Portugalska

Prva priložnost za obisk Portugalske je bila leta 1998, ko je v Lizboni potekala svetovna razstava EXPO 1998. Takrat smo Portugalsko "prečesali" od juga do severa). 10 let kasneje smo se odločili za počitnikovanje na jugu države - v mestu Taviri. Obe popotniški izkušnji, ki sta nas vodili tudi skozi druga zanimiva španska, francoska in Italijanska mesta, sta predstavljeni na ločeni spletni strani spodaj. 

Madeira - otok večne pomladi (oktober 2021)

O potovanju na kratko

Pred iztekom oktobra, ko nas je na domačih tleh že pošteno oplazila jesen (dež, nizke temperature), sva si za izbrala otok Madeira po agencijskem programu agencije Palma. V koronskih časih, ko vsaka država sprejema svoje preventivne ukrepe in pravila, je praktično potovati brezskrbno in pod organizacijo drugih.

Program agencije Palma je bil odlično zastavljen (ravno prav vsega, zelo raznoliko, in tudi kar nekaj časa za prosto pohajkovanje naokrogi), izbran Hotel Four Views Monumental Lido 4* v kraju Funchal pa prav tako. Hotel je precej velik, tik ob obali (vendar ne z direktim dostopom do morja), sobe so sicer manjše, s svojim balkonom, zajtrki samopostrežni in s precej široko ponudbo, zunaj bazen ... skratka več kot solidno.

V isti zgradbi in tudi preko ceste se nahaja kar nekaj restavracij, zato je bila odločitev za nočitev z zajtrkom odlična, saj se splača ob večerih okušati lokalno hrano v restavracijah. Posebej naj pohvalim MadMarket Restaurante, ki se po ocenah uvršča visoko na Trip Advisor (Traveler´s Choice 2021).

O otoku Madeira

Za Madeiro pravijo, da je otok večne pomladi. Otok, kjer se je rodil, odrašča in kalil svoje nogometne veščine Christiano Ronaldo. Portugalci so Madeiro odkrili šele pred 600 leti. 70% tega kar imajo sedaj na otoku (ceste, tuneli, objekti…) je bilo zgrajeno šele po letu 1976. Velja za avtonomno regijo, oz. je avtonomna postala leta 1974, ko je bila portugalska revolucija. Ime Madeira izhaja iz besede “les”, saj je bilo to prvo in edino, kar so lahko videli ob odkritju otoka. Geografsko je zelo raznolika in predvsem hribovita, zato zavidam vsem domačinom, ki se vozijo po vseh teh strmih, ozkih in vijugastih cestah.

Otok je ena sama narava, 48% otoka je poraslega z gozdom, za premagovanje hribovitih področij pa so zgradili 88 km cest, ki vodijo preko tunelov. Poleti se soočajo s kar nekaj požari sonce, veter), zato se zelo trudijo ohranjati naravo (namakanje, pogozdovanje). Na otoku sicer govorijo portugalsko, vendar jih na celini pravzaprav ne razumejo prav dobro, saj imajo na otoku posebno narečje oz. različico jezika. Nad glavnim mestom Funchal se dviga hrib Monte (1000m), kjer menda živijo premožnejši, nekaj vil pa so seveda pokupili tudi slavne osebe, ki se sem zatečejo na oddih.

Vremenska napoved (AccuWeather) je sicer za naš čas potovanja napovedovala dež za prve tri dni, vendar ni bilo nič iz tega. Tamkaj kupljen dežnik je ostal zaprt do zadnjega dneva. Dež na otoku je lahko bodisi nežno pršenje bodisi pošteni dežni nalivi. Sicer velja, da je vreme tu prava loterija, deževja med letom kar nekaj. Povprečna letna količina padavin na otoku Madeira je večja na severni obali kot na južni obali in narašča z nadmorsko višino, letno pa pade tudi do 3000 mm dežja. Vode je na otoku obilno, dokaz temu pa je bogata vegetacija. Narava nori v rasti in cvetenju in najde prostor prav povsod, tudi med betonskimi razpokami in na kablih. Oktobra sem pričakovala večinoma zeleno, pa vendar je na pragu novembra povsod še veliko cvetočega rastlinja in grmovnic, čeprav so nekatere že opazno prešle obdodbje bujnega cvetenja.

