na tisoče "camino" pohodnikov), našla nadomestilo mrzlemu Atlantskemu oceanu, odkrivala skrite kotičke galicijske obale po zahodni in severni strani, in verjetno še kaj več ... 

 

Zemljevid pohodniških poti (Jakobova pot oz. El Camino de Santiago).

 

 

 

 

 

 

 

 

POVZETEK POTI:

  • Termin: 16.7.-23.7.2018 
  • Letalo: Rynair (Bologna - Vigo) 
  • Rent-a-car: Avis (Renault Clio);prevzem na letališču Vigo
  • Prevoženih: 1.542 km (v smeri urinega kazalca: Vigo - Pontevedro - Paseo Pedras Negras - Santiago de Compostella - Castro de Baroña - Cascada de Ezaro - Cape Finisterre - A Coruna - As Catedras Beach - Cabo Burela - Punta de Fucino do Porco - Las Medulas - Ourense - Verin - prečkanje špansko portugalske meje do mesta Porto - Viana do Castelo - Castro de Santa Traga - povratek v Vigo. 
  • TOP3 znamenitosti glede na videno in doživeto:

    Paseo Pedras Negras

    Santiago de Compostella - katedrala:

    Santiago de Compostella -  La Ciudad de la Cultura de Galicia)
     
    As Catedrais Beach (ob oseki !!!)

Ponedeljek 16.7. (prihod v mesto Vigo in namestitev)

Za izhodiščno letališče smo izbrali Bologno, ker je precej vplivalo na ceno letalske karte. V zakup smo torej vzeli , pač še nekaj dodatne vožnje in iz italijanskega letališča z nekaj zamude vzleteli ob 19:30 (predvideno ob 17:45). Pristanek v Vigo točno ob 22:00. Po prevzemu rent-a-carja na letališču se namestimo v preprostem hostlu (A Xesteira, 146 Avenida Castelao, 36690 Arcade), ki je več kot očitno obiskan predvsem s strani pohodnikov, ki romajo tod mimo. Kopalnica se sicer deli z ostalimi, sobe čiste, zajtrk pa samopostrežen v osnovni obliki, sicer pa v prikupno opremljeni kuhinji.

Torek 17.7. (mestece Pontevedro, sprehod po čudoviti obalni poti Paseo Pedras Negras in obisk mesta Santiago de Compostella )

Ob 9:30 odhod iz Arcade, prvi kilometri pa nam že ponudijo pogled na pohodnike, ki ubirajo korake po Jakobovi poti oz. El Camino de Santiago, prikupne kamnite hiške na stebrih (kašče), rimske mostove,.... Držimo se lokalnih, starih cest, ker je bolj verjetno, da opazimo kakšno lokalno znamenitost.

Sledi postanek v Pontevedre s sprehodom po starem mestnem jedru, nato pa mimo Playa de Lanzada, tipični primerek masovno obiskane plaže. 

Ustavimo se na Paseo Pedras Negras, kjer se sprehodimo po urejeni leseni potki s čudovitimi razgledi na razgibano kamnito obalo, coffe time v mestecu Padrone, nato pa ob 18h smer Santiago de Compostella, kjer se najprej ustavimo za ogled La Ciudad de la Cultura de Galicia,  v katerega so verjetno  vložili precej EU sredstev (kamen, ki se bohoti v vsakem cm2 stavbe).

V Santiago de Compostella si ogledamo veličastno katedralo, sprehodimo po mestu ter namestimo v hotelu Lux, kjer udobneje spimo kot večer poprej. Nahaja se v samem mestnem jedru in na"walking distance" do katedrale.

Sreda 18.7. (Castro de Baroña, vodni slap Cascada de Ezaro, Cape Finisterre):

Namesto hotelskega zajtrka, ki ga tudi nismo doplačali (8 eur/osebo), si privoščimo okrepčilni obrok v bližnji mestni caffeteriji, nato pa GPS nastavimo za povratek na obalni del, kjer se najprej ustavimo na Castro de Baroña in nato smer Cascada de Ezaro in Cape Finisterre.

