Iz moje knjižne police

Rubriko odpiram s poletnim branjem 2013.

Kriminalni roman: Razkošje časti (Julie Garwood); jul2013

Knjiga, primerna za lahkotno počitniško branje, ki bralca postavi v čas angleških baronov in plemičev. Preplet negativcev, ki si z lažjo in prevarami utirajo pot do kralja ter pozitivcev, ki z iskrenostjo, poštenostjo in pogumom na koncu zmagajo. Ne manjka seveda tudi ljubezenskih zapletov, nepredvidenih družinskih razkritij, romantike in srečnega konca.

 

Moja ocena (od 1 do 5) = 3/4

Kriminalni roman: Skrivnostno izginotje (Darja Hočevar); avg2013

Moje poletno branje, ki mi je prišlo pod roke povsem po naključju. Zgodba se odvija na srednji šoli, kjer mlada učiteljica želi odviti skrivnostni klobčič izginotja svoje prijateljice, ki jo je zamenjala na delovnem mestu učiteljice francoščine. Dolgotrajno iskanje in splet novih prijateljskih vezi, v katere sprva tudi podvomi, jo pripelje v kruto odkritje.

Knjiga je enostavno zapisana, dogaja se v domačih krajih, za katere nisem povsem prepričana, ali si jih je avtorica tudi izmislila ali res obstajajo. Skratka, na nek način dovolj "napeto" napisan roman slovenske avtorice, ki je (po podatkih o izposoji v splošnih knjižnicah), leta 2011 s skoraj 13.000 izposoj dosegla 14. mesto med najbolj branimi domačimi avtorji.

Opomba:

To je moja prva prebrana e-knjiga. Moram priznati, da mi je branje klasične knjige vedno predstavljal nenadomestljiv način prebiranja "pisane besede". Ob uporabi Kindla pa sem svoje mišljenje spremenila. Čeprav ti ne nudi barvnega tiska, tistega edistvenega občutka ob dotiku papirja, listanja ter debeline knjige, predstavlja praktičen bralnik. Je lahek, ima neobremenilen zaslon za oči, nastaviš si lahko velikost črk, ti pri nadaljevanju avtomatsko odre zadnjo stran ali pa si sam nastaviš pozicijo, kje si zaključil. Pa verjetno nudi še mnogo več, samo tega še nisem ugotovila :-.

 

Moja ocena (od 1 do 5): 4

Kriminalni roman: Zadnji obredi (Yrsa Sigurdardottir); jul2013

Zgodba se odvija na Islandiji, kjer se odvetnici Thori (mati samohranilki) ponudi priložnost dobro plačanega in dokaj zapletenega primera umora. Umorijo nemškega studenta zgodovine, obsedenega z raziskovanjem čarovništva, magičnih simbolov in vsega kar sodi zraven. Opis nekaterih okoliščin umora je včasih krut in prav smesen. In sprašujem se od kje avtorici domišljija in navdih, ko je opisovala vse tiste podrobnosti skrunitve trupla. Zgodba sama je morda res bolj temačna, vendar še vedno berljiva in zanimiva.

Ocena (1-5) = 4

Kriminalni roman: Zlovešča plima (Agatha Christie); avg2013

Detektivski roman Agathe Christie se tokrat odvija v bogatem klanu družine Cloade. Sorodnike, vajene stalne finančne podpore bogatega Gordona Cloade, pretrese njegova nenadna smrt, še bolj pa njegova poroka tik pred smrtjo, po kateri postane dedinja njegovega bogastva mlada Rosaleen. Njihova pričakovanja po denarju in varni finančni prihodnosti, ki jim jo je obljubil Gordon, v trenutku "uniči" tujka, ki se pojavi med njimi. Umori treh ljudi kažejo na pohlep po denarju, mojstrske zaplete pa reši seveda samo Hercule Poirot, ki bralcu šele na zadnjih straneh knjige razkrije krivca.