Večna pomlad torej. Madeira je narava. Je turizem. So prijazni ljudje. In tu je zares občutiti pravo skrb za naravo in trajnostno naravnanost. Sicer me malo žalosti, da je otok kar precej pozidan. Nepremičninski posli očitno kar dobro cvetijo, saj se še kar gradi in prodaja.

O hrani in pijači ne bi izgubljala preveč besed. Skoraj povsod, kjer sva jedla, je bilo okusno. Omembe vredna je seveda otoška pijača “poncho”. Vodička nam je zaupala recept, ki ga objavljam na ločeni spletni strani: https://nastja.com/node/3023 . Ker je pijača stvar kreativnosti in različnih preferenc (koliko sadja, koliko alkoholnega deleža), si jo lahko vsak zameša po svoje.

Spodaj Gooogle zemljevid z označenimi točkami naših ogledov, ki jih v sliki in besedi podrobneje predstavljam v nadaljevanju (po dnevih).

 

** Moj zapis tudi na: https://www.palma.si/blog/madeira-popotniski-zapis-nase-gostje-mojce/ 

 

 

1. DAN : ned. 24.10; Pristanek na letališču Funchal (letališka steza na 180 stebrih)

Ena od prednosti potovanja na Madeiro je čarterski let, in to kar iz Ljubljane, kar se pri 1-tedenskih počitnicah že opazno pozna. Je pa let kar dolg (4h) - vzleteli smo ob 13:50, pristali ob 18:00. Posebnost letališča v mestu Funchal je v tem, da vzletno-pristajalna steza leži na ploščadi, ki so jo zgradili na več kot 180 stebrih, zasidranih nad oceanom.

Kot takšna je letališka steza izpostavljena močnim turbulencem in spremembam vetra, zaradi česar naj bi bila med najbolj nevarnimi za vzletanje in pristajanja letal. No, mi tega nismo občutili, res pa je, da smo imeli pristanek in vzlet v idealnem, brezvetrnem in sončnem vremenu. Za foro sem si šla na Google pogledat posnetke, na katere nas je opozorila tudi vodička in …. ja, OK, smo imeli srečo z vremenom :-): https://www.youtube.com/watch?v=tMJlaJBKYLU ; https://rootstravler.com/madeira-airport-dangerous/ .

2. DAN: pon. 25.10., Ogled glavnega mesta Funchal ob pomladnih temperaturah pozne jeseni

Zbudimo se v topel sončen dan z 21 st.C, začnemo pa s poldnevnim ogledom glavnega mesta Funchal, ki je slikovito ugnezdeno na južni obali.

Če potujete sami, si je vredno vzeti čas:

  • za sprehod po slikovitih ulicah, mnoge od njih tlakovane s prikupnimi mozaiki; med vsemi hoteli (270 v glavnem mestu Funchal) mi je pozornost pritegnil Savoy Palace Hotel z ozelenelimi balkoni
  • za postanek pred hotelom Pestava Casino Park Hotel, kjer v parku stoji kip habsburške princese Sissi iz Dunaja, ki se je poročila že pri 16 letih (zaradi bolezni na dihalih je prepoznala otok Madeiro kot svoje najboj priljubljeno zatočišče, umrla je nesrečno l. 1898); 
  • za hiter postanek in ogled, sicer malce zgrešenega kipa slavnegs Christiana Ronalda, ki stoji pred njegovim muzejem “CR Museu” (ali) 
  • za sprehod do pomola, kje je zasidrana kopija Kolumbove ladje Santa Maria del Colombo
  • za postanek pred Palácio de São Lourenço - trdnjavo iz 16.stoletja z lepim pročeljem in katedrala romanskega sloga Horario se Abertura;
  • za prečkanje enega glavnih mestnih mostov, kjer se ponuja zanimiv pogled na zaključni del levade (o tem v nadaljevanju), kjer se odvečna voda iz hribovitih področij preko kanala zliva v morje. V tej vodi se zadržujejo ptice "angry birds" iz družine rac in gosi, ki se menda zelo čudno oglašajo. No v času našega obiska so bile sramežljivo tiho, morda imajo svoj spev ponoči;
  • za obisk mestne tržnice Mercado Dos Lavradores ,ki še zdaleč ne spominja na tiste tipične mestne tržnice s stojnicami. Gre za res lepo urejen prostor (v stavbi), kjer se na prodajnih pultih bohoti pisano in nam nepoznano sadje vseh vrst, rib, lokalnih specialitet, začimb, izdelkov domače obrti ipd.