Za spanje najdemo prikupno hišo sredi gozda (Casa Rural Costa Da Egoa), kjer nas preseneti obilna ponudba hrane za res malo denarja. Večerja za 17eur/osebo je vključevala predjed, glavno jed, sladico, 1 pivo in kavo. Pri glavni jedi pa poudarek na veliki količini okusno popečenega mesa (8 kosov za 2 osebi), soba (1+1) pa 64 eur z vključenim zajtrkom.

Četrtek 19.7. (do španskega Stonehedge-a" in stolpa Torre de Hercules v mestu A Coruna):

Danes prevozimoh400 Km v smeri A Coruna, kjer se sprehodimo do "španskega Stonehedge-a" in stolpa Torre de Hercules, vendar se nanj ne povzpnemo (3eur/osebo), ker bi morali čakati vsaj še 1h, saj spuščajo po skupinah za max 30min.

13:30 nadaljujemo pot po severni obali Galicije, da ulovimo pravi "timing" za oseko, ki odločilno vpliva na obisk spektakularne obale As Catedrais Beach. Dostop do obale in klifov vodi po stopnicah, vstopnine ni, je pa potrebna registracija, ki smo jo za skupino opravili kar ONLINE (vstop s QR kodo).

Pozno kosilo v bližnji restavraciji La Yenka Restaurant. 20:00, postanek v Cabo Burela za še en "spust drona" ter nočitev v hotelu Boa Vista, v kraju Viviero.

Petek 20.7. (dan v znamenju pohodništva /Punta de Fucino do Porco in krajši postanek na lokaciji rudnika zlata Las Medulas)

Vsak dan s prstom potujemo po začrtani poti (Google map), ki smo si jo skupaj skreirali.

Obisk rta Punta de Fucino do Porco, ki je prišel  na vrsto na ta dan, smo si verjetno predstavljali, da bo to nekaj, kar se ustaviš ob cesti in malce hodiš do tja. V bistvu pa smo porabili kar 2h če ne več, da smo po cikcak poti prišli do konca rta, kjer se sicer ponuja lep razgled na morje in okoliško obalo, na zadnji točki pa kot da bi se nekdo pohecal z nami...po stopnicah navzdol do skrajnega roba rta, kjer se ti na zadnji stopnički pred tabo "postavi" neka betonirana stena in...to je TO. No, vsekakor je pot zanimiva in po svoje vredna obiska, samo v vročem soncu obvezno na pot s plastenko vode in pokrivalom.

14:30: zapuščamo severno obalni del in vozimo proti jugu v smeri: Vilalba - Lugo - Ponferrada. 

Za kratek čas se ustavimo na lokaciji, kjer je bil nekoč največji rudnik zlata rimskega imperija. Ob prvem pogledu na mogočne rdeče gorske vrhove sem najprej pomislila, da sem prišla na divji ameriški zahod. Pravzaprav Las Medulas ni posledica narave, ampak v veliki meri posledica pohlepa rimljanov, ki so poceni delovno silo gnali v izkopavanje kamnitih predorov, da bi prišli do plasti zlata, ki se je skrival v gorskih usedlinah.

Nekaj zapisanega o Las Medulas -  TUKAJ.

Sobota 21.7. (mesto Ourense in skok na portugalsko stran do mesta Porto)


Po dolgem jutranjem spancu (spim do 10:30) krenemo v mesto Ourense, da si privoščimo zajtrk. Sprehod po mestu nam ponudi še nekaj priložnosti za foto posnetke.

Ob 13:30 krenemo proti špansko -portugalski meji (Ourense-Verin), potem ko se pri zajtrku odločimo da vendarle gremo še do Porta, ki simbolično zaznamuje motiv za naše skupno potovanje.