Moja ocena (od 1 do 5) = 5

Potopis: Srebrna praprot (Ivan Sivec); november 2013

Po tej knjigi sem posegla zaradi našega "popotniškega duha", v upanju, da bom odkrila skrivnosti in čare Nove Zelandije, po kateri se je potepala kolegica januarja 2010. Pa je v bistvu bolj zgodovinsko obarvana, ampak še vedno zanimiva za branje in ogled slik.

Avtor v 21-ih zgodbah - legendah, ki mu jih zaupa domačin (Maor), predstavi zgodovinski razvoj dežele, v katero je usodno posegel Beli človek (priseljenci, ki so v deželi videli le priložnosti za trgovanje in izkoriščanje naravnih bogastev). Na začetku so bile le sanje (rodovitne pokrajine, neokrnjena narava, sožitje prebivalcev), potem pa je prišel Beli človek (španski morjeplovci, nizozemci,….), ki je poselil deželo, izrisal svoje zemljevide in poimenoval deželo po svoje v prepričanju, da je to Njegova dežela. Iz prvotne Aotearore je postala Nova Nizozemska oz. Nova Zelandija.

Posrečeno je zapisano, da so predniki Maorov tu in tam pohrustali tudi kakšnega sovražnika (ljudožerci), vendar so se zavedali, da vsak sovražnik tudi ni "okusen" :-)

Avtor po pripovedovalčevih besedah predstavi edinstvene danosti dežele, ki jih je začel Beli človek izkoriščati (lov za živalmi in iztrebljanje njihovih vrst, izsekavanje dragocenih dreves, plantaže lanu, poseg v gore in izdelava tunelov, naskok na ledenike, trgovanje z zelenimi kamni, ….). In posledično je danes Nova Zelandija, kakršna je. Sicer še vedno privlačna, vendar v povsem novi podobi kot na samem začetku in preplavljena s trumami turistov.

In zakaj ime knjige "Srebrna praprot" ? Verjetno zato, ker ima za domačine svojstven pomen. Maorom je bilo nekoč na njihovi zemlji všeč vse, razen praproti, ki ponekod rastejo tako visoko kot palme. Pa so skozi ustno izročilo to razumeli in začeli spoznavati, da ima vsaka stvar na svetu svojo vlogo. Verjeli so, da te velike praproti, če jih obrneš, ujamejo v svoje liste vso svetlobo lune in zvezd. In kot taka jim pomaga pri odkrivanje svoje dežele tudi ponoči. Da se nikoli ne izgubijo in živijo "v temi".

 

Moja ocena (od 1 do 5): 3/4

Roman: Darilo števil (Yoko Ogawa); avgust 2013

 

Malce drugačna knjiga. Tu ni romantike, kriminalnih dejanj, spletk in prevar. Gre za življenjsko zgodbo treh ljudi, prikaz posebnega prijateljstva, ki se splete med gospodinjo-samohranilko, njenim sinom, ki dobi vzdevek "Koren" in upokojenim profesorjem matematike, genijem na svojem področju. Zaradi nesreče v preteklosti žal njegov tekoči spomin seže samo 80 min nazaj. Spominja se le dogodkov iz svojih srednjih 30 let (pred nesrečo), zato pa ohranja vrhunsko matematično znanje. In prav matematika, katere skrivnosti in "lepote" zna Profesor spretno in na preprost način približati gospodinji in njenemu sinu, ima zasluge za prijateljstvo, ki se je spletlo med vsemi tremi.

 

Moja ocena (od 1 do 5) = 3

Roman: Delaj, teci, živi (Samo Rugelj); januar 2014

Knjigo je napisal Samo Rugelj, sin (morda še bolj) znanega psihiatra Janeza Ruglja. Gre za pripoved o ponovni borbi "uma in telesa" , da dojameta in dosežete nekoč že doseženo. Z drugimi besedami - pripoved o tem, kako svoje, po nekaj letih že malce "uležano in posedeno" telo ponovno pripraviti do želenih športnih ciljev. Vsekakor bi jo ljubitelji teka brali malce bom empatično, kot sem jo sama, ki te oblike telesne aktivnosti žal (še) ne prakticiram. Pa vendar...

