15.-16. avgust 2009
Sončna vikend vremenska napoved nas je ponovno pritegnila k odkrivanju naše lepe Slovenije. Tokrat smo se odpravili na skrajni severo-vzhod "naše putke" oz. kot bi rekla naša Kaja (5 let), da gremo na glavo kokoške, ki simbolizira obliko naše države. Prenočili smo v penzionu Sever, nedaleč stran od Moravskih toplic.
Zemljevid -Krajinski park Goričko (klikni na sliko)
Krajinski park Goričko (http://www.park-goricko.org/), ki se razprostira na 462 km2 površine in zajema 11 občin oz. 90 vasi, predstavlja deželo "treh krajin" (Avstrije, Madžarske in Slovenije). Z našim pohajkovanjem naokoli smo ugotovili, da se Goričko ponaša z največjim baročnim gradom v Sloveniji (grad v kraju Grad), z veliko številom vider, ki jim namenjajo tudi posebne prometne table, veliko zdravilne energije v Dobrovniku (Bukovniško jezero), pa z veliko tradicionalne obrti, katerih korenine segajo daleč v preteklost (lončarstvo, tkalstvo, žganjekuha, kolarstvo, kovaštvo, zeliščarstvo,....). Tu so še znane prekmurske pisanice, da o njihovi kulinariki sploh ne govorim. Meni so se dopadli krompirjevi žganci "dödöli".
Dva dni, kolikor smo imeli na voljo, smo izkoristili za:
KOLESARJENJE (19 KM) PO OKOLIŠKIH VASEH MORAVSKIH TOPLIC - prevožena pot označena na zemljevidu; klikni na sliko:
Goričko ponuja kolesarjem veliko možnosti za kolesarje, morda malo manj tistim, ki so oboževalci kolesarskih vzponov, saj najvišji hrib ne doseže višine niti 500 m.n.v. (Sotinski breg ali Kugel 418 m.n.v.). Kolesarske poti so skrbno označene, na voljo pa je tudi zemljevid krajinskega parka z oznakami vseh kolesarskih in pohodniških poti, kot tudi vinskih kleti in vinotočev, kulturno-zgodovinskih spomenikov, muzejev, cerkva, ipd.
Sami smo v avgustu 2009 (ob obisku Krajinskega parka Goričko - klikni TUKAJ) izbrali in prevozili slabih 20 km poti s startom v Rumčevem bregu (lokacija našega penziona, cca 2,5 km SV od Moravskih toplic) in nadaljevali proti Suhemu vrhu. Tam smo sprejeli "pametno" odločitev v stilu "udarimo bližnjico skozi gozd", ki se je na koncu izkazala za rahlo ponesrečeno, pa vendar razburljivo in malce drugačno. Vsekakor pa povratek skoraj ni bil možen. Iz gozda smo na urejeno kolesarsko pot tako prišli kot "zmagovalci bitke v blatu". Uboga kolesa so bila obložena z blatom tako močno, da mi je že zavora začela prepevati po svoje, še danes pa mi ni jasno kako smo z Nastjo (9 let) le uspeli preriti vso tisto gozdno pot, ki je bila začuda narisana tudi na GPS-u (Marko). Še najbolj čista jo je odnesla Kaja (5 let), ki je sedeč na stolčku samo nemo opazovala in podoživljala radost družinskega kolesarjenja po blatu :-)