Mesto Porto ponovno očara, kot pred 20 leti: barvite hišice zgrajene na vzpetinastih terasah obrežja reke Duoro, veličastni most Ponte Luis, utrip uličnega dogajanja, ki ga ustvarjajo glasbeniki, prodajalci izdelkov domače obrti, umetniki, množice turistov, ki uživajo kulinarične dobrote obalnih restavracij....

Nedelja, 22.7. (Viana do Castelo, Castro de Santa Traga, povratek v Vigo)

Iz apartmaja v mestu Porto, moramo odhod iz mesta časovno zamakniti, saj zjutraj ugotovimo, da so nam ponoči vlomili v avto (razbita sprednja stranska šipa), kar ni terjalo za  nas materialno izgubo, zato pa smo izgubili 1-2h za urejanje formalnosti (prijava na policijo,menjava renta-a-carja na Avis afiliali v kraju Moreira.

Z identičnim modelom vozila pičimo v smeri Santuário de Santa Luzia. Gre za svetišče oz. poseben verski objekt, grajen v čudovitem bizantinskem stilu v kraju Viana do Castelo. Dostop z vozilom je enostaven po sicer malce vijugasti cesti, vendar moraš imeti malo sreče, da v času večjega obiska dobiš parking mesto čisto na vrhu. Do vrha pa menda vozi turiste tudi vzpenjača.

Pozno popoldan (ob 17:30) prispemo do mesta A Guarda, kjer se ustavimo za kratek čas, da si ogledamo keltsko utrdbo in vasico Santa Trega. Od tu se ponuja lepa razgled na Atlanstki ocean in sosednjo portugalsko obalo.

Nočitev pa tokrat presežek - v Hotel Axis Vigo, ki je verjetno prednostno namenjen za poslovneže in morda kongresni turizem. Z M. dobiva lepo sobo s predprostorom,v katerem se nahaja pisalna miza.


Poizvedba za obisk otokov Cies Island žal ne obrodi sadov, saj bi morali rezervacijo opraviti več dni prej (omejeno število sedišč na ladjicah).

Ponedeljek 23.7. (zadnji dan namenjen ogledu mesta Vigo - s turističnim busom)


Praktična odločitev, da si mesto Vigo ogledaš s turističnim busom, ker hoja po vseh teh točkah mesta bi bila precej utrudljiva. Na busu angleško voden ogled (slušalke) in 2 postanka po 10 min je bilo ravno prav za spoznavanje mesta.

Kampiranje v španskem Camping Los Batanes (julij 2008)

Julija 2008 smo na poti proti Portugalski (klikni TUKAJ) bili primorani zaradi dolžine poti narediti tudi nekaj postankov v Španiji. Ob odhodu iz kraja Cullero smo zavili na avtocesto A7 in A31 proti kraju Albacete. Tu smo se morali v popoldanskih urah odločiti kam naprej in kje prespati. Sredi mesteca Albacete se je Marko uspel priklopiti na internet in odkril lokacijo kampa Los Batanes.

Dodatni opis s slikami na: http://www.nastja.com/node/242

S prvim čarterskim letom na pred prvomajsko Mallorco (23.-27.april 2021)

V pričakovanju spomladanskega sproščanja preventivnih ukrepov (C-19), smo se v aprilu 2021 razveselili novice, da agencije že malo bolj pogumno ponujajo počitniške pakete. Mediji so dobili novo zgodbo, mi pa smo sedli na prvi čarterski avion za Mallorco z zeleno epidemiološko sliko.

Na otok smo prispeli organizirano preko turistične agencije, ki je pripravila poseben program za aktivne. 

SPLOŠNO O MALLORCI:

Mallorca je poleg Ibize, Menorce in Formentere eden večjih otokov v Balearskem otočju (špansko Islas Baleares). Je otok sonca, raj za pohodnike in kolesarje in tudi tiste, ki si želijo zgolj počitniški oddih na eni od znanih, dolgih plaž. Povedali so nam, da si otok lasti kar precej tujcev, bodisi zasebnikov, bogatašev (kot npr. Michael Douglas, Pierce Brosnan, Boris Becker, Antonio Banderas, Phil Collins, Lenny Kravitz ….) kot tudi razni investitorji v hotele in druge turistične kapacitete.