Samotova zgodba ni zgodba o zdravem načinu življenja (dokazovanje, da je tek zdrav), je bolj podoživljanje njegovih priprav, da po 20-ih letih spet uspe preteči maraton. Za svojega trenerja si izbere 16-tedenski računalniški program iz Ipada, ki mu obljublja da ga spravi v formo za 42-kilometrski maraton (ob predpostavki, da tisti ki se ga loti uspe preteči 10 kilometrov v približno 1 uri).

In vrstijo se njegovi tedni treninga, zanosa, upada volje, pa spet elana, vmesne bolezni, pri čemer svoje prispevajo tudi prijatelji - eni spodbudno, drugi malo manj. Upravljanje telesne aktivnosti (tedenski teki po programu) pa je seveda treba spraviti v uravnotežje tudi s prehrano, psiho, službenimi in družinskimi obveznostmi.

Kljub vsem preprekam, pride dan D, ko se naš tekač odpravi na Dunajski maraton, kjer se pridruži 36.000 tekačem iz več kot 100-ih držav. V glavi mu roji cel kup misli, morda tudi trema in strah ter malce grenko spoznanje, da se je računalniškega programa držal približno 70%. To pomeni, da je pred maratonom treniral in pretekel cca 350 km od predlaganih 500-600 km po programu. V zakup vzame dejstvo, da je pretekel tudi nekaj lepih višinskih razlik in se tako dobro pripravljen in optimističen udeleži Dunajskega maratona.

Za seboj uspešno pušča kilometre vse do zadnjega najlepšega trenutka, ko lahko deli svojo srečo z družino. In zaključi s prepričanjem, da bo tek še naprej gojil, predvsem v višjem nivoju kot v zadnjih letih - sam in/ali z družino.  

Moja ocena (od 1 do 5): 4

Roman: Diagnoza rak (Heinz G. Konsalik; december 2013

To je knjiga, ki te popelje v svet človeške (ne)moči proti zahrbtni bolezni, ki ji rečemo rak. Predstavlja zdravniški svet postav v belem, ki se bori proti tej bolezni zgolj s skalpelom v roki, obsevanjem in drugimi metodami, ki jih priznava šolska medicina. Pa vseeno se v primerjavi z napredkom medicinske tehnologije in znanj, statistika smrtnih primerov in število neozdravljenih pacientov širi hitreje. Avtor v zgodbi izpostavi lik zdravnika, dr. Hansena, ki skozi dolgoletno prakso podeželskega zdravnika pride do zanimivih odkritij za drugačno zdravljenje raka. Kljub strahu pred pričakovanim odzivom njegovih zdravniških kolegov se odloči odpreti zasebno kliniko, na kateri sprejema “na smrt obsojene” neozdravljive rakave bolnike, ki jim zdravniki ne morejo več pomagati. Tudi na njegovi kliniki prihaja do smrtnih zaključkov v večini primerov, pa vendar je med njimi tudi nemalo takih, ki jim za več mesecev podaljša življenje ali jih celo ozdravi na dolgi rok.

dr. Hansen s svojo doktrino in načinom zdravljenja vzbudi pozitivno zanimanje na strani ljudi in nenaklonjen odziv na strani zdravnikov, ki v njem vidijo zgolj “šarlatana”, ki jim lahko preveč škoduje. Uperijo se proti njemu in pri tem na svojo stran potegnejo tudi medije in zdravniško stroko. Celo dosežejo, da ga obsodijo za neustrezno zdravljenje in smrtne primere iz malomarnosti. Pa vendar se po nekaj mesecih izkaže, da so bii dokazi in obsodbe neutemeljene.

Roman se zaključi z izgubami in žrtvami ter upanjem, ki ga dr. Hansen še naprej predaja obolelim za rakom. Kljub izgubi svoje klinike nadaljuje tam, kjer je začel - v vlogi podeželskega zdravnika, ki zdravi običajne bolezni, rakavim bolnikom pa poleg zdravljenja predvsem vliva upanje in jim pomaga podaljševati življenje.

