Krajinski park Goričko, avgust 2009

15.-16. avgust 2009

Sončna vikend vremenska napoved nas je ponovno pritegnila k odkrivanju naše lepe Slovenije. Tokrat smo se odpravili na skrajni severo-vzhod "naše putke" oz. kot bi rekla naša Kaja (5 let), da gremo na glavo kokoške, ki simbolizira obliko naše države. Prenočili smo v penzionu Sever, nedaleč stran od Moravskih toplic.

Zemljevid -Krajinski park Goričko (klikni na sliko)

Krajinski park Goričko (http://www.park-goricko.org/), ki se razprostira na 462 km2 površine in zajema 11 občin oz. 90 vasi, predstavlja deželo "treh krajin" (Avstrije, Madžarske in Slovenije). Z našim pohajkovanjem naokoli smo ugotovili, da se Goričko ponaša z največjim baročnim gradom v Sloveniji (grad v kraju Grad), z veliko številom vider, ki jim namenjajo tudi posebne prometne table, veliko zdravilne energije v Dobrovniku (Bukovniško jezero), pa z veliko tradicionalne obrti, katerih korenine segajo daleč v preteklost (lončarstvo, tkalstvo, žganjekuha, kolarstvo, kovaštvo, zeliščarstvo,....). Tu so še znane prekmurske pisanice, da o njihovi kulinariki sploh ne govorim. Meni so se dopadli krompirjevi žganci "dödöli".

Dva dni, kolikor smo imeli na voljo, smo izkoristili za:

  • KOLESARJENJE (19 KM) PO OKOLIŠKIH VASEH MORAVSKIH TOPLIC - prevožena pot označena na zemljevidu; klikni na sliko:
    Za opis naše kolesarske avanture klikni - TUKAJ.  
  • KOPANJE V MORAVSKIH TOPLICAH:
    Terme 3000 me niti niso preveč očarala, razen samih toboganov in razprostranih površin, kjer se gnete polno obiskovalcev. Nekako se mi še vedno dopade naš bližnji Snovik (kjer ni čutiti takega množičnega turizma in je tudi večji pridih domačnosti).
    Važno pa je, da so uživale punce, predvsem noro je na toboganih. Še danes pa ne vem, zakaj je bil zaprt tobogan "raketa"; ki menda velja za enega največjih atrakcij v Sloveniji in tudi izven meja.
  • OBISK CERKVE V BOGOJINI:
    V Bogojini je vredna ogleda cerkev, ki ji pravijo tudi "bela golobica". Dokaj lep primerek Plečnikove umetnije. Cerkev smo si le ogledali od zunaj, saj so v času našega obiska imeli ravno mašo.
  • POSTANEK OB BUKOVNIŠKEM JEZERU (znano po energetskih točkah) - http://www.bukovniskojezero.si:
    Prekmurske Zbilje, bi morda lahko rekli, le da je jezero tu prav umazano rjavo in da imajo tu eno od vrhunskih turističnih zanimivosti, ki jo "tržijo" obiskovalcem.
    Okoliš jezera je menda nabit z zdravilno energijo, ob kapeli Sv.Vida pa je tudi izvir zdravilne vode. Torej vsi ki imate zdravstvene težave, pridite sem. Za tiste, ki imate težave z žolčnimi in ledvičnimi kamni: vsedite se za 25 minut na klopco št. 1 in počutili se boste prerojeno. Vaše blokade v telesu bodo sproščene, vi pa čudovito dobre volje :-))

     
    Energetske točke - klikni na sliko desno !

  • VERŽEJ - OGLED BABIČEVEGA MLINA NA MURI:
    V kraju Veržej (južno od Murske Sobote) je na ogled mlin, ki velja danes za edini panonski plavajoči mlin, ohranjen skozi rodbino Babič (tretja generacija). Kot zanimivost: na reki Muri je bilo konec 18. stoletja 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa naj bi bilo evidentiranih 93 lastnikov plavajočih mlinov. Med slednjimi je edini ohranjen ravno Babičev mlin.

15.-16.08.2009: S kolesom po krajinskem parku Goričko

 

KOLESARJENJE (19 KM) PO OKOLIŠKIH VASEH MORAVSKIH TOPLIC - prevožena pot označena na zemljevidu; klikni na sliko


Goričko ponuja kolesarjem veliko možnosti za kolesarje, morda malo manj tistim, ki so oboževalci kolesarskih vzponov, saj najvišji hrib ne doseže višine niti 500 m.n.v. (Sotinski breg ali Kugel 418 m.n.v.). Kolesarske poti so skrbno označene, na voljo pa je tudi zemljevid krajinskega parka z oznakami vseh kolesarskih in pohodniških poti, kot tudi vinskih kleti in vinotočev, kulturno-zgodovinskih spomenikov, muzejev, cerkva, ipd. 

Sami smo v avgustu 2009 (ob obisku Krajinskega parka Goričko - klikni TUKAJ) izbrali in prevozili slabih 20 km poti s startom v Rumčevem bregu (lokacija našega penziona, cca 2,5 km SV od Moravskih toplic) in nadaljevali proti Suhemu vrhu. Tam smo sprejeli "pametno" odločitev v stilu "udarimo bližnjico skozi gozd", ki se je na koncu izkazala za rahlo ponesrečeno, pa vendar razburljivo in malce drugačno. Vsekakor pa povratek skoraj ni bil možen. Iz gozda smo na urejeno kolesarsko pot tako prišli kot "zmagovalci bitke v blatu". Uboga kolesa so bila obložena z blatom tako močno, da mi je že zavora začela prepevati po svoje, še danes pa mi ni jasno kako smo z Nastjo (9 let) le uspeli preriti vso tisto gozdno pot, ki je bila začuda narisana tudi na GPS-u (Marko). Še najbolj čista jo je odnesla Kaja (5 let), ki je sedeč na stolčku samo nemo opazovala in podoživljala radost družinskega kolesarjenja po blatu :-)