Središče otoka je Palma (glavno mesto), kjer je tudi največja koncentracija prebivalcev. Playa de Palma je plaža dolga 6km (od Can Pastilla do S'Arenal), najboljše pa si jo je ogledati kar s kolesom, s katerim lahko prevoziš lepo urejeno pot - tudi v smeri proti Palmi (midva sva naredila slabih 20 km). Pot je široka in posebej urejena za pešče in posebej za kolesarje in avtomobile, vendar morajo slednji upoštevati prilagojeno hitrost.

V času našega počitnikovanja je obalna cesta opazno samevala, prav tako pa tudi veriga nemalo hotelov, lokalov, pubov, ki samevajo zaprti zaradi posledic koronavirusa. Če pomislim na razsežnost nočitvenih, gostinskih, zabaviščnih, trgovskih in drugih kapacitet na tem področju, potem mora biti v normalni (nekoronski) poletni sezoni tu res živahno.

Mallorca je otok poln kontrastov, raj za kolesarje in pohodnike, katerim se ponuja 90 km dolga gorska veriga Serra de Tramuntana, ki smo jo obiskali tudi mi (2 pohodniška izleta). Najvišji vrh na otoku je Puig Mayor (1436m), ki pa je pod strogim nadzorom vojske, zato sam vrh ni dostopen oz. naj bi bil samo do neke višine.   

Na otoku je prisotna značilna sredozemska vegetacija, kar dokazujejo polja terasasto urejenih nasadov citrusov, oljk, mandljev….

Oddih na Mallorci je bil tokrat kratek (4-5 dni), zato pa ravno prav aktiven in po vseh koronskih mesecih zaprtosti hudo zaželjen. Pripravili so nam ogled glavnega mesta Palma, dva pohodniška izleta in obisk dveh gorskih vasic, ki ležita ob vznožju Serra de Tramuntana. Kar nam je ostalo prostega, smo izkoristili za najem kolesa in motorja ter manjše nakupe v tistih nekaj trgovinic, ki so že odprla svoja vrata (C-19).

V nadaljevanju opis dveh pohodniških izletov in opis obiska gorskih vasic Valdemosso in Soler.

 

Tole pa naša skupina :-)

 

Petek, 23.4.2021: Pristanek na Mallorci in popoldanski ogled glavnega mesta Palma

Po pristanku na letališču so nas razvozili do hotelov, ki so se nahajali nedaleč stran od letališča. Hotel smo imeli po sistemu "no name" in  nam je bil razkrit šele, ko smo se na letališču posedli na bus in se sestali s predstavniki naše turistične agencije. Lahko rečem, da je bil hotel soliden z malce slabšim nivojem hrane (predvsem večerje), kar preprosto moraš "oprostiti" ali bolje - sprejeti. So pač eni prvih hotelov, ki so nam v tem času odprli svoja vrata in lahko smo bili samo srečni in hvaležni. Hvaležni, da smo zdravi, da smo se lahko odpravili na pot, da lahko uživamo čare nove destinacije, slednje predvsem z pohodniškega vidika.

Ker smo torej izbrali "program za aktivne"; smo s prvo aktivnostjo začeli že kar na dan prihoda, in sicer s popoldanskim ogledom glavnega mesta Palme de Mallorca. Tu živi večina prebivalcev (več kot 0,5 mio prebivalcev, od skupno 890.000). Mesto je lepo, pečat pa mu daje predvsem mogočna gotsko- rimskokatoliška katedrala Santa María, pred katero je lepo urejen park dreves in umetno jezero.