 

Moja ocena (od 1 do 5): 5

Roman: Kamen potrpljenja (Atiq Rahimi); oktober 2013

Zgodba sicer ni natančno opredeljena s časom in krajem dogajanja, vendar pa po prvih straneh bralcu vendarle odkrije čas vojne, verjetno tam nekje v Afganistanu. Dogajanje je v hiši, razpadajoči od vojnih napadov in drugega nasilja. Zgodba je ena sama. V bistvu monolog muslimanke, ki skrbi za moža, ležečega v komi. Hudo ji je, čeprav v taki situaciji prvič čuti moč nad njim. Bil ji je vse prej kot prava ljubezen. Poroka je bila zanjo "nujno zlo", nekaj, v kar so jo pahnili drugi, ne da bi imela pravice odločanja. Mož na poroki ni bil prisoten :-), ko je bila z njim (kar je bilo zaradi vojne redkokdaj), pa si jo je lastil "po svoje" in ni znal v njej prebuditi ženske. Igral je le vlogo "junaka" vojne, zaradi katere ga je komaj poznala.

Tokrat so vojne okoliščine moža izročile njej. Ima ga pri sebi doma, nemočnega, negibno ležečega, tihega, z odprtimi očmi uzrte v prazen strop. Nič ji ne more, zato mu lahko razodene vse svoje najgloblje skrivnosti, ki bi se jih lahko tudi sramovala. In počuti se razodeto, svobodno. Vse do nepričakovanega trenutka, ko se mož prebudi iz kome. Kot da bi vse dni slišal kaj mu govori, čeprav je pred njo ležal klinično mrtov (brez govora in gibanja).

Pri njeni (zadnji) samoizpovedi, ko možu razkrije največjo skrivnost, se ta čudežno prebudi in ji kruto vzame življenje, čeprav ga je sama ohranjala pri življenju. Ona izdihne, on vdihne. 

Po svoje je knjiga zanimiva, ker spoznaš, s kakšnimi bremeni (družbenimi, zakonskimi, verskimi) živi muslimanska ženska in verjetno še mnogo drugih dandanes. Si slovenke sploh znamo perdstavljati režim, ki bi nam strogo narekoval in omejeval pri možnostih izobraževanja, načinu oblačenja, odločanju za poroko (kdaj, s kom), ipd. ? Verjetno ne

 

Moja ocena (od 1 do 5) = 3

Roman: Razdalja med nama (Thrity Umrigar); april 2014

Avtorica te zanimive knjige v ospredje postavlja predvsem ženske like - indijke, ki pripadajo različnim družbenim razredom in generacijam. Vsaka s svojo življenjsko zgodbo.

Ene živijo v revnem predmestju Bombaja in doživljajo prekletstvo revščine, neizobraženosti in vsakodnevnega garanja za preživetje, druge pa pripadajo srednjemu razredu - podrejene oblastnim moškim, sistemu razširjene družine in podrejene pravilom družbe. S poroko se poročiš prej z družino kot s partnerjem, zaradi česar je premnogo indijskih žensk žrtev.

Glavni lik prve skupine je revna Bhima, ki skrbi za vnukinjo, potem ko ji hčerka in zet umreta za aidsom, mož pa ji skrivnostno izgine skupaj s sinom in ji zapusti pretresljivo izpoved v pismu. Glavni ženski lik druge skupine je Sera, pri kateri Bhima dela že vrsto let kot služkinja. Ženski se kljub materialnim razlikam odlično razumeta. Sera je s poroko začela doživljati nasprotje urejene in složne družine, iz katere je prišla. Pretepanje, alkoholizem in tiranska tašča so jo držale v oklepu vse do smrti moža, ko se je posvetila hčerki in se veselila skupaj z njo v ustvarjanju njene družine. Ki je bila drugačna, kot je bila prepričana - vendar se na koncu izkaže, da moški vendarle ne morejo iz svoje kože in se nekateri vzorci ponavljajo.

Konec knjige je žal tragičen.