    Na tem mestu še nekaj zapiskov z nasveti vodičke, če bomo naročali karkoli za piti ali jesti - ne vem če je pravilno zapisano, pa vendar: kava po njihovo / ekpresso garao, espresso giroto, chino (kava z mlekom), chinesa ali capuccino (oboje podobno, kapučino le z malo več pene), coctail Nikita (z ali brez alkota), Poncho, HRANA / Espetada, črna riba z banano, sladica “pastel de nata”; 
  • obvezen sprehod po uličici Rua de Santa Maria, polni kulinaričnih vonjav (restavracije, lokali) in brez dvoma z umetniškim pridihom, saj je kar nekaj vrat poslikanih z ilustracijami umetnikov. Odličen primerek, kako so se gostinci in umetniki kreativno povezali in dali ulici svojo dušo; 
  • za obisk mestnega griča Monte, na katerega predlagam, da se povzpnete z gondolo, vendar samo navzgor. Med vožnjo se ti ponudi čudovit pogled na mesto in tako šele vidiš, kako na gosto so zgrajene hiše vseh vrst. Do nekaterih dostop z avtomobilom pravzaprav sploh ni mogoč, cesta poteka nad ali pod hišami, med njimi pa stopnice. Na tem hribovitem področju so zgradili tudi viadukt, ceste pa so vrtoglavo strme in vijugaste. Verjetno se tu ne vozijo s kolesi :-). Za sestop iz vrha griča Monte je na voljo bus, taxi, gondola, še najbolje pa je, da si privoščite glavno atrakcijo mesta - spust s sanmi po 2km strmi uličici navzdol, od tam pa peš ali če imaš srečo, da uloviš taxi.

    Midva sva prepešačila kar peš do hotela in na ta dan sklenila cca 17km prehojene poti. Pa seveda, da ne pozabim. Na vrhu Monte-ja je obvezno obiskati čudovit tropski park - The Monte Palace Tropical Garden; za katerega pa sva šele kasneje izvedela, da se lahko vstopnico kupi kombinirano z vstopnico za gondolo.

3. DAN: tor. 26.10. ; Po V in Z delu otoka - od ribiških vasic, najvišjega klifa v EU, slapa ki se zliva v morje, do rajskega Porto Moniz in tradicionalnih pisanih hišic

Danes po vzhodnem in zahodnem delu otoka, ko se nam pridruži lokalna vodička. Smešna, a hkrati po svoje prikupna ženska, ki vmes še malce zapoje, oponaša zvoke živali, stisnjenega sadja za poncho in nasploh malce poetično razlaga o svoji Madeiri, ki jo ljudem razkazuje že 30 let.

Ustavimo se najprej v ribiškem mestece Camara de Lobos (poimenovana kot "soba volkov"- kjer so se v zalivu nekoč zbirali / nasedli tjulnji). Tu je svoj oddih našel tudi Churchill. Po mestecu na večih mestih opaziš umetniško oblikovane motive iz odpadne embalaže, ribiških mrež ipd. Vasica velja za najbolj trajnostno naravnano vas.

Nadaljujemo vožnjo po vijugasti hribovski cesti do klifa Cabo Girao, ki je najvišji v Evropi (589m). Tu lahko stopiš na stekleno ploščad, od koder se ponuja čudovit razgled na Atlantik in visoke obalne pečine. To je tudi izhodiščna točka za paragliding in "base-jumping". Mimogrede, Madeira ponuja tudi izredno lepe, označene pohodniške poti, z najvišjim vrhom nekaj preko 1800mnv.

Med vožnjo s busom slišim še nekaj informacij vodičke. Kot na primer to, da je na Madeiri zatočišče tudi za vse, ki se radi prepuščajo nekim meditacijskim zadevam, pa opojnim substancam, ki so na otoku Madeira sicer prepovedane, vendar dekriminizirane. Zanimivo je tudi to, da na Madeiri ni strupenih živali, živi pa na otoku tudi najmanjša ptica na svetu z le 4g (poimenovana "biš-biš" po portugalsko oz. sem kasneje preverila da gre verjetno za t.i. "firescrest" , če sem se zmotla, naj me nekdo popravi).

Ob 12:20 se ustavimo v Sao Vicente za kratek foto-postanek na obali, kjer nas pozdravijo mogočni valovi Atlantika, ki se na tem mestu že kar pošteno zarežejo v otok. In 15 minut vožnje naprej se nam ponudi še Seixal - čudovita panoramska točka s pogledom na slap, ki se izliva v morje. Če bi sami vozili z avtom, bi sigurno to turistično atrakcijo prezrli, saj ni takoj vidna s ceste.