Zapeljali smo se tudi mimo nekdanje borze La Lonja, kjer so se nekoč zbirali trgovci različnih dobrin. Vsekakor se je splačalo zapeljati tudi do gradu Castel de Beliver z lepim razgledom na obalni del mesta Palme in katedralo in se sprehoditi okoli palače Almudaina, danes v lasti španske kraljeve družine, ki velja za nacionalni spomenik.

Pot nas je zanesla še po mestnih ulicah, do mestne hiše in mestnega trga. Po daljšem sprehodu po mestu (14:30 - 19:15) smo se kar precej utrujeni vrnili v hotel, da se malce spočijemo in pripravimo na naslednji pohodniški dan.

Huraa!!

Sobota, 24.4.2021: Ogled gradu Castell Alaro in prvi pohodniški dan v gorovje Serra de Tramuntana

Po zajtrku se nas je skupina 7 pohodnikov + vodička s kombijem odpravila v smeri Palma - Alaro. Vozimo po precej slabi makadam poti do izhodišča Es Verger. To je lokalna gorska krčma, znana predvsem po ponudbi jagnjetine (logično zakaj toliko ovac naokoli) in se nahaja na polovici poti proti vrhu Puig de Alaró. Postreže nas stara, sključena mam´ca, ki kljub svoji starosti in utrujenosti ohranja nasmeh na obrazu, dobro voljo in streže gostom.

Pred Es Verger se nam pridružita 2 lokalna gorska vodiča, ki nas popeljeta do ostankov gradu Castell d' Alaro, do vrha katerega smo potrebovali cca 1h50min. Enostavna pot po gozdu, na vrhu pa nagrada v obliki lepega razgleda na pogorje Tramuntana. 

Nazaj grede nam vodič Albert pripravi presenečenje, saj malce skrenemo s poti in nadaljujemo po poti, po kateri pridemo do skalne votline. Najprej bi pomislil, da je pač manjša votlina, kjer bi se komot lahko skril kakšen slovenski medvedek. Pravzaprav je vanjo možno stopiti, le potrebno se je pošteno skloniti (manjši imamo prednost :-), narediti nekaj korakov, potem pa naenkrat stopiš na plano, kjer  uzreš tole:

 

Res prijetno presenečenje. Vrnitev v hotel z mislijo "kaj nas čaka naslednji dan", potem ko nas je vodnik Albert že seznanil, da bo naslednji pohodniški izlet "more beautiful".

 

 

Nedelja, 25.4.2021: Dopoldanski potep z motorjem (86km) in pohodniški izlet št.2 - tokrat na skrajni SV del otoka

Ker nam je bil dopoldan namenjen za prosto, sva se z možem odločila za 4-urni najem motorja

Tako sva se zapeljala mimo Palme proti zahodni obali do razgledne točke Mirador El Toro in zalivčka Cala del Mago. V kratkem času, ki nama je bil na voljo, sva naredila 86 km, potem pa se je bilo potrebno pripraviti za nov pohodniški izlet.

POHODNIŠKI IZLET št.2:

Tokrat so nas odpeljali na skrajno SV del otoka, do koder prevozimo 76km. Izhodišče nam je rt Cap de Formentor, kjer se nahaja pohodniško področje Escada de I'Amo Joan Cerda.

V hrib krenemo po urejeni serpentinasti poti, pri čemer nam vodnik ni dovolil ubirati bližnjic, saj bi s hojo izven urejene poti prispevali k rušenju, s kamni urejene, poti. Najprej sem pomislila, da se malo heca, ampak njegov pogled je bil dovolj zgovoren.

Na neki višini se je del naše skupine povzpel še cca 25min višje, pri čemer žal ne vem imena tega vrha.