 

Moja ocena (od 1 do 5): 5

Roman: Sladka sedanjost (Thrity Umrigar; maj 2014)

Še ena knjiga indijske pisateljice Thrity Umrigar, ki tokrat pripoveduje o starejši vdovi, ki se po moževi smrti za daljši obisk preseli iz Bombaja v Ohio. Tu spoznava ameriški utrip življenja in išče ravnotežje s tistim, ki ga je vajen v Indiji. Kljub ljubečemu sinu, snahi in vnuku ima občutek, da je sama in tako drugačna od ostalih. Ko se ji izteka viza, se bliža tudi njen čas odločitve "kje živeti": v rodnem Bombaju in v stiku z vsemi kar jo spominja na njeno srečno zivljenje. Ali v Ameriki, kjer je vse "plasticno", moderno, brez duše, vendar zato v krogu sinove družine in prijateljev, ki ji večkrat izkažejo naklonjenost in željo, da ostane z njimi. Zaradi pogumnega dejanja, ko reši dva majhna fanta pred mati, ki ju pretepa, se znajde v časopisih in postane prava zvezda. Njeno telo in razum se šele zdaj soočata z njeno usodo. Na silvestrovo se zave, da je sedaj čas za nov začetek. Ve kje je njeno mesto in kje bo živela, ker pomembno je, da pusti preteklost in živi za "sladko sedanjost".

Moja ocena: Knjiga sicer ne nudi posebej pretresljivih zapletov. Tipičen primerek lahkotnega branja. Je pa zanimivo, kako avtorica prikaže razlike med dvema različnima svetovoma - Ameriko in Indijo. Moja ocena (od 1 do 5): 4

Roman: Thurstonov dom (Danielle Steel; julij 2014)

Zanimivo počitniško branje. Govori o ameriški družini, ki je obogatela z zasebnimi rudniki srebra. Po smrti očeta le-te prevzame v upravljanje sin Jeremiah.

Po prezgodnji smrti žene, Jeremiah na eni od poslovnih poti šele nekaj let kasneje spozna lepotico (hčerko svojega poslovnega partnerja), ki se sprva ujameta, vendar kaj kmalu spozna, da ji je le do ugodja, zabav in lepih oblek. Na njegovo prigovarjanje mu le rodi enega in edinega otroka - hčerko Sabrino, vendar ju zapusti, saj zbeži z ljubimcem v Evropo. Jeremiah Sabrino vzgaja sam in med očetom in hčerko se razvije posebna vez. Kaj kmalu začne Sabrina kazati tudi podjetniško žilico. Po izgubi očeta Sabrina osupne može v rudnikih s tem, da prevzame vodenje rudnikov v svoje roke in kljub zelo težkemu začetku, ji uspe - čeprav za ceno zasebnega življenja.

Pa vendar se ponudi prilika tudi za ljubezen, ki jo privede do tega, da si ustvari svojo družino. Veliko dramatičnih dogodkov se še zvrsti in do konca , seveda srečnega zaključka, je veselje brati... Priporočam !!

 

Roman: Tujec (Albert Camus); april 2014

Gre za pripoved o moškemu po imenu Meursault, ki je po naravi vase zaprt človek, molčeč, brezbrižen do sebe in sveta okoli sebe. Je oseba, ki življenje živi brez posebnega navdušenja, kot eksistenco brez smisla in pravih načrtov. Je pravi "tujec" do sebe in vseh ostalih.

Zgodba "tujca", za katero vemo, da se dogaja v mestu Alžir, se začne s smrtjo njegove mame. To Meursault sprejme kot golo dejstvo, dokaj brezčutno in na strani drugih povzroči nerazumevanje, samega pa ga ne privede v kakšno posebno psihološko stanje, kot bi večina pričakovala. Na dan po mamini smrti se zaplete v ljubezensko razmerje z žensko, kar mu popestri življenje navadnega uradnika (na koncu zgodbe pa tudi očita, da niti ni žaloval ampak se je takoj predajal radostim in veselju).

Zaradi svoje brezbrižnosti, nekritičnosti in deloma tudi dobrosrčnosti, Meursault prisluhne osebni zgodbi soseda Raymonda, ki je vse prej kot pošten človek, in mu naivno pomaga pri reševanju njegovih osebnih problemov. To ga privede tako daleč, da zagreši umor brez pravega razlog, povsem samodejno, iz samoobrambe in neprištevnosti - Meursault se kasneje na sodišču zagovarja da ga je zaslepilo sonce.