Vožnja je tu spet dinamična, sem in tja, gor in dol. Pred vsakim tunelom opazimo cesto, ki se vije desno ob tunelu. Gre za stransko obalno cesto, ki so jo uporabljali, ko še ni bilo tunelov, za pot pa so porabili tudi po 2-3x več časa kot sedaj, ko so na voljo tuneli. Za kolesarje ceste na Madeiri žal niso prilagojene, saj so ozke in se pravzaprav nimaš kam umakniti. Torej kar nevarno biciklirat.

In potem se ustavimo v pravem obalnem paradižu - Porto Moniz. To je nekako skrajno zahodna točka severne obale Madeire. Znamenitost so naravni bazeni, v katerih se kopajo, saj morje sodeč po valovih in skalah sploh ni primerno za plavanje. Pa seveda čudovit pogled na obalo in pečine. Prebivalci tu na Madeiri se pravzaprav v morju sploh ne kopajo, preferirajo bazene, zato zaidejo tudi v marsikateri hotel, nekateri pa si privoščijo doma kar svojega.

Ob 15:30 prispemo v vasico Santano, znano po značilnih raznobarvnih trikotnih hišicah, kritih s slamo. V njih ne živijo več, danes jih je le še nekaj. Večinoma so spremenjene v prodajalne spominkov, grajene pa so (bile) iz kamna, lesa in slame.

Zapeljejo nas še do kraja Ribeiro Frio (Mrzli Potok), kjer se nahaja ribogojnica postrv, v pozno popoldanskih urah pa zapeljemo vse do višine 1200 mnv, kjer med vožnjo po bujno zelenem gozdu doživimo zanimivo igro sončnih žarkov, ki mi jih uspe ujeti ravno v tistih nekaj redkih sekundah, ko sonce pokuka med drevesi. Na hitro pa bi lahko ujeli tudi pogled na najvišji vrh Madeire, vendar me je svetloba sonca očarala.

4. ,DAN: sre 27.10. ; Do rojstne vasi Christiana Ronalda, vse do doline nun, vožnje s sanmi iz griča Monte in degustacija lokalnih vin

Danes se po zajtrku najprej odpeljemo do razgledne točke Pico dos Barcelos (335 m). Peljemo se mimo vasice Sao Martinho, ene najbolj poseljenih področij, vse do razgledne točke, od koder je lep razgled na stadion, kjer je Christiano Ronaldo kot mlad fant začel igrati nogomet (njegova rojstna vas). Na sredini zgornje fotografije je viden stadion v sredini ob belem objektu.

Hiše po hribih v tem predelu so bile zgrajene do 1980, ko ni bilo finančnih možnosti za gradnjo (banke niso dajala posojil). Zato so večinoma grajene v večih nadstropjih, tudi za mlajše generacije. V 90-ih letih in kasneje so banke začele ponujati posojila, po načelu "buy now-pay later" in zgodil se je nepremičninski boom z obnovo in gradnjo novih hiš.

Peljemo se v notranjost otoka (SZ od Funchal). Cesta je tu res prav dramatična - ozka, vijugasta, ob strmih pečinah. Tu se nahaja skrita vasica Curral das Freiras. Dolina je dobila ime po nunah, ki so se v 16. stoletju sem zatekle pred pirati.

Sledi povratek za smer Casas -Funchal-Monte, ki je bilo nekoč zatočišče plemičev. Danes je to romarsko središče.

Na griču Monte je obvezno za preizkusit vožnjo s sanmi. Sani so za dve osebi, prav tako pa te pri spustu spremljata dva moža, ki te odrineta, potem pa doskočita in avantura se začne. Vožnja traja cca 10-15min in je dolga 2km. S tem kar dobro služijo (15€/osebi za vožnjo s sanmi, torej 30€ za dva, pa še fotografija za 10€, ki to jo na cilju že stiskano v ovitku porinejo v roke in jo seveda vzameš).

Sledi degustacija vin v vinski kleti D'Oliveiras (Funchal), ena od 8 vinskih kleti na otoku.