V nadaljevanju pa je sledil lepši del poti, saj so se nam vedno bolj odpirali široki pogledi na strmo obalo polotoka in širno morje, dokler nismo prišli na pot nad barvitim zalivom Cala Figuera. Postanek za nekaj obveznih fotoposnetkov:

Po nekaj hoje nas vodnik opozori, da se približujemo nevarnejšemu delu sestopa. Gre za pot, ki sicer poteka ob strmi kamniti steni nad tunelom, je pa res bolj slabo zavarovana. Sama sem si drznila narediti nekaj sekund posnetka, dokler je bilo še varno stopati, potem sem izklopila telefon in vklopila raje razum, saj se je potrebno na delu poti po strmih stopnicah navzdol malce skoncentrirati in obrniti s sprednjim delom proti steni. Na YouTube sem našla posnetek, kjer je pot, po kateri smo hodili, res natančno posneta - za ogled videa kliknu TUKAJ.

Pohodniški izlet smo sklenili zadovoljni, z novo pohodniško izkušnjo, in prijetno utrujeni.

Ponedeljek, 26.4.2021: Obisk gorskih vasic Soler in Valdemossa ob vznožju Serra de Tramuntana.

Dan pred odhodom domov je bil tokrat namenjen obisku dveh gorskih vasih, ki ležita severno od Palme de Mallorce ob vznožju gorovja Serra de Tramuntana.

Najprej se zapeljemo do Port de Soler, slikovite vasice, ki leži ob razgibani SZ obali in je znana predvsem po zgodovinskem tramvaju iz leta 1913, s katerim smo se za priokus tudi malce zapeljali.

V vasici je dokaj veliko pristanišče, marina pa ponuja turistom tudi izlete v sosednje izlete. Lokacija te majhne obalne vasice je v svoji zgodovini pogosto igrala odločilno vlogo. Ker je bila vasica vesčas ločena od ostale Majorke s pogorjem Tramuntana, so si morale pretekle generacije močno truditi, da so prišle do vode. Zato se je med tem pristaniščem in ostalim delom otoka razvila močna trgovina z različnimi dobrinami, seveda po zaslugi zgrajene, 27km dolge železniška proga, ki povezuje Soler s Port-om z ostalimi kraji otoka.

Iz vasice Port do Soler nas vkrcajo na starinski tramvaj, s katerim se malce zapeljemo med nasadi pomaranč in limon. Področje namreč slovi po ugodnih razmerah za rast pomaranč in drugih citrusov. Nasadi so tipično terasaste oblike z namenom učinkovitejšega poljedelstva in opazili smo jih marsikje. Če na naših vrtovih tipično rastejo jablane, potem so tu pomarančne tista stalnica, ki jih najdeš celo v mestu.

Ob 13h se z busom zapeljemo naprej do gorske vasice Valdemoso, ki je očarala tudi poljskega skladatelja Friderick-a Chopen, pa tudi literarnike. Otok si je za svojo počitniško destinacijo izbral tudi Pierce Bronsan in Michael Douglas. Mimo hiše prvega se tudi zapeljemo, na kar nas opozori lokalni vodič, ki nas je spremljal na tem izletu. 

Valdemosa je tipična vasica kamnitih hiš, ki imajo pretežno zelena polkna, vhode pa okrasijo z raznimi nasadi zelenolistnih ali cvetočih mediteranskih rastlin, med katerimi tudi tukaj kraljuje bungevilija. Če se objema z drevesom limonovca, je sožitje še bolj dovršeno…

Švica

Prvi obisk Švice: v osrčju Evrope, pa vendar izven nje (EU) - 19.2.-23.2.2020

Vprašanje časa je bilo, kdaj krenemo prvič proti Švici, ki v svoji majhnosti leži v osrčju Evrope, pa vendar "izven" nje, saj se ne nahaja v Evropski uniji.

Za prvi obisk Švice (Luzern z okolico) smo si vzeli le nekaj dni (četrtek-nedelja), na pot pa krenili kar z avtom, kar nam je vzelo skupaj s postanki malo več kot 8 ur. Ja, v enem šusu prevoziti 730 kom ni ravno udobno, kar sem občutila tudi na svoji zadnji plati in v hrbtenici. Če kreneš na pot ob 14h, je treba pač pritisniti na plin in postanke splanirati na tiste najnujnejše. Tako smo uspeli priti na cilj ob 22:30.