V nadaljevanju avtor bralca vodi skozi sodni proces, v katerem je Meursault prikazan na strani tožilca kot največjega zločinca in pokvarjenca. Če je Meursault dosedaj svoje življenje sprejemal napol "zaspano" in brezbrižno, se predrami na točki sodne obravnave, ko ga obsodijo na smrt z obglavljenjem. V zadnjih dneh podoživlja svoje življenje, odnos do sebe, okolic in svojih bližnjev.

Zanimivo, ker zgodba v svojem vsebinkem okviru predstavi 3 vrste smrti (naravno - smrt Meursault mame), nasilne (umor, ki ga zagreši Meursault) in legalne (obsodba na smrt "tujca"). Ob vsaki smrti nastopajo subjekti, ki Meursaulta obsojajo po svoje. Ob smrti mame ga obsojajo ljudje, ki prepoznajo njegovo brezbrižnost pred in med pogrebom ženske, ki ga je rodila. Ob smrti arabca mu sodi sodni sistem, ob pričakovanju lastne smrti pa Meursault obsoja družbo, ki ga je kaznovala na tak način. Hkrati je to tudi "prebuditev" tujca, da se vendarle šele sedaj zaveda sveta okoli sebe, ki se mu odpre v svoji zadnji samoizpovedi.

Moja ocena (od 1 do 5): 4

Roman: Vila Amalia (Pascal Quignard); november 2013

Gre za zgodbo ženske, znane skladateljice, ki na glasbenem področju ustvarja na svoj edinstven način. Živi skoraj "nevidno" življenje, obdana s svojimi klavirji in glasbenimi idoli.

Zato pa ji "življenje" zaigra na grenke tone. Pretresljivo spoznanje, da mož ljubi drugo jo vodi v samozavestno odločitev, da izbriše svojo preteklost in svoj dosedanji način življenja. Moža zapusti. Hišo proda. Kupi novo in pri tem oživi stik s svojim dolgoletnim prijateljem iz šolskih dni. Zaželi si "odmika" od vsega, kar jo spominja na dotedanje življenja. In svoje potovanje sklene blizu Neaplja, kjer na otoku Ischia najde primerno lokacijo. Tu se zaljubi v težko dostopno vilo (Amalia), ki jo napolni z glasbo in novimi ljudmi okoli sebe.

Vendar "veseli" ritem življenja kaj kmalu zasenčijo tragični dogodki, zaradi katerih na koncu (ponovno) ostane sama. Na zrela leta dojame, da jo je življenje povsem preobrazilo. In da je pomembno znati "biti sam".

Med zadnjimi stranmi mi je bil všeč predvsem stavek: "Obstaja užitek - ne biti sam - temveč biti sposoben biti sam".

 

Moja ocena (od 1 do 5) = 3/4

Roman: Čudezni Feliks (Andrej Hieng); marec 2014

 

Moram priznati, da se mi je branje tega družinskega romana malce vleklo in me do prve polovice nekako ni potegnilo. Pa ne zaradi zgodbe same, ki je po svoje zanimiva, verjetno bolj zaradi sloga avtorjevega pisanja, ki na pogostih mestih malce razvlečeno opisuje razmišljanje odraščajočega dečka Feliksa, vnaša različne čase dogajanja in pogosto prepleta osnovno besedišče s tujkami. Vsekakor branje, ki zahteva vztrajnega in zbranega bralca. 

Feliks je fant, ki se po smrti matere, kot nečak pokojnega gospodarja, priseli v premožno slovensko družino pred izbruhom II. svetovne vojne. Družinski člani (vdova z ruskim prijateljem in dve hčerki, od katere se v eno Feliks tudi zaljubi, vendar ji ne razkrije svojih čustev) ga sprejmejo medse toplo, zaradi njegove nadpovprečne bčka".