5. DAN: čet 28.10.; Pohod ob levadi Rabacal

Na Madeiri je vode v izobilju, saj je dežja polna mera skozi celo leto. Če narava že stoletja skrbi na svoj način, pa je človek na tem otoku poskrbel za svojevrstno posebnost in sicer z izgradnjo kanalnega vodnega sistema, ki se mu reče “levada”. Levada izvira iz besede levar in pomeni nositi oz. »na grobo« prevedeno vozišče ali mini kanal. Gre pravzaprav za zidana vodna korita, ki so široka 30-80cm in globoka do 60cm, po njih pa se s primernim (rahlim) padcem voda pretaka po kanalih iz hribovitih področij v dolino.

Zanimivo, da se voda menda na Madeiri ne plačuje, gospodinjstva plačujejo le simbolični prispevek za priključek in upravljanje levad. Začetki pa so v daljni preteklosti. V 15.stoletju so najprej zasadili sladkorni trs. Ker so ugotovili da je na severu otoka ogromno vode in ker so želeli, da vsak predel otoka dobi vodo (vsak nasad, plantaža, hiša,...), so v 15.-16.st. začeli graditi vodni sistem - levade. V tem obdobju je bilo na otoku 19.000 ljudi, od tega 3000 sužnjev, ki so levade gradili… Nastalo je za cca 2500 km levad po otoku, po katerih se še danes steka voda po kanalih - levadah. Levade so ključne za življenje na otoku in jih na otoku zelo skrbno vzdržujejo. Če v Egiptu hodijo ljudje gledat piramide, se tu skoraj moraš sprehoditi ob levadah. Sicer levade vidiš tudi v mestih, ampak svoj čar dobijo, če si jih ogledaš v bujno zelenem gozdu. Tudi domačini večkrat zaidejo na pot ob njih, saj menda ne hodijo po hribih, tako kot mi Slovenci.

Domačini ne osvajajo vrhov, ampak levade.

Ob koncu tedna si vzamejo hrano in gredo v gozd, na pot ob levadi.

In odpravili smo se tudi mi …. ob poti levade

Podamo se po hriboviti cesti na cca 1500 mnv, nekako v osrčju otoka, ko se ustavimo v Miradouro Lombo do Mouro, s še enim lepim z razgledom.

Naše izhodišče za pot ob levadi je  Casa de Rabacal

Prehodili smo cca 11km po gozdu z bujnim zelenjem in bogatimi drevesnimi vrstami, med katerimi izstopajo evkaliptusova drevesa, ki jih na novo zasajajo. Pot, ki je speljana ob levadi je večinoma zelo ozka, ponekod celo toliko, da se pri srečanju z pohodnikom iz nasprotne smeri moraš kar pošteno umakniti ob stran. Ob levadi nismo zasledili nobene klopce, urejenih postajališč in košev za smeti, saj domačini želijo področje levad ohraniti "naravno”. Napisi so zgovorni (smeti odnesi s seboj).

Zaključek dneva s soncem in 22st, kar ob 16;15 izkoristiva za kopanje v Atlantskem morju na plaži Praia Formosa. Ocean je presenetljivo topel in sigurno vsaj 20st.

6. DAN: pet 29.10., Poldnevni “Jeep safari” - pustolovščina z novimi razgledi na najvišje vrhove in strašljive klife Atlantika

 

Zadnji dan nam je spet postregel s soncem in prijetnimi 23-26 stopinjg Celzija. Lepšega vremena za trip z jeep-i si ne bi mogli zaželeti, ob dejstvu da je na isti dan na zahodu otoka deževalo, na vzhodu, kamor smo bili namenjeni, pa sijalo sonce.

** foto: Špela Težak

Natovorili so nas v 4 jeep-e in zapeljali smo se v srce Madeire s čudovitimi razgledi na najvišje vrhove. Pot nas je peljala po stranskih poteh skozi Unescov lovorjev gozd vse do Portele. Ustavili smo se v tovarni ruma v vasici Porto de la Cruz, kjer proizvajajo glavno sestavino za značilno pijačo Poncha. Tudi sama si tu kupim rum in nekaj bonbonov s okusom evkaliptusa.

Nazaj grede proti Funchalu pa presežek dneva - rt Sao Lourenco, kjer so res “uau” lepi razgledi. Pravi raj.

 

Preostanek dneva prosto. Za nakup priporočam ali vsaj malo namignem:

  • izdelki iz trpežne plute (denarnice, etuii za očala, torbice, celo čepice, nakit), 
  • servieti, prti za mame in babice :-)  s prikupnimi motivi lokalnega okolja (vezenje), 
  • nekateri so na zadnji dan odšli še 1x na tržnico in kupili nekaj primerkov nam nepoznanega sadja, 
  • drugim so vrečke ropotale od stekla (rum, poncho), 
  • pa tu so še keramični izdelki (npr. podstavek za lonec, mozaiki), 
  • sadike / semena rož (sem jih kupila v Santani, kjer smo si ogledali barvite trikotne hišice), 
  • volnene kape in druge pletenine, itd.

Portugalska (1998)

S poti po Portugalski (EXPO 98'), Španiji, Franciji in Italiji (04.07.-24.07.1998)

Poletje 98' mi bo v spominu ostalo po nepozabnem potovanju po Španiji in Portugalski, s ciljem: obisk EXPO 98'. Skoraj 8.000 km dolga pot, ki smo jo z avtom prevozili po Italiji, Franciji, Španiji in Portugalski nas je vodila skozi zanimiva evropska mesta in pokrajine, polnih kulturne in zgodovinske dediščine, prelepih zelenih in z raznovrstnimi nasadi posejanih in urejenih površin ter mimo obalnih letovišč Francije, južne Španije (Costa del Sol) ter celotne zahodne Portugalske - s poudarkom na južnem obalnem predelu (Algarve).

Popeljali smo se tudi v bolj gornate portugalske predele (Serra de Estrela, kjer smo malo pod vrhom tudi prenočili) ter v hribovje ob francoskem jezeru Lac de Ste Croix, v bližini katerega se nahaja Grand Canyon du Verdon), da ne govorim o skalnati in strmi obali zahodne Portugalske ter Cabo de Roca, najzahodnejši točki kontinentalne Evrope. Celotno potovanje sem si beležila v svojem dnevniku, ki me je spremljal povsod, kamor smo se odpravili.

V nadaljevanju torej opisujem poletni dopust 98', ki je bil tokrat bolj kulturno obarvan. Pri podajanju zgodovinskih, geografskih in drugih podatkov sem si pomagala s turističnimi prospekti, ki sem ji jih nabrala v samih mestih, na prireditvah, v muzejih, galerijah in drugod. Vabim vsakega bralca, da si moje spomine prebere in se morda naslednje poletje sam odpravi na Iberijski polotok. Ne bo mu žal.

CELOTEN OPIS S SLIKAMI - KLIKNI TUKAJ.

 

Portugalska (2008)

Z avtom do Portugalske / cilj Tavira (8.7.-23.7.2008)

Zanimivo, točno pred 10 leti in ponovno v mesecu juliju (4.7.1998) sva se z Markotom skupaj s še dvema prijateljema, odpravila na Portugalsko, s ciljem obiskati mednarodno razstavo Expo 98', na katerem je nastopila tudi Slovenija. Naključje je hotelo, da sva se letos, po 10-letih odločila za ponovni obisk najbolj zahodne evropske države, tokrat v družbi najinih dveh hčerk, ki sta dolgo pot prestali brez težav. Tokratni namen ni bil obisk Portugalskih mest in pokrajin, pač pa le nastanitev v mestu Tavira (cca 35 km od špansko-portugalske meje) in zato bolj potepanje po Franciji in Španiji. Tako smo prevozili 6524 km, obiskali 4 države in se ustavili na več kot 15 lokacijah. Čudovito vreme, spanje v hotelih, apartmaju in kampiranje ter kopanje v enem največjih evropskih vodnih parkov Aqualand, je predstavljalo zanimivo popotniško izkušnjo. Tudi Nastja in Kaja sta potrpežljivo prenašali vse prevožene kilometre, morda že zaradi tega, ker dan ni bil enak dnevu in sta vsako jutro z radovednostjo začeli "kam pa danes?"

  • FRANCIJA: L'Alpe d'Huez (cestni predel Tour de France 08'), Le Pont Du Gard, Beziers  (Canal  du Midi), Oroloune Ste Marie
  • ŠPANIJA: Valencija (Cintat de les Arts i de les Cienses), Cullera (Playa de Olivos), Ossa de Montiel (Camping Los Batanes, Parque Natural de las Lagunas de Ruidera), San Sebastian, puščavska Navarra , Bilbao (Museo Guggenheim)
  • PORTUGALSKA: Tavira (Tavira Garden, Pedras da Rei, Ilha de Tavira) - nastanitev 1 teden, Aqualand v kraju Alcantariha, Salamanca

CELOTEN OPIS S SLIKAMI - KLIKNI TUKAJ.