Pred odhodom je seveda bil potreben nakup švicarske vinjete (cca 38€). Ta je letna (druge opcije ni), kar pomeni, da se lahko tekom leta še kdaj zapeljemno v to smer - upam :-). Švica je draga za naše razmere, vendar (enako kot Norveška) poplača s svojimi čudovitimi naravnimi in drugimi znamenitostmi, ponuja pa neizmerno možnosti za potepanje.

Po prehodu ITA-CH mej (po prevoženem kraju Como) te pozdravi SMS operaterja Swisscom s sporočilom o cenah: klic v Slovenijo in EU 3,30€/min, prenos podatkov pa 11€/MB. Logično sledi takojšen izklop prenosa podatkov, saj Švica ni v EU, mi pa si tudi nisemo želeli mastnega računa mobilnega operaterja.

In kaj smo si uspeli ogledati in obiskati?

Namestili smo se pri svaku v manjšem kraju Ennetbürgen. Ta se nahaja 19km južno od Luzerna ob istoimenskem jezeru in v objemu gorovja, v katerem kraljuje znameniti vrh Pilatus (2.128m). Tega sem občudovala le od daleč z mislijo in upanjem, da pa se mi morda ponudi priložnost, da se nanj povzpnem 1x poleti. Bomo videli. Tri sončne dneve smo res dobro izkoristili.

Bürgenstock:

Parkirali smo na urejenem parkirišču in se podali na cca 1h peš pot vse do Bürgenstock Alpine Spa. Tak povsem lahkoten sprehod, med katerim se ti lepo ponuja tudi pogled na goro Pilatus.

St.Jost Kapelle:


gre za lepo razgledno točko ob cerkvici, kjer smo imeli lep razgled na Luzernsko jezero in gorovje.

Pustni karneval v Luzernu;


Znameniti karneval v Luzernu ni za zanemariti. Gre za veliki dogodek, ko Luzern postane pravi festivali .- za skok v pustne kostume in udeležbo tradicionalnega pustnega karnevala v Luzernu.

Muzej transporta v Luzernu:

Muzej zajema osrednji del, kjer je ogled pisana razstava takšnih in drugačnih vozil iz različnih obdobij, tematski deli muzeja pa so za doplačilo. Če si vzamete 3h za muzej, se splača vzeti kar vstopnico, ki zajema v paketu tudi tematske dele muzeja. Jaz sem si ogledala le "Swiss Chocolate Adventure", kjer te v posebnih vagončkih zapeljejo iz enega v drug prostor in predstavijo proizvodnjo čokolade, ki velja za eno priznanih produktov Švice.

Obisk dveh smučarskih središč (Engelberg, Klewenalp): 

Cena smučarskih kart je seveda švicarska, ampak okusiti tamkajšne smučarske poti sredi zime in s smučarsko opremo v avtu je seveda obvezna. Če ti to ni namenjeno, pač izbereš pohodniško pot, ki je na vrhu smučišča (Klewenalp) na voljo pohodnikom, pri tem pa se lahko odločiš še za izposojo sank. 

Posebno doživetje, ko se z avtom lahko zapelješ po cesti, ki prečka regionalno letališče:

Petkovo popoldne smo na poti iz smučišča Engelberg izkoristili še za postanek na regionalnem letališču v mestu Buochs (kanton Nidwalden). To je lokalna letališka steza družbe Pilatus dolžine 2km in širine 40m, njena posebnost pa ta, da jo prečka cesta, po kateri se je dovoljeno zapeljati z avtom. Predvidevam da jo uporabljajo lokalci, ki živijo na obeh straneh letališke steze. No, jaz sem izkoristila še za en foto-posnetek sredi steze in občutek je super.