Feliks odkriva svoje korenine in zre v prihodnost, ki žal ne prinasa nic dobrega (vojno). Zaplet prinese nenaden prihod njegovega očeta, ki ga do sedaj ni nikoli srečal. Oče, profesor na glasbenih visokih šolah in violinski virtuoz svetovnega slovesa, sinu pojasni svojo življenjsko zgodbo in razmerje s Feliksovo pokojno materjo ter mu zaupa, da bo vojni ubegnil. Zaradi svojega judovskega priimka želi Feliksa zaščiti in ga sprva ne želi vzeti s seboj v svet. Vendar po razpletu neprijetnega lokalnega dogodka uvidi, da ima "pozabljen sin" vendarle mesto ob njem.

Konec je nejasen in napeljuje na nadaljevanje, ki ga avtor ne razkrije. Očitno je pomembno, da sta se sin in oče našla, kako sta preživela vojno in kakšna je njuna nadaljnja usoda, pa se ne ve.

Moja ocena (od 1 do 5): 3

Stroka: Ekonomija (oglaševanje): Kakologija (Ivan Stanković); februar 2014

Revija MM Magazin mi je konec januarja 2014 namesto redne številke revije poslala knjigo Kakologija, avtorja Ivana Stankovića. Med mojimi prsti so se strani kaj hitro menjavale, saj sem ugotovila, da je zadeva berljiva in spisana na zanimiv način. Brez teoretiziranja, filozofiranja in kodiranega jezika (oglaševalske) stroke.

Avtor z uporabo vsakodnevnega jezika, iskreno in res zabavno naniza zgodbe svojega začetka - od prvih delovnih začetkov kot pomivalca posode, turističnega vodnika do šefa propagande v založniški hiši in nato v sam vrh. Pri 31 letih je ubral prve profesionalne korake na svoji karieri. Priložnost za svoj vzpon se je ponudila konec 80-ih let, ko je v YUG med ljudmi vzplamtela vera v boljši jutri, takratni premier Ante Markovič pa je tudi ključno prispeval k porastu podjetništva. Skupaj s partnerjem Draganom Sakanom (takrat njegov nadrejeni v ljubljanski podružnici Studia Marketing Delo v Srbiji) leta 1990 odpreta prvo mednarodno oglaševalsko agencijo Saatchi&Saatchi v Srbiji, ki se je z leti razširila še na sosednje države, tudi v Slovenijo.

V obdobju od takrat do danes Stanković predstavi različne prelomne trenutke, ki jih je doživljal sam osebno ali v družbi prijateljev oz. soudeleženih v oglaševalskih poslih. Burni so bili začetniški koraki (balkanca) v svet oglaševalskega biznisa, blišča in velikih poslov na eni strani ter upravljanje poslov v času politične in gospodarske razkosanosti dežele. Kako preseči (prve) zadrege ob nastopu pred velikimi naročniki in zasenčiti konkurenta? Naj te spremlja duhovitost, šarmantnost, družabnost, včasih tudi blefiranje, zvijače in predvsem posluh za potrebe in želje ljudi. Stankoviću je uspelo postati del elite v oglaševalski industriji. Vsekakor občudovanja vredno v času zadnjih izdihljajev Jugoslavije (kdo sploh rabi kičaste reklame med vojno?).

Kje je črpal moč, znanje in energijo ob padcu in ponovnem začetku "na svoje" in vmes doživljati še družinsko dramo, pa mi sploh ni jasno.

Odlično branje, odlična življenjska zgodba. Na odgovor KAKO naprej (kakologija), pa verjamem, da ima avtor že novo rešitev.

Moram pa si na tem mestu izpisati nekaj njegovih (spo)znanj:

  • Družina, zdravje in tvoji bližnji so osnova tvojih moči. 
  • Pri modelu vodenja (ljudi) upoštevaj štiri Z-je: Znanje, Zapeljevanje, Zdravje in Zarfkavanje (dobra delovna klima).
  • Uspeh se zgodi tam, kjer drugi niso videli priložnosti. 
  • Pazi, kam greš, pa tudi, kje in kako se vračaš. 
  • Think out of the box. Razmišljaj drugače. 
  • Ko sedeš na napačni vlak, so vse postaje napačne.

Moja ocena (od 1 do 